¹⁸ Pomislimo samo na preroške besede iz Danijelove knjige 9:24, 25: »Sedemdeset tednov je določenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da preneha hudodelstvo, da se zapečati greh, da se doseže sprava za krivdo, in da se uvede večna pravičnost, . . . do Maziljenca-kneza [»Mesija«, hebrejsko: Mašíah].« Nemogoče je zgrešiti povezavo v besedilu med »Mesijem« (Maziljencem) in tem, »da preneha hudodelstvo [in] da se zapečati greh«. V 26. vrstici pa pravi: »Po dvainšestdesetih tednih bo Maziljenec [»Mesija«, hebrejsko: Mašíah] odstranjen,« ali drugače povedano, ubit. (Glej okvir na 28. strani.)

²⁰ Zaradi naštetih razlogov so mnogi Judje v prvem stoletju nauk, da bo Mesijeva smrt pri Bogu omogočila popolno odpuščanje grehov, brž doumeli. Vedeli so, da Sveto pismo pripoveduje o človekovi podedovani nepopolnosti (Pridigar 7:20). Z vsakim novim dnem so se učili, da jim je treba žrtve, ki bi opravila spravo za greh; neizrečeno je bila ta misel vpletena v sam sistem in naravo postavine zaveze. Po dogodkih, ki jih popisujejo pripovedi o Jezusovem življenju, je bil Jezus popoln človek, katerega smrt je mogla prinesti spravo za človeške grehe (Matej 20:28; Luka 1:26-38).f Ko so potem Krščanski grški spisi poudarili, da so bila žrtvovanja pod postavo zgolj senca tega zadnjega in popolnega žrtvovanja, je ves okvir postave, z njim pa tudi drugi odlomki Svetega pisma, dobili polnejši pomen (Hebrejcem 10:1-10).g