Z drugimi ravnaj tako, kot to želi Bog

1.–3. a) Na kaj morda pomisli veliko kristjanov v zvezi s staroveškim Tirom? b) Povej, kako sta sodelovala kralj Hiram in Izrael. c) O čem bi lahko razmislili glede Tira?

NA KAJ se spomniš, ko slišiš za staroveški Tir? Veliko kristjanov morda pomisli na izpolnitev prerokbe, na to, da je Aleksander Veliki zbral ruševine kopenskega dela Tira in z njimi naredil nasip do novejšega otoškega dela mesta ter ga uničil. (Ezekiel 26:4, 12; Zaharija 9:3, 4) Ali bi ob omembi Tira pomislil na to, kako bi moral ravnati s svojimi krščanskimi brati in sestrami ter drugimi ljudmi oziroma kako z njimi ne bi smel ravnati?

² Zakaj je bil Tir uničen? »Zaradi treh uporniških dejanj Tira [. . .]: vse pregnance so namreč izročili Edómu in se niso spomnili bratovske zaveze. Nad obzidje Tira bom poslal ogenj.« (Amos 1:9, 10) Veliko pred tem je tirski kralj Hiram izkazal Davidu naklonjenost in priskrbel material za gradnjo Salomonovega templja. Salomon je s Hiramom sklenil zavezo in mu dal mesta v Galileji. Hiram je Salomona imenoval »moj brat«. (1. kraljev 5:1–18; 9:10–13, 26–28; 2. Samuelova 5:11) Toda kasneje se prebivalci Tira »niso spomnili bratovske zaveze« in so nekatere izmed Božjega ljudstva prodali v sužnost, kar pa ni šlo neopaženo mimo Jehova.

³ Kaj se lahko naučimo iz tega, da je Bog sodil tirskim Kanaancem, ker so bili neusmiljeni z njegovim ljudstvom? Med drugim to, da moramo paziti, kako ravnamo s svojimi krščanskimi brati in sestrami. V predhodnih poglavjih te knjige smo obravnavali nekatere nasvete iz knjig dvanajsterih prerokov glede našega ravnanja z drugimi, na primer, da smo pošteni v poslovnih zadevah in da moramo ostati moralno čisti. To pa ni vse, kar najdemo v teh knjigah glede tega, kako Bog želi, da bi ravnali z drugimi.

 4. V katerem smislu so bili Edomci Izraelovi »bratje«, vendar kako so z njimi ravnali?

⁴ Dober pouk lahko dobimo iz dejstva, da je Bog obsodil Edom, deželo, ki je ležala blizu Izraela: »Ne bi smel škodoželjno gledati svojega brata na dan njegove nesreče, ne bi se smel veseliti nad Judovimi sinovi na dan njihove pogube.« (Obadija 12) Če lahko za Tirce rečemo, da so bili Izraelcem »bratje«, kar se tiče trgovskih dejavnosti, pa so bili Edomci Izraelcem »bratje« v dobesednem pomenu, saj so bili potomci Ezava, Jakobovega dvojčka. Celo Jehova je rekel, da so Edomci in Izraelci »bratje«. (5. Mojzesova 2:1–4) Zato je bilo zares nezaslišano, da so se Edomci veselili, ko so Judje padli v roke Babiloncem. (Ezekiel 25:12–14)

 5. V katerih okoliščinah bi morda lahko ravnali tako kot Edomci?

⁵ Očitno je, da Bog ni odobraval tega, kako so Edomci ravnali s svojimi judovskimi brati. Lahko se vprašamo: »Kako bi Bog ocenil moje ravnanje z brati in sestrami?« Zelo pomembno je denimo, kako gledamo na sokristjane in kako se do njih vedemo, če pride do nesoglasja. Zamisli si na primer, da te je kristjan užalil ali pa je prizadel koga od tvojih sorodnikov. Kaj boš storil, če imaš »razlog za pritožbo«? Ali boš gojil zamero, namesto da bi zadevo pozabil ali jo skušal rešiti? (Kološanom 3:13; Jozue 22:9–30; Matej 5:23, 24) Če boš gojil zamero, bo to lahko vplivalo na tvoje vedenje do brata. Do njega boš morda hladen, se ga ogibal ali pa o njem slabo govoril. Sedaj pa si zamisli, da ta brat kasneje greši in da mu morajo občinski starešine celo svetovati ali pa ga pokarati. (Galačanom 6:1) Ali boš podoben Edomcem in se veselil bratove nesreče? Kako pa Bog želi, da bi ravnal?

