Levi – afriške veličastne grivaste mačke

Od dopisnika »Prebudite se!« iz Kenije

NA AFRIŠKI planoti Serengeti vzhaja sonce. Jutro je sveže, mi pa sedimo v našem landroverju in gledamo krdelo levinj z mladiči. Njihovi rumenorjavi kožuhi so gladki in bleščeči ter se čudovito ujemajo z visoko, suho travo. Mladiči so igrivi in polni energije. Skačejo in se igrajo okoli velikih samic. Zdi pa se, da se te kaj malo zanimajo za njihove norčije.

Nenadoma krdelo otrpne. Vsi se obrnejo in uprejo oči v daljavo. Z dvignjenega opazovališča sledimo smeri pogleda in odkrijemo, kaj je pritegnilo njihovo pozornost. Svit razodeva veličastno podobo velikega levjega samca, ki se zazre v nas. Srečamo se s pogledi. Po telesu nas zmrazi, pa ne zaradi jutranjega hlada, temveč zato, ker se zavedamo, da si nas ogleduje. Njegova pojava zbuja strah, hkrati pa je čudovit. Mogočno glavo obdaja obilna zlata griva s črnimi črtami. Velike jantarjaste oči so čuječe. Toda njegovo pozornost pritegne njegova družina in počasi k njej obrne pogled, potem pa se tja tudi napoti.

Hodi dostojanstveno, celo kraljevsko. Ne da bi nas še enkrat pogledal, gre naravnost mimo našega vozila ter se bliža samicam in njihovim mladičem. Pričakajo ga tako, da vstanejo in se eden po eden značilno po mačje podrgnejo z obrazom ob njegov krepak gobec. Samec gre na sredo krdela, se vrže na tla, kakor bi bil izčrpan od pohajkovanja, ter se zvrne na hrbet. Njegova zaspanost je nalezljiva in kmalu celo krdelo spi rahel spanec v prvih žarkih toplega jutranjega sonca. Pred nami je prizor spokojnosti in zadovoljstva, obdan z zlato, v vetru plapolajočo travo odprte planjave.

Skrivnostno in očarljivo bitje

Morda nobena žival ne buri človekove domišljije bolj od leva. Pred davnimi časi so afriški umetniki lepšali skale, tako da so nanje risali podobe levov, ki lovijo svoj plen. Staroveške palače in templje so krasili veliki kamniti kipi levov s košato grivo. Danes se ljudje zgrinjajo v živalske vrtove, da bi videli te očarljive mačke. Leva poveličujejo v knjigah in filmih, kot je Born Free, resnična pripoved o osirotelem levjem mladiču, ki so ga vzgojili v ujetništvu in nazadnje spustili na svobodo. V zgodbah pa mu deloma izmišljeno, deloma po resnici, pripisujejo tudi zlobno ljudožerstvo. Nič čudnega torej ni, da lev ostaja skrivnostno in očarljivo bitje!

Levi so lahko zelo napadalni, včasih pa tudi nežni in igrivi kakor mlade muce. Kadar so zadovoljni, tiho predejo, lahko pa tudi mogočno zarjovejo, da jih je slišati osem kilometrov stran. Včasih so videti leni in zaspani, toda gibljejo se lahko presenetljivo hitro. Človek je leva ovekovečil zaradi poguma, in za hrabrega človeka pravijo, da je levjesrčni.

Simbaa – družabna mačka

Levi spadajo med najbolj družabne mačke. Živijo v velikih družinskih skupnostih, imenovanih krdela, v katerih je lahko od le nekaj do več kot 30 članov. V krdelu je skupina levinj, ki so lahko med seboj tesno povezane. Skupaj živijo, lovijo in kotijo. Ta tesna vez, ki traja tudi vse življenje, je temelj levje družinske skupnosti in ji zagotavlja preživetje.

V vsakem krdelu je eden ali več odraslih levjih samcev, ki stražijo in z izločki označujejo krdelje ozemlje. Od konice črnega nosu do konca čopastega repa so lahko te veličastne zveri dolge več kot tri metre, težke pa tudi več kot 225 kilogramov. Samci sicer v krdelu gospodujejo, toda samice ga vodijo. Levinje ponavadi spodbudijo k dejavnosti, kot je selitev v senčni predel ali začetek lova.

Levinje običajno kotijo vsaki dve leti. Mladiči so na začetku povsem nemočni. Njihova vzgoja je skupinski projekt, saj vse samice varujejo in hranijo mladiče v krdelu. Ti pa hitro rastejo. Pri dveh mesecih že tečejo in se igrajo. Prevračajo drug drugega kakor mlade muce, se bojujejo, planejo na tovariša in skačejo naokoli v visoki travi. Očara jih vse, kar se giblje. Skačejo za metulji, lovijo žuželke ter se bojujejo s palicami in ovijalkami. Najteže pa se uprejo materinemu repu. Samica z njim namerno otresa in jih tako vabi k igri.

Vsako krdelo živi na jasno določenem področju, ki je lahko veliko tudi več hektarjev. Levi imajo rajši dvignjene predele, kjer je obilje vode, pa tudi sence pred močnim opoldanskim soncem. Tam živijo med sloni, žirafami, bizoni in drugimi živalmi planote. Levje življenje je sestavljeno iz dolgih ur spanja in kratkih obdobij lova in parjenja. Dejstvo je, da lahko levi počivajo, spijo ali sedijo neverjetnih 20 ur na dan. Med globokim spanjem so videti miroljubni in krotki. Toda naj vas to ne zavede: lev je ena najnapadalnejših divjih živali!

