»Boj je namreč Jehovov«

DAVID je pogumno stal, ko so se vojaki prerivali mimo njega. Iz oči jim je gledal strah, ko so bežali z bojnega polja. Kaj jih je tako zelo prestrašilo? David jih je verjetno znova in znova slišal nervozno ponavljati eno besedo – ime nekega moškega. In ta je predrzno stal tam, na dnu nižine; Davidu se je morda zdel kot največji človek, kar jih je sploh kdaj videl.

Goljat! Gotovo je bilo Davidu jasno, zakaj se ga vojaki bojijo – videti je bil ogromen, kakor gora. Celo brez svojega gromozanskega oklepa je verjetno tehtal več kot dva velika moška skupaj. Poleg tega je bil do zob oborožen ter neverjetno močen in izkušen bojevnik. Goljat je Izraelce z rjovečim glasom izzival. Predstavljajte si njegov gromki glas, ki odmeva po pobočju, ko zasmehuje izraelsko vojsko in kralja Savla. Goljat je vse moške izzival, naj pristopi kdo, da bi se z njim bojeval in da bi se tako s tem dvobojem končala vojna! (1. Samuelova 17:4–10)

Izraelci so bili prestrašeni. Kralj Savel je bil prestrašen. David je ugotovil, da to traja že več kot mesec dni! Goljat se je dan za dnem norčeval, vojski Filistejcev in Izraelcev pa sta obtičali na mrtvi točki. David je bil zaskrbljen. Zelo ponižujoče je bilo videti, da izraelski kralj in njegova vojska, tudi Davidovi trije starejši bratje, trepetajo od strahu! V Davidovih očeh je ta pogan Goljat počel nekaj, kar je bilo veliko hujše od zasmehovanja izraelske vojske; žalil je Izraelovega Boga, Jehova! Kaj pa bi David kot mlad fant lahko storil glede tega? In kaj se lahko mi danes glede vere naučimo od Davida? (1. Samuelova 17:11–14)

Poglejmo, kaj se je dogajalo že mesece pred tem. Dan se je nagibal k večeru, ko je David še pasel očetove ovce nekje na pobočju blizu Betlehema. David je bil postaven mladenič, verjetno v najstniških letih, rdečkast ter lepih in bistrih oči. V mirnih trenutkih si je čas krajšal z igranjem na harfo in opazovanjem vseh čudovitih stvari, ki jih je Bog ustvaril. Njegove glasbene spretnosti so se z mnogimi prijetnimi urami vadbe vse bolj izboljševale. Toda tistega večera je Davida dal poklicati oče. Hotel ga je videti takoj. (1. Samuelova 16:12)

David je ob prihodu videl, da se njegov oče Jesej pogovarja z nekim ostarelim moškim. To je bil zvesti prerok Samuel. Jehova ga je poslal, da bi enega od Jesejevih sinov pomazilil za naslednjega Izraelovega kralja! Samuel je že videl sedem Davidovih starejših bratov, vendar mu je Jehova dal jasno vedeti, da ni izbral nobenega od njih. Ko pa je prispel David, je Jehova Samuelu naročil: »Pomazili ga, kajti ta je!« Samuel je pred vsemi Davidovimi starejšimi brati odprl izdolben rog, poln posebnega olja in ga nekaj izlil Davidu na glavo. Po tem maziljenju se je Davidu življenje precej spremenilo. V Svetem pismu piše: »Od tega dne naprej je bil na Davidu Jehovov duh.« (1. Samuelova 16:1, 5–13)

Ali je David začel stremeti za kraljevskim prestolom? Ne, bil je pripravljen čakati, da mu Jehova po svojem duhu da vedeti, kdaj je čas, da prevzame večje odgovornosti. Medtem pa se je še naprej posvečal manj cenjenemu delu pastirja. Temu delu je bil zelo predan in opravljal ga je pogumno. Črede njegovega očeta so bile dvakrat ogrožene, enkrat zaradi leva in enkrat zaradi medveda. David se tema plenilcema ni skušal postaviti po robu z varne razdalje. Ravno nasprotno, planil je v boj, da bi zaščitil očetove nebogljene ovce. Obakrat je z golimi rokami ubil krvoločno zver! (1. Samuelova 17:34–36; Izaija 31:4)

Čez nekaj časa je bil David spet poklican. Glas o njem je prišel na ušesa kralju Savlu. Čeprav je bil Savel še vedno mogočen bojevnik, je izgubil Jehovovo naklonjenost, ker se je upiral Božjim navodilom. Jehova je Savlu odvzel svojega duha, zato je bil kralj pogosto izpostavljen zlemu duhu – imel je izbruhe jeze ter bil nezaupljiv in nasilen. Ena stvar, ki ga je lahko pomirila, ko je bil nad njim zli duh, je bila glasba. Davidov sloves glasbenika in bojevnika je segel do nekaterih Savlovih mož. Davida so torej poklicali in kmalu je postal eden Savlovih dvornih glasbenikov in teh, ki so kralju nosili orožje. (1. Samuelova 15:26–29; 16:14–23)