 6. K čemu nas spodbujata Miha 7:18 in Zaharija 7:10?

⁶ Jehova je po Zahariju povedal, kaj želi od nas: »V svojem srcu ne snujte nič slabega drug proti drugemu.« (Zaharija 7:9, 10; 8:17) Ta nasvet je še zlasti primeren, ko menimo, da nas je brat prizadel ali pa je storil krivico komu od naših družinskih članov. V takšnih okoliščinah se kaj hitro zgodi, da začnemo v svojem srcu snovati slabo in to se nato vidi v našem vedenju. Po drugi strani pa Bog želi, da posnemamo njegov pozitivni zgled. Spomni se, da je Miha o Jehovu zapisal, da »oprošča pregrehe in gre preko prestopkov«.a (Miha 7:18) Kako bi ga lahko posnemali v svojem življenju?

 7. Zakaj se lahko odločimo, da bomo žalitev enostavno pozabili?

⁷ Če nas je morda prizadelo to, kar je bilo storjeno nam ali pa komu od naših sorodnikov, skušajmo razmisliti, kako resna je stvar v resnici. V Bibliji je točno zapisano, kaj naj storimo, da bi rešili nesporazum, tudi ko gre za greh proti bratu. Največkrat je najboljše, da napako ali pa žalitev preprosto spregledamo, da gremo »preko prestopkov«. Vprašaj se: »Ali je to morda eden od 77 primerov, ko naj bi bratu odpustil? Ali ne bi mogel vse skupaj enostavno kar pozabiti?« (Matej 18:15–17, 21, 22) Četudi se nam žalitev sedaj zdi zelo velika, kakšna bo videti čez tisoč let? Razmisli o pouku iz Pridigarja 5:20, v katerem glede delavca, ki uživa ob hrani in pijači, beremo: »Ne razmišlja pogosto o dnevih svojega življenja, ker ga pravi Bog zaposluje s tem, kar veseli njegovo srce.« Ko se človek osredinja na to, kar ga razveseljuje, pozablja na vsakodnevne težave. Ali bi ga lahko posnemali? Če se osredinjamo na veselje, ki nam ga prinaša krščanska bratovščina, bomo lahko pozabili takšne ali drugačne probleme, ki niso trajnega pomena in se jih v novem svetu ne bomo spominjali. To je povsem nasprotno od tega, da se veselimo nesreče svojega brata ali pa nenehno premlevamo o storjeni krivici.

 8. Kdaj nam je lahko izziv govoriti resnico?

⁸ Knjige dvanajsterih prerokov tudi poudarjajo, da Bog od nas pričakuje, da smo vedno resnicoljubni. Seveda se trudimo, da z drugimi govorimo »o resnici te dobre novice«. (Kološanom 1:5; 2. Korinčanom 4:2; 1. Timoteju 2:4, 7) Vendar nam je morda večji izziv govoriti resnico v vsakdanjem življenju, ko se s svojimi družinskimi člani in krščanskimi brati in sestrami pogovarjamo o različnih temah in problemih. Zakaj pa?

