Slavimo Jehova z voljnim duhom!

 1., 2. a) Kaj sta Elifaz in Bildad trdila glede tega, kako Bog gleda na našo sveto službo? b) Kako je Jehova razodel svoj pogled?

»ALI ima lahko Bog kakšno korist od človeka? Ali mu lahko koristi preudaren človek? Ali se Vsemogočni veseli tega, da si pravičen, ali ima kaj od tega, da živiš brezgrajno?« (Job 22:1–3) Ali si se kdaj spraševal o odgovorih na takšna vprašanja? Ko jih je Temanec Elifaz postavil Jobu, je nedvomno verjel, da je odgovor nanje negativen. Njegov prijatelj, Šuhejec Bildad, je celo zagovarjal prepričanje, da Bog ljudi ne more šteti za pravične. (Beri Job 25:4.)

² Ti lažni tolažniki so trdili, da naš trud, ko zvestovdano služimo, Jehovu nič ne koristi in da za Boga nismo nič bolj vredni od molja ali črvička. (Job 4:19; 25:6) Na prvi pogled bi morda sklenili, da sta Elifaz in Bildad pokazala ponižnost. (Job 22:29) Konec koncev so morda človeške dejavnosti, če jih opazujemo z vrha visoke gore ali skozi okno letala, videti nepomembne. Toda ali Jehova res tako gleda na to, kar naredimo za Kraljestvo, ko opazuje naš planet s svojega vzvišenega položaja? Jehova je razodel svoj pogled, ko je pokaral Elifaza, Bildada in Zofarja, ker so govorili laži, toda Job mu je bil v veselje, saj ga je imenoval »moj služabnik«. (Job 42:7, 8) Bog torej zares lahko ima »korist od človeka«.

 3. Kaj je Elihu rekel glede našega truda pri služenju Jehovu in kaj je s tem mislil?

³ Jehova ni popravil Elihuja, ko je ta vprašal: »Če pa imaš prav, kaj mu [Bogu] boš s tem dal, kaj bo prejel iz tvoje roke?« (Job 35:7) Ali je Elihu namigoval, da je naš trud pri služenju Bogu zaman? Ne. S tem je hotel reči, da Jehova ni odvisen od našega čaščenja. Jehova ničesar ne potrebuje. Z ničimer ga ne moremo narediti bogatejšega ali močnejšega. Kakršna koli lepa lastnost, talent ali moč, ki jo imamo, je dar od Boga, in on opazuje, kako to uporabljamo.

 4. Kako se Jehova počuti, kadar smo prijazni do drugih?

⁴ Za Jehova je to, kar iz zvestovdane ljubezni naredimo za njegove služabnike, enako, kot če bi naredili njemu osebno. V Pregovorih 19:17 piše: »Kdor je usmiljen z ubožcem, posoja Jehovu, in On mu bo njegova dejanja poplačal.« Ali ta stavek pomeni, da Jehova opazi vsako prijazno gesto, ki jo naredimo za uboge? Ali lahko sklenemo, da Stvarnik vsega vesolja nase gleda, kot da je pri ljudeh, ki drugim izkazujejo usmiljenje, sam zadolžen, in da na takšno dajanje gleda kot na posojilo, ki ga bo poplačal z naklonjenostjo in blagoslovi? Da, in to je potrdil sam Božji Sin. (Beri Luka 14:13, 14.)

