Štirinajsto poglavje

Kralja spremenita identiteto

1., 2. a) Kaj je Antioha IV. navedlo, da se je uklonil zahtevam Rima? b) Kdaj je Sirija postala rimska provinca?

SIRSKI monarh Antioh IV. vdre v Egipt in se okrona za tamkajšnjega kralja. Rim na prošnjo egiptovskega kralja Ptolemeja VI. pošlje v Egipt svojega ambasadorja Kaja Popilija Lena. Ta pride s številnim ladjevjem in ukazi rimskega senata, ki od Antioha IV. zahteva, naj se odpove egiptovskemu kraljevskemu prestolu in se umakne iz dežele. Sirski kralj in rimski ambasador si iz oči v oči pogledata pri Elevzini, v predmestju Aleksandrije. Antioh IV. Lena prosi, naj mu pusti še nekaj časa, da bi se lahko posvetoval s svojimi svetovalci, ta pa okoli njegovih nog izriše krog in mu reče, da mora odgovoriti, preden prestopi krožnico. Antioh IV. se ves ponižan ukloni rimskim zahtevam in se leta 168 pr. n. š. vrne v Sirijo. S tem se tudi konča spopad med sirskim, severnim kraljem in egiptovskim, južnim kraljem.

² Rim, ki ima zdaj pri političnem dogajanju na Bližnjem vzhodu glavno besedo, še naprej ukazuje Siriji. Po Antiohovi smrti leta 163 pr. n. š. Siriji sicer še vedno vladajo kralji iz selevkidske dinastije, vendar pa ti nimajo več vloge ‚severnega kralja‘. (Daniel 11:15) Sirija nazadnje leta 64 pr. n. š. postane rimska provinca.

 3. Kdaj in kako si je Rim pridobil prevlado nad Egiptom?

³ Egiptovska ptolemejska dinastija pa položaj ‚južnega kralja‘ obdrži še dobrih 130 let po smrti Antioha IV. (Daniel 11:14) V bitki pri Akciju leta 31 pr. n. š. rimski vladar Oktavijan porazi združene sile zadnje ptolemejske kraljice, Kleopatre VII., in njenega ljubimca, Rimljana Marka Antonija. Leto zatem, po Kleopatrinem samomoru, tudi Egipt postane rimska provinca in ne igra več vloge južnega kralja. Tako si Rim do leta 30 pr. n. š. že pridobi prevlado nad Sirijo in Egiptom. Ali naj bi zdaj pričakovali, da bosta vlogi severnega in južnega kralja prevzeli kakšni drugi vladarstvi?

NOVI KRALJ, KI ODPOŠLJE ,IZTERJEVALCA‘

 4. Zakaj bi bilo pričakovati, da je vlogo severnega kralja zdaj prevzela neka druga vladajoča struktura?

⁴ Spomladi leta 33 n. š. je Jezus Kristus svojim učencem povedal: »Kadar torej ugledate ‚gnusobo razdejanja‘, ki jo je napovedal prorok Daniel, da stoji na svetem kraju [. . .], tedaj naj zbeže tisti, ki so v Judeji, na gore.« (Matevž 24:15, 16) Jezus je z navedbo iz Daniela 11:31 svoje sledilce posvaril pred nekakšno »gnusobo razdejanja«, ki naj bi šele prišla v prihodnosti. To prerokbo, v katero je bil vpleten severni kralj, je Jezus izrekel kakih 195 let po smrti Antioha IV., zadnjega sirskega kralja v tej vlogi. Severni kralj je torej morala postati neka druga vladajoča struktura. In kdo je to bil?

 5. Kdo je kot severni kralj vstal na položaju, ki ga je nekoč zasedal Antioh IV.?

⁵ Angel Boga Jehova je napovedal: »Na mestu njegovem [Antioha IV.] vstane eden, ki bo velel izterjevalcu davkov, naj prehodi kras kraljestva; a v malo dneh bo strt, in sicer ne po jezi, ne po vojski.« (Daniel 11:20) Ta, ki tu »vstane«, je gotovo bil prvi rimski cesar Oktavijan, ki je bil poznan tudi pod imenom Avgust Cezar. (Glej »Prvemu čast, drugemu zaničevanje« na 248. strani.)

 6. a) Kdaj je ‚izterjevalec‘ dobil povelje, naj prehodi »kras kraljestva«, in zaradi česa je bilo to pomembno? b) Zakaj lahko rečemo, da Avgust ni umrl »ne po jezi, ne po vojski«? c) Kaj se je spremenilo glede identitete severnega kralja?

⁶ Avgustov »kras kraljestva« je obsegal ‚deželo dike‘, rimsko provinco Judejo. (Daniel 11:16) Avgust je ‚izterjevalca‘ odposlal leta 2 pr. n. š., ko je izdal ukaz o registraciji oziroma popisu prebivalstva. To je verjetno storil zato, da bi lahko ugotovil število prebivalstva, kar bi mu prišlo prav pri obdavčevanju in vojaškem vpoklicevanju. Zaradi tega odloka sta Jožef in Marija odpotovala v Betlehem na popis. Tako se je Jezus rodil prav tam, kjer naj bi po napovedi tudi se. (Miha 5:1; Matevž 2:1–12) Cesar Avgust je avgusta leta 14 n. š., torej »v malo dneh« oziroma nedolgo po tem, ko je izdal odlok o popisu, v 76. letu starosti umrl, toda ne »po jezi«, niso ga umorili, niti ne »po vojski«, temveč zaradi bolezni. Severni kralj je torej res spremenil identiteto! Zdaj je, poosebljen v rimskih cesarjih, to postal rimski imperij.