 9. Kdaj bi nas morda zamikalo, da ne bi govorili povsem po resnici, toda kaj bi se morali vprašati?

⁹ Komu med nami se še ni zgodilo, da bi rekel ali storil kaj neprijaznega, pozneje pa ga je kdo na to opozoril? Gotovo nam je bilo takrat nerodno ali pa se je v nas vzbudil občutek krivde. Zaradi takšnih občutkov lahko človek pride v skušnjavo, da bi zanikal napako ali pa skušal svoje ravnanje »pojasniti«, tako da popači resnico, saj želi napako opravičiti oziroma prikazati, da je ravnal pravilno. Morda bi nas v kakšnih neprijetnih okoliščinah zamikalo, da bi omenili samo nekatere podrobnosti in jih predstavili tako, da bi olepšali dejstva nam v prid. To, kar bi takrat povedali, bi morda bilo tehnično gledano sicer res, toda poslušalcu bi dajalo povsem drugačen vtis. Resda ne bi šlo za očitno laž, kakršnih je polno v današnjem svetu, toda ali bi govorili »resnico vsak s svojim bližnjim« oziroma s svojim bratom? (Efežanom 4:15, 25; 1. Timoteju 4:1, 2) Kaj misliš, kako se počuti Bog, če kristjan, ki se globoko v sebi zaveda, kaj je resnica, brate navede na napačen sklep, da verjamejo nečemu, kar pravzaprav ni res niti ni točno?

10. Kako so po besedah prerokov ravnali številni ljudje v staroveškem Izraelu in Judu?

¹⁰ Preroki so se zavedali, da se celo Jehovu posvečeni moški in ženske včasih ne zmenijo za to, kar on pričakuje od njih. Ozej je opisal, kaj je Bog čutil do nekaterih takratnih ljudi: »Naj jih doleti opustošenje, ker so grešili zoper mene! Hotel sem jih odkupiti, vendar so proti meni govorili laži.« Nekateri so, poleg tega da so odkrito in očitno lagali proti Jehovu, tudi izrekali »prekletstva« in »prevare«, morda tako, da so druge zavajali z izkrivljanjem dejstev. (Ozej 4:1, 2; 7:1–3, 13; 10:4; 12:1) Ozej je napisal te besede v Samariji, severnem kraljestvu. Ali je bilo v Judu kaj boljše? Miha nam pove: »Njegovi bogataši so polni nasilja, njegovi prebivalci govorijo laži in imajo zvijačen jezik v svojih ustih.« (Miha 6:12) Dobro je, da se zavedamo, da so preroki obsodili »prevare« in tiste, ki so imeli »zvijačen jezik v svojih ustih«. Zato se lahko tudi kristjani, ki ne bi nikoli namerno lagali, vprašajo: »Ali se kdaj zatečem k prevari oziroma imam ‚zvijačen jezik v svojih ustih‘? Kaj Bog pričakuje od mene v tem pogledu?«

11. Kaj izvemo od prerokov glede tega, kakšno govorjenje ugaja Bogu?

¹¹ Po drugi strani pa je Bog po prerokih dal tudi jasno vedeti, kako naj bi se vedli, da bi mu ugajali. V Zahariju 8:16 piše: »To pa je tisto, kar naj bi delali: Govorite resnico drug z drugim. Pri mestnih vratih sodite po resnici in izrekajte sodbo miru.« V Zaharijevih dneh so starešine pri mestnih vratih reševali sodne zadeve. (Ruta 4:1; Nehemija 8:1) Toda Zaharija ni rekel, da so to edine okoliščine, v katerih smo dolžni govoriti resnico. Prav gotovo moramo biti iskreni, ko govorimo v javnosti, vendar smo tudi spodbujeni: »Govorite resnico drug z drugim.« To med drugim pomeni, da govorimo resnico v zasebnosti svojega doma, ko se pogovarjamo s svojim zakoncem ali bližnjim sorodnikom. Nanaša pa se tudi na naše pogovore s krščanskimi brati in sestrami, ne glede na to, ali se z njimi pogovarjamo iz oči v oči, po telefonu ali kako drugače. Od nas povsem upravičeno pričakujejo, da jim govorimo resnico. Krščanski starši bi morali svoje otroke naučiti, kako pomembno je, da ne lažejo. Tako bodo mladi rasli z zavestjo, da Bog želi, da se ogibajo zvijačnega jezika in da vedno govorijo samo resnico. (Zefanija 3:13)

