Kaj je narobe, če imam rad denar

PAUL in Mary sta imela veliko trgovino v revnem afriškem kraju.a Dan in noč sta garala in si prislužila veliko denarja. Čez čas se je Mary lahko pohvalila z veliko novo hišo in prestižnim pohištvom, Paul pa se je vozil z luksuznim avtomobilom.

Nekega dne se je Paulu približala protivladna tolpa. Zahtevali so: »Hočemo, da nas tvoje podjetje vsak mesec podpre [s 100 ameriškimi dolarji].« Paul in Mary se nista hotela politično opredeliti, zato sta zahtevo pogumno zavrnila. Ker sta bila nevtralna, so posumili, da dobivata vladno denarno pomoč. Neki konec tedna, ko ju ni bilo v mestu, so jima oropali trgovino, prijeten dom in avto pa zažgali.

Kaj se lahko naučimo iz te žalostne izkušnje? Takšna izguba težko pridobljenega imetja morda ni zadela vseh bogatih ljudi, kaj pa jih še čaka? Zakaj Biblija pravi, da tisti, ki »hočejo biti bogati, padejo v izkušnjavo in past in v mnoga poželenja, nespametna in škodljiva, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin« (1. Timoteju 6:9)?

Uravnovešen pogled na denar

Biblija od kristjana zahteva, da skrbi za gmotne potrebe nepreskrbljenih družinskih članov. Zaradi brezposelnosti ali zdravstvenih težav je to morda včasih težko. Vendar je kristjan, ki namerno zanemarja družino, »zatajil vero in je hujši od nevernika« (1. Timoteju 5:8).

Na podeželju ljudje živijo od zemlje, sami pridelujejo hrano in redijo živino. Potrebujejo le malo denarja, saj življenjske potrebščine dobijo z zamenjavo blaga in storitev. Najobičajnejši način, da hranilec preskrbi družino, je zaposlitev, kjer za svoje delo dobi plačilo. Hrano in druge potrebščine za družino kupuje z denarjem. S pametno rabo pa se da nekaj denarja tudi prihraniti za težke čase ali za primer nesreče; morda za stroške zdravljenja ali za nujna popravila pri hiši. Zato najdemo v Bibliji realistično ugotovitev, da je »denar . . . obrana« ter da »denar . . . zagotovi vse« (Propovednik 7:12; 10:19).

Ker se lahko za denar marsikaj dobi, obstaja nevarnost, da bi nestvarno gledali na njegovo moč. Kristjan se mora zavedati, da je denar v primeri z pomembnejšimi rečmi omejen. Tako Biblija primerja denar s pobožno modrostjo: »Kajti modrost je obrana in denar je obrana, toda prednost znanja je ta, da modrost ohrani v življenju njega, kdor jo ima.« (Propovednik 7:12) V čem je ta prednost pobožne modrosti pred denarjem?

Svarilo iz preteklosti

Tisto, kar se je 66. leta zgodilo v Jeruzalemu, dobro ponazarja, koliko več je vredna pobožna modrost kakor denar. Ko so Judje iz Jeruzalema pregnali okupatorsko rimsko vojsko, so očitno menili, da je čas za posle. V počastitev nove svobode so začeli kovati svoj denar. Nanj so v hebrejščini napisali takale gesla: »Za svoboden Sion« in »Sveti Jeruzalem«. Vsako leto so napravili nove kovance, tako so bili na njih napisi »leto dve«, »leto tri« in »leto štiri«. Arheologi so izkopali celo nekaj redkih kovancev z napisom »leto pet«, ki ustreza letu 70. Ali so judovski kristjani gledali na novi judovski denar kot na zanesljivo znamenje trajne svobode?

Ne, saj so se spominjali modrih besed svojega Gospoda. Jezus je namreč napovedal rimski vdor, do katerega je prišlo 66. leta. Sledilcem je svetoval, naj se ob tem dogodku »izselijo [iz Jeruzalema]« (Lukež 21:20-22). Zgodovina priča, da so judovski kristjani ravnali tako. Ko so zapustili Jeruzalem, so se odrekli posesti in poslovnim priložnostim. Toda čez štiri leta so se rimske čete vrnile in začele oblegati mesto.

