»Modrost je zaščita«

»KOLIKO bolje je, pridobiti si modrost nego zlato! in pridobiti si razumnost rajši izvóli nego srebro,« piše v Pregovorih 16:16. Zakaj je modrost tako dragocena? Zato ker v Bibliji piše: »Modrost je obrana [zaščita, NW] in denar je obrana [zaščita, NW], toda prednost znanja je ta, da modrost ohrani v življenju njega, kdor jo ima.« (Propovednik 7:12) Kako torej modrost ohrani pri življenju tiste, ki si jo pridobijo?

Če si pridobivamo Božjo modrost (točno spoznanje iz Božje Besede, Biblije) ter ravnamo skladno z njo, lahko hodimo po poti, ki jo Jehova odobrava. (Pregovori 2:10–12) Staroizraelski kralj Salomon je dejal: »Poštenih cesta je: ogibati se hudega; dušo svojo ohrani, kdor pazi na pot svojo.« (Pregovori 16:17) Da, modrost tiste, ki jo imajo, obvaruje hudega in jih ohrani pri življenju! Jedrnati in modri izreki v Pregovorih 16:16–33 kažejo, kako lahko Božja modrost dobro vpliva na naše stališče, govor in ravnanje.a

‚Bodimo krotki‘

Poosebljena modrost je opisana v naslednji izjavi: »Napuh in prevzetnost [ponos, NW] [. . .] jaz sovražim.« (Pregovori 8:13) Ponos in modrost sta si povsem nasprotna. Ravnati moramo modro in paziti, da ne bi razvili ošabnega oziroma predrznega stališča. Še posebej moramo biti previdni, če smo uspešni na kakšnem področju v življenju ali če so nam v občini zaupane večje odgovornosti.

V Pregovorih 16:18 je napisano svarilo: »Pred pogubo prevzetnost [ponos, NW] in pred padcem napuh.« Razmislite o največji polomiji v vesolju – padcu popolnega duhovnega Božjega sina, ki se je naredil za Satana Hudiča. (1. Mojzesova 3:1–5; Razodetje 12:9) Ali ni kazal napuha oziroma ošabnosti že pred svojim polomom? Biblija na to opozarja, ko pravi, da moškega, ki se je šele spreobrnil k veri, ne bi smeli imenovati za nadzornika v krščanski občini, »da se ne bi prevzel in zapadel obsodbi, ki je bila izrečena Hudiču«. (1. Timoteju 3:1, 2, 6) Kako zelo pomembno je, da v drugih ne zbujamo ponosa in ne dovolimo, da bi prevzel tudi nas!

»Bolje je biti krotek s ponižnimi kakor deliti plen z ošabnimi,« piše v Pregovorih 16:19, SSP. Da je ta nasvet dober, se vidi iz primera Nebukadnezarja, kralja starega Babilona. Ponosno je na ravnini Dura postavil ogromno podobo, ki je morda predstavljala prav njega. Kip so verjetno namestili na zelo visok podstavek, tako da je v višino meril 27 metrov. (Daniel 3:1) Ta orjaški spomenik naj bi bil mogočen simbol Nebukadnezarjevega imperija. Čeprav visoke in veličastne reči, kot je bil ta kip oziroma kot so obeliski, cerkveni zvoniki in nebotičniki, morda naredijo vtis na ljudi, pa z Bogom ni tako. Psalmist je pel: »Vzvišen je GOSPOD, vendar gleda na nizkega, a prevzetnega spozna oddaleč.« (Psalm 138:6) Pravzaprav je tisto, ‚kar je pri ljudeh visokega, v Božjih očeh gnusoba‘. (Luka 16:15) Bolje je, da ‚se pustimo voditi temu, kar je skromno‘, kakor da ‚razmišljamo o tem, kar je vzvišeno‘. (Rimljanom 12:16)

