»Bog je ljubezen«

»Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, ker Bog je ljubezen.« (1. JANEZOV 4:8)

1.–3. a) Kaj v Bibliji piše glede Jehovove ljubezni in v katerem smislu je ta izjava edinstvena? b) Zakaj Biblija pravi »Bog je ljubezen«?

VSE Jehovove lastnosti ustrezajo najvišjim merilom, so popolne in privlačne. Toda od vseh je najbolj prikupna ljubezen. Nič nas k Jehovu ne vleče tako močno kakor njegova ljubezen. K sreči je ljubezen tudi njegova prevladujoča lastnost. Kako to vemo?

² V Bibliji je za Jehovovo ljubezen rečeno nekaj, kar ni za nobeno njegovih drugih glavnih lastnosti. V Svetem pismu ne piše, da je Bog moč ali da je Bog pravica, niti da je Bog modrost. On ima te lastnosti v posesti in je njihov prvi in največji vir. Toda o ljubezni je v Prvem Janezovem listu 4:8 zapisano še nekaj globokoumnejšega: »Bog je ljubezen.« (Poudarili mi.) Da, ljubezen Jehova prežema. Je njegovo samo bistvo oziroma njegova narava. Na splošno rečeno, si jo lahko predstavljamo takole: moč Jehovu omogoča, da deluje. Pravica in modrost njegovo delovanje vodita. Ljubezen pa ga k delovanju spodbuja. Njegova ljubezen se vedno kaže tudi v tem, kako uporablja druge lastnosti.

³ Pogosto pravijo, da je Jehova poosebljena ljubezen. Če se torej hočemo učiti o tem, kakšna je ljubezen, se moramo učiti o Jehovu. Preiščimo zato nekatere vidike Jehovove edinstvene ljubezni.

Največje dejanje ljubezni

4., 5. a) Katero je največje dejanje ljubezni v vsej zgodovini? b) Zakaj lahko rečemo, da sta Jehova in njegov Sin povezana z najmočnejšo vezjo ljubezni, kar se jih je kdaj spletlo?

⁴ Jehova je ljubezen izrazil na mnogo načinov, vendar pa je eden od njih še posebej očiten. Kateri? To, da je Jehova poslal svojega Sina, da je za nas trpel in umrl. Mirno lahko rečemo, da je to največje dejanje ljubezni v vsej zgodovini. Zakaj lahko tako rečemo?

⁵ Biblija Jezusa imenuje »prvorojenec vse stvaritve«. (Kološanom 1:15) Samo pomislimo: Jehovov Sin je obstajal, še preden je bilo ustvarjeno fizično vesolje. Kako dolgo sta bila torej Oče in Sin skupaj? Nekateri znanstveniki ocenjujejo, da je vesolje staro 13 milijard let. Tudi če je takšna ocena točna, pa to še vedno ni dovolj dolgo, da bi lahko ponazorilo življenjsko dobo Jehovovega prvorojenega Sina! Kaj pa je Sin vse te veke delal? Veselo je služil kot Očetov »delovodja«. (Pregovori 8:30; Janez 1:3) Z Jehovom je sodeloval pri ustvaritvi vsega drugega. Kako vznemirljiv in radosten čas je to bil zanju! Kdo od nas bi torej lahko vsaj neznatno dojel, kako močna je bila vez, ki je obstajala tako zelo dolgo? Jasno je, da Boga Jehova in njegovega Sina združuje najmočnejša vez ljubezni, kar se jih je kdaj spletlo.

 6. Kako je Jehova izrazil, kaj čuti do svojega Sina Jezusa, ko se je ta krstil?

⁶ Kljub vsemu temu pa je Jehova svojega Sina poslal na zemljo, da se je tam rodil kot dojenček. To je seveda pomenilo, da se je Jehova moral za nekaj desetletij odreči najtesnejšega druženja s svojim ljubljenim Sinom v nebesih. Z izrednim zanimanjem je iz nebes opazoval, kako je Jezus odraščal v popolnega moža in se nato pri približno 30 letih krstil. Oče je takrat iz nebes osebno spregovoril: »Ta je Sin moj ljubljeni, ki je po moji volji.« (Matevž 3:17) Jezus je zvesto izpolnil vse, kar je bilo zanj prerokovano in kar se je od njega zahtevalo. Kako zelo je moral biti njegov Oče vesel, ko je vse to opazoval! (Janez 5:36; 17:4)

7., 8. a) Kaj je Jezus prestal 14. nisana leta 33 n. š. in kako se je ob tem počutil njegov nebeški Oče? b) Zakaj je Jehova dovolil, da je njegov Sin trpel in umrl?