Očividec zgodovinar Jožef poroča, da »je bilo v mestu ogromno zlata«. Vse to bogastvo pa Jeruzalema ni obvarovalo lakote, ki je »slabila« in »pobirala cele družine«. Nekateri meščani so pogoltnili zlatnike in hoteli pobegniti iz mesta. Sovražniki pa so jih umorili, jim prerezali trebuh in pobrali denar. Jožef navaja: »Za bogate je bilo enako nevarno oboje, ostati v mestu ali pobegniti iz njega; čeprav so se mnogi izgovarjali, da so prebežniki, je bil marsikateri moški ubit zaradi denarja.«

Po slabih šestih mesecih obleganja je bil Jeruzalem porušen; čez milijon meščanov je umrlo od lakote, kužnih bolezni in meča. Ljubezen do denarja je mnoge preslepila in jih potisnila v pogubo, judovski kristjani pa so ubežali, ker so poslušali modre besede.

In to ni osamljen zgodovinski primer, ko si ljudje v stiski niso mogli z denarjem nič pomagati. Kako krut gospodar je lahko ljubezen do denarja (Matevž 6:24)! Vrhu vsega vas lahko oropa še zdajšnje sreče.

Zadovoljstvo, ki ga ne moremo kupiti z denarjem

Nenasitna sla po bogastvu zaslepi človeka, da ne vidi mnogih prijetnih reči, za katere ni treba odšteti veliko denarja. Pomislimo samo na srečno družino, zveste prijatelje, naravna čudesa, slikovit sončni zahod, močno nevihto, zvezdnato nebo, živalske norčije ali pa cvetje in drevje v nedotaknjenem gozdu.

Res je, da imajo nekateri bogati več časa za uživanje v teh rečeh, večina pa je vendarle skrajno zaposlena z ohranjanjem oziroma zbiranjem bogastva. Morda se zdi čudno, toda sreča se velikokrat izmakne celo tistim, ki imajo veliko prostega časa. Sodobne raziskovalce to preseneča. Thomas Wiseman v knjigi The Money Motive—A Study of an Obsession sprašuje: »Kako naj pojasnimo dejstvo, da tisto, kar si mnogi ljudje tako želijo in verjamejo, da je čudežno zdravilo, povzroča razočaranje, travme in podobne občutke, ko ga dosežejo?«

Bogataša lahko oropa sreče ugibanje, kdo mu je pravi prijatelj. Bogati kralj Salomon je občutil, da »ko se množi imovina, se množe tudi tisti, ki jo uživajo« (Propovednik 5:11). Mnoge bogate ljudi mučijo skrbi, kako bi ohranili ali pa povečali svoje bogastvo. Zaradi tega velikokrat ne morejo mirno spati. Biblija pravi: »Delavcu je spanje sladko, če je jedel veliko ali malo; bogatinu pa sitost ne da mirno spati.« (Propovednik 5:12)

Ljubezen do denarja lahko okrni družinske in prijateljske vezi, ker lahko koga zmami v nepoštenost in kazniva dejanja. Mnogi, ki hlepijo za denarjem, igrajo na srečo. Na žalost pa sla po samo še eni igri mnoge pahne v dolgove. Južnoafriški psihiater je povedal: »Ko pridejo [zasvojeni igralci] k meni, je ponavadi že prepozno, nimajo več službe, podjetja, doma, družine.« Kako pametno svari Biblija: »Zvest mož je bogat v blagoslovih, kdor pa je nagel, da bi obogatel, ne bode brez kazni.« (Pregovori 28:20)

»Naredi si peruti . . . in zleti«

Ljubezen do denarja je tako nevarna tudi zaradi tega, ker so človeške vladavine nesposobne sodelovati in zagotoviti denarju stabilno mednarodno vrednost; ne morejo preprečiti gospodarske krize in zastojev, ne borznih zlomov. Sleparstvo, kraje in inflacija še poudarjajo resničnost tehle navdihnjenih besed: »Ne trudi se, da bi obogatel, opusti tako misel: komaj si v to uprl svoje oči, ga že ni več; ker naredi si peruti ko orel in zleti proti nebu.« (Pregovori 23:4, 5, EI)

