Osmo poglavje

Bog Jehova je v svojem svetem templju

Izaija 6:1–13

 1., 2. a) Kdaj prerok Izaija dobi videnje o templju? b) Zakaj je kralj Uzija izgubil Jehovovo naklonjenost?

»V LETU, ko je umrl kralj Uzija, sem videl Gospoda, sedečega na prestolu visokem in vzvišenem, in vlečke oblačila njegovega je bilo polno svetišče.« (Izaija 6:1) S temi prerokovimi besedami se začenja 6. poglavje Izaijeve knjige. Piše se leto 778 pr. n. š.

² Uzija je kraljeval Judu 52 let, in večinoma je bil to čas sijajnih uspehov. Ker je delal, kar »je bilo prav v očeh GOSPODOVIH«, ga je Bog podpiral v njegovih vojaških, gradbenih in kmetijskih projektih. Toda ta uspeh ga je tudi pokončal. Njegovo srce se je prevzelo »in ravnal je nezvesto zoper GOSPODA, Boga svojega; kajti šel je v tempelj GOSPODOV kadit na kadilnem oltarju«. Zaradi tega svojega predrznega ravnanja in jeze nad duhovniki, ki so ga pokarali, je Uzija postal gobav ter nazadnje kot takšen tudi umrl. (2. letopisov 26:3–22) In prav nekako v tem času je Izaija začel svojo preroško službo.

 3. a) Ali Izaija dobesedno vidi Jehova? Pojasnite. b) Kateri prizor vidi in zakaj?

³ Nič sicer ne piše, kje je Izaija, ko dobi videnje. Povsem očitno pa je, da je tisto, kar vidi s svojimi fizičnimi očmi, res videnje. Vsemogočnega ne vidi dobesedno, saj »Boga ni nikoli nihče videl«. (Janez 1:18; 2. Mojzesova 33:20) Kljub temu pa je pogled v Stvarnika, Jehova, celo v videnju strah zbujajoč. Sedi na visokem prestolu, ki predstavlja njegovo vlogo večnega Kralja in Sodnika, in je Vesoljni vladar ter Vir pravičnega vladanja! Z vlečkami njegovega dolgega, plapolajočega oblačila je napolnjen tempelj. Izaija je poklican k preroški službi, ki bo poveličala Jehovovo suvereno moč in pravico. Na to ga bo pripravilo videnje o Božji svetosti.

 4. a) Zakaj so opisi Jehova v videnjih, zapisanih v Bibliji, gotovo simbolični? b) Kaj se o Jehovu naučimo iz Izaijevega videnja?

⁴ Izaija v videnju ne opisuje Jehovovega videza, tako kot so to v svojih videnjih storili Ezekiel, Daniel in Janez. Poleg tega se vse te pripovedi razlikujejo tudi v tem, kaj kdo vidi v nebesih. (Ezekiel 1:26–28; Daniel 7:9, 10; Razodetje 4:2, 3) Kakor koli že, narava in namen teh videnj sta se gotovo porodila v nekem umu. To niso dobesedni opisi Jehovove navzočnosti. Fizično oko ne more videti, kar je duhovno, in omejen človeški um ne more dojeti duhovnega področja. Zato so v videnjih informacije, ki naj bi jih izvedeli ljudje, predstavljene s človeškimi izrazi. (Primerjaj Razodetje 1:1.) V Izaijevem videnju opis Božje zunanjosti ni potreben. Videnje Izaija obvešča, da je Jehova v svojem svetem templju, da je svet in da so njegove sodbe čiste.

Serafi

 5. a) Kdo so serafi in kaj ta izraz pomeni? b) Zakaj si serafi zakrivajo obraz in noge?