⁷ Kako se je potem Jehova počutil 14. nisana leta 33 n. š., ko so Jezusa izdali in ga je nato prijela jezna drhal? Ko so se mu posmehovali, nanj pljuvali in ga tepli s pestmi? Ko so ga bičali in mu razmesarili hrbet? Ko so mu roke in noge z žeblji pribili na lesen kol in ga pustili viseti, ljudje pa so ga medtem sramotili? Kako se je Oče počutil, ko je njegov ljubljeni Sin zavpil k njemu v smrtnih mukah? Kako se je Jehova počutil, ko je Jezus zajel svoj zadnji dih in Njegov dragi Sin prvič od začetka vse stvaritve ni več obstajal? (Matevž 26:14–16, 46, 47, 56, 59, 67; 27:26, 38–44, 46; Janez 19:1)

⁸ Jehova ima občutke, zato se bolečine, ki jo je prenašal ob smrti svojega Sina, ne da opisati z besedami. Opišemo pa lahko motiv, zaradi katerega je Jehova dovolil, da se je to zgodilo. Zakaj se je torej Oče izpostavil takšnemu trpljenju? Jehova nam nekaj čudovitega odkriva v Janezovem evangeliju 3:16, v biblijski vrstici, ki je tako pomembna, da jo imenujejo tudi evangelij v malem. Tam piše: »Tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.« Bog se je torej takšnim občutkom izpostavil iz ljubezni. To je bilo največje dejanje ljubezni v vsej zgodovini.

Kako nam Jehova zagotavlja, da nas ima rad

 9. Kaj Satan želi, da bi si mislili o tem, kako Jehova gleda na nas, toda kaj nam Jehova zagotavlja?

⁹ Vendar pa se ob tem postavi pomembno vprašanje: Ali nas ima Bog rad kot posameznike? Nekateri se morda strinjajo s tem, da Bog ljubi človeštvo v celoti, kot to piše v Janezovem evangeliju 3:16. Toda v resnici čutijo takole: ‚Bog že ne more ljubiti mene kot posameznika.‘ Dejstvo je namreč, da si Satan Hudič zelo prizadeva, da bi verjeli, da nas Jehova ne ljubi, niti ne ceni. Po drugi strani pa nam Jehova zagotavlja, da mu je vsak od njegovih zvestih služabnikov dragocen, četudi sami morda mislimo, da nas nihče ne more ljubiti oziroma se čutimo ničvredne.

10., 11. Kako Jezusova ponazoritev o vrabcih pokaže, da smo v Jehovovih očeh dragoceni?

¹⁰ Razmislimo na primer o Jezusovih besedah, zapisanih v Matevževem evangeliju 10:29–31. Svojim učencem je želel ponazoriti, kako zelo so dragoceni, zato je rekel: »Mar ne prodajajo dveh vrabcev za vinar [novčič majhne vrednosti, NW]? pa ne eden od njiju ne pade na tla brez Očeta vašega. Vam so pa tudi lasje na glavi vsi sešteti. Ne bojte se torej; vi ste boljši od mnogo vrabcev.« Pomislimo, kaj so te besede pomenile Jezusovim poslušalcem v prvem stoletju.

¹¹ V Jezusovih časih je bil vrabec najcenejša ptica, kar so jih prodajali za hrano. Za en novčič majhne vrednosti je kupec dobil dva vrabca. Vendar pa je Jezus kasneje izjavil, kot to piše v Lukeževem evangeliju 12:6, 7, da je človek, če je bil pripravljen porabiti dva novčiča, namesto štirih dobil pet vrabcev. Eno ptico so torej preprosto dodali, kot da bi bila brez vrednosti. Te ptice so bile v očeh ljudi morda res brez vrednosti. Kako pa je nanje gledal Stvarnik? Jezus je rekel: »Ne eden izmed njih [niti tisti, katerega so dodali] ni pozabljen pred Bogom.« Zdaj pa morda že začenjamo doumevati, kaj je imel Jezus v mislih. Ker je Jehovu toliko dragocen že en sam vrabec, koliko dragocenejši mu je potem človek! Kot je rekel Jezus, nas Jehova pozna do zadnje podrobnosti. Saj so nam celo lasje na glavi vsi sešteti!