Govorimo z ‚uvidom‘ in ‚prepričljivo‘

Kako pa to, da si pridobimo modrost, vpliva na naš govor? Modri kralj pravi: »Kdor ravna preudarno, bo našel to, kar je dobro, in srečen tisti, ki zaupa v Jehova. Človek modrega srca je znan kot tak, ki ima sposobnost razumevanja, in kdor je sladkih ustnic, je prepričljiv. Uvid je tistim, ki ga imajo, vrelec življenja, in kazen za neumne je neumnost. Srce modrega človeka navaja njegova usta, da govorijo preudarno, in njegove ustnice so prepričljive.« (Pregovori 16:20–23, NW)

Modrost nam pomaga, da govorimo z uvidom in prepričljivo. Zakaj? Ker skuša posameznik, ki je modrega srca, ‚najti to, kar je dobro,‘ in »zaupa v Jehova«. Ko si prizadevamo v drugih najti dobro, je verjetneje, da bomo o njih govorili pohvalno. Naše besede ne bodo osorne ali izrečene v prepirljivem tonu, temveč sladke in prepričljive. Če imamo uvid v okoliščine drugih, lahko razumemo, kako veliko stisko morda doživljajo in kako se z njo spoprijemajo.

Zelo pomembno je, da govorimo modro, tudi ko oznanjujemo Kraljestvo in pridobivamo učence. Kadar druge poučujemo o Božji Besedi, tega ne delamo le z namenom, da jim sporočimo svetopisemske informacije. Želimo doseči srce posameznikov. To pa pomeni, da morajo biti naše ustnice prepričljive. Apostol Pavel je spodbudil svojega sodelavca Timoteja, naj ostane pri tem, o čemer je »prepričan, da je resnica«. (2. Timoteju 3:14, 15)

Grška beseda, ki je prevedena s »prepričati«, pomeni »z dopovedovanjem ali moralnim pretehtavanjem spremeniti mišljenje«, piše v Vineovem An Expository Dictionary of New Testament Words. Da bi lahko predstavili prepričljive argumente, s katerimi bi spremenili mišljenje svojega poslušalca, moramo ugotoviti, kako razmišlja, kaj ga zanima, kakšne so njegove okoliščine in kakšna je njegova preteklost. Kako lahko vse to izvemo? Učenec Jakob odgovarja: ‚Bodi vsak človek hiter za poslušanje in počasen za govorjenje.‘ (Jakob 1:19) Če poslušalcu postavljamo vprašanja in nato pazljivo prisluhnemo temu, kar reče, lahko spoznamo, kakšen je v srcu.

Apostol Pavel je znal druge zelo uspešno prepričevati. (Apostolska dela 18:4) Celo eden njegovih nasprotnikov, srebrar Demetrij, je priznal: ‚Ta Pavel je prepričal in pregovoril precejšnjo množico ljudi po skoraj vsej provinci Aziji, ne samo v Efezu.‘ (Apostolska dela 19:26) Ali je Pavel zasluge za uspeh pri oznanjevalskem delu pripisal sebi? Niti najmanj. Menil je, da je njegovo oznanjevanje ‚dokaz [Božjega] duha in moči‘. (1. Korinčanom 2:4, 5) Jehova tudi nam pomaga s svetim duhom. Ker mu zaupamo, smo prepričani, da nam stoji ob strani, ko si med oznanjevanjem prizadevamo govoriti z uvidom in prepričljivo.

Nič čudnega torej, da tisti, ki »je modrega srca, velja za razumnega«! (Pregovori 16:21, SSP) Da, uvid je »vrelec življenja« tistim, ki ga imajo. Kako pa je z neumnimi? Oni »modrost in pouk [discipliniranje, NW] zaničujejo«. (Pregovori 1:7) In kakšne posledice žanjejo, ker zavračajo Jehovovo discipliniranje? Kot smo že omenili, Salomon pravi: »Kazen za neumne je neumnost.« (Pregovori 16:22, NW) To pomeni, da so še dodatno disciplinirani, pogosto v obliki stroge kazni. Neumnež si morda tudi nakoplje težave, sramoto, bolezen in celo prezgodnjo smrt.

