»To, kar obljubiš, tudi izpolni«

 1. a) Kaj skupnega sta imela sodnik Jefte in Ana? (Glej sliki pri naslovu.) b) Katera vprašanja bomo pregledali v tem članku?

ON JE bil hraber voditelj, ona pa je bila podredljiva žena. On je bil pogumen vojščak, ona pa je bila ponižna gospodinja. Kaj sta sploh imela skupnega sodnik Jefte in Elkanova žena Ana poleg tega, da sta častila istega Boga? Oba sta se zaobljubila Bogu in oba sta svojo zaobljubo zvesto izpolnila. Odličen zgled sta današnjim moškim in ženskam, ki se odločijo, da se bodo Jehovu zaobljubili glede česa. Vendar se postavljajo nekatera pomembna vprašanja: Kaj je zaobljuba? Kako resno je, če damo zaobljubo Bogu? In kaj se lahko naučimo od Jefteja in Ane?

2., 3. a) Kaj je zaobljuba? b) Kaj Sveto pismo pravi glede zaobljub, ki jih damo Bogu?

² Zaobljuba se v Svetem pismu nanaša na slovesno obljubo, ki je dana Bogu. Posameznik obljubi, da bo kaj naredil ali kaj daroval, da se bo lotil kake vrste službe Bogu ali da se bo česa zdržal. Zaobljuba je prostovoljna, dana na podlagi posameznikove svobodne volje. Kljub temu je zaobljuba v Božjih očeh sveta in zavezujoča, saj gre za prisego, s katero posameznik obljubi, da bo kaj storil oziroma da česa ne bo storil. (1. Mojz. 14:22, 23; Heb. 6:16, 17) Kaj Sveto pismo pravi o resnosti zaobljub, ki jih damo Bogu?

³ V Mojzesovi postavi piše: »Recimo, da se moški zaobljubi Jehovu oziroma se zapriseže [. . .]. Takšen svoje besede ne sme prelomiti. Storiti mora vse, kar je prišlo iz njegovih ust.« (4. Mojz. 30:2) Kasneje je Salomon po navdihnjenju zapisal: »Kadar se zaobljubiš Bogu, se zaobljube ne obotavljaj izpolniti, kajti neumneži niso nikomur v veselje. To, kar obljubiš, tudi izpolni.« (Prid. 5:4) Jezus je potrdil resnost tega, če se kdo zaobljubi, ko je rekel: »Prednikom [je bilo] rečeno: ‚Ne prisegaj, ne da bi to potem izpolnil, ampak izpolni svoje obljube Jehovu.‘« (Mat. 5:33)

 4. a) Kako resno je, če se zaobljubimo Bogu? b) Kaj želimo spoznati o Jefteju in Ani?

⁴ Jasno je torej, da so obljube, dane Bogu, nekaj zelo resnega. To, kako gledamo na svoje zaobljube, vpliva na naš odnos z Jehovom. David je napisal: »Kdo se sme povzpeti na Jehovovo goro in kdo sme gor v njegov sveti kraj? Kdor [. . .] Moje [Jehovove] duše ne šteje za nevredno in ne prisega po krivem.« (Ps. 24:3, 4, pdč. op.) Kaj sta se zaobljubila Jefte in Ana ter ali jima je bilo zaobljubo enostavno izpolniti?

 5. Kaj se je Jefte zaobljubil in kaj se je zgodilo?

⁵ Jefte je zvesto izpolnil obljubo, ki jo je dal Jehovu, ko je šel v vojno proti Amoncem, ki so ustrahovali Božje ljudstvo. (Sodn. 10:7–9) Tako močno si je želel zmage, da se je Jehovu zaobljubil: »Če mi res izročiš Amónove sinove v roke, naj tisti, ki bo prišel skozi vrata moje hiše, ki mi bo prišel naproti, ko se bom kot zmagovalec vračal od Amónovih sinov, postane Jehovova last.« Kaj se je zgodilo? Izraelci so premagali Amonce, in ko se je Jefte zmagoslavno vračal iz bitke, je bila njegova ljubljena hči tista, ki mu je prišla naproti. Ona naj bi bila tista, ki bo postala »Jehovova last«. (Sodn. 11:30–34) Kaj je to zanjo pomenilo?