»VSTANE ZANIČEVANEC«

7., 8. a) Kdo je vstal na Avgustov položaj severnega kralja? b) Zakaj je naslednik Avgusta Cezarja dobil ‚kraljevsko čast‘ po sili razmer?

⁷ Angel prerokbo nadaljuje takole: »Na njegovem [Avgustovem] mestu vstane zaničevanec, ki mu ne namenijo kraljevske časti; pride pa iznenada [mirno, SSP] in se polasti kraljestva s prilizovanjem. In vojne moči, ki vse preplavljajo, bodo pred njim poplavljene in strte in celo knez njegove zaveze.« (Daniel 11:21, 22)

⁸ Ta »zaničevanec« je bil Tiberij Cezar, sin Avgustove tretje žene, Livije. (Glej »Prvemu čast, drugemu zaničevanje« na 248. strani.) Avgust tega svojega pastorka zaradi njegovih grdih značajskih potez ni maral in si ga niti najmanj ni želel za svojega naslednika. ,Kraljevsko čast‘ so mu, čeprav po sili razmer, podelili šele potem, ko so pomrli vsi drugi možni nasledniki. Avgust je Tiberija posvojil leta 4 n. š. in ga tudi imenoval za dediča prestola. Tako je po njegovi smrti ‚vstal‘, torej zavladal kot rimski cesar in severni kralj, zaničevanec, 54-letni Tiberij.

 9. Kako se je Tiberij ‚polastil kraljestva s prilizovanjem‘?

⁹ »Tiberij,« piše v The New Encyclopædia Britannica, »se je šel politične igrice in senatu še skoraj mesec dni [po Avgustovi smrti] ni dovolil, da bi ga imenoval za cesarja.« Senatu je dejal, da razen Avgusta nihče drug ni sposoben nositi tega bremena, da bi vladal rimskemu imperiju. Senatorje je prosil, naj zopet ustanovijo republiko in oblast zaupajo skupini mož in ne le enemu človeku. Toda »v senatu si ga niso drznili prijeti za besedo«, je napisal zgodovinar Will Durant, »raje so ga zasipavali s pokloni, dokler ni nazadnje le sprejel oblasti«. Durant je še dodal: »Obe strani sta svojo vlogo dobro odigrali. Tiberij si je želel dobiti principat, sicer bi se mu že znal kako izogniti; senat pa se je Tiberija bal in ga sovražil, obenem pa je hotel preprečiti ponovno vzpostavitev republike, kakršna je bila stara, ki je temeljila na teoretično suverenih zakonodajnih zborih.« Tako se je Tiberij ‚polastil kraljestva s prilizovanjem‘.

10. Kako so bile ‚vojne moči, ki vse preplavljajo, strte‘?

¹⁰ Glede ‚vojnih moči, ki vse preplavljajo‘, vojaških sil okoliških kraljestev, pa je angel rekel: ‚Poplavljene bodo in strte.‘ Ko je Tiberij postal severni kralj, je bil njegov nečak Germanik Cezar poveljnik rimskih čet na reki Ren. Ta je leta 15 n. š. s svojimi silami krenil nad germanskega junaka Arminija in požel nekoliko uspeha. Vendar pa je tistih nekaj zmag terjalo preveč izgub, zato je Tiberij ustavil nadaljnje vojaške operacije v Germaniji. Raje je tam podpihoval državljansko vojno in s tem preprečeval, da bi se germanska plemena združila. Tudi sicer je imel Tiberij raje obrambno zunanjo politiko in je dajal večji poudarek utrjevanju meja. In ta njegova politika je bila dokaj uspešna. Tako so bile »vojne moči, ki vse preplavljajo,« pod nadzorom in »strte«.

11. Kako je bil ‚knez zaveze strt‘?

¹¹ ‚Strt‘ pa je bil tudi ‚knez zaveze‘, ki jo je Bog Jehova sklenil z Abrahamom in naj bi pomenila blagoslov vsem družinam na zemlji. V tej zavezi obljubljeno Abrahamovo Seme je bil Jezus Kristus. (1. Mojzesova 22:18; Galatom 3:16) Ta je 14. nisana leta 33 n. š. stal pred Poncijem Pilatom v rimski guvernerski palači v Jeruzalemu. Judovski duhovniki so bili namreč Jezusa obtožili, da je izdal cesarja. Toda Jezus je Pilatu povedal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta; [. . .] kraljestvo moje ni odtod.« Da pa rimski guverner ne bi morda nedolžnega Jezusa izpustil, so Judje zavpili: »Če tega izpustiš, nisi prijatelj cesarju, zakaj vsak, kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju.« Zahtevali so, naj da Jezusa usmrtiti, in rekli: »Nimamo kralja, samo cesarja.« Po zakonu o »žalitvi veličanstva«, ki ga je Tiberij razširil že na skoraj vsako najmanjšo žalitev cesarja, je Pilat Jezusa izročil v ‚strtje‘ oziroma ga dal pribiti na mučilni kol. (Janez 18:36; 19:12–16; Marko 15:14–20)

TIRAN, KI ‚SNUJE NAKLEPE‘

12. a) Kdo se je zavezal s Tiberijem? b) Kako si je Tiberij ‚pridobil moč z neznatnim ljudstvom‘?

