»Brez ponazoritve jim ni govoril«

‚Jezus je govoril množicam v prilikah [ponazoritvah, NW], in brez prilike [ponazoritve, NW] jim ni govoril.‘ (MATEVŽ 13:34)

1., 2. a) Zakaj učinkovitih ponazoritev ne pozabimo zlahka? b) Kakšne ponazoritve je uporabljal Jezus in kakšna vprašanja se zastavljajo glede njegove rabe ponazoritev? (Glej tudi podčrtno opombo.)

ALI se spomnite kakšne ponazoritve, ki ste jo pred mnogo leti morda slišali v javnem govoru? Učinkovitih ponazoritev ne pozabimo hitro. Neki pisec je omenil, da ponazoritve »ušesa spremenijo v oči in poslušalcem omogočijo, da v svoji glavi razmišljajo v slikah«. Pogosto stvari najbolje razumemo, če si jih v mislih naslikamo, zato s ponazoritvami zamisli laže razumemo. Ponazoritve lahko besedam vdihnejo življenje, pouk, ki ga iz njih dobimo, pa se trdno vtisne v naš spomin.

² Noben učitelj na zemlji ni tako spretno rabil ponazoritev kakor Jezus Kristus. Mnogih Jezusovih prilik se zlahka spomnimo, čeprav so bile izrečene pred skoraj dvema tisočletjema.a Zakaj se je Jezus tako zelo zanašal prav na to poučevalno metodo? In zakaj so bile njegove ponazoritve tako učinkovite?

Zakaj je Jezus učil s ponazoritvami

 3. a) Kateri je, kot piše v Matevževem evangeliju 13:34, 35, en razlog, zakaj je Jezus rabil ponazoritve? b) Kaj kaže, da Jehova nedvomno zelo ceni to poučevalno metodo?

³ Biblija navaja dva pomembna razloga, zakaj je Jezus učil s ponazoritvami. Prvi razlog je ta, da je s tem izpolnil prerokbo. Apostol Matevž je napisal: ‚Jezus je govoril množicam v prilikah [ponazoritvah, NW], in brez prilike [ponazoritve, NW] jim ni govoril, da se izpolni, kar je rečeno po proroku, ki pravi: »V prilikah [ponazoritvah, NW] odprem usta svoja.«‘ (Matevž 13:34, 35) ‚Prerok‘, ki ga je Matevž citiral, je sestavil Psalm 78:2. Ta psalmist je po navdihnjenju Božjega duha pisal stoletja pred Jezusovim rojstvom. Ali ni osupljivo, da je Jehova stoletja vnaprej določil, da bo njegov Sin učil s ponazoritvami? Jehova to poučevalno metodo nedvomno zelo ceni!

 4. Kako je Jezus pojasnil, zakaj je učil s ponazoritvami?

⁴ Kot drugo pa je Jezus pojasnil, da s ponazoritvami ločuje tiste, ki imajo nedovzetno srce. Potem ko je povedal ‚velikemu ljudstvu‘ priliko o sejalcu, so ga njegovi učenci vprašali: »Zakaj jim v prilikah [ponazoritvah, NW] govoriš?« Jezus je odgovoril: »Ker vam je dano, da spoznate skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa ni dano. Zato jim govorim v prilikah [ponazoritvah, NW], ker gledajoč ne vidijo in poslušajoč ne slišijo in ne umejo. In na njih se izpolnjuje prorokovanje Izaija, katero pravi: ‚S sluhom boste slišali, a ne boste umeli, in z očmi boste gledali, a ne boste videli. Kajti temu ljudstvu je srce okamenelo.‘« (Matevž 13:2, 10, 11, 13–15; Izaija 6:9, 10)

 5. Kako je Jezus s ponazoritvami ločeval ponižne poslušalce od tistih s ponosnim srcem?

⁵ Kaj pa je bilo pri Jezusovih ponazoritvah takega, kar je ločevalo ljudi? Včasih so se poslušalci morali potruditi, če so želeli povsem razumeti njegove besede. Ponižne je ta želja spodbudila, da so prosili za več informacij. (Matevž 13:36; Marko 4:34) Jezusove ponazoritve so tako razkrivale resnico tistim, katerih srce je po njej hrepenelo, hkrati pa so jo zakrile pred tistimi, ki so imeli ponosno srce. Kako izreden učitelj je bil Jezus! Preglejmo sedaj nekaj dejavnikov, zaradi katerih so bile njegove ponazoritve tako učinkovite.

Pozorno je izbiral podrobnosti

6.–8. a) Česa niso mogli koristiti Jezusovi poslušalci v prvem stoletju? b) Kateri primeri kažejo, da je Jezus pozorno izbiral, katere podrobnosti bo povedal?