Lovec

Pozno popoldan se začne od sonca pregreta travnata pokrajina ohlajati. Tri levinje iz krdela, ki ga opazujemo, se po opoldanskem počitku počasi zganejo. Lačne so, zato začnejo hoditi naokoli in vonjati zrak ter gledati po porumeneli travnati pokrajini. Pravkar je vrhunec selitve gnujev in na desetine tisočev teh nič kaj prikupnih antilop se mirno pase južno od nas. Mačke gredo zdaj proti njim. Razporedijo se v široko linijo. Prikrito se plazijo po neravnih tleh. Zaradi svoje rumenorjave barve so v visoki travi skoraj nevidne in se lahko nič hudega sluteči čredi približajo tudi na 30 metrov. Takrat pa se odločijo za napad. Nenadoma se zaženejo v gručo preplašenih gnujev. Čreda se razbeži na vse strani in živali v divjem strahu tečejo za življenje. Stotine topotajočih parkljev drobi zemljo in dviga v zrak oblak rdečega prahu. Ko se prah poleže, vidimo tri osamele, močno zasople levinje. Plen se jim je izmaknil. Morda bodo imele danes ponoči še kakšno priložnost za lov, morda ne. Levi pa so kljub svoji okretnosti in hitrosti le v 30 odstotkih uspešni lovci. Stradanje je tako zanje ena največjih groženj.

Odrasel lev je izredno močen. Znano je, da levi med lovom v krdelih podrejo in ubijejo tudi več kot 1300 kilogramov težke živali. V začetnem pogonu lahko levi tečejo tudi 59 kilometrov na uro, a tako ne zdržijo dolgo. Zaradi tega si hrano lovijo s tehniko zalezovanja in preže. Devetdeset odstotkov lova opravijo levinje, toda na začetku hranjenja dobijo levji delež plena večji samci. Kadar je ulov majhen, so včasih levi tako lačni, da od plena odženejo celo lastne mladiče.

Preganjani

Veličastni lev se je pred davnimi časi potikal po vsej afriški celini in nekaterih delih Azije, Evrope, Indije in Palestine. Ker je lovec, tekmuje s človekom. Lev je zaradi tega, ker ogroža živino in škoduje ljudem, postal bitje, ki naj bi se ga ubilo takoj, ko se ga opazi. Hitro rastoča človeška populacija zelo krči levovo življenjsko okolje. Zunaj Afrike živi danes v divjini le še nekaj sto levov. Ti so zdaj varni pred človekom le v mejah zavarovanih področij in parkov v divjini.

To veličastno zver pa k sreči čaka nekaj drugega. V Bibliji piše o prihodnosti, ko bo lev živel v miru z ljudmi. (Izaija 11:6–9) Naš ljubeči Stvarnik bo to kmalu uresničil. Takrat bo afriška veličastna grivasta mačka živela ubrano in v miru z drugim stvarstvom.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 19]

Kadar lev RJOVE

LEVI so znani po svoji edinstveni glasovni zmožnosti: rjovejo tako glasno, da jih je slišati kilometre daleč. Levje rjovenje je po mnenju nekaterih eden »najbolj presunljivih zvokov v naravi«. Navadno rjovejo v nočnih urah in ob zori. Rjovejo oboji, samci in samice, včasih celo vse krdelo povzdigne glas in združeno zarjove.

Znanstveniki, ki preučujejo leve, domnevajo, da ta žival rjove z več nameni. Samci z rjovenjem razglašajo, kje so meje njihovega področja, ko pa opozarjajo druge levje samce, ki morda stopijo na njihovo ozemlje, s takšnim oglašanjem izražajo napadalnost. V Bibliji je primerno temu napisano, da so bili napadalni, ponosni in pohlepni asirski in babilonski vladarji kot rjoveči »mladi levi«, ki so nasilno nasprotovali Božjemu ljudstvu in ga žrli. (Izaija 5:29; Jeremija 50:⁠17)

Člani krdela po rjovenju vedo, kje je kateri od njih, kadar so oddaljeni drug od drugega ali pa je tema. Ko ulovijo plen, s tem oglašanjem opozorijo druge člane krdela, kje jih čaka hrana. Biblija omenja to značilnost, ko pravi: »Zažene li levič glas svoj iz brloga, ako ni kaj ulovil?« (Amos 3:⁠4)

Presenetljivo je, da levi med lovom divjih živali ne rjovejo, da bi s tem preplašili svoj plen. Richard Estes v svoji knjigi The Behavior ­Guide to African Mammals zapaža, da »nič ne kaže, da bi levi namenoma rjoveli, da s tem preženejo plen v zasedo (po mojih izkušnjah se žrtev običajno ne meni za levovo rjovenje)«.

Zakaj potem Biblija za Satana pravi, da je kakor ‚rjoveč lev, ki išče, koga bi pogoltnil‘? (1. Petrov 5:8) Videti je sicer, da lev s svojim rjovenjem ne prestraši divjih živali. Drugače pa je s človekom in njegovimi udomačenimi čredami. Ob zastrašujočem zvoku levovega rjovenja, ki odmeva v temnini noči, bi se zbal in prestrašil vsak, ki ni na varnem za zaprtimi vrati. Pred davnimi časi je nekdo prav opazil: »Lev je rjovel, kdo naj bi se ne bal?« (Amos 3:⁠8)

Satan spretno straši ljudi, da bi se mu zaradi bojazni podredili. K sreči pa ima Božje ljudstvo mogočnega zaveznika. Z močno vero v Jehovovo pomoč se lahko uspešno upre temu zelo vplivnemu ‚rjovečemu levu‘. Kristjane se spodbuja, da se ,mu upirajo, trdni v veri‘. (1. Petrov 5:⁠9)