Biblijsko gledišče
Ali moramo izpolniti svoje prisege
SICER srečno poročen par trpi. Pred leti, ko sta se znašla v kočljivi družinski dilemi, sta se namreč zaobljubila, da bosta desetino svojih dohodkov darovala Bogu, če jima bo pomagal iz težav. Sedaj, ko sta starejša in ju pestijo nepričakovane denarne težave, se sprašujeta, »ali se morata držati te zaobljube«.
Njun težaven položaj poudarja nasvet modrega moža, da ni dobro biti prenagljen: »Bolje, da ne obljubiš, nego da obljubiš, a ne izpolniš. Ne dopusti ustom svojim, da v greh zapeljejo meso tvoje, in ne govóri pred poslancem Božjim: Bila je pomota!« (Propovednik 5:5, 6)
Nobenega slabega opravičila
Čeprav je v današnjem svetu vse dovoljeno, celo lahkomiselne prisege in dvoumne obljube, pa ne moremo pričakovati, da bo Bog sprejel izmišljena opravičila. Še celo poslovneži to dobro vedo. V članku z naslovom Ali je poslovna poštenost neumnost? v poslovni reviji Industry Week takole tožijo: »Ne verjamemo več ljudem, da govorijo resnico, da delajo prav, da niso koristoljubni in da bodo izpolnili obveze.« Pri ljudeh (upnikih) sicer lahko prolongiramo rok plačila s priljubljeno zvijačo: »ček je že na poti«, pri angelih pa se to ne bi obneslo.
To seveda ne pomeni, da Bog po angelih izterjuje izpolnitev zaobljub in da morda nesrečne žrtve izžema kakor kakšen brezvesten oderuh. Ne, Bog je angele ljubeče naredil za ,duhove, ki [spodbujajoče] služijo in so poslani, da strežejo tistim, ki bodo dediči odrešenja‘ (Hebrejcem 1:14). Kot takšni pa lahko imajo in tudi imajo delež pri odgovarjanju na naše iskrene molitve.
Toda, če v molitvah kar naprej obljubljamo prazne reči, ali smemo pričakovati, da nas bo Bog blagoslovil? Modrec je izjavil: »Čemu naj bi se jezil Bog nad glasom tvojim in uničil [vsaj do neke mere] rok tvojih delo?« (Propovednik 5:6b)
Torej ne bo strah pred maščevalnimi angeli tisti, ki bi nas moral gnati k izpolnjevanju svoje zaobljube in ne iščimo izgovorov. Ne, raje cenimo dober odnos z Bogom in ga odkrito prosimo, naj nam bo naklonjen. Prej omenjeni par je to lepo izrazil: »Želiva imeti čisto vest pred Bogom in želiva ravnati po njegovi volji.«
Obdržati dobro vest
Če hočemo imeti čisto vest glede spolnjevanja dane zaobljube, moramo biti pošteni sami s seboj. Ponazorimo: Denimo, da vam je nekdo dolžan precejšnjo vsoto denarja, toda ker ima smolo, vam dolga ne more vrniti. Kaj bi vam bilo bolj všeč, da bi samo skomignil ali pa da bi vam ga redno odplačeval v manjših zneskih?
Enako velja tudi za prenagljeno obljubo, da bo nekdo daroval ves svoj čas ali sredstva za krščanske dejavnosti, potem pa tega ne bi mogel izpolniti. Ali nismo moralno obvezni izpolniti svoje zaobljube vsaj toliko, kolikor trenutne razmere dovolijo? »Kajti če je dobra volja,« je napisal Pavel, »prijetna je po tem, kar kdo ima,« pa naj imamo ponuditi veliko ali malo (2. Korinčanom 8:12). Kako pa je z zaobljubami, ki jih je nekdo naredil, preden je imel natančno spoznanje biblijske resnice?
Napačne oziroma nebiblijske zaprisege
Ko ugotovimo, da smo se zaobljubili narediti nekaj nečistega oziroma nemoralnega, bi si to morali nemudoma izbiti iz glave! (2. Korinčanom 6:16-18) Primeri nečistih zaobljub:
◻ Zaobljube krivim bogovom in boginjam, na primer babilonski »kraljici nebeški« (Jeremija 44:23, 25).
◻ Protizakonite prisege, podobne zaprisegi 40 mož, da ne bodo jedli, dokler ne umore apostola Pavla (Dejanja apostolov 23:13, 14).
◻ Odpadniške zaobljube, ki so rezultat ,demonskih naukov takih, ki . . . lažejo . . . branijo ženitev in uživanje nekaterih jedi, ki jih je ustvaril Bog, da bi jih s hvaležnostjo uživali tisti, ki verujejo in so spoznali resnico‘ (1. Timoteju 4:1-3, EI).
Torej smemo razveljaviti nekatere pretekle zaobljube. Toda ali se bomo skušali izogniti zaobljubam, v katerih ni nič nebiblijskega? Ali ne bi morali sedaj, ko imamo točno spoznanje, še bolj spoštovati zaobljube, ki smo jih kdaj prej naredili?
Razmisliti o preteklih in prihodnjih zaobljubah
Torej moramo trezno razmisliti, preden izrečemo kakšno zaobljubo glede našega bogočastja. Zaobljube niso zato, da bi človeka preprosto spodbujale, naj kaj naredi ali ne naredi; na primer, da bi kristjan več časa porabil za bogočastje, oziroma, da se bo vzdržal in manj jedel. Jezus sicer ni oporekal prisegam, ki so na primer bile v navadi na sodišču, jasno pa je opozoril glede nekritičnega, vsesplošnega priseganja: »Dalje ste slišali, da je bilo rečeno prednikom: ,Ne prisegaj po krivem, spolni, pa kar si prisegel Gospodu [Jehovu, NW].‘ Jaz pa vam pravim: sploh ne prisegajte!« (Matej 5:33, 34, EI) Zakaj je tako menil? Ali so postale prisege manj primerne kot v preteklosti?
Prisege vernikov v daljnji preteklosti so bile velikokrat prisege s pogojem. Tako je lahko nekdo v molitvi Jehovu svečano obljubil: ,Če mi boš pomagal iz teh težav, bom zate naredil to in to.‘ Toda Jezus je rekel: »Karkoli boste očeta prosili, dá vam v imenu mojem.« Jezus vernikom njegovih dni nikakor ni priporočal priseg s pogojevanjem, temveč jim je zagotovil: »Doslej niste ničesar prosili v imenu mojem. Prosíte in prejmete.« (Janez 16:23, 24)
To zaupanje v Jezusovo ime oziroma posredovanje bi naj potolažilo vsakega, ki se čuti krivega, ker ni, čeprav se trudi, izpolnil vsega, kar je obljubil Bogu »nepremišljeno govoreč z usti svojimi« (3. Mojzesova 5:4-6). Ne jemljimo pa svojih preteklih zaobljub prelahko, tudi ne molimo samo v Jezusovem imenu, temveč prosimo Boga, naj pokrije naše grehe z Jezusovo odkupno žrtvijo in prosimo ga, naj nam v Jezusovem imenu odpusti grehe. Tedaj bomo lahko imeli »popolno gotovost vere«, naša srca pa bodo ,očiščena slabe vesti‘ (Hebrejcem 10:21, 22).
[Navedba vira slike na strani 28]
Duhovnik zaprisega na Montmartru