⁶ Ali ste se že kdaj vprašali, kako je bilo za učence v prvem stoletju, ki so osebno slišali Jezusa učiti? Čeprav so imeli edinstveno prednost, da so slišali njegov glas, pa niso mogli pregledovati pisnega poročila, ki bi jih spominjalo na to, kar jim je povedal. Zato so morali njegove besede hraniti v svojem umu in srcu. Jezus jim je s spretnimi ponazoritvami omogočil, da so si laže zapomnili to, kar jih je učil. Kako pa mu je to uspelo?

⁷ Jezus je pozorno izbiral podrobnosti, ki jih je omenil. Kadar so bile podrobnosti koristne za zgodbo ali pa so bile potrebne zaradi poudarka, jih je vsekakor priskrbel. Zato je natančno navedel, koliko ovc je lastnik pustil, medtem ko je iskal tisto, ki je zašla, koliko ur so delavci delali v vinogradu in koliko talentov se je hlapcem zaupalo. (Matevž 18:12–14; 20:1–16; 25:14–30)

⁸ Hkrati pa je Jezus izpustil nepomembne podrobnosti, ki bi nas lahko odvrnile od tega, da bi razumeli pomen ponazoritev. V priliki o neusmiljenem hlapcu denimo ni pojasnil, kako se je ta hlapec zadolžil za 60,000.000 denarijev. Jezus je namreč poudarjal potrebo po odpuščanju. Ni bilo važno, kako se je hlapec zadolžil, temveč kako se mu je ta dolg odpustilo in kako bi zato moral tudi sam ravnati s sohlapcem, ki mu je dolgoval sorazmerno malo denarja. (Matevž 18:23–35) Podobno v ponazoritvi o izgubljenem sinu ni pojasnil, zakaj je mlajši sin nenadoma zahteval svojo dediščino in zakaj jo je zapravil. Natančno pa je pojasnil, kako je čutil oče in kako se je odzval, ko je njegov sin spremenil svoje srce in se vrnil domov. Podrobnosti v zvezi z očetovim odzivom so bile pomembne za bistvo, ki ga je Jezus želel povedati, namreč da Jehova ‚bogato‘ odpušča. (Izaija 55:7; Lukež 15:11–32)

9., 10. a) Na kaj se je osredinjal Jezus, ko je v svojih ponazoritvah opisoval like? b) Kako je Jezus poskrbel, da so se njegovi poslušalci in drugi ponazoritev laže spomnili?

⁹ Jezus je tudi razsodno opisoval like v svojih prilikah. Ni podrobno opisoval njihove zunanjosti, temveč je pogosto pozornost usmeril na to, kaj so naredili oziroma kako so se odzvali na dogodke, ki jih je opisoval. Zato ni opisoval zunanjosti usmiljenega Samarijana, temveč je povedal nekaj mnogo pomembnejšega – kako je Samarijan sočutno pomagal ranjenemu Judu, ki je ležal na cesti. Priskrbel je podrobnosti, s katerimi je lahko druge poučil, da ljubezen do bližnjega ne bi smela biti omejena samo na lastno raso ali narodnost. (Lukež 10:29, 33–37)

¹⁰ Jezusove ponazoritve so bile zaradi njegove pozorne izbire podrobnosti jedrnate, in ne prenasičene. Tako je poskrbel, da so se jih njegovi poslušalci v prvem stoletju (in tudi mnogi drugi, ki so pozneje brali navdihnjene evangelije) laže spomnili, laže pa so se spomnili tudi dragocenega pouka, ki so ga iz njih dobili.

Vzete iz vsakdanjega življenja

11. Navedite nekaj zgledov, kako se v Jezusovih prilikah zrcali to, kar je nedvomno opazoval med odraščanjem v Galileji.

¹¹ Jezus je mojstrsko pripovedoval ponazoritve, ki so bile povezane z življenjem ljudi. V mnogih pripovedih se zrcali to, kar je nedvomno opazoval med odraščanjem v Galileji. Pomislimo za trenutek na njegovo zgodnje življenje. Kako pogosto je videl mater, da je pripravila kvašen kruh, tako da je odtrgala košček kvasnega testa, ki ga je prihranila od zadnjega pečenja, in ga uporabila kot novi kvas? (Matevž 13:33) Kolikokrat je opazoval ribiče, ko so spuščali mrežo v kristalno modro vodo Galilejskega jezera? (Matevž 13:47) Kako pogosto je opazoval otroke, ki so se igrali na trgu? (Matevž 11:16) Jezus je verjetno opazil še druge povsem običajne reči, ki so pozneje postale del njegovih ponazoritev – sejanje semen, radostne poročne sprejeme in žitna polja, ki dozorevajo na soncu. (Matevž 13:3–8; 25:1–12; Marko 4:26–29)

12., 13. Kako je Jezusova prilika o pšenici in ljuljki razodevala, da je dobro poznal krajevne razmere?