12. Kaj dragocenega se lahko naučimo iz knjig dvanajsterih prerokov?

¹² Mlajši in starejši, ki vztrajajo na poti resnice, soglašajo z Zaharijevo spodbudo: »Ljubite resnico in mir.« (Zaharija 8:19) Bodi pozoren tudi na to, kaj je Jehova po Malahiju posebej poudaril glede svojega Sina: »V njegovih ustih je bila postava resnice in na njegovih ustnicah ni bilo nepravičnosti. V miru in poštenosti je hodil z menoj.« (Malahija 2:6) Ali Jehova od nas pričakuje kaj manj? Ne pozabi, da imamo na voljo njegovo celotno Besedo, tudi knjige dvanajsterih prerokov, od katerih se lahko veliko naučimo.

13. Kateri nadaljnji problem osvetli Miha 6:12?

¹³ Miha 6:12 razkriva, da je Božje staroveško ljudstvo z drugimi grdo ravnalo med drugim tako, da je govorilo laži in imelo zvijačen jezik. Toda ta vrstica omenja še eno hudo napako: »Bogataši so polni nasilja.« Kako se je to videlo in kaj se lahko iz tega naučimo?

14., 15. Po čem so bili znani narodi, ki so obkrožali Božje ljudstvo?

¹⁴ Poglejmo, po čem so postali znani nekateri narodi, ki so obkrožali Božje ljudstvo. Severovzhodno je ležala Asirija s prestolnico Ninive, o kateri je Nahum zapisal: »Gorje okrvavljenemu mestu! Polno je prevare in ropanja. Plena mu ne zmanjka!« (Nahum 3:1) Asirci so bili znani po agresivnem vojskovanju in krutem ravnanju z vojnimi ujetniki – nekatere so žive sežgali ali pa odrli, druge so oslepili ali pa jim odrezali nos, ušesa ali prste. V knjigi Gods, Graves and Scholars (povzeto po slovenskem prevodu z naslovom Pokopane kulture) piše: »Ninive so se komaj s čim drugim vtisnile v zavest človeštva kot z umori in plenjenjem, podjarmljanjem, skrunitvijo slabotnih, vojno in vsemi mogočimi grozovitostmi.« V Jonovi knjigi lahko beremo, kaj je rekel človek, ki je bil priča takšnemu nasilju in morda tudi sam sodeloval v njem. Kralj Niniv je, potem ko je slišal Jonovo sporočilo, svojemu ljudstvu naročil: »Ljudje in živina naj se ogrnejo z raševino; na vso moč naj kličejo Boga ter se odvrnejo od svoje hudobne poti in od nasilja, ki je v njihovih rokah.« (Jona 3:6–8)b

¹⁵ Skrajno nasilje pa ni bilo značilno samo za Asirijo. Kazen si je zaslužil tudi Edom, ki je ležal jugovzhodno od Juda. Zakaj? »Egipt bo postal puščava, Edóm opustela pustinja, ker so ravnali nasilno z Judovimi sinovi in so v njihovi deželi prelivali nedolžno kri.« (Joel 3:19) Ali so Edomci to opozorilo vzeli resno in opustili svoje nasilno ravnanje? Približno dve stoletji kasneje je Obadija zapisal: »Tvoji junaki se bodo prestrašili, o Temán [edomsko mesto] [. . .]. Zaradi nasilnega ravnanja s svojim bratom Jakobom te bo pokrila sramota, za vedno boš iztrebljen.« (Obadija 9, 10) Kakšno stanje pa je vladalo med Božjim ljudstvom?