¹² Angel, ki je še vedno prerokoval o Tiberiju, je potem rekel: »Kajti odkar se je zavezal ž njim, bo ravnal prekanljivo, in pojde gori in si pridobi moč z neznatnim ljudstvom.« (Daniel 11:23) Rimski senat se je z ustavo »zavezal« s Tiberijem in ta je bil formalno tudi odvisen od njega. Toda Tiberij je bil prekanjen, pridobil si je »moč z neznatnim ljudstvom«. To ‚neznatno ljudstvo‘ je bila rimska pretorijanska garda, ki je taborila blizu rimskega obzidja. Senat je bil zaradi njene bližine v stalnem strahu, Tiberij pa je z njeno pomočjo imel pod nadzorom tudi vsako morebitno vstajo proti njegovi oblasti, ki bi se morda zanetila med ljudstvom. Tako je Tiberij s pomočjo kakih 10.000 gardistov obdržal moč.

13. Kaj je Tiberij počenjal, česar niso delali njegovi očetje?

¹³ Angel pa je še prerokoval: »V času miru pridere v najbolj rodovitne kraje dežele, in delal bo, česar niso delali očetje njegovi, ne njegovih očetov očetje; rop in plen in blago jim razmeče in snoval bo naklepe svoje zoper trdnjave, nekoliko časa.« (Daniel 11:24) Tiberij je bil izredno sumničav, zato so bili za njegovo vlado značilni številni naročeni umori. Zadnji del njegove vlade pa je zaznamoval pravi teror, in to gre predvsem pripisati vplivu, ki ga je imel Sejan, poveljnik pretorijanske garde. Nazadnje je sum padel še na njega samega, na Sejana, in so ga usmrtili. Tiberij je torej ljudstvo res strahoval tako, kot ga njegovi očetje niso nikoli.

14. a) Kako je Tiberij razmetal »rop in plen in blago« vsevprek po rimskih provincah? b) Za koga je Tiberij veljal ob svoji smrti?

¹⁴ Tiberij pa je tudi razmetaval »rop in plen in blago« vsevprek po rimskih provincah. Ko je umrl, so tako že vsa podložna ljudstva uživala blaginjo. Davki so bili nizki in Tiberij je znal biti radodaren do ljudi s področij, na katerih so preživljali hude čase. Če so vojaki ali uradniki kogar koli zatirali ali pa se pri reševanju takšnih in drugačnih zadev niso ravnali po pravilih, so se lahko nadejali cesarjeve jeze. Tiberij je imel oblast trdno v rokah, in to je zagotavljalo splošno varnost, izboljšan komunikacijski sistem pa je prispeval k razcvetu trgovine. Tiberij je tudi pazil na nepristranskost in stabilnost pri reševanju notranjih in zunanjih zadev Rima. Nadaljeval je zakonske reforme, ki jih je začel že cesar Avgust, in tako izpopolnil državne zakone ter družbeni in moralni kodeks. Kljub vsemu pa je Tiberij ‚snoval naklepe‘, tako da ga je rimski zgodovinar Tacit opisal kot licemerca, ki si zna nadeti lažni videz. Ko je Tiberij marca leta 37 n. š. nazadnje umrl, je veljal za tirana.

15. Kako je bilo z Rimom proti koncu prvega in na začetku drugega stoletja n. š.?

¹⁵ Za Tiberijem so v vlogi severnega kralja nastopili še Gaj Cezar (Kaligula), Klavdij I., Neron, Vespazijan, Tit, Domicijan, Nerva, Trajan in Hadrijan. »Avgustovi nasledniki,« pravi The New Encyclopædia Britannica, »so večinoma nadaljevali njegovo upravno politiko in gradbeni program, le da z manj novitetami in več bahaškega razkazovanja.« Isto delo še poudarja: »Proti koncu prvega in na začetku drugega stoletja je bil Rim na vrhuncu svojega sijaja in je bil najbolj naseljen.« Rim je tedaj na mejah cesarstva sicer imel nekaj težav, vendar je do prvega napovedanega spopada z južnim kraljem prišlo šele v tretjem stoletju n. š.

OBUDI SE IN UDARI ZOPER JUŽNEGA KRALJA

16., 17. a) Kdo je po Danielu 11:25 prevzel vlogo severnega kralja? b) Kdo je zasedel položaj južnega kralja in kako se je to zgodilo?