 6. a) Ali je bilo Jefteju in njegovi hčeri enostavno izpolniti zaobljubo, ki jo je Jefte dal Bogu? b) Kaj se iz 5. Mojzesove 23:21, 23 in Psalma 15:4 naučimo glede zaobljub, ki jih damo Bogu?

⁶ Zato da bi Jeftejeva hči izpolnila očetovo zaobljubo, je morala polnočasno služiti Jehovu v svetišču. Ali je bila Jeftejeva zaobljuba nepremišljena? Ne, saj je Jefte morda dobro vedel, da je lahko njegova hči med tistimi, ki mu bodo iz njegove hiše prišli naproti. Kljub vsemu sta se oče in hči znašla v čustveno zelo težki okoliščini – za oba je to bila prava žrtev. Ko je Jefte zagledal hčer, »si je raztrgal oblačila« in rekel, da ga je žalostnega spravila na kolena. Njegova hči je objokovala svoje devištvo. Zakaj? Jefte ni imel sina in njegova edina hči se ne bo nikoli mogla poročiti in mu roditi vnuke. Tako ne bo nobene možnosti, da bi se nadaljevalo družinsko ime ali prenesla dediščina. Toda to ni bilo najpomembnejše. Jefte je dejal: »Jehovu sem dal besedo in je ne morem vzeti nazaj.« Hči pa mu je odvrnila: »Stori z menoj, kakor si obljubil.« (Sodn. 11:35–39) Ta zvestovdana posameznika nista nikoli pomislila na to, da bi prelomila zaobljubo, ki sta jo dala Najvišjemu Bogu, in to ne glede na ceno, ki sta jo morala plačati. (Beri 5. Mojzesova 23:21, 23; Psalm 15:4.)

 7. a) Kaj se je zaobljubila Ana in zakaj ter kako se je zanjo izteklo? b) Kaj je Anina zaobljuba pomenila za Samuela? (Glej podčrtno opombo.)

⁷ Tudi Ana je zvesto izpolnila zaobljubo, ki jo je dala Jehovu. Svojo obljubo je izrekla, ko je bila zelo zaskrbljena in žalostna, ker ni mogla imeti otrok in ker je morala prenašati nenehno žaljenje. (1. Sam. 1:4–7, 10, 16) Ana je izlila svoje srce Bogu in se zaobljubila: »O Jehova nad vojskami, če se boš hotel ozreti na stisko svoje sužnje in se me spomniti, če ne boš pozabil svoje sužnje in boš svoji sužnji dal moškega potomca, ga bom izročila tebi, Jehova, za vse dni njegovega življenja in britev ne bo prišla na njegovo glavo.«a (1. Sam. 1:11) Ana je bila uslišana in rodila je svojega prvega otroka – sina. To jo je zelo razveselilo! Kljub temu ni pozabila na zaobljubo, ki jo je dala Bogu. Ko je rodila dečka, je izjavila: »Izprosila sem ga od Jehova.« (1. Sam. 1:20)

 8. a) Ali je bilo Ani enostavno izpolniti zaobljubo? b) Kako nas Davidove besede, zapisane v 61. psalmu, spomnijo na Anino zgledno stališče?