Izraelski kralj je z naslednjimi besedami poudaril, kako modrost še drugače dobro vpliva na naš govor: »Dobrohotne besede so kakor satovje medu, sladkost duši in zdravilo kostem.« (Pregovori 16:24) Dobrohotne besede posameznika spodbudijo in osvežijo, podobno kot sladki med lačnemu človeku hitro poteši lakoto. Poleg tega ima med zdravju koristne in zdravilne lastnosti ter človeku dobro dene. Tako je tudi z dobrohotnimi besedami – dobro vplivajo na naše duhovno zdravje. (Pregovori 24:13, 14)

Pazimo se ‚poti, ki se zdi ravna‘

Salomon pravi: »Je pot, ki se zdi ravna človeku, njen konec pa je pot v smrt.« (Pregovori 16:25) S temi besedami nas opozarja, da ne bi napačno razmišljali in živeli v nasprotju z Božjimi zakoni. Neka pot se s človeškega stališča mogoče zdi prava, vendar se v resnici morda bije s pravičnimi načeli v Božji Besedi. Poleg tega lahko Satan širi lažno propagando, zaradi katere posameznik izbere pot, ki se mu zdi prava, čeprav ta pravzaprav vodi v smrt.

Pred samoprevaro nas ne more nič bolje zaščititi kot modro in razumno srce ter vest, ki jo vodi spoznanje iz Božje Besede. Ko se moramo v življenju o čem odločati, pa naj je to povezano z moralo, čaščenjem ali čim drugim, se pustimo voditi Božjim merilom o tem, kaj je dobro in kaj slabo, saj se bomo tako najbolje obvarovali pred tem, da bi slepili sami sebe.

»Delavčev tek dela zanj«

Modri kralj nadaljuje: »Marljiv delavec pridno dela zase, ker ga njegova usta priganjajo.« (Pregovori 16:26, NW) Salomon pravi, da lahko delavec zaradi želje po hrani »pridno dela zase«, ker ga lakota ‚priganja‘ oziroma spodbuja. V Slovenskem standardnem prevodu piše: »Delavčev tek dela zanj, kajti njegova usta ga priganjajo.« Povsem normalna želja, kot je denimo tek po hrani, nas lahko spodbuja, da smo delavni. Takšna želja je koristna. Kaj pa, če takšni pravilni želji dovolimo, da se sprevrže v pohlep? Posledice bi lahko primerjali s tem, kaj se zgodi, če se majhen taborni ogenj, ki smo ga zanetili, da bi si skuhali jed, razplamti v neobvladljiv gozdni požar. Pohlep je želja brez nadzora, in je uničujoč. Moder človek se zaveda te nevarnosti, zato obvladuje tudi tiste želje, ki so povsem normalne.

Ne hodimo »po poti, ki ni dobra«

Besede, ki prihajajo iz naših ust, so lahko tako uničevalne kakor besneč ogenj. Salomon je opisal, kakšno škodo lahko povzročimo, če pri drugih iščemo napake in o njih govorimo naokoli. Izjavil je: »Mož malopridni koplje zlo [Ničvrednež izkopava to, kar je slabo, NW] in na ustnah mu je paleč ogenj. Mož, spačenostim vdan, dela zdražbo in podpihovalec loči zaupne prijatelje.« (Pregovori 16:27, 28)

Človek, ki skuša škodovati ugledu svojega bližnjega, je »ničvrednež«. Pri drugih bi morali iskati dobro in o njih govoriti tako, da jih bodo ljudje spoštovali. Kako pa naj bi ravnali takrat, kadar kdo koga obrekuje? Takšne besede lahko zlahka vzbudijo neupravičene dvome, ločijo prijatelje in povzročijo razdor v občini. Modrost nas bo spodbudila, da takšnim posameznikom ne bomo prisluhnili.