¹⁶ Božji angel je prerokbo nadaljeval z besedami: »[Severni kralj] obudi moč svojo in pogum svoj zoper južnega kralja z veliko vojsko. In kralj na jugu se bo pripravljal na boj z veliko in jako močno vojsko; toda [severni kralj] ne vzdrži se, ker bodo kovali naklepe zoper njega; in kateri jedo z mize njegove jed, ga uničijo, in vojska njegova se razkropi; in prebodeni padejo mnogi.« (Daniel 11:25, 26)

¹⁷ Kakih 300 let za tem, ko je Oktavijan spremenil Egipt v rimsko provinco, je vlogo severnega kralja prevzel rimski cesar Avrelijan. Na položaj južnega kralja pa je takrat stopila kraljica rimske kolonije Palmire, Septimija Zenobija.a (Glej »Zenobija – palmirska kraljica bojevnica« na 252. strani.) Leta 269 n. š. je namreč palmirska vojska zasedla Egipt pod pretvezo, da hoče tam utrditi rimsko oblast. Zenobija je hotela, da bi Palmira postala poglavitno mesto vzhoda, in je hotela zavladati vzhodnim rimskim provincam. Ko so Avrelijana obvestili o njenih stremljenjih, je obudil »moč svojo in pogum svoj« in krenil proti Zenobiji.

18. Kakšen je bil izid boja med cesarjem Avrelijanom, severnim kraljem, in kraljico Zenobijo, južnim kraljem?

¹⁸ Južni kralj se je kot vladajoči politični subjekt z Zenobijo na čelu »pripravljal« na vojno proti severnemu kralju »z veliko in jako močno vojsko« pod poveljstvom generalov Zabdaja in Zabaja. Toda Avrelijan je Egipt zavzel ter nato poslal svoje čete še na pohod v Malo Azijo in Sirijo. Pri Emesi (današnjem Homsu) je Zenobijo porazil in ta se je nato vrnila v Palmiro. Avrelijan je zatem oblegal tudi Palmiro in Zenobija se je hrabro branila, toda zaman. S sinom je zbežala proti Perziji, a so jo pri Evfratu Rimljani ujeli. Palmirci so se vdali leta 272 n. š., Zenobijo pa je Avrelijan pustil živeti, in postala je glavna atrakcija njegovega zmagoslavnega sprevoda skozi Rim leta 274 n. š. Ostanek svojega življenja je potem preživela kot rimska matrona.

19. Kako je Avrelijan padel, ‚ker so zoper njega kovali naklepe‘?

¹⁹ Tudi sam Avrelijan ‚ni vzdržal, ker so zoper njega kovali naklepe‘. Leta 275 n. š. je krenil na vojaški pohod proti Perzijcem. In ko je v Trakiji čakal na priložnost, da prečka ožino in vstopi v Malo Azijo, so se proti njemu obrnili tisti, ki so ‚jedli z mize njegove‘, in ga ‚uničili‘. Ravno takrat je namreč nameraval zaradi nekaterih nepravilnosti poklicati na odgovornost svojega tajnika Erosa. Ta pa je na lastno pest, a v cesarjevem imenu, sestavil seznam častnikov, ki naj bi jih usmrtili. Ko so ti častniki spisek videli, so sklenili Avrelijana umoriti in so to potem tudi storili.

20. Kako se je »vojska« severnega kralja ‚razkropila‘?

²⁰ Toda življenjska pot severnega kralja se s smrtjo cesarja Avrelijana še ni končala. Za njim so prišli še drugi rimski vladarji. Nekaj časa sta imperiju vladala dva cesarja, eden na zahodu in drugi na vzhodu. Pod vlado teh mož se je »vojska« severnega kralja ‚razkropila‘b in zaradi vdorov germanskih plemen s severa so mnogi ‚padli prebodeni‘. V četrtem stoletju n. š. so rimsko mejo predrli Goti. Vdori so se zatem kar vrstili, eden za drugim. Leta 476 n. š. je germanski voditelj Odoaker odstavil še zadnjega cesarja, ki je vladal iz Rima. Do začetka šestega stoletja se je zahodni del rimskega imperija razdrobil, in Britaniji, Galiji, Italiji, Severni Afriki in Španiji so odtlej vladali germanski kralji. Vzhodni del imperija pa je obstajal še vse do 15. stoletja.

VELIKI IMPERIJ SE RAZDELI

21., 22. Kakšne spremembe je v četrtem stoletju n. š. vpeljal Konstantin?

²¹ Jehovov angel se potem ni spuščal v nepotrebne podrobnosti o zlomu večstoletnega rimskega imperija, ampak je napovedal nadaljnje podvige severnega in južnega kralja. Vseeno pa bomo s kratkim pregledom nekaterih premikov v rimskem imperiju laže prepoznali ta tekmujoča kralja v poznejših časih.

²² V četrtem stoletju je rimski cesar Konstantin državno priznal odpadlo krščanstvo. Sam je leta 325 n. š. celo sklical cerkveni zbor v Niceji v Mali Aziji in mu tudi osebno predsedoval. Kasneje je preselil cesarsko rezidenco iz Rima v Bizanc ali Konstantinopel, in tako je to mesto postalo novo glavno mesto. Rimskemu imperiju je en sam cesar vladal še do smrti cesarja Teodozija I., 17. januarja 395 n. š.