Še posebej mladi ljudje se lahko veliko naučijo glede vere, ki jo je ob vsem tem pokazal David. Ali ste opazili, da je svoj prosti čas porabljal za to, da bi se zbližal z Jehovom? Poleg tega je potrpežljivo razvijal praktične veščine, zaradi katerih so mu drugi radi ponudili delo. Toda kar je najpomembnejše, pustil se je voditi Jehovovemu duhu. Vsi mi se iz tega lahko veliko naučimo! (Pridigar 12:1)

David se je med služenjem Savlu večkrat vrnil domov, da bi pasel ovce, včasih tudi za dlje časa. V enem takem obdobju je Jesej Davidu naročil, naj gre pogledat, kako je z njegovimi tremi starejšimi sinovi, ki so služili v Savlovi vojski. David ga je ubogal in se otovorjen z živili za svoje brate odpravil v elajsko nižino. Ko je ob prihodu videl, da sta se vojski znašli na mrtvi točki, opisani v uvodu tega članka, je bil razočaran. Vojski sta druga drugo gledali z nasprotnih pobočij te široke nižine. (1. Samuelova 17:1–3, 15–19)

Za Davida to ni bilo sprejemljivo. Kako lahko vojska živega Boga Jehova v strahu beži pred navadnim človekom, in povrhu še poganom? David je na Goljatovo zasmehovanje gledal kot na neposredno žaljenje Jehova. Zato je vojakom začel vneto govoriti, da bo Goljata premagal. Kmalu so te besede prišle na uho Davidovemu najstarejšemu bratu Eliabu. Eliab je svojega mlajšega brata strogo pokaral in ga obtožil, da je prišel samo zato, da bi videl pokol. David pa mu je odvrnil: »Kaj sem zdaj storil? Saj sem samo vprašal.« Nato je še naprej prepričljivo govoril, da bo Goljata premagal, dokler ni nekdo njegovih besed prenesel Savlu. Kralj je ukazal, naj Davida privedejo k njemu. (1. Samuelova 17:23–31)

David je kralju glede Goljata povedal naslednje spodbudne besede: »Naj nikomur ne upade srce.« Savlu in njegovim možem je zaradi Goljata res upadlo srce. Morda so storili človeško napako in se primerjali s tem ogromnim moškim ter videli samo to, da mu sežejo le do pasu ali prsi. V svoji domišljiji so že videli, kako ta oboroženi orjak z njimi na hitro opravi. Toda David ni tako razmišljal. Kot bomo videli, je na težavo gledal v povsem drugi luči. Zato se je ponudil, da se spopade z Goljatom. (1. Samuelova 17:32)

Savel je temu nasprotoval: »Ti se že ne moreš spopasti s tem Filistejcem, saj si še otrok, on pa je vojščak od svoje mladosti.« Ali je bil David res še otrok? Ne, vendar je bil premlad, da bi se pridružil vojski, in morda je bil otroškega videza. Toda David je bil že znan kot neustrašen bojevnik in je bil takrat morda v svojih poznih najstniških letih. (1. Samuelova 16:18; 17:33)

David je Savla pomiril s tem, da mu je povedal, kaj je storil levu in medvedu. Ali se je bahal? Ne. David je vedel, zakaj je zmagal v teh bojih. Rekel je: »Jehova, ki me je rešil iz levjih in medvedjih šap, me bo rešil tudi iz roke tega Filistejca.« Savel se je končno sprijaznil s tem in je rekel: »Pojdi, Jehova naj bo s teboj!« (1. Samuelova 17:37)

Ali bi radi imeli vero, kakršno je imel David? Upoštevajte, da njegova vera v Boga ni temeljila na idealističnih predstavah ali iluzijah. Temeljila je na spoznanju in izkušnjah. David je Jehova poznal kot ljubečega zaščitnika in izpolnjevalca obljub. Če si tudi mi želimo pridobiti takšno vero, moramo še naprej spoznavati svetopisemskega Boga. Če bomo živeli po tem, kar se učimo, bomo ugotovili, da nam dobri rezultati tega podobno krepijo vero. (Hebrejcem 11:1)

Savel je Davida najprej oblekel v svojo vojaško opravo. Bila je zelo podobna Goljatovi, narejena iz bakra, in del te oprave je bil verjetno velik luskast oklep. David se je s to veliko in nerodno opremo skušal premikati in kmalu ugotovil, da ni primerna zanj. Ker ni bil izurjen za vojaka, ni bil navajen nositi oklepa, še zlasti ne oklepa, ki ga je nosil Savel, največji človek v izraelskem narodu! (1. Samuelova 9:2) Zato je vse to slekel in ostal v oblačilih, ki jih je bil vajen – v takšnih, kakršna je nosil pastir, da bi lahko varoval svojo čredo. (1. Samuelova 17:38–40)

Dal si je torbo čez ramo ter vzel svojo pastirsko palico in pračo. Čeprav se prača morda ne zdi nič posebnega, je bila nevarno orožje. Sestavljena je bila iz nekakšne vrečke in dveh dolgih usnjenih vrvi, ki sta bili privezani na vrečko, in je bila popolno orožje za pastirja. David je običajno v vrečko vstavil kamen, pračo z veliko hitrostjo vihtel nad glavo, nato pa spustil eno vrv in s smrtonosno natančnostjo zagnal kamen. To orožje je bilo tako učinkovito, da so vojske včasih imele enote pračarjev.