 5. O katerih vprašanjih bomo sedaj razpravljali?

⁵ Jehova je povabil preroka Izaija, da bi govoril v njegovem imenu. S tem je razkril, kako vesel je, da ima zveste ljudi, ki sodelujejo pri izpolnjevanju njegovega namena. (Iza. 6:8–10) Izaija je rade volje sprejel to povabilo. Danes tisoči kažejo enakega duha kakor Izaija, ki je rekel »Tukaj sem, pošlji mene!«, in so pripravljeni sprejeti zahtevne naloge pri služenju Jehovu. Toda kdo bi morda razmišljal: »Ali moj trud res kaj šteje? Resda je od Jehova zelo prijazno, da mi dovoljuje, da se lahko voljno dam na razpolago in sodelujem pri teokratičnih dejavnostih. Vendar ali ne bo Jehova poskrbel za vse, kar je potrebno, da izpolni svojo Besedo, ne glede na to, koliko sem osebno pripravljen narediti v sveti službi?« Razmislimo, kako nam na ti vprašanji odgovorijo dogodki, ki so se zvrstili v dneh Debore in Baraka.

 6. Kakšna razlika je bila med izraelskimi vaščani in Jabinovo vojsko?

⁶ Kanaanski kralj Jabin je 20 let »neusmiljeno zatiral« Izraelce. Izraelski vaščani so se celo bali hoditi iz svojih hiš. Z vojaškega gledišča so bili slabo opremljeni, saj niso imeli niti napadalnega orožja niti zaščitne opreme, medtem ko so njihovi sovražniki imeli 900 bojnih vozov z železnimi srpastimi rezili. (Sodn. 4:1–3, 13; 5:6–8)a

 7., 8. a) Kaj je Jehova najprej naročil Baraku? b) Kako je Izrael porazil Jabinovo vojsko? (Glej sliko pri naslovu.)

⁷ Jehova je kljub temu po prerokinji Debori Baraku jasno zapovedal: »Pojdi, vzemi s seboj deset tisoč mož izmed Néftalijevih in Zábulonovih sinov in razkropite se po gori Tábor! V dolino Kišóna ti bom privedel Sísera, poveljnika Jabínove vojske, njegove bojne vozove in vse, ki so z njim, in ti ga izročil v roke.« (Sodn. 4:4–7)

⁸ Poziv se je razširil. Prostovoljci so se zbrali na gori Tabor. Barak je brez pomislekov upošteval Jehovova navodila. (Beri Sodniki 4:14–16.) Med glavnim spopadom v Taanahu je nenaden hud naliv področje spremenil v pravo močvirje. Barak je zasledoval Siserovo vojsko vse do 24 kilometrov oddaljenega Harošet Gojima. Nekje med potjo je Sisera zapustil svoj nekoč strah zbujajoči, zdaj pa povsem neuporabni voz in stekel v Zaananim, ki je verjetno ležal blizu Kedeša. Zavetje je poiskal v šotoru Jaele, žene Kenejca Heberja. Izčrpan od boja je zaspal. Sisera zdaj nič ni moglo zaščititi pred Jaelo, ki je odločno in pogumno ukrepala ter ga usmrtila. (Sodn. 4:17–21) Izraelov sovražnik je bil premagan!b

 9. Katere podrobnosti glede boja proti Siseru so razkrite v Sodnikih 5:20, 21?

⁹ Četrto in peto poglavje knjige Sodnikov bi morali preučevati vzporedno, saj vsako poglavje omenja podrobnosti, ki jih drugo poglavje nima. Na primer, v Sodnikih 5:20, 21 piše: »Z neba so se vojskovale zvezde, s svojih tirov so se vojskovale zoper Sísera. Potok Kišón jih je odplavil.« Ali je s tem mišljena pomoč angelov ali pa je šlo za neke vrste meteorski dež? Poročilo tega ne pojasnjuje. Toda le komu drugemu kot Bogu bi lahko pripisali močan dež, ki se je ulil na ravno tistem kraju ob ravno tistem času, da je zalilo 900 bojnih vozov? V Sodnikih 4:14, 15 je zmaga trikrat pripisana Jehovu. Nobeden od 10.000 Izraelovih prostovoljcev se ni mogel hvaliti, češ da ima zasluge za zmago.

10., 11. Kaj je bil »Meróz« in zakaj je bilo nad njim izrečeno prekletstvo?