23. a) Do katere delitve rimskega imperija je prišlo po Teodozijevi smrti? b) Kdaj se je končal vzhodni imperij? c) Kdo je zavladal Egiptu leta 1517?

²³ Po Teodozijevi smrti sta si rimski imperij razdelila njegova sinova. Honorij je zavladal zahodnemu delu, Arkadij pa vzhodnemu, katerega glavno mesto je bil Konstantinopel. K provincam zahodnega razdelka so sodile tudi Britanija, Galija, Italija, Španija in Severna Afrika. Province vzhodnega razdelka pa so bile Makedonija, Trakija, Mala Azija, Sirija in Egipt. Leta 642 n. š. je egiptovsko glavno mesto Aleksandrija padlo v roke Saracenom (Arabcem) in Egipt je tako postal kalifat. Januarja 1449 je Konstantin XI. zavladal kot zadnji cesar vzhoda. Konstantinopel so 29. maja 1453 zavzeli otomanski Turki pod vodstvom sultana Mehmeda II., in s tem se je končal tudi vzhodni rimski imperij. Tudi Egipt je leta 1517 postal turška provinca. Vendar pa naj bi ta dežela nekdanjega južnega kralja sčasoma prišla pod nadzor drugega imperija iz zahodnega razdelka.

24., 25. a) Kaj je po mnenju nekaterih zgodovinarjev zaznamovalo začetek Svetega rimskega cesarstva? b) Kaj se je nazadnje zgodilo z nazivom »cesar« Svetega rimskega cesarstva?

²⁴ V zahodnem delu rimskega imperija se je povzpel katoliški rimski škof; zlasti znan je bil papež Leon I., ki je zaslovel po tem, da je v petem stoletju n. š. uveljavil papeško oblast. Papeži so si sčasoma prilastili tudi pravico do kronanja cesarja novega zahodnega dela. To se je prvič zgodilo na božični dan leta 800 n. š. v Rimu, ko je papež Leon III. okronal frankovskega kralja Karla (Karla Velikega), cesarja zahodnega rimskega imperija. S tem kronanjem so oživili rimsko cesarjevanje, in po mnenju nekaterih zgodovinarjev je to zaznamovalo tudi začetek Svetega rimskega cesarstva. Vse odtlej sta obstajala vzhodni imperij in Sveto rimsko cesarstvo na zahodu, in oba sta trdila, da sta krščanska.

²⁵ Mineval je čas, in izkazalo se je, da so se nasledniki Karla Velikega na vladarskem položaju bolj slabo odrezali. Cesarskega položaja nekaj časa celo nihče ni zasedal. Medtem pa si je nemški kralj Oton I. pridobil nadzor nad večjim delom severne in osrednje Italije. Oklical se je za kralja Italije. In 2. februarja 962 n. š. je papež Janez XII. Otona I. okronal za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Glavno mesto je bilo v Nemčiji, tudi cesarji so bili Nemci in ravno tako večina njihovih podložnikov. Pet stoletij zatem je »cesarski« naslov dobila avstrijska hiša Habsburžanov in ga tudi obdržala večino časa, kar ga je še ostalo Svetemu rimskemu cesarstvu.

KRALJA SPET JASNO RAZPOZNAVNA

26. a) Kaj bi lahko povedali o koncu Svetega rimskega cesarstva? b) Kdo se je dvignil kot severni kralj?

²⁶ Napoleon I. po zmagah na Nemškem leta 1805 ni več priznaval obstoja Svetega rimskega cesarstva in mu s tem zadal smrtni udarec. Cesarju Francu II. ni uspelo ubraniti krone, zato se je 6. avgusta 1806 odrekel rimskocesarskemu statusu in se v vlogi avstrijskega cesarja omejil na nacionalno vlado. Sveto rimsko cesarstvo, ki sta ga ustanovila rimskokatoliški papež, Leon III., in frankovski kralj, Karel Veliki, se je tako po 1006 letih končalo. Leta 1870 je Rim postal glavno mesto kraljevine Italije, neodvisen od Vatikana. Naslednje leto pa se je z imenovanjem Viljema I. za cesarja oziroma kajzerja začelo nemško cesarstvo. Tako se je na svetovnem prizorišču pojavil novodobni severni kralj, Nemčija.

27. a) Kako je Egipt postal britanski protektorat? b) Kdo je zasedel položaj južnega kralja?

²⁷ Kdo pa je bil novodobni južni kralj? Zgodovina kaže, da se je v 17. stoletju do imperialne oblasti dokopala Britanija. Napoleon I. je hotel razbiti britanske trgovske poti, zato je leta 1798 zavzel Egipt. Izbruhnila je vojna, v kateri je britansko-otomanska zveza Francijo prisilila, da se je umaknila iz Egipta, ki je v sporu med kraljema prvi igral vlogo južnega kralja. V naslednjem stoletju je Britanija v Egiptu dobivala vse večji vpliv. Po letu 1882 je ta pravzaprav postal od Britanije odvisno ozemlje. Ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 je Egipt pripadal Turčiji in mu je vladal kediv ali podkralj. Ko pa je Turčija v tej vojni stopila na stran Nemčije, je Britanija kediva odstavila in Egipt razglasila za britanski protektorat. Postopoma sta tesne vezi spletli še Britanija in Združene države Amerike ter tako postali anglo-ameriška svetovna sila. In obe skupaj sta zasedli položaj južnega kralja.