⁸ Takoj ko je bil Samuel pri kakih treh letih odstavljen, je Ana storila točno to, kar se je zaobljubila Bogu. Niti pomislila ni, da bi naredila kako drugače. Samuela je odpeljala k velikemu duhovniku Eliju v sveti šotor v Šilo in rekla: »Za tega dečka sem molila, da bi mi Jehova izpolnil prošnjo, s katero sem se obrnila nanj. Zato ga zdaj dajem Jehovu. Vse dni svojega življenja bo posvečen Jehovu.« (1. Sam. 1:24–28) Tam je »deček Samuel [. . .] rasel pred Jehovom«. (1. Sam. 2:21) Vendar kaj je to pomenilo za Ano? Zelo rada je imela svojega sina, toda sedaj ni mogla biti vsak dan z njim, medtem ko je odraščal. Samo pomisli, kako je hrepenela po tem, da bi ga pestovala, se igrala z njim, skrbela zanj – da bi z njim preživljala dragocene trenutke, ki so ljubeči materi pri srcu, ko opazuje svojega otroka odraščati. Kljub temu Ani ni bilo žal, da je izpolnila zaobljubo Bogu. Njeno srce se je veselilo zaradi Jehova. (1. Sam. 2:1, 2; beri Psalm 61:1, 5, 8.)

 9. Na kateri vprašanji bomo še dobili odgovor?

⁹ Zdaj ko razumemo, kako resno je, če se zaobljubimo Bogu, preglejmo naslednji vprašanji: Katere zaobljube kristjani morda damo? In kako odločeni moramo biti, da izpolnimo svoje zaobljube?

10. Katera je najpomembnejša zaobljuba, ki jo kristjan lahko izreče, in kaj vse ta zajema?

¹⁰ Najpomembnejša zaobljuba, ki jo kristjan lahko izreče, je ta, da svoje življenje posveti Jehovu. Zakaj lahko to rečemo? Ker v osebni molitvi Jehovu slovesno obljubi, da bo svoje življenje posvetil služenju Bogu, in sicer za vedno, ne glede na to, kaj bi se zgodilo. Če se izrazimo z Jezusovimi besedami, se posameznik tako »odreče samemu sebi«, torej se odpove vsem pravicam glede sebe, in se zaobljubi, da bo izpolnjevanje Božje volje postavil pred vse drugo v svojem življenju. (Mat. 16:24) Od takrat dalje pripada Jehovu. (Rim. 14:8) Vsak, ki izreče posvetitveno zaobljubo, bi moral na to gledati zelo resno, tako kot je psalmist, ki je o svojih zaobljubah Bogu rekel: »Kako naj povrnem Jehovu za vse dobre stvari, ki mi jih je storil? Izpolnil bom svoje zaobljube Jehovu, res, pred vsem njegovim ljudstvom.« (Ps. 116:12, 14)

11. Kaj se je zgodilo na dan, ko si se krstil?

¹¹ Ali si svoje življenje posvetil Jehovu in to simboliziral s krstom v vodi? Če da, je to čudovito! Spomni se, da si na dan, ko si se krstil, pred pričami odgovoril na vprašanji, ali si se posvetil Jehovu in ali razumeš, da »s posvetitvijo Bogu in s krstom javno pokažeš, da si Jehovova priča, in da s tem postaneš del Božje po duhu vodene organizacije«. S pritrdilnima odgovoroma si javno razglasil svojo brezpogojno posvetitev in s tem pokazal, da si usposobljen za to, da se krstiš kot postavljen Jehovov služabnik. Jehova si gotovo zelo razveselil!

12. a) Kaj naj bi se vprašali? b) Za katere lastnosti naj bi si prizadevali, kot je to pojasnil apostol Peter?

¹² Toda krst je šele začetek. Zatem želimo še naprej živeti v skladu s svojo posvetitvijo in zvesto služiti Bogu. Zato se lahko vprašamo: »Koliko sem duhovno napredoval od svojega krsta? Ali še naprej z vsem srcem služim Jehovu? (Kol. 3:23) Ali molim, berem Božjo Besedo, obiskujem občinske shode in karseda pogosto oznanjujem? Ali pa sem v teh duhovnih dejavnostih nekoliko popustil?« Apostol Peter je pojasnil, kaj lahko naredimo, da ne bi postali nedejavni v služenju Bogu, in sicer to, da svojo vero dopolnjujemo s spoznanjem, zdržljivostjo in bogovdanostjo. (Beri 2. Petrovo 1:5–8.)