12. Zakaj smo lahko prepričani, da Jezus ni pretiraval, ko je govoril o tem, da so nam sešteti vsi lasje?

¹² Morda bi si kdo mislil, da je Jezus tu malo pretiraval. Toda pomislite samo na vstajenje. Kako podrobno nas mora Jehova poznati, da nas bo lahko ponovno ustvaril! Njemu smo tako zelo dragoceni, da se nas spominja do najmanjše podrobnosti, spominja se tudi našega zapletenega genetskega zapisa ter spominov in doživetij, ki smo si jih pridobili v vseh letih življenja. Prešteti naše lase, ki jih povprečno zraste približno 100.000, ne bi bilo v primerjavi s tem prav nič posebnega. Kako čudovito nam Jezusove besede zagotavljajo, da je Jehovu mar za nas kot posameznike!

13. Kako se iz primera kralja Josafata vidi, da Jehova pri nas išče dobro, pa čeprav smo nepopolni?

¹³ Biblija nam odkriva še nekaj, kar nam zagotavlja, da nas ima Jehova rad: pri nas išče, kar je dobrega, in to ceni. Premislimo na primer o dobrem kralju Josafatu. Ko je ta kralj naredil nekaj nespametnega, mu je Jehovov prerok sporočil: »Zato gre zoper tebe srd izpred GOSPODA.« Kako tehtno sporočilo! Toda Jehovovo sporočilo se s tem ni končalo. Nadaljuje se takole: »Vendar pa se je našlo nekaj dobrega pri tebi.« (2. letopisov 19:1–3) Jehova zaradi svoje pravične jeze torej ni spregledal tistega, kar je bilo v Josafatu »dobrega«. Ali ni tolažilno vedeti, da naš Bog pri nas išče dobro, pa čeprav smo nepopolni?

Bog, ki ‚rad odpušča‘

14. Kakšni občutki nas morda bremenijo, kadar grešimo, toda kako nam lahko koristi Jehovovo odpuščanje?

¹⁴ Kadar grešimo, lahko zaradi razočaranja, sramu in krivde, ki jih ob tem občutimo, menimo, da ne bomo nikoli vredni služiti Jehovu. Vendar ne pozabimo, da Jehova ‚rad odpušča‘. (Psalm 86:5, NW) Da, če se pokesamo za svoje grehe in si močno prizadevamo, da jih ne ponovimo, imamo lahko korist od Jehovovega odpuščanja. Preglejmo, kako je v Bibliji opisan ta čudoviti vidik Jehovove ljubezni.

15. Kako daleč stran od nas Jehova umakne naše grehe?

¹⁵ Psalmist David je Jehovovo odpuščanje opisal z živopisno besedno zvezo: »Kakor daleč je vzhod od zahoda, tako daleč spravlja od nas prestopke naše.« (Psalm 103:12, poudarili mi.) Kako daleč je vzhod od zahoda? Vzhod je v nekem smislu vedno kar najdlje od zahoda; ti točki se nikoli ne moreta srečati. Neki strokovnjak omenja, da ta besedna zveza pomeni »kar najdlje; tako daleč, kot si le moremo predstavljati«. Davidove navdihnjene besede nam povedo, da Jehova naše grehe, potem ko nam jih odpusti, umakne tako daleč stran od nas, kolikor si to sploh lahko predstavljamo.

16. Zakaj smo lahko prepričani, da smo v Jehovovih očeh, potem ko nam odpusti grehe, čisti?

¹⁶ Ali ste že kdaj poskušali odstraniti madež z bele obleke? Prav lahko se je madež, pa naj ste se še tako trudili, še vedno videlo. Bodimo pozorni na to, kako Jehova opisuje svojo sposobnost odpuščanja: »Ako so grehi vaši kakor škrlat, bodo beli kakor sneg; ako so rdeči kakor karmezin, bodo beli kakor volna.« (Izaija 1:18, poudarili mi.) »Škrlat« pomeni svetlo rdečo barvo.a »Karmezin« pa je bila ena najtemnejših barv močno obarvanega blaga. Madeža, ki ga povzroči greh, ne moremo z lastnim trudom nikoli odstraniti. Jehova pa lahko naredi, da postanejo grehi, ki so kakor škrlat in karmezin, beli kakor sneg oziroma neobarvana volna. Kadar nam torej Jehova grehe odpusti, nam ni treba misliti, da madež takšnih grehov nosimo do konca življenja.