[Podčrtne opombe]

KAJ STE SPOZNALI?

• Kateri rimski cesar je prvi vstal kot severni kralj in kdaj je odposlal ‚izterjevalca‘?

• Kdo je za Avgustom zasedel položaj severnega kralja in kako je bil ‚knez zaveze strt‘?

• Kakšen je bil izid spora med Avrelijanom, severnim kraljem, in Zenobijo, južnim kraljem?

• Kaj se je zgodilo z rimskim imperijem in katere sile so zasedale položaja teh dveh kraljev ob koncu 19. stoletja?

[Okvir/slika na strani 248-251]

PRVEMU ČAST, DRUGEMU ZANIČEVANJE

PRVI je republiko, ki so jo pretresali hudi boji, spremenil v svetovni imperij. Drugi je bogastvo tega imperija v 23 letih podvajseteril. Prvega so ob smrti častili, drugega pa zaničevali. Tadva rimska cesarja sta oba vladala za časa Jezusovega življenja in strežbe. Kdo sta to bila? In zakaj so enega častili, drugega pa ne?

‚RIM JE NAŠEL V OPEKI, ZAPUSTIL PA GA JE V MARMORJU‘

Leta 44 pr. n. š., ko so Julija Cezarja umorili, je bil vnuk njegove sestre, Gaj Oktavijan, star komaj 18 let. Kot posvojenec Julija Cezarja in njegov glavni osebni dedič se je mladi Oktavijan nemudoma odpravil v Rim po svojo dediščino. Tu pa je naletel na velikega nasprotnika, Cezarjevega glavnega namestnika Marka Antonija, ki je pričakoval, da bo on glavni dedič. Sledile so politične spletke in boj za oblast, in to je trajalo celih 13 let.

Šele po porazu združenih sil egiptovske kraljice Kleopatre in njenega ljubimca Marka Antonija (leta 31 pr. n. š.) je Oktavijan postal nesporni vladar rimskega imperija. Antonij in Kleopatra sta naslednje leto naredila samomor in Oktavijan je anektiral Egipt. Tako je izginila še zadnja sled grškega imperija in Rim je postal svetovna sila.

Oktavijan ni pozabil, da je Julija Cezarja privedel v smrt njegov lastni despotizem, zato je pazil, da ne bi ponovil iste napake. Da ne bi užalil čustev Rimljanov, ki so imeli raje republiko, je svojo monarhijo skrival pod plaščem republike. Odklonil je naziva »kralj« in »diktator«. Šel je še korak dlje in objavil, da namerava nadzor nad vsemi provincami prepustiti rimskemu senatu, ter ponudil odstop s položajev, ki jih je zasedel. Ta metoda je delovala. Hvaležni senat je Oktavijana prosil, naj svoje položaje obdrži, z njimi pa tudi nadzor nad nekaterimi provincami.

Poleg tega je senat 16. januarja 27 pr. n. š. Oktavijanu podelil naziv »Avgust«, kar pomeni »Vzvišeni, Sveti«. Oktavijan ni naziva le sprejel, ampak je po sebi imenoval celo mesec v letu in je februarju vzel en dan, da bi avgust štel ravno toliko dni kot julij, ki je dobil ime po Juliju Cezarju. Oktavijan je tako postal prvi rimski cesar in je bil odtlej znan kot Cezar Avgust ali »Vzvišeni«. Pozneje je prevzel tudi naziv »pontifeks maksimus« (veliki duhovnik), in leta 2 pr. n. š., ko se je rodil Jezus, mu je senat podelil še naziv pater patriae, »oče domovine«.

Istega leta »izide povelje od cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. [. . .] In šli so vsi, da se zapišejo, vsak v svoje mesto.« (Lukež 2:1–3) Prav zaradi tega povelja se je Jezus rodil v Betlehemu, s čimer se je spolnila biblijska prerokba. (Daniel 11:20; Miha 5:1)

Avgustova vlada se je odlikovala po dobršni meri poštenosti in trdni valuti. Avgust je ustanovil tudi uspešen poštni sistem in gradil ceste in mostove. Reorganiziral je vojsko, postavil stalno vojno mornarico ter ustanovil elitno cesarsko telesno stražo, ki se je imenovala pretorijanska garda. (Filipljanom 1:13, EI) Pod njegovim pokroviteljstvom so uspevali pisatelji, kot sta bila Vergil in Horac, kiparji pa so ustvarjali sijajne umetnine v danes poznanem klasičnem slogu. Avgust je dokončal tudi gradnje, ki jih ni uspelo Juliju Cezarju, in obnovil mnogo templjev. Pax Romana (»rimski mir«), ki ga je prav tako uvedel on, je trajal več ko 200 let. Avgusta so po njegovi smrti 19. avgusta 14 n. š., v starosti 76 let, pobožanstvili.