16. Na kakšen problem sta opozorila Amos in Habakuk?

¹⁶ Amos je razkril, kaj se je dogajalo v Samariji, glavnem mestu severnega kraljestva, ko je rekel: »‚Poglejte, kakšen nered je sredi mesta in koliko goljufanja je v njem! Ne znajo delati tega, kar je prav,‘ govori Jehova, ‚z nasiljem in plenjenjem polnijo svoje utrjene dvore.‘« (Amos 3:9, 10) Mogoče misliš, da je bilo na Judovem, kjer je bil Jehovov tempelj, kaj drugače. Toda Habakuk, ki je živel v Judu, je Boga vprašal: »Kako dolgo te bom še klical na pomoč zaradi nasilja, pa ne rešiš? Zakaj mi daješ gledati húdo in zakaj opazuješ krivico? Zakaj sta pred menoj plenjenje in nasilje?« (Habakuk 1:2, 3; 2:12)

17. Kaj je morda bil razlog, da se je med Božjim ljudstvom razširilo nasilje?

¹⁷ Ali se je morda nasilje med Božjim ljudstvom tako razmahnilo zato, ker so dovolili, da je nanje vplival odnos, ki so ga do nasilja imeli Asirci, Edomci in drugi narodi? Salomon je pred takšno nevarnostjo svaril takole: »Ne zavidaj nasilnemu človeku niti si ne izberi nobene njegove poti.« (Pregovori 3:31; 24:1) Kasneje pa je Jeremija določno rekel: »Jehova govori takole: ‚Ne učite se poti, po kateri hodijo narodi.‘« (Jeremija 10:2; 5. Mojzesova 18:9)

18., 19. a) Kako bi Habakuk gledal na nasilje, ki prežema ta svet, če bi bil danes živ? b) Kaj pa ti meniš glede današnjega nasilja?

¹⁸ Če bi bil Habakuk danes živ, ali ne bi bil zgrožen nad današnjim nasiljem? Mnogi so nasilju izpostavljeni že od otroštva. Dečki in deklice so navdušeni nad risankami, v katerih je polno nasilja. Lik v risanki skuša drugega zdrobiti, razstreliti ali kako drugače uničiti. Takšni mladi zelo hitro preidejo na videoigre, v katerih morajo za zmago nasprotnike postreliti, razstreliti oziroma na neki drug način uničiti. Morda bo kdo ugovarjal: »Saj so samo igre.« To je že res, toda z igranjem nasilnih iger na domačem računalniku ali v igralnici z videoigrami se igralci pogrezajo v nasilje, tako da si oblikujejo poglede in se učijo nasilnega odzivanja. Biblija pravi: »Nasilen človek zapeljuje svojega bližnjega in ga navaja, da hodi po poti, ki ni dobra.« (Pregovori 16:29) Kako resnične so te navdihnjene besede!

¹⁹ Habakuk je bil prisiljen gledati krivico in »nasilje«, vendar ga je to žalostilo. Zdaj pa se vprašaj: »Ali bi se Habakuk dobro počutil, če bi skupaj z menoj gledal televizijske programe ali filme, ki jih običajno gledam?« Vprašaj se še: »Ali bi si vzel čas za gledanje nasilnih športov, kjer igralci nosijo zaščitno opremo, podobno tisti, ki so jo nosili starodavni gladiatorji?« Mnogim je prav vznemirljivo gledati pretepe med igralci na igrišču ali pa med razgretimi navijači. V nekaterih deželah so zelo priljubljeni nasilni filmi in videoposnetki, ki prikazujejo vojno ali borilne veščine. Morda bi kdo gledanje takšnih filmov opravičeval, češ da gre za zgodovino ali kulturno preteklost naroda, toda ali je v njih prikazano nasilje zaradi tega kaj bolj sprejemljivo? (Pregovori 4:17)