17. Kako Jehova naše grehe meče za svoj hrbet?

¹⁷ V ganljivi pesmi zahvale, ki jo je spesnil Ezekija, potem ko je ozdravel od smrtne bolezni, je Jehovu rekel: »Vse grehe moje si vrgel za hrbet svoj.« (Izaija 38:17, poudarili mi.) Jehova je tukaj slikovito opisan, kakor da grehe skesanega grešnika prime in si jih vrže za hrbet, kjer jih več ne vidi, niti ni nanje več pozoren. Glede na neki priročnik bi to misel lahko izrazili takole: »Na [moje grehe] gledaš tako, kot da jih nisem nikoli zagrešil.« Ali ni to tolažilno?

18. Kako se iz besed preroka Miha vidi, da Jehova grehe, ko nam jih odpusti, odstrani za vedno?

¹⁸ Prerok Miha je prepričanje, da bo Jehova svojemu skesanemu ljudstvu gotovo odpustil, izrazil v naslednji obnovitveni obljubi: »Kdo je Bog kakor ti, [. . .] ki greš prek pregrehe k ostanku svoje dediščine? [. . .] V globine morja boš zagnal vse njihove grehe.« (Miha 7:18, 19, SSP, poudarili mi.) Samo pomislite, kaj so te besede pomenile ljudem, ki so živeli v biblijskih časih. Ali je bilo takrat sploh mogoče, da bi dobili nazaj kaj, kar je kdo vrgel »v globine morja«? Iz Mihovih besed se tako vidi, da Jehova grehe, ko nam jih odpusti, odstrani za vedno.

‚Naš Bog je nežno sočuten‘

19., 20. a) Kaj pomeni hebrejski glagol, ki ga prevajajo z »izkazovati usmiljenje« oziroma »usmiliti se«? b) Kako nas Biblija z opisovanjem čustev, ki jih mati čuti do svojega dojenčka, uči o Jehovovem sočutju?

¹⁹ Sočutje je naslednji vidik Jehovove ljubezni. Kaj je sočutje? Biblija zelo tesno povezuje sočutje in usmiljenje. Kar nekaj hebrejskih in grških besed se pomensko navezuje na sočutje. Hebrejski glagol rahám denimo pogosto prevajajo z »izkazovati usmiljenje« oziroma »usmiliti se«. Ta hebrejski glagol, ki ga Jehova naobrača nase, je soroden besedi za »maternico« in ga lahko opišemo kot »materinsko sočutje«.

²⁰ Biblija nas z opisovanjem čustev, ki jih čuti mati do svojega dojenčka, uči o Jehovovem sočutju. V Izaiju 49:15 beremo: »Ali lahko ženska pozabi svojega dojenca, da ne bi bila sočutna [rahám] do sina, ki ga je rodila? Da, lahko bi pozabila, toda jaz te ne bom pozabil.« (The Amplified Bible) Težko si predstavljamo, da bi mati pozabila nahraniti in poskrbeti za svojega dojenčka. Navsezadnje je otročiček povsem nebogljen; dan in noč potrebuje materino pozornost. Žal pa moramo reči, da je še posebej v teh ‚nevarnih časih‘ slišati tudi o materah, ki zanemarjajo svoje otroke. (2. Timoteju 3:1, 3) »Toda jaz,« objavlja Jehova, »te ne bom pozabil.« Nežno sočutje, ki ga Jehova čuti do svojih služabnikov je neizmerno močnejše od najprisrčnejših naravnih čustev, kar si jih lahko predstavljamo – sočutja, ki ga mati običajno čuti do svojega dojenčka.

21., 22. Kaj so Izraelci doživljali v starem Egiptu in kako se je Jehova odzval na njihovo vpitje?

²¹ Kako pa je Jehova sočuten kot ljubeč roditelj? Ta lastnost se jasno vidi v tem, kako je ravnal s staroveškim izraelskim narodom. Ob koncu 16. stoletja pr. n. š. je milijone Izraelcev sužnjevalo v Egiptu, kjer so jih hudo zatirali. (2. Mojzesova 1:11, 14) Stiskani Izraelci so Jehova rotili za pomoč. Kako se je sočutni Bog odzval?

