17. a) Kaj je Jezus napovedal s prispodobo o pšenici in ljuljki? b) Kaj se je zgodilo leta 1918, koga je to izločilo in koga imenovalo?

¹⁷ Jezus je s prispodobo o pšenici in ljuljki napovedal mračno razdobje, ko bo krščanstvo vodilna sila. Vseeno pa bodo vsa stoletja odpadništva obstojali posamezni, s pšenico primerjani kristjani, pristni maziljenci. (Mat. 13:24-29, 36-43) Ko je oktobra, leta 1914, napočil Gospodov dan, so na zemlji še vedno živeli pravi kristjani. (Raz. 1:10) Izkazalo se je, da je tri in pol leta kasneje, v letu 1918, Jehova prišel v svoj duhovni tempelj sodit, spremljal pa ga je Jezus kot njegov ”poslanec zaveze”. (Mal. 3:1; Mat. 13:47-50) To je bil čas, da Gospodar končno izloči lažne kristjane in postavi ’zvestega in razumnega hlapca nad vsem svojim imetjem’. (Mat. 7:22, 23; 24:45-47)

[Okvir na strani 32]

Čas preizkušenj in sojenja

Jezus je bil leta 29 našega štetja ob reki Jordan krščen in pomaziljen kot bodoči Kralj. Tri leta in pol pozneje, v letu 33 našega štetja, je prišel v jeruzalemski tempelj in izgnal tiste, ki so iz njega naredili razbojniško jamo. Kaže, da obstoja vzporednica tega v tri in pol letnem razdobju od takrat, ko je Jezus ’sedel na svoj slavni prestol’ v nebesih, oktobra leta 1914, pa do časa, ko je prišel pregledat tako imenovane kristjane, ko se je v Božji hiši pričelo sojenje. (Mat. 21:12, 13; 25:31-33; 1. Pet. 4:17) V začetku leta 1918 se je dejavnosti Jehovinih prič v zvezi s Kraljestvom močno nasprotovalo. To je bil čas preizkušenj po vsem svetu in strahopetni so bili izločeni. Maja leta 1918 je duhovščina krščanstva dosegla, da so zaprli uslužbence Skupnosti Stražnega stolpa, toda po devetih mesecih so jih izpustili. Pozneje so bili povsem oproščeni lažnih obtožb. Po letu 1919 je preizkušena in očiščena organizacija Božjega ljudstva goreče nadaljevala z oznanjevanjem Jehovinega kraljestva v rokah Jezusa Kristusa kot edinega upanja za človeštvo. (Mal. 3:1-3)

Ko je Jezus leta 1918 pričel s pregledovanjem, je bila duhovščina krščanstva prav gotovo deležna neugodne sodbe. Duhovščina ni namreč le spodbujala k preganjanju Božjega ljudstva, ampak si je naprtila tudi veliko krivdo za kri, ko je podpirala narode, ki so v prvi svetovni vojni stali na nasprotnih straneh. (Raz. 18:21, 24) Ti duhovniki so nato svoje upanje položili v Društvo narodov, ki so ga ustanovili ljudje. Krščanstvo je skupaj s celotnim svetovnim krivoverskim kraljestvom Bog povsem zavrgel leta 1919.