⁵ Prisluhnite! Izaija nadaljuje: »Serafi so mu stali odzgoraj, vsak je imel šest peruti: z dvema si je pokrival obličje in z dvema je pokrival noge in z dvema je letal.« (Izaija 6:2) Serafi se v Bibliji omenjajo samo tu, v šestem poglavju Izaija. Očitno so to angelska stvarjenja v Jehovovi službi, ki imajo zelo visok prednostni in častni položaj, saj se nahajajo okoli Jehovovega nebeškega prestola. Toda v nasprotju s ponosnim kraljem Uzijem ta položaj zasedajo v vsej ponižnosti in skromnosti. Ker so v navzočnosti nebeškega Suverena, si z dvema perutma zakrivajo obraz, z drugima dvema pa si iz strahospoštovanja do svetega mesta zakrivajo noge. Ker so tako blizu Vesoljnemu suverenu, so še toliko bolj skromni, da ne bi odvračali pozornosti od Božje lastne slave. Izraz »serafi«, ki pomeni »ognjeni« ali »žareči«, namiguje, da odsevajo sijaj, a si kljub temu zakrivajo obraz pred še večjim Jehovovim sijajem in slavo.

 6. Kakšen položaj imajo serafi v odnosu do Jehova?

⁶ S tretjim parom peruti serafi letijo, gotovo pa tudi lebdijo ali ‚stojijo‘ na svojih mestih. (Primerjaj 5. Mojzesova 31:15.) Profesor Franz Delitzsch glede njihovega položaja pripominja: »Serafi niso zares nad glavo Njega, ki sedi na prestolu, temveč lebdijo nad Njegovimi oblačili, ki napolnjujejo dvorano.« (Commentary on the Old Testament) To se zdi razumno. ‚Odzgoraj stojijo‘, ne kot vzvišenejši od Jehova, temveč kot taki, ki čakajo nanj, ki so poslušni in pripravljeni služiti.

 7. a) Katero nalogo spolnjujejo serafi? b) Zakaj serafi oznanijo Božjo svetost trikrat?

⁷ Prisluhnite zdaj tem serafom na prednostnih položajih! »Klicali so drug proti drugemu, govoreč: Svet, svet, svet GOSPOD nad vojskami, vsa zemlja je polna slave njegove!« (Izaija 6:3) Njihova naloga je paziti, da se oznanja Jehovova svetost in da se po vsem vesolju, katerega del je tudi zemlja, priznava Božja slava. Ta slava se vidi v vsem, kar je Bog ustvaril, in kmalu jo bodo lahko spoznali vsi prebivalci zemlje. (4. Mojzesova 14:21; Psalm 19:1–3; Habakuk 2:14) Trojna objava »svet, svet, svet« ne dokazuje obstoja Trojice. Je trojni poudarek Božje svetosti. (Primerjaj Razodetje 4:8.) Jehova je namreč najbolj svet.

 8. Kaj povzročijo razglasi serafov?

⁸ Število serafov sicer ni omenjeno, toda okoli prestola so lahko razvrščeni kar v nekaj skupinah. V ubrani pesmi ponavljajo drug za drugim razglas o Božji svetosti in slavi. In kaj se zaradi tega zgodi? Prisluhnite zopet, ko Izaija nadaljuje: »Tresle so se podstave pragov od glasu kličočih in hiša se je napolnila z dimom.« (Izaija 6:4) Dim ali oblak v Bibliji pogosto predstavlja vidni dokaz Božje navzočnosti. (2. Mojzesova 19:18; 40:34, 35; 1. kraljev 8:10, 11; Razodetje 15:5–8) Označuje slavo, do katere človeška stvarjenja nimamo dostopa.

Nevreden, a očiščen

 9. a) Kako videnje vpliva na Izaija? b) Kakšno nasprotje je očitno med Izaijem in kraljem Uzijem?

⁹ To videnje Jehovovega prestola na Izaija zelo vpliva. Zapiše namreč: »Tedaj sem rekel: Gorje mi, ker poginem, kajti mož sem z nečistimi ustnami in bivam sredi ljudstva nečistih usten; zakaj oči moje so videle Kralja, GOSPODA nad vojskami.« (Izaija 6:5) Kako zelo sta si različna Izaija in kralj Uzija! Uzija se je nezakonito polastil položaja maziljenega duhovništva in nespoštljivo vdrl v Sveti predelek templja. Resda je tam videl zlate svečnike, zlati kadilni oltar in mizo s »hlebi navzočnosti«, ni pa videl Jehovovega odobravajočega obličja niti prejel od Njega kakšno posebno pooblastilo. (1. kraljev 7:48–50, podčrtna opomba v SSP) Čisto drugače pa je s prerokom Izaijem. Ne odrine vstran duhovništva niti ne prestopi nezakonito templjevega praga. Pa vendar vidi videnje o Jehovu v njegovem svetem templju in je počaščen s tem, da dobi pooblastilo neposredno od Boga. Serafi si ne drznejo gledati v ustoličenega Gospoda v templju, Izaiju pa je dovoljeno, da v videnju gleda samega »Kralja, GOSPODA [Jehova, NW] nad vojskami«.