Avgust se je hvalil, češ da je ‚Rim našel v opeki, zapustil pa ga je v marmorju‘. Ker ni želel, da bi Rim spet začeli pretresati boji, kakor so ga to v nekdanji republiki, je nameraval vzgojiti naslednjega cesarja. Toda glede naslednika ni imel kdove kako velike izbire. Nečak, dva vnuka, zet in pastorek so mu vsi po vrsti umrli. Edini, ki je ostal in bi lahko prevzel krmilo imperija, je bil njegov pastorek Tiberij.

»ZANIČEVANEC«

Še ne mesec dni po Avgustovi smrti je rimski senat za cesarja imenoval 54-letnega Tiberija. Tiberij je živel in vladal do marca leta 37 n. š. Torej je bil rimski cesar ravno v času Jezusove javne strežbe.

Kot cesar je imel Tiberij tako kreposti kot slabosti. Ena od njegovih kreposti je bila ta, da ni maral zapravljati denarja za razkošje. Tako je imperij lahko uspeval, sam pa je imel dovolj sredstev za pomoč ob naravnih nesrečah in hudih časih. Poleg tega se je zavedal, da je samo človek, in je zavrnil mnoge častne nazive. Na splošno je imel raje, da so kot cesarja še vedno častili Avgusta kakor pa njega. Prav tako ni po sebi imenoval koledarskega meseca, kot sta to storila Avgust in Julij Cezar, niti ni drugim dovolil, da bi ga s tem počastili.

Vseeno pa so Tiberijeve slabosti prekašale kreposti. Bil je nadvse sumničav in hinavski pri odnosih z drugimi. Njegovo vlado so stalno pretresali naročeni umori, in med žrtvami so bili tudi mnogi njegovi nekdanji prijatelji. Tako je za kršitev zakona o lèse-majesté (žalitvi veličanstva) poleg hujskanja k uporništvu štela že navadna kleveta, ki je letela nanj. Domnevajo celo, da so po tem zakonu tudi Judje prisilili rimskega guvernerja Poncija Pilata, da je dal ubiti Jezusa. (Janez 19:12–16)

Tiberij je pretorijansko gardo strnil v neposredno bližino Rima in je severno od mestnega obzidja zgradil utrjeno vojašnico. Garda je s svojo navzočnostjo naganjala strah v kosti rimskemu senatu, ki je pač predstavljal grožnjo Tiberijevi oblasti, ter budno pazila na vsako najmanjšo nepravilnost med ljudstvom. Tiberij je tudi podpiral ovaduštvo in zadnja leta njegove vlade je zaznamovala strahovlada.

Tiberij je ob svoji smrti veljal za tirana. Rimljani so se njegove smrti veselili in senat ga ni hotel razglasiti za boga. Iz teh in drugih razlogov vidimo prav v Tiberiju spolnitev prerokbe, ki govori, da bo »severni kralj« postal tudi neki »zaničevanec«. (Daniel 11:15, 21)

KAJ STE SPOZNALI?

• Kako je Oktavijan postal prvi rimski cesar?

• Kaj bi lahko rekli o dosežkih Avgustove vlade?

• Katere kreposti in slabosti je imel Tiberij?

• Kako se je na Tiberiju spolnila prerokba o ‚zaničevancu‘?

[Slika]

Tiberij

[Okvir/slike na straneh 252-255]

ZENOBIJA – PALMIRSKA KRALJICA BOJEVNICA

»BILA je temnejše polti [. . .] Iz ust so se ji lesketali biserno beli zobje in iz njenih velikih črnih oči je sijal nenavaden ogenj, ki ga je gasila kar najljubkejša prisrčnost. Njen glas je bil močan in ubran. Svojo možato inteligenco si je še krepila in bogatila z učenjem. Znala je latinsko in enako brezhibno tudi grško, sirsko in egipčansko.« Tako je zgodovinar Edward Gibbon pel hvalo Zenobiji, kraljici bojevnici iz sirskega mesta Palmire.

Zenobijin mož je bil palmirski plemič Odajnat, ki so mu leta 258 n. š. zaradi uspešnega bojnega pohoda proti Perziji, ki ga je opravil v korist rimskega imperija, podelili položaj rimskega konzula. Dve leti zatem mu je rimski cesar Galien podelil še naziv corrector totius Orientis (guverner vsega Vzhoda). To je bilo priznanje za zmago nad perzijskim kraljem Šapurjem I. Nazadnje si je še Odajnat sam nadel naziv »kralj kraljev«. Veliko njegovih uspehov pa bi prav lahko pripisali Zenobiji in njenemu pogumu ter preudarnosti.