13. Česa naj bi se zavedal posvečen, krščen kristjan?

¹³ Posvetitvene zaobljube nikakor ne moremo preklicati oziroma ne moremo vzeti nazaj, kar smo obljubili Bogu. Če se posameznik naveliča služiti Jehovu ali živeti kot kristjan, ne more trditi, da se ni nikoli zares posvetil Bogu in da njegov krst ni veljaven.b Ne glede na to, kar trdi, se je predstavil kot tak, ki se je povsem posvetil Bogu. Pred Jehovom in občino bo odgovarjal za vsak resen greh, ki ga morda zagreši. (Rim. 14:12) Pazimo, da se glede nas nikoli ne bi reklo, da smo opustili svojo prvotno ljubezen. Želimo si, da bi Jezus za nas rekel: »Vem za tvoja dejanja, za tvojo ljubezen, vero, služenje in zdržljivost. Vem tudi, da je v zadnjem času tvojih dejanj več kakor nekdaj.« (Raz. 2:4, 19) Še naprej si torej prizadevajmo živeti v skladu s svojo posvetitveno zaobljubo – Jehovu v veselje.

14. Katera je druga najpomembnejša zaobljuba, ki jo posameznik lahko izreče, in zakaj?

¹⁴ Druga najpomembnejša zaobljuba, ki jo posameznik lahko izreče, je zakonska zaobljuba. Zakaj? Ker je zakonska zveza sveta. Pred Bogom in pričami si ženin in nevesta izrečeta zakonsko zaobljubo. Ponekod si izrečeta zaobljubo, da se bosta ljubila, spoštovala in skrbela drug za drugega ter da bosta tako delala, vse dokler bosta na zemlji živela skladno z Božjo zakonsko ureditvijo. Drugi pari morda ne izrečejo točno teh besed, toda še vedno se zaobljubijo pred Bogom. Posameznika sta nato razglašena za moža in ženo in njun zakon naj bi bil zveza za vse življenje. (1. Mojz. 2:24; 1. Kor. 7:39) »Kar je torej,« če uporabimo Jezusove besede, »Bog združil, naj noben človek ne ločuje« – niti mož, niti žena, niti kdor koli drug. Zato pari, ki se poročijo, ne smejo na razvezo gledati kot na možno izbiro. (Mar. 10:9)

15. Zakaj kristjani ne smejo prevzeti svetnega brezbrižnega stališča do zakonske zveze?

¹⁵ Popoln zakon seveda ne obstaja. Vsak zakon sestavljata dva nepopolna človeka. Zato v Svetem pismu piše, da bodo poročeni včasih »doživljali stisko«. (1. Kor. 7:28) Žalostno je, da so številni posamezniki v svetu do zakonske zveze povsem brezbrižni. Ko v njihovem odnosu pride do napetosti, se enostavno vdajo in zapustijo zakonca. Toda kristjani tako ne ravnajo. Prelomiti zakonsko zaobljubo je enako, kot če bi lagali Bogu, Bog pa sovraži lažnivce! (3. Mojz. 19:12; Preg. 6:16–19) Apostol Pavel je zapisal: »Če si vezan na ženo, ne išči prostosti.« (1. Kor. 7:27) Pavel je to lahko zapisal, ker je vedel, da Jehova sovraži tudi, kadar so v ozadju razveze zvijačni motivi. (Mal. 2:13–16)