10. Zakaj je Izaija ob videnju prestrašen?

¹⁰ Ko Izaija vidi, kakšno nasprotje je med Božjo svetostjo in njegovo grešnostjo, se počuti zelo nečistega. Vsega se ga poloti strah in razmišlja, da bo umrl. (2. Mojzesova 33:20) Sliši, kako serafi hvalijo Boga s čistimi ustnicami, njegove ustnice pa so nečiste in ob nečistosti ustnic ljudstva, med katerim prebiva in katerega govor posluša, postajajo še bolj umazane. Jehova je svet in takšni morajo biti tudi njegovi služabniki. (1. Petrov 1:15, 16) Bog si je sicer Izaija že izbral za svojega besednika, pa vendar je ta zelo prizadet, ko se zave svoje grešnosti in tega, da nima čistih ustnic, ki bi jih moral imeti besednik veličastnega in svetega Kralja. Kako se bodo odzvala nebesa?

11. a) Kaj stori eden od serafov in kaj to dejanje predstavlja? b) Kako nam lahko razmišljanje o tem, kar je seraf dejal Izaiju, pomaga, kadar se kot Božji služabniki počutimo nevredne?

¹¹ Serafi nočejo po položaju nižjega Izaija pregnati proč od Jehovove navzočnosti, ampak mu pomagajo. Zapis se glasi: »A prileti k meni tistih serafov eden, v roki držeč živ ogel [žareče oglje, EI], ki ga je bil s kleščami vzel z oltarja. In ž njim se dotakne mojih ust in reče: Glej, to se je doteknilo usten tvojih; že je odvzeta krivica tvoja in greh tvoj je očiščen.« (Izaija 6:6, 7) Simbolično ima ogenj očiščevalno moč. Seraf je Izaiju s tem, ko je iz svetega ognja na oltarju vzel žareče oglje in mu ga položil k ustom, zagotovil, da so njegovi grehi poravnani, kolikor je pač treba, da bi mu bil Bog naklonjen in mu zaupal nalogo. Kako pomirjevalno za nas! Tudi mi smo grešni in nismo vredni, da bi se bližali Bogu. Toda bili smo odkupljeni po zaslugi Jezusove odkupne žrtve in lahko dobimo Božjo naklonjenost ter se Bogu bližamo v molitvi. (2. Korinčanom 5:18, 21; 1. Janezov 4:10)

12. Kateri oltar Izaija vidi in kakšen je učinek ognja?

¹² Na to, da gre za videnje, nas spet spomni omemba »oltarja«. (Primerjaj Razodetje 8:3; 9:13.) V jeruzalemskem templju sta bila dva oltarja. Tik pred zagrinjalom Najsvetejšega je bil mali kadilni oltar, pred vhodom v svetišče pa veliki žrtveni oltar, na katerem je stalno gorel ogenj. (3. Mojzesova 6:12, 13; 16:12, 13) Toda ta zemeljska oltarja sta upodabljala oziroma predstavljala večje stvari. (Hebrejcem 8:5; 9:23; 10:5–10) Ko je kralj Salomon slovesno posvetil tempelj, je žgalno žrtev na oltarju pogoltnil ogenj z neba. (2. letopisov 7:1–3) Z Izaijevih ustnic pa zdaj nečistočo odstrani ogenj s pravega, nebeškega oltarja.

