Očarljivi tekač, ki ne leta – noj

Od dopisnika Prebudite se! iz Kenije

MED žirafami, zebrami, gnuji in gazelami, ki pohajajo po širni afriški savani, živi nekaj najbolj nenavadnih bitij, kar jih je kdaj zasnoval Stvarnik. Na opazovalce naredijo vtis zaradi izredne velikosti, višine, močnih nog in čudovitega puhastega perja. Vzravnani so visoki do 2,5 metra, težki so do 155 kilogramov in so največje obstoječe ptice. V svahiliju jim pravijo mbuni, vi pa jih morda poznate po njihovem bolj znanem imenu, noji.

Kot našopirjena kamela

Dolgo je že, kar so noju nadeli ime struthocamelus, ki je sestavljeno iz latinske in grške besede in meri na domnevno podobnost s kamelami. Noj prenaša visoke temperature in lahko živi v puščavski deželi, kakor kamela. Ima tudi dolge bujne trepalnice, ki mu varujejo velike oči pred prahom divjih travišč. Njegove noge so dolge in žilave, stopala močna in mesnata z le dvema prstoma. Opazovalci, ki vidijo noja, kako se šopiri naokoli po odprtih ravnicah, se čudijo njegovi gibčnosti, vzdržljivosti in drugim kameljim podobnim značilnostim.

Noj se pase med svojimi sosedi kopitarji in se hrani skoraj z vsem, kar polzi, se plazi ali lazi. Noj je vsejed. Ne kósi le žuželk, kač, glodalcev, korenin in večine rastlinja, temveč pogoltne tudi les, roževinaste oklepe, kamenje, palice in skoraj vsak majhen, živobarven predmet.

Zaradi tolikšne velikosti in teže ne more leteti, a so njegove mišičaste noge dovolj močne, da je eno najhitrejših bitij na zemlji. Ko teče čez puščavsko deželo lahko doseže hitrost tja do 65 kilometrov na uro! Noj »zasmehuje konja in jezdeca«, piše v Bibliji. (Job 39:18) Da je to opažanje resnično, potrjuje dejstvo, da ta dvonožni tekač zaradi svoje velike hitrosti in vzdržljivosti na dolge razdalje zlahka ubeži mnogim najhitrejšim štirinožnim plenilcem.

Gnezditvene navade

V paritvenem obdobju nojev samec pri dvorjenju pleše zapleten ples. Pred samico poklekne, razpne peruti z dolgim črnim in belim perjem ter jih začne ritmično potresavati. Z njimi maha z ene strani na drugo kakor z dvema velikanskima pahljačama. Gol vrat in noge mu začnejo rdeti, dobivajo svetlo rožnato barvo, ki je v čudovitem nasprotju s smolnato črnim telesnim perjem. Svoj dolgi vrat ziba sem ter tja in z nogami tepta tla.

Verjetno je namen te pisane predstave pernatih spretnosti narediti vtis na sivorjavo samico. Kljub temu pa ona, medtem ko samec pleše svatbeni ples, pogosto kljuva po tleh in hodi semtertja, nepozorno in brezbrižno do direndaja v svoji neposredni okolici.

Ko je samica izbrana, samec poišče gnezditveni prostor. Nekje na odprti savani izkoplje v pesek plitvo jamo in k njej privede več samic. Po dveh ali treh tednih je v gnezdu dvajset ali več jajc, ki so jih znesle te samice.

Šest tednov, kolikor bo jajca treba valiti, samec sedi na gnezdu ponoči, ena od samic pa podnevi. Zdaj so jajca ranljiva, iščejo jih lačni levi, hijene, šakali in celo egiptovski jastrebi, ki strejo jajca tako, da nanje mečejo kamne.

Ogromna jajca, velikanski piščanci

Nojeva sivo- oziroma smetanastobela jajca so največja na svetu. Težka so lahko tudi po kak kilogram in pol. Lupina je trda in gladka s porcelanasto glazuro. Vsako jajce je za 25 kokošjih. Nojeva jajca ljudje cenijo zaradi hranljive vsebine in slastnega okusa. Bušmani včasih prazne lupine uporabijo kot posode za vodo.

Iz velikega jajca se ob svojem času izvali velikansko pišče! Komaj izvaljeni piščanci so nebogljeni, a hitro rastejo in so rojeni tekači. Njihove močne noge jih že po enem mesecu nesejo s hitrostjo blizu 55 kilometrov na uro!

Piščance ščitijo starši. To, da noj ob nevarnosti zakoplje glavo v pesek, je mit. V resnici je prav nasprotno: ti ptiči so lahko kot starši silovito napadalni, ko varujejo svoj zarod, in z močnim brcanjem odganjajo plenilce. Njihova druga obrambna taktika je, da zamotijo plenilce s pretvarjanjem, da so ranjeni, in tako pritegnejo pozornost od svojih mladičev nase. Če pa se plenilec preveč približa, starši ponavadi zbežijo, da bi si rešili življenje, ter pustijo mladiče, da se branijo sami zase. Biblijska trditev se je izkazala resnična, saj ob takih priložnostih nojevka »trdo ravna s svojimi mladiči, kakor da niso njeni«. (Job 39:16)

Razkošne perjanice

Človek že tisočletja občuduje noja. V kamen so vklesane slike staroveških egipčanskih kraljev, ki lovijo noja z loki in puščicami. Za nekatere civilizacije je bil noj svet. Kitajci so zelo cenili čudovito simetrična nojeva jajca in jih ponujali vladarjem kot dragocena darila. Razkošne gladke perjanice iz nojevega perja so tisočletja krasile pokrivala vojaških generalov, kraljev in afriških poglavarjev.

Nojevo perje so v 14. stoletju začeli zelo ceniti tudi modno zavedni Evropejci. Vendar z loki in puščicami nojev ni bilo lahko loviti, saj ta žival dobro vidi in pred nevarnostjo hitro pobegne. Takrat noj še ni bil na robu iztrebljenja.

Potem pa je v 19. stoletju nojevo perje znova postalo moderno. Tokrat so lovci, oboroženi s sodobnim orožjem, pobili na milijone nojev. Ta velika, neletajoča ptica je bila pred izumrtjem verjetno rešena prav s pojavom nojevskih farm. Zdaj so noji, ki jih vzrejajo v ujetništvu, udomačeni. Od njih dobijo perje, ki ga uporabljajo v modi in za pernata omela. Iz nojeve kože delajo mehke usnjene rokavice in ročne torbice, z njegovim mesom pa postrežejo v nekaterih restavracijah.

Danes ta krasni noj še vedno pohaja po afriških ravnicah. Njegovo nekdanje bivalno okolje je sicer precej skrčeno in na nekaterih področjih je že skoraj izumrl, pa vendar še vedno živi v samotnih suhih divjinah, kar mu je tudi najljubše. Tam ga je mogoče videti, kako z veliko gladko perjanico divje teče čez ravnine, med dvorjenjem pleše zapleten ples ali pa pazi na gnezdo velikih belih jajc. Ta tekač, ki ne leta, je prav zares še eno očarljivo krilato bitje, ki opazovalcem prinaša veselje, pa tudi začudenje.

[Slika na strani 16]

Nojev samec

[Slika na straneh 16, 17]

Noji so med najhitrejšimi bitji na zemlji

[Slika na straneh 16, 17]

Njihove noge so lahko močno orožje

[Slika na strani 18]

Nojeva samica