¹⁰ Toda nenavadno je, da sta Debora in Barak sredi zmagoslavne pesmi, v kateri sta slavila Jehova za čudežno zmago, zapela: »‚Prekolnite Meróz,‘ je rekel Jehovov angel, ‚prekolnite njegove prebivalce, ker niso prišli na pomoč Jehovu, na pomoč Jehovu z junaki!‘« (Sodn. 5:23)

¹¹ Prekletstvo, izrečeno nad Merozom, je očitno bilo tako učinkovito, da danes težko z gotovostjo rečemo, kaj je Meroz pravzaprav bil. Ali je bilo to morda mesto, katerega prebivalci se niso bili pripravljeni odzvati, ko se je može pozivalo k boju? Morda pa je bilo to mesto, na katero je Sisera naletel med svojim begom. Njegovi prebivalci bi mogoče lahko prijeli tega vojskovodja, vendar niso izkoristili priložnosti. Le kako niso slišali Jehovovega poziva k boju? Z njihovega področja se je za vojaški napad zbralo 10.000 mož. Zamisli si, da so prebivalci Meroza videli tega hudobnega vojaka, kako ves sam in obupan beži po njihovih ulicah. Imeli so enkratno priložnost, da podprejo Jehovov namen in da jih Jehova blagoslovi. Ali so v tem odločilnem trenutku, ko so imeli na izbiro, da nekaj ukrepajo ali da sedijo križem rok, popustili ravnodušnosti? Kako zelo so se razlikovali od Jaele, ki je pogumno ukrepala, kot to opisujejo že naslednje vrstice! (Sodn. 5:24–27)

12. Katero razliko v stališču ljudi opazimo v Sodnikih 5:9, 10 in kako bi to moralo vplivati na nas danes?

¹² V Sodnikih 5:9, 10 opazimo nadaljnjo razliko med stališčem tistih, ki so korakali z Barakom, in tistih, ki niso. Debora in Barak sta pohvalila »Izraelove poveljnike, prostovoljce med ljudstvom«. Ti so se zelo razlikovali od tistih, ki so jezdili »na rjavkastih oslicah« in so bili preponosni, da bi sodelovali v boju, ter tistih, ki so sedeli »na razkošnih preprogah« in so ljubili razkošno življenje! V nasprotju s tistimi, ki so hodili »po poti« in so raje ubrali lažjo pot, so se možje, ki so šli z Barakom, bili pripravljeni bojevati po skalnatem pobočju gore Tabor in v močvirnati dolini Kišona. Vsem, ki so imeli radi užitke, se je svetovalo: »Premislite!« Da, morali so poglobljeno premisliti o zamujeni priložnosti, da bi podprli Jehovov namen. Enako naj bi tudi danes storili vsi, ki nekako niso pripravljeni služiti Bogu po svojih najboljših močeh.

13. Kako se je stališče Rubenovega, Danovega in Aserjevega rodu razlikovalo od stališča Zabulonovega in Neftalijevega rodu?

¹³ Tisti, ki so se javili za boj, so bili priče temu, kako je Jehova poveličal svojo vrhovnost. Ko so »pripovedovali o Jehovovih pravičnih dejanjih«, so imeli kaj povedati. (Sodn. 5:11) Po drugi strani so v Sodnikih 5:15–17 posebej omenjeni Rubenov, Danov in Aserjev rod, ker so se bolj kakor Jehovovemu delu posvečali gmotnim rečem, kot je to predstavljeno z njihovimi čredami, ladjami in pristanišči. V nasprotju z njimi sta Zabulonov in Neftalijev rod svoje življenje izpostavila smrti, zato da bi podprla Deboro in Baraka. (Sodn. 5:18) Iz teh različnih stališč do voljnega sodelovanja pri Jehovovem delu se lahko naučimo nekaj pomembnega.