¹² Zato ni nič presenetljivega, da se v Jezusovih ponazoritvah prepletajo okoliščine in razmere iz vsakdanjega življenja. Da bi torej še bolje razumeli, kako spretno je poučeval s to metodo, bo koristno pregledati, kaj so njegove besede pomenile judovskim poslušalcem. Poglejmo dva takšna zgleda.

¹³ Prvi zgled je prilika o pšenici in ljuljki, v kateri je Jezus pripovedoval o možu, ki je polje posejal z dobro pšenico, vendar pa je »sovražnik« vdrl na polje in ga posejal z ljuljko. Zakaj se je Jezus odločil prav za to sovražno dejanje? Imejmo v mislih, da je to ponazoritev pripovedoval blizu Galilejskega jezera, Galilejci pa so se očitno predvsem ukvarjali s poljedelstvom. Kaj bi lahko bilo hujše za kmeta kot to, da na njegovo polje skrivaj pride sovražnik in ga poseje še s škodljivo ljuljko? Svetni zakoni tistega časa kažejo, da se je to dogajalo. Ali ni očitno, da je Jezus omenil nekaj, kar so njegovi poslušalci poznali? (Matevž 13:1, 2, 24–30)

14. Zakaj je v priliki o usmiljenem Samarijanu vredno omeniti, da je Jezus za poudarjanje bistva omenil pot, ki je vodila ‚iz Jeruzalema v Jeriho‘?

¹⁴ Drugič pa se spomnimo prilike o usmiljenem Samarijanu. Jezus jo je pričel z besedami: »Neki človek je šel iz Jeruzalema doli v Jeriho in zajde med razbojnike, ki ga tudi slečejo in ranijo ter odidejo, pustivši ga napol mrtvega.« (Lukež 10:30) Vredno je omeniti, da je Jezus za to, da bi poudaril bistvo, omenil pot, ki je vodila ‚iz Jeruzalema v Jeriho‘. Ko je pripovedoval to priliko, je bil v Judeji, nedaleč od Jeruzalema. Zato so njegovi poslušalci verjetno poznali pot, o kateri je govoril. Prav ta pot je bila znana kot zelo nevarna, še posebej za nekoga, ki je potoval sam. Vila se je po samotnem področju, zato so se razbojniki lahko marsikje skrili.

15. Zakaj ni mogel nihče po pravici opravičiti brezbrižnosti duhovnika in levita v ponazoritvi o usmiljenem Samarijanu?

¹⁵ Pri tem, da je Jezus omenil pot, ki je vodila »iz Jeruzalema doli v Jeriho«, pa je vredno omeniti še nekaj. Glede na zgodbo sta po tej poti potovala tudi duhovnik in za njim še levit, vendar se nobeden od njiju ni ustavil, da bi pomagal žrtvi. (Lukež 10:31, 32) Duhovniki so služili v jeruzalemskem templju in leviti so jim pomagali. Mnogi duhovniki in leviti so tedaj, ko niso delali v templju, prebivali v Jerihi, ker je bila samo 23 kilometrov stran od Jeruzalema. Zato so kdaj pa kdaj nedvomno potovali po tisti poti. Poleg tega ne spreglejmo, da sta duhovnik in levit hodila po poti »iz Jeruzalema«, torej sta bila namenjena proč od templja.b Zato ni nihče mogel po pravici opravičiti brezbrižnosti teh mož, češ, ‚ranjencu sta se ognila, ker je bil videti mrtev in če bi se dotaknila trupla, začasno ne bi mogla služiti v templju‘. (3. Mojzesova 21:1; 4. Mojzesova 19:11, 16) Ali ni jasno, da je Jezusova ponazoritev izražala to, kar so njegovi poslušalci dobro poznali?

Vzete iz Jehovovega stvarstva

16. Zakaj ni nič čudnega, da je Jezus tako dobro poznal stvarstvo?

¹⁶ Mnoge Jezusove ponazoritve in prilike odkrivajo, da je zelo dobro poznal rastline, živali in vremenske razmere. (Matevž 6:26, 28–30; 16:2, 3) Odkod mu takšno znanje? Med odraščanjem v Galileji je nedvomno imel obilo priložnosