Vprašanja bralcev

V 53. poglavju Izaija je zapisana znana mesijanska prerokba. V 10. vrstici piše: »GOSPOD ga je hotel streti [se je veselil, ko ga je strl, NW], on ga je izročil trpljenju.« Kaj to pomeni?

Ni težko ugotoviti, zakaj se nam v zvezi z Izaijem 53:10 morda zastavlja vprašanje. Po mišljenju pravih kristjanov se naš sočutni in ljubeznivi Bog ne bi veselil ob tem, ko bi koga strl ali pa ga izročil trpljenju. Biblija nam daje temelj za zaupanje, da Bog ne uživa v trpinčenju nedolžnih ljudi. (5. Mojzesova 32:4; Jeremija 7:30, 31) Jehova je vsa ta stoletja morda včasih dopustil trpljenje iz razlogov, ki se ujemajo z njegovo modrostjo in ljubeznijo. Nikakor pa ni povzročil, da je njegov ljubljeni Sin, Jezus, trpel. O čem torej pravzaprav govori ta odlomek?

Bistvo bomo laže razumeli, če razmislimo o celotni vrstici, in bodimo pri tem pozorni na to, da se beseda »veseliti« pojavi dvakrat. V Izaiju 53:10 beremo: »[Jehova se je veselil, ko ga je strl, NW], on ga je izročil trpljenju. Ko izvrši duša njegova daritev za greh, bo videl zarod, podaljšal dni svoje, in kar je Jehovu po volji [kar Jehova veseli, NW], bo uspevalo v roki njegovi.«

Skupno sporočilo Biblije kaže, da se to, »kar Jehova veseli« (omenjeno na koncu vrstice), osredotoča na izpolnitev njegovega namena po Kraljestvu. S tem pa bo Jehova opravičil svojo suverenost in omogočil, da bo podedovana grešnost, naši grehi, odstranjena s poslušnega človeštva. (1. letopisov 29:11; Psalm 83:18; Dejanja 4:24; Hebrejcem 2:14, 15; 1. Janezov 3:8) Da pa bi se vse to spolnilo, je moral Božji Sin postati človek in darovati odkupno žrtev. Kot vemo, je Jezus ob tem res trpel. Biblija nam pove, da »se je iz tega, kar je pretrpel, učil pokorščine«. To trpljenje je torej koristilo tudi Jezusu. (Hebrejcem 5:7–9, Ekumenska izdaja)

Jezus je že vnaprej vedel, da bo moral zaradi vzvišene poti, po kateri bo šel, tudi kaj pretrpeti. To je jasno razvidno iz njegovih besed, zapisanih v Janezovem evangeliju 12:23, 24, kjer beremo: »Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov. Resnično, resnično vam pravim: Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu.« Da, Jezus je vedel, da bo moral biti značajen do same smrti. V poročilu nadalje beremo: »Sedaj je duša moja žalostna, in kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure! Toda prav zato sem prišel v to uro. Oče, oslavi ime svoje! Tedaj se oglasi glas z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga oslavim.« (Janez 12:27, 28; Matevž 26:38, 39)

Šele v povezavi s temi vrsticami lahko razumemo Izaija 53:10. Jehova je dobro vedel, da bo njegov Sin v določenem pogledu strt. Toda ker je vedel, do kakšnega sijajnega in večstransko dobrega konca bo to vodilo, se je veselil tega, kar bo Jezus moral doživeti. V tem smislu se je Jehova »veselil, ko [. . .] je strl« Mesija oziroma strtja le-tega. Veselil pa se je tudi Jezus, in sicer tega, kar bo lahko in tudi je dosegel. Zares, tako kot se glasi zadnji del Izaija 53:10, ,kar Jehova veseli, je uspelo po njegovi roki‘.