²² Jehova je to ganilo do srca. Rekel je: »Videl sem, videl stisko ljudstva svojega, ki je v Egiptu, in njih vpitje [. . .] kajti jaz poznam bolečine njegove.« (2. Mojzesova 3:7) Jehova ni mogel gledati trpljenja svojega ljudstva oziroma ni mogel poslušati njihovega vpitja, ne da bi z njimi tudi čutil. Jehova je Bog, ki se zna vživeti v čustva drugih. Ta sposobnost, da čuti bolečino drugih, pa je tesno povezana s sočutjem. Toda Jehova ni s svojim ljudstvom le čutil. To ga je tako ganilo, da je ukrepal v njihovo dobro. V Izaiju 63:9 piše: »V svoji ljubezni in usmiljenosti [sočutju, NW] jih je odkupil sam.« Z »mogočno roko« je Izraelce rešil iz Egipta. (5. Mojzesova 4:34) Kasneje jih je tudi čudežno oskrboval s hrano in jih popeljal v rodovitno deželo, ki jim jo je dal v last.

23. a) Kako nam psalmistove besede zagotavljajo, da se Jehova močno zanima za vsakega od nas posebej? b) Kako nam Jehova pomaga?

²³ Božje ljudstvo pa Jehovovega sočutja ne občuti le kot skupina. Naš ljubeči Bog se močno zanima za vsakega od nas posebej. Zelo se zaveda vsakršnega trpljenja, ki ga morda prenašamo. Psalmist je dejal: »Oči GOSPODOVE pazijo na pravične in ušesa njegova na njih vpitje. Blizu je GOSPOD tistim, ki so potrtega srca, in ponižne v duhu rešuje.« (Psalm 34:15, 18) Kako nam Jehova kot posameznikom pomaga? Ni nujno, da ravno odstrani vzrok našega trpljenja. Priskrbel pa je obilo priprav za tiste, ki ga rotijo za pomoč. V njegovi Besedi so praktični nasveti, s katerimi lahko močno vplivamo na takšne okoliščine. V občini je priskrbel duhovno usposobljene nadzornike, ki si prizadevajo odsevati njegovo sočutje, ko pomagajo sovernikom. (Jakob 5:14, 15) Kot »Poslušalec molitve« daje ‚svetega Duha tem, ki ga zanj prosijo‘. (Psalm 65:2, NW; Lukež 11:13) Vse te priprave so izraz ‚prisrčnega usmiljenja [nežnega sočutja, NW] našega Boga‘. (Lukež 1:78)

24. Kako se boste odzvali na Jehovovo ljubezen?

²⁴ Ali ni vznemirljivo premišljevati o ljubezni našega nebeškega Očeta? Prejšnji članek nas je spomnil, da Jehova izraža svojo moč, pravico in modrost ljubeče ter nam v korist. V tem članku pa smo videli, da je Jehova neposredno že izrazil in še vedno izraža svojo ljubezen do človeštva, pa tudi do vsakega od nas posebej, in to na izredne načine. Vsakdo bi se sedaj moral vprašati: ‚Kako se bom odzval na Jehovovo ljubezen jaz?‘ Odzovimo se tako, da ga ljubimo iz vsega srca, uma, duše in moči. (Marko 12:29, 30) S tem, kako dnevno živimo, pokažimo, da se iz vsega srca želimo z Jehovom vedno bolj zbliževati. In naj se tudi Jehova, Bog, ki je ljubezen, vedno bolj zbližuje z nami, v vso večnost! (Jakob 4:8)

[Podčrtna opomba]

Ali se spomnite?

• Kako vemo, da je ljubezen Jehovova prevladujoča lastnost?

• Zakaj lahko rečemo, da je to, da je Jehova poslal svojega Sina, da je za nas trpel in umrl, največje dejanje ljubezni?

• Kako nam Jehova zagotavlja, da nas ima rad kot posameznike?

• Kako živopisno je v Bibliji opisano Jehovovo odpuščanje?

[Slika na strani 15]

‚Bog je dal Sina svojega edinorojenega.‘

[Slika na strani 16, 17]

»Vi ste boljši od mnogo vrabcev.«

[Vir slike]

© J. Heidecker/VIREO

[Slika na strani 18]

To, kar mati čuti do svojega dojenčka, nas lahko uči o Jehovovem sočutju