ZENOBIJA SI PRIZADEVA USTVARITI IMPERIJ

Leta 267 n. š. so Odajnata na vrhuncu njegove kariere skupaj z njegovim dedičem umorili. Na položaju ga je nasledila žena Zenobija, ker je bil njen sin za to pač še premlad. S svojo lepoto, ambicioznostjo, upravljalsko žilico, vajenostjo vojskovanja ob svojem možu in znanjem več jezikov si je pridobila spoštovanje in podporo svojih podložnikov. Zenobija se je izredno rada učila in okoli sebe zbirala same intelektualce. Med njenimi svetovalci je bil tudi filozof in retorik Kasij Longin, ki je baje bil »živa knjižnica in muzej na dveh nogah«. Pisatelj Richard Stoneman v svoji knjigi Palmyra and Its Empire—Zenobia’s Revolt Against Rome ugotavlja: »V petih letih po Odajnatovi smrti [. . .] se je Zenobija v misli ljudi zapisala kot gospodarica Vzhoda.«

Z ene strani je na Zenobijino gospostvo mejila Perzija, ki sta jo bila z možem že oslabila, z druge pa propadajoči Rim. O takratnih razmerah v rimskem imperiju pravi zgodovinar J. M. Roberts naslednje: »Tretje stoletje je bilo [. . .] za Rim hudo težaven čas, tako na vzhodnih kot na zahodnih mejah, doma pa se je hkrati začelo novo obdobje državljanske vojne in sporov za nasledstvo. Zvrstilo se je dvaindvajset cesarjev (brez pretendentov).« Sirska gospodarica pa je bila že dobro uveljavljena kot absolutna monarhinja v svojem kraljestvu. »Dva imperija [perzijskega in rimskega] je že držala v ravnotežju,« ugotavlja Stoneman, »zato si je lahko prizadevala ustanoviti tretjega, ki bi gospodoval prvima dvema.«

Priložnost za to, da razširi svojo kraljevsko oblast, se je Zenobiji ponudila leta 269 n. š., ko se je v Egiptu pojavil pretendent, ki je oporekal rimski vladi. Zenobija je s svojo vojsko hitro vkorakala v Egipt, strmoglavila upornika in osvojila državo. Oklicala se je za kraljico Egipta in začela v svojem imenu kovati denar. Tako se je njeno kraljestvo sedaj raztezalo od Nila do Evfrata. In v tem trenutku svojega življenja je Zenobija zasedla položaj »južnega kralja«. (Daniel 11:25, 26)

ZENOBIJINO GLAVNO MESTO

Zenobija je svoje glavno mesto Palmiro tako utrdila in polepšala, da se je ta lahko uvrščala med večja mesta rimskega sveta. Po ocenah naj bi imela kar nad 150.000 prebivalcev. Palmira, katere obzidje je baje kroginkrog merilo 21 kilometrov, je bila prepolna prekrasnih javnih zgradb, templjev, vrtov, stebrov in spomenikov. Na obeh straneh njene glavne avenije se je v vrsti dvigalo kakih 1500 korintskih stebrov, visokih nad 15 metrov. V mestu se je trlo kipov in doprsij junakov in bogatih dobrotnikov. Leta 271 n. š. je Zenobija postavila kip še sebi ter svojemu preminulemu možu.

Ena najimenitnejših stvaritev v Palmiri je bil Sončev tempelj, in ta je brez dvoma obvladoval religiozno sceno v mestu. Morda je prav Zenobija sama častila kakšno božanstvo, kot je to bil bog sonca. Sicer pa je bila Sirija v tretjem stoletju dežela mnogih ver. V Zenobijinem gospostvu so živeli deklarirani kristjani, judje ter častilci sonca in meseca. In kako je Zenobija gledala na vse te različne oblike čaščenja? Pisatelj Stoneman ugotavlja: »Modra vladarica ne bo zapostavljala nobenega običaja, ki se zdi primeren njenemu ljudstvu. [. . .] Bogovi so, tako so vsaj [. . .] upali, stopali na Palmirini strani.« Očitno je bila Zenobija strpna do drugih ver.

Zenobija si je s svojo barvito osebnostjo pridobila občudovanje mnogih. Najpomembnejše pa je seveda to, da je odigrala vlogo politične osebnosti, napovedane v Danielovi prerokbi. Vendar pa je njena vlada trajala le pet let. Rimski cesar Avrelijan je leta 272 n. š. Zenobijo porazil in nazadnje tudi Palmiro tako opustošil, da ji ni bilo več pomoči. Zenobiji pa je bila vendarle naklonjena milost. Baje se je poročila s članom rimskega senata in, tako domnevajo, ostanek svojega življenja preživela odmaknjeno od javnega življenja.

KAJ STE SPOZNALI?

• Kako opisujejo Zenobijino osebnost?

• Naštejte nekaj Zenobijinih dosežkov.

• Kakšen odnos je imela Zenobija do religije?

[Slika]

Kraljica Zenobija govori svojim vojakom

[Tabela/slike na strani 246]

KRALJI V DANIELU 11:20–26

Severni kralj Južni kralj

Daniel 11:20 Avgust

Daniel 11:21–24 Tiberij

Daniel 11:25, 26 Avrelijan kraljica Zenobija

[Slika]

Tiberij

[Slika]

Avrelijan

[Slika]

Kipec Karla Velikega

[Slika]

Avgust

[Slika]

Britanska vojna ladja iz 17. stoletja

[Slika čez celo 230. stran]

[Slika na strani 233]

Avgust

[Slika na strani 234]

Tiberij

[Slika na strani 235]

Zaradi Avgustovega odloka sta Jožef in Marija odpotovala v Betlehem

[Slika na strani 237]

Kot je bilo napovedano, je bil Jezus ‚strt‘ do smrti

[Slike na strani 245]

1. Karel Veliki 2. Napoleon I. 3. Viljelm I. 4. nemški vojaki, prva svetovna vojna