13. Katero vprašanje Jehova postavi in koga ima v mislih, ko pravi »nam«?

¹³ Prisluhnimo zdaj Izaiju. »Slišal sem glas Gospodov, ki je dejal: Koga naj pošljem? in kdo nam pojde? Tedaj rečem: Glej, jaz; pošlji me!« (Izaija 6:8) Vprašanje, ki ga postavi Jehova, je očitno namenjeno temu, da izvabi odgovor od Izaija, saj se v videnju ne pojavlja noben drug prerok. Nedvomno je to povabilo Izaiju, naj postane Jehovov sel. Toda zakaj Jehova vpraša »Kdo nam pojde«? Iz glagola v ednini (»pošljem«) preide na osebni zaimek v množini (»nam«). Glede na izvirnik ima tu poleg sebe v mislih vsaj še eno osebo. Koga? Mar ne svojega edinorojenega Sina, ki je kasneje postal človek Jezus Kristus? Seveda. To je tisti Sin, kateremu je Bog rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi.« (1. Mojzesova 1:26; Pregovori 8:30, 31) Tako je: poleg Jehova je v nebeških dvorih še njegov edinorojeni Sin. (Janez 1:14)

14. Kako se Izaija odzove na Jehovovo povabilo in kakšen zgled nam s tem daje?

¹⁴ Izaija si ne pomišlja odgovoriti! Neglede na to, za kakšno sporočilo bi šlo, takoj odvrne: »Glej, jaz; pošlji me!« Prav tako nič ne sprašuje, kaj bo dobil za to, če sprejme nalogo. V tej svoji pripravljenosti je odličen zgled vsem današnjim Božjim služabnikom, ki imajo nalogo oznanjati ‚evangelij kraljestva po vsem svetu‘. (Matevž 24:14) Tudi ti enako kakor Izaija zvesto opravljajo svojo nalogo in ‚pričujejo vsem narodom‘ kljub razširjeni ravnodušnosti. Trdno prepričani, kakor je bil Izaija, gredo naprej, vedoč, da imajo za to svojo nalogo najvišja pooblastila.

Izaijeva naloga

15., 16. a) Kaj naj bi Izaija povedal »temu ljudstvu« in kakšen bo njihov odziv? b) Ali je za takšen odziv ljudstva kriva kakšna Izaijeva napaka? Pojasnite.

¹⁵ Jehova zdaj pove, kaj naj bi Izaija govoril in kakšen bo odziv na to: »Pojdi in reci temu ljudstvu: Poslušajoč čujte [spet in spet poslušajte, NW], a ne umejte, in gledajoč vidite [spet in spet glejte, NW], a ne spoznajte! Stóri, da se odebeli temu ljudstvu srce, in zamaši mu ušesa in zatisni mu oči, da ne bi videli z očmi svojimi in ne slišali z ušesi svojimi in ne umeli s srcem svojim, da se ne izpreobrnejo ter jim ne pride zdravje.« (Izaija 6:9, 10) Ali to pomeni, da naj bi bil Izaija osoren in brezobziren ter Jude odbijal, tako da bi ti bili še naprej v sporu z Jehovom? Nikakor! Judje so njegovo ljudstvo, s katerim ga vežejo sorodniške vezi. Toda Jehovove besede nakazujejo, kako se bo ljudstvo odzvalo na njegovo sporočilo, neglede na to, kako zvesto bo Izaija izpolnil svojo nalogo.

¹⁶ Odgovornost za neuspeh je torej na strani ljudstva. Izaija jim bo govoril »spet in spet«, toda sporočila ne bodo sprejeli niti ga ne bodo razumeli. Večina bo trmasta in ravnodušna, kakor bi bila popolnoma slepa in gluha. S tem ko bo Izaija ‚to ljudstvo‘ vedno znova obiskoval, bodo lahko pokazali, da nočejo razumeti. Dokazali bodo, da so zaprli svoj um in srce pred Izaijevim sporočilom – Božjim sporočilom – ki jim je namenjeno. Kako zelo to velja za današnje ljudi! Zelo veliko jih noče poslušati Jehovovih prič, ko oznanjajo dobro novico o prihajajočem Božjem kraljestvu.