Tako opremljen je David pohitel, da bi se soočil s svojim nasprotnikom. Lahko si le predstavljamo, kako goreče je molil, medtem ko je v suhi strugi na dnu nižine sklonjen zbiral pet manjših gladkih kamnov. Nato je krenil na bojno polje – ob tem pa ni hodil, ampak je tekel!

Kaj si je Goljat mislil, ko je videl svojega nasprotnika? »Začel [ga je] zaničevati,« beremo, »saj je bil še otrok, rdečkast in lepega videza.« Goljat je zarohnel: »Sem mar pes, da prihajaš nadme s palicami?« Očitno je videl Davidovo palico, ni pa opazil prače. Davida je preklel v imenu filistejskih bogov in prisegel, da bo s truplom tega sovražnika, katerega je tako preziral, nahranil ptice in zveri na polju. (1. Samuelova 17:41–44)

To, kako se je David odzval, še danes velja kot velik izraz vere. Predstavljajte si mladeniča, ki vpije proti Goljatu: »Ti prihajaš k meni z mečem, sulico in kopjem, jaz pa prihajam k tebi v imenu Jehova nad vojskami, Boga Izraelovih bojnih vrst, ki si ga zasmehoval.« David je vedel, da človeška moč in orožje nista tako pomembna. Goljat je bil nespoštljiv do Boga Jehova, in Jehova se je na to odzval. David je rekel: »Boj je namreč Jehovov.« (1. Samuelova 17:45–47)

David ni spregledal Goljatove velikosti ali njegovega orožja. Kljub temu ni dovolil, da bi mu to vzelo pogum. Ni storil enake napake, kot so jo storili Savel in člani njegove vojske. David se ni primerjal z Goljatom, ampak je Goljata primerjal z Jehovom. Goljat je bil visok kakih 290 centimetrov in je bil v primerjavi z drugimi velikan. Kako velik pa je bil v primerjavi z Najvišjim v vsem vesolju? Kot vsak drug človek je bil v primerjavi z njim komaj kaj večji od žuželke – v tem primeru žuželke, ki jo je Jehova pripravljen iztrebiti!

David je tekel proti svojemu nasprotniku in v torbo segel po kamnu. Vstavil ga je v pračo in jo vihtel nad glavo, dokler ni močno zažvižgala. Goljat je šel proti Davidu, morda tesno za služabnikom, ki mu je nosil ščit. Pravzaprav je bila za Goljata njegova velika višina tokrat verjetno slabost, saj je služabnik povprečne velikosti težko dvignil ščit dovolj visoko, da bi temu velikanu zaščitil glavo. In David je meril ravno v glavo. (1. Samuelova 17:41)

David je zavihtel kamen. Predstavljajte si tišino, ki je nastala, medtem ko je kamen letel proti svoji tarči. Brez dvoma je Jehova poskrbel, da Davidu ni bilo treba zalučati še enega. Kamen je zadel tarčo in se zaril Goljatu v čelo. Velikan je zgrmel na tla, padel je na obraz! Služabnik, ki mu je nosil ščit, je iz strahu verjetno zbežal. David se je približal, vzel Goljatov meč in z njim velikanu odsekal glavo. (1. Samuelova 17:48–51)

Končno so se Savel in njegovi vojaki opogumili. Z mogočnim bojnim krikom so se pognali za Filistejci. Izid bitke je bil takšen, kakršnega je David napovedal Goljatu: »Jehova [. . .] vas bo izročil v naše roke.« (1. Samuelova 17:47, 52, 53)

Danes Božji služabniki ne sodelujejo v dobesednih vojnah. Ti časi so minili. (Matej 26:52) Še vedno pa moramo posnemati Davidovo vero. Tako kot je bil Jehova resničen njemu, mora biti tudi nam – nanj moramo gledati kot na edinega Boga, kateremu je treba služiti in mu kazati strahospoštovanje. Če se primerjamo z našimi težavami, se morda včasih počutimo majhne, vendar so te naše težave majhne, če jih primerjamo z Jehovovo neomejeno močjo. Če za svojega Boga izberemo Jehova in mu zaupamo, tako kot mu je David, nam noben izziv in nobena težava ne bosta jemala poguma. Nič ne prekaša Jehovove zmagovalne moči!