20. O kakšnem nasilju je spregovoril Malahija in kako nanj gleda Jehova?

²⁰ Malahija pa je v zvezi z nasiljem opozoril še na en vidik, ko je poudaril, kako je Jehova gledal na izdajalsko ravnanje nekaterih Judov s svojimi ženami. »‚Jaz sovražim razvezo,‘ govori Jehova, Izraelov Bog, ‚in tistega, ki z nasiljem pokriva svoje oblačilo.‘« (Malahija 2:16) Hebrejsko besedilo, ki je prevedeno kot »z nasiljem pokriva svoje oblačilo«, se lahko različno razume. Glede na mnenje nekaterih učenjakov bi to lahko pomenilo, da si je kdo okrvavil oblačilo, ko je nasilno napadel drugega. Kakor koli že, Malahija je odkrito obsodil zlorabljanje zakonca. Da, opozoril je na nasilje v družini in dal jasno vedeti, da ga Bog ne odobrava.

21. Kdaj bi morali kristjani še posebej paziti, da ne bi bili nasilni?

²¹ Podobno kot za nasilje v javnosti tudi za nasilje v zasebnosti krščanskega doma, najsibo fizično ali besedno, ni nobenega opravičila. Bog vidi oboje. (Pridigar 5:8) Čeprav je Malahija govoril o nasilju nad ženami, pa Biblija z ničimer ne kaže, da je kaj manj graje vredno, če je mož nasilen do svojih otrok ali ostarelih staršev. Prav tako ni nobenega opravičila, če je žena nasilna do svojega moža, otrok ali staršev. Resda lahko v družini, ki jo sestavljajo nepopolni ljudje, kdaj pride do napetosti, ki lahko povzroči nejevoljo, včasih pa tudi jezo. Toda Biblija nam svetuje: »Če se razjezite, nikar ne grešite. Naj se ne zgodi, da bi sonce zašlo, vi pa bi bili še vedno razdraženi.« (Efežanom 4:26; 6:4; Psalm 4:4; Kološanom 3:19)

22. Kako vemo, da je v svetu, polnem nasilja, mogoče biti drugačen?

²² Nekateri morda skušajo opravičiti svoje nasilno vedenje z besedami »Takšen pač sem, ker sem odraščal v družini, kjer je bilo nasilje nekaj običajnega« ali pa »V mojem kraju oziroma moji kulturi so ljudje enostavno bolj temperamentni in hitreje vzkipijo«. Toda ko je Miha obsodil bogataše, ki so bili »polni nasilja«, ni nič omenil, da se ne morejo spremeniti, ker so pač zrasli v nasilnem okolju. (Miha 6:12) Noe je živel takrat, ko je bila zemlja »polna nasilja«, in njegovi sinovi so odraščali v takšnem okolju. Ali so tudi sami postali nasilni? Nikakor ne! V Bibliji piše, da si je Noe »pridobil Jehovovo naklonjenost«, njegovi sinovi so ga posnemali in preživeli potop. (1. Mojzesova 6:8, 11–13; Psalm 11:5)

23., 24. a) Kaj nam pomaga, da nismo poznani kot nasilni ljudje? b) Kako Jehova gleda na tiste, ki z drugimi ravnajo tako, kot to on želi?

²³ Jehovove priče niso poznani po nasilnosti. Po vsem svetu so znani kot miroljubni ljudje. Spoštujejo cesarjeve zakone, ki prepovedujejo nasilno ravnanje, in se jim podrejajo. (Rimljanom 13:1–4) Kot pravi prerokba, so svoje meče prekovali v lemeže in se trudijo za mir. (Izaija 2:4) Prizadevajo si tudi oblačiti »novo osebnost«, ki jim pomaga, da se upirajo nasilju. (Efežanom 4:22–26) Poleg tega opazujejo odlični zgled krščanskih starešin, ki drugih ne pretepajo niti z besedami niti z dejanji. (1. Timoteju 3:3; Titu 1:7)

²⁴ Da, z drugimi lahko ravnamo tako, kot to želi Bog. On pravzaprav to tudi pričakuje od nas. Ozej pravi: »Kdo je moder, da razume vse to? Kdo je preudaren, da to pozna? Kajti Jehovove poti so prave in pravični bodo hodili po njih.« (Ozej 14:9)