16. Kaj Sveto pismo pravi glede razveze in ločitve?

¹⁶ Jezus je učil, da obstaja samo ena svetopisemska podlaga za razveljavitev zakonske zaobljube, namreč, če se nedolžni zakonec odloči, da ne odpusti zakoncu, ki je prešuštvoval. (Mat. 19:9; Heb. 13:4) Kako pa je s tem, da se kdo loči od svojega zakonca? Sveto pismo je jasno tudi glede tega. (Beri 1. Korinčanom 7:10, 11.) Za ločeno življenje zakoncev ne obstaja nobena svetopisemska podlaga. Nekateri poročeni kristjani pa na določene okoliščine gledajo kot na razlog za ločitev, ko denimo zakonec, ki je nasilen ali je postal odpadnik, skrajno ogroža življenje ali duhovnost partnerja.c

17. Kaj lahko krščanska zakonca naredita, da bo njun zakon trajna zveza?

¹⁷ Ko zakonca za nasvet glede zakonskih težav pristopita k občinskim starešinam, je dobro, da ju starešine vprašajo, ali sta v zadnjem času gledala videoposnetek Kaj je prava ljubezen? in skupaj preučila brošuro Vaša družina je lahko srečna. Zakaj? Ker ta pripomočka osvetlita Božja načela, ki so številnim pomagala, da so okrepili svoj zakon. Neki par je dejal: »Odkar preučujeva to brošuro, je najin zakon srečnejši kot kdaj prej.« Neka žena je o svojem 22-letnem zakonu, ki je bil pred tem, da razpade, rekla: »Oba sva krščena, toda čustveno sva si bila zelo različna. Ta videoposnetek je prišel ob ravno pravem času! Zdaj nama gre kot paru veliko bolje.« Ali si poročen? Še naprej upoštevaj Jehovova načela v svojem zakonu. To ti bo pomagalo, da boš lahko živel v skladu s svojo zakonsko zaobljubo, in to srečno!

18., 19. a) Kaj delajo številni krščanski starši? b) Kaj lahko rečemo o tistih, ki so v posebni polnočasni službi?

¹⁸ Ali si opazil, kaj sta Jefte in Ana še imela skupnega? Oba sta svojega otroka – Jefte svojo hčer, Ana pa svojega sina – z zaobljubo posvetila posebni, sveti službi v svetem šotoru. To je bilo najbolj zadovoljujoče življenje. Danes mnogo krščanskih staršev spodbuja svoje otroke, da začnejo polnočasno službo in svoje življenje osredinijo na služenje Bogu. Tisti, ki tako delajo, so vredni iskrene pohvale. (Sodn. 11:40; Ps. 110:3)

¹⁹ V Svetovnem redu posebnih polnočasnih služabnikov Jehovovih prič je trenutno kakih 67.000 članov. Nekateri delajo v Betelu, drugi sodelujejo pri gradnjah ali v okrajni službi, spet drugi služijo kot terenski učitelji, posebni pionirji, misijonarji ali kot skrbniki zborskih dvoran oziroma objektov biblijskih šol. Vsi so zavezani z »Zaobljubo ubogljivosti in uboštva«, s katero se strinjajo, da bodo opravljali kakršno koli delo v prid Kraljestva, da bodo živeli preprosto in da ne bodo sprejeli nobene posvetne zaposlitve brez dovoljenja. Ne gre za to, da so posebni ljudje. Tisto, kar je posebno, je njihova naloga. Zavedajo se resnosti tega, da ponižno živijo v skladu s svojo slovesno zaobljubo, kolikor dolgo bodo v posebni polnočasni službi.

20. Kaj naj bi delali »dan za dnem« in zakaj?

²⁰ Koliko zaobljub, o katerih smo razpravljali, si izrekel Bogu – eno, dve ali vse tri? Gotovo se zavedaš, da svojih zaobljub ne smeš jemati na lahko. (Preg. 20:25) Če posameznik ne izpolni tega, kar se je zaobljubil Jehovu, ima lahko to resne posledice. (Prid. 5:6) Da bi le veselo na veke opevali Jehovovo ime in dan za dnem izpolnjevali svoje zaobljube. (Ps. 61:8)