17. Na kaj misli Izaija, ko sprašuje »Doklej?«?

¹⁷ Izaija je zaskrbljen: »Nato rečem: Doklej, Gospod? In odgovori: Dokler se ne opustošijo mesta, da ne bo prebivalca, in hiše, da bodo brez ljudi, in dokler ne bo dežela opustošena in zapuščena in Gospod ne požene daleč ljudi ter bode veliko zapuščenih krajev v deželi.« (Izaija 6:11, 12) Izaija z vprašanjem »Doklej?« ne sprašuje, kako dolgo bo moral oznanjati tem ravnodušnim ljudem. Skrbijo ga ljudje in sprašuje, kako dolgo bo še trajalo njihovo slabo duhovno stanje in kako dolgo se bo še sramotilo Jehovovo ime na zemlji. (Glej Psalm 74:9–11.) Torej, kako dolgo se bodo še nadaljevale te nesmiselne razmere?

18. Kako dolgo bo trajalo slabo duhovno stanje ljudstva in ali bo Izaija doživel popolno spolnitev prerokbe?

¹⁸ Žal je iz Jehovovega odgovora razvidno, da se bo takšno slabo duhovno stanje ljudstva nadaljevalo, vse dokler se ne bodo uresničile vse posledice neposlušnosti Bogu, ki so očrtane v njegovi zavezi. (3. Mojzesova 26:21–33; 5. Mojzesova 28:49–68) Z narodom bo konec, ljudstvo bodo pregnali in dežela bo opustošena. Izaija ne bo dočakal leta 607 pr. n. š., ko bo babilonska vojska uničila Jeruzalem in njegov tempelj, pa čeprav bo prerokoval več kot 40 let, vse do takrat, ko bo vladal Ezekija, pravnuk kralja Uzija. Kljub temu bo Izaija zvesto opravljal svojo nalogo do smrti, dobrih 100 let pred narodovo katastrofo.

19. Kaj Bog Izaiju vseeno zagotovi, čeprav bo narod podrt kakor drevo?

¹⁹ Uničenje, po katerem bo Judova dežela ostala »opustošena in zapuščena«, bo gotovo prišlo, toda položaj vseeno ni brezupen. (2. kraljev 25:1–26) Jehova Izaiju zagotavlja: »Še vedno bo v njej desetina in spet mora postati nekaj, kar se lahko požge, kakor od velikega drevesa in kakor od masivnega drevesa, ko se ju podre, ostane štor; sveto seme bo njen štor.« (Izaija 6:13, NW) Tako je: »desetina, [. . .] sveto seme,« bo ostalo, prav kakor od masivnega drevesa, ko je podrto, ostane štor. To zagotovilo Izaija nedvomno tolaži. Med njegovim ljudstvom se bo torej našel sveti ostanek. Resda narod še enkrat doživi požig, prav kakor bi veliko drevo posekali za drva, toda življenjsko pomemben štor simboličnega drevesa, Izraela, bo ostal. To bo seme ali potomstvo, ki je Jehovu sveto. Čez čas bo iz tega štora znova pognalo in drevo bo spet zraslo. (Primerjaj Job 14:7–9; Daniel 4:26.)

20. Kako se je zadnji del Izaijeve prerokbe izpolnil prvič?

²⁰ Ali so se besede iz prerokbe uresničile? Seveda so se. Sedemdeset let po opustošenju Judove dežele se je bogaboječi ostanek vrnil iz pregnanstva v Babilonu. Na novo so pozidali tempelj in mesto ter obnovili pravo čaščenje v deželi. Ta vrnitev Judov v njihovo domovino, ki so jo dobili od Boga, je omogočila še drugo spolnitev te prerokbe, ki jo je Jehova dal Izaiju. Katero pa? (Ezra 1:1–4)

Druge izpolnitve

21.–23. a) Na kom se je Izaijeva prerokba izpolnila v prvem stoletju in kako? b) Kdo je sestavljal »sveto seme« v prvem stoletju in kako je bilo to obvarovano?