Inflacija ne muči le revnih držav. Že v tem stoletju je hiperinflacija prizadela industrializirane srednjeevropske države. Pred prvo svetovno vojno je bila, denimo, nemška marka vredna približno toliko kakor britanski šiling, francoski frank ali italijanska lira. Deset let pozneje so bili šiling, frank oziroma lira vredni okoli 1,000.000,000.000 mark. Kako visoka inflacija vpliva na ljudi v bogatejših družbah? »Če gre soditi po tem, kar se je na začetku 1920-ih let zgodilo poraženim centralnim silam, se ob [monetarnem zlomu] iz strahu porodijo tako velik pohlep, nasilje, beda in sovraštvo, da nobena družba ne ostane neprizadeta in nespremenjena,« je v knjigi When Money Dies napisal Adam Fergusson.

Nemčija je 1923. leta revalvirala svojo valuto, črtala je 12 ničel in tako je bilo 1,000.000,000.000 starih mark vrednih eno novo marko. Ta ukrep je zajezil inflacijo, imel pa je druge katastrofalne posledice. Fergusson pojasnjuje: »Ponovna vzpostava monetarne stabilnosti, ki je tisoče spravila na beraško palico in milijonom odvzela vsakdanji kruh, je še veliko več milijonom razblinila upanje in tako posredno zahtevala še strašnejšo ceno, ki jo je moral plačati ves svet.« Ta ,strašna cena‘, ki jo je imel avtor v mislih, očitno meri na vzpon nacizma in na drugo svetovno vojno.

V preteklosti so veliki bančni računi že marsikoga pustili na cedilu. To bi nas moralo v današnjem času gospodarske nestabilnosti strezniti. Sam Božji sin je opozoril, da bo denar propadel, in to se je že velikokrat zgodilo (Lukež 16:9). Denar pa bo popolnoma izgubil vrednost, ko bo Bog Jehova izvršil obsodbo nad tem hudobnim svetom. »Bogastvo ne koristi na dan jeze, pravičnost pa rešuje smrti.« (Pregovori 11:4, EI)

Kako pomembno je zato, da se trudimo biti pravični pred našima pravima prijateljema, Bogom Jehovom in Jezusom Kristusom!

Vir trajne sreče

Paul in Mary, ki smo ju omenili na začetku, sta bila Jehovovi priči. Veliko let sta ves svoj čas posvečala evangeliziranju. Želja po bogastvu pa ju je ustavila, da nista več hodila na shode v krščansko skupščino in nista več javno oznanjevala. Potem pa sta se le prebudila iz duhovne otopelosti. Ko so ju oropali in jima razdejali dom, je Mary rekla: »Šele zdaj vidim, kako neumna sem bila, da sem ves čas in moč rabila za nekaj, kar lahko v nekaj minutah pogori.« K sreči ju je izučilo še pravi čas. Največja nevarnost ljubezni do denarja je v tem, da lahko človeka prikrajša za priznanje Boga Jehova in Jezusa Kristusa. Kakšno upanje na preživetje tega hudobnega sveta in na življenje v pravičnem novem svetu pa sploh imamo brez teh prijateljev? (Matevž 6:19-21, 31-34; 2. Petrov 3:13)

Vseeno, ali se imaš za bogatega ali za revnega, varuj se, da ne vzljubiš denarja. Raje se trudi, da pridobiš oziroma ohraniš največji zaklad: priznan položaj pred Bogom Jehovom. To lahko delaš tako, da stalno ravnaš po temle nujnem vabilu: »In Duh in nevesta govorita: Pridi! In kdor sliši, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, pridi; kdor hoče, vzemi vodo življenja brezplačno.« (Razodetje 22:17)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 8, 9]

Prednja in zadnja plat kovanca iz časa judovskega upora z napisom »leto dve«

[Vir slike]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.