14. Kako pokažemo, da podpiramo Jehovovo vrhovnost?

¹⁴ Danes se nas ne poziva, da bi sodelovali v dobesednem boju, imamo pa prednost, da pokažemo pogum z gorečim oznanjevanjem. V Jehovovi organizaciji se potrebuje več prostovoljcev kot kdaj prej. Milijone bratov in sester prostovoljno sodeluje v različnih vejah polnočasne službe, in sicer kot pionirji, betelčani ter prostovoljci za gradnjo kraljestvenih dvoran. Poleg tega številni starejši in mlajši sodelujejo kot prostovoljci na zborih in zborovanjih. Pomislimo tudi na starešine, ki skrbijo za tehtne odgovornosti, povezane z odbori za stike z bolnišnicami ali organiziranjem zborovanj. Lahko smo prepričani, da Jehova zelo ceni našega voljnega duha in ne bo pozabil nanj. (Heb. 6:10)

15. Kako lahko ugotovimo, ali smo postali ravnodušni do Jehovovega dela?

¹⁵ Dobro je, da se vsakdo med nami vpraša: »Ali prepuščam drugim, da opravljajo večino dela? Ali so mi gmotne dobrine tako zelo pomembne, da se zaradi tega nisem toliko pripravljen dati na razpolago? Ali tudi mene, podobno kakor Baraka, Deboro, Jaelo in 10.000 mož, vera in pogum spodbujata, da vse, kar imam na razpolago, uporabim za to, da izpolnjujem jasno Jehovovo zapoved? Ali razmišljam o tem, da bi se zaradi finančnih koristi preselil v drugo mesto ali državo? Če da, ali sem v molitvi premislil, kako bi to vplivalo na mojo družino in občino?«c

16. Kaj lahko damo Jehovu, česar še nima?

¹⁶ Jehova nam izkazuje čast s tem, da nam dovoljuje, da podpiramo njegovo vrhovnost. Hudič kot Božji tekmec že od začetka človeške zgodovine nagovarja ljudi, da bi podprli njegovo oblast. Toda če podpreš Jehovovo vladanje, daš Satanu jasno in glasno vedeti, na čigavi strani si. Jehova je zelo vesel, ko vidi, da zaradi vere in značajnosti kažeš voljnega duha. (Preg. 23:15, 16) S tem da ga podpiraš, mu priskrbuješ odgovor na Satanovo zasmehovanje. (Preg. 27:11) S svojo zvestovdano poslušnostjo pravzaprav daješ Jehovu nekaj, kar mu je dragoceno in mu prinaša veliko veselja.

17. Kaj je v Sodnikih 5:31 napovedano za prihodnost?

¹⁷ Kmalu bo zemlja napolnjena z ljudmi, ki bodo podpirali zgolj in samo Jehovovo vrhovnost. Komaj čakamo ta čas! Počutimo se kakor Debora in Barak, ki sta zapela: »Naj izginejo vsi tvoji sovražniki, o Jehova, tisti pa, ki te ljubijo, naj bodo kakor sonce, ko vzide v svoji moči!« (Sodn. 5:31) Na to prošnjo bo odgovorjeno, ko bo Jehova uničil Satanov hudobni svet! Ko se bo začela bitka harmagedon, ne bodo potrebni človeški prostovoljci, da bi porazili sovražnika. Takrat bomo upoštevali besede: »Mirno stojte in glejte, kako vas bo Jehova rešil!« (2. krn. 20:17) Do tedaj pa imamo veliko priložnosti, da pogumno in goreče podpiramo Jehovovo oblast.

18. K čemu lahko spodbudimo druge, če se voljno damo na razpolago?

¹⁸ »Ljudstvo se je prostovoljno javilo, zato slavite Jehova!« S temi besedami sta Debora in Barak na začetku svoje zmagoslavne pesmi izrazila slavo Najvišjemu, ne pa stvarjenjem. (Sodn. 5:1, 2) Podobno lahko tudi mi, če se voljno damo na razpolago, spodbudimo druge, da slavijo Jehova.