²¹ Izaijeva preroška naloga je predpodabljala delo, ki ga je kakih 800 let kasneje opravljal Mesija, Jezus Kristus. (Izaija 8:18; 61:1, 2; Lukež 4:16–21; Hebrejcem 2:13, 14) Jezus, čeprav večji od Izaija, je bil ravno tako pripravljen, da gre, kamor bi ga poslal njegov nebeški Oče, saj je rekel: »Glej, prihajam, da izpolnim voljo tvojo.« (Hebrejcem 10:5–9; Psalm 40:6–8)

²² Kakor Izaija je tudi Jezus zvesto opravil svojo nalogo in doživljal enak odziv. Judje v Jezusovih dneh niso bili nič bolj sprejemljivi za sporočilo kakor tisti, katerim je oznanjal prerok Izaija. (Izaija 1:4) Ena od značilnosti Jezusove strežbe so bile ponazoritve. To je učence navedlo na vprašanje: »Zakaj jim v prilikah govoriš?« Jezus jim je odvrnil: »Vam je dano, da spoznate skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajoč ne vidijo in poslušajoč ne slišijo in ne umejo. In na njih se izpolnjuje prorokovanje Izaija, katero pravi: ‚S sluhom boste slišali, a ne boste umeli, in z očmi boste gledali, a ne boste videli. Kajti temu ljudstvu je srce okamenelo, in z ušesi težko slišijo, in oči svoje so zatisnili: da ne bi kdaj videli z očmi in slišali z ušesi in umeli s srcem in se izpreobrnili, in bi jih jaz ozdravil‘.« (Matevž 13:10, 11, 13–15; Marko 4:10–12; Lukež 8:9, 10)

²³ Jezus je s tem, ko je citiral Izaija, pokazal, da se prerokba izpolnjuje v njegovih dneh. Ljudstvo kot celota je v srcu mislilo enako kakor Judje v Izaijevih dneh. Naredili so se slepe in gluhe za njegovo sporočilo in prav tako doživeli uničenje. (Matevž 23:35–38; 24:1, 2) To slednje se je zgodilo, ko je nad Jeruzalem leta 70 n. š. prišla rimska vojska pod vodstvom generala Tita ter razdejala mesto in tempelj. Toda nekateri so vendarle poslušali Jezusa in postali njegovi učenci. Jezus je takšne označil za ‚srečne‘ (NW). (Matevž 13:16–23, 51) Že prej jih je bil namreč obvestil, da naj, kadar bodo videli, »da vojske oblegajo Jeruzalem«, »zbeže na gore«. (Lukež 21:20–22) Tako je bilo »sveto seme«, ki je verovalo in sestavljalo duhovni narod, ‚Božji Izrael‘, rešeno.a (Galatom 6:16)

24. Kako je Pavel naobrnil Izaijevo prerokbo in na kaj to kaže?

²⁴ Apostol Pavel je bil okoli leta 60 n. š. v hišnem priporu v Rimu. Tam je organiziral shod s ‚prvaki Judov‘ in drugimi ter jim »[temeljito, NW] pričeval o kraljestvu Božjem«. Ko mnogi niso sprejeli njegovega sporočila, je pojasnil, da se s tem izpolnjuje Izaijeva prerokba. (Dejanja 28:17–27; Izaija 6:9, 10) Jezusovi učenci so torej opravljali nalogo, ki je bila primerljiva z Izaijevo.

25. Kaj so sodobni Priče za Boga sprevideli in kako se na to odzivajo?

²⁵ Podobno danes Jehovove priče sprevidevajo, da je Bog Jehova v svojem svetem templju. (Malahija 3:1) Kakor Izaija pravijo: »Glej, jaz; pošlji me!« Goreče razglašajo svarilno sporočilo o prihajajočem koncu te hudobne stvarnosti. Toda, kot je dal vedeti Jezus, le sorazmerno malo ljudi odpre svoje oči in ušesa, da bi videli in slišali ter se rešili. (Matevž 7:13, 14) Vsi, ki nagnejo svoje srce, da bi slišali, in ‚jim pride zdravje‘, so zares srečni! (Izaija 6:8, 10)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 94]

»Glej, jaz; pošlji me!«

[Slika na strani 97]

»Dokler se ne opustošijo mesta, da ne bo prebivalca.«