Salomon opozori pred zapeljevanjem, zaradi katerega lahko človek ravna napačno, ko pravi: »Silovitnik izvablja [zapeljuje, NW] bližnjega svojega, da ga vodi po poti, ki ni dobra. Kdor zatiska oči svoje, da izmišlja reči spačene [snuje spletke, NW], kdor nalašč tišči ustne svoje, izvršuje hudo.« (Pregovori 16:29, 30)

Ali lahko nasilje s svojo vabljivo močjo zapelje prave častilce? Danes so se mnogi posamezniki pustili zapeljati tako, da so pričeli ‚snovati spletke‘. Podpirajo namreč nasilje ali pa zagrešijo nasilna dejanja. Morda se nam ni težko ogibati takšnega neposrednega sodelovanja pri nasilju. Kaj pa, če se v zanko nasilja ujamemo zato, ker je nastavljena bolj zvito? Ali ni res, da milijoni uživajo v zabavi oziroma športih, pri katerih se poveličuje nasilje? Sveto pismo nas jasno opozarja: »Kdor hodi z modrimi, postane modrejši; kdor pa se druži z bedaki [neumnimi, NW], se pohujša.« (Pregovori 13:20) Kako zelo nas ščiti Božja modrost!

Kaj lahko rečemo o posamezniku, ki na vsej življenjski poti ravna modro in razumno ter ne hodi »po poti, ki ni dobra«? Kdor vse življenje živi pravično, je v Božjih očeh lep in si zasluži spoštovanje. »Prelep venec je siva glava, ki se nahaja na potu pravičnosti,« piše v Pregovorih 16:31.

Po drugi strani pa o nenadzorovani jezi ne moremo reči nič lepega. Kajn, prvorojeni sin Adama in Eve, se je »zelo ujezil« (SSP) na svojega brata Abela in se ‚vzpel nadenj ter ga ubil‘. (1. Mojzesova 4:1, 2, 5, 8) Čeprav se morda včasih upravičeno jezimo, moramo paziti, da jezo obdržimo pod nadzorom. V Pregovorih 16:32 jasno piše: »Boljši je potrpežljivi od močnega, in kdor gospoduje svojemu srcu, od onega, ki mesto pribori.« Nenadzorovana jeza ni znak niti moči niti kreposti. Pravzaprav je šibkost, ki lahko povzroči, da človek hodi »po poti, ki ni dobra«.

V kakšnem smislu ‚vsaka odločitev prihaja od Jehova‘

Izraelski kralj pravi: »Žreb se meče v naročje, vsaka njegova odločitev pa prihaja od GOSPODA [Jehova, NW].« (Pregovori 16:33, SSP) Jehova je v starem Izraelu včasih z žrebom razodeval svojo voljo. Za žreb so uporabljali okrogle kamenčke ali lesene oziroma kamnite tablice. Najprej so Jehova prosili, naj o zadevi odloči. Nato so vrgli žreb v gubo na obleki, ga potegnili ven in izid sprejeli kot Božjo odločitev.

Jehova danes nič več ne uporablja žreba, da bi svoje služabnike obvestil o tem, kar se je namenil. Svojo voljo je razodel v svoji Besedi, Bibliji. Brez točnega spoznanja iz te knjige si ne moremo pridobiti Božje modrosti. Zato si moramo prizadevati, da jo vsak dan beremo. (Psalm 1:1, 2; Matej 4:4)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 8]

Zakaj je modrost veliko vrednejša od zlata?

[Slika na strani 9]

Kaj prispeva k temu, da so naše ustnice na oznanjevanju prepričljive?

[Slika na strani 10]

»Ničvrednež izkopava to, kar je slabo.«

[Slika na strani 11]

Nenadzorovana jeza lahko povzroči, da človek hodi »po poti, ki ni dobra«

[Slika na strani 12]

Nasilje nas lahko s svojo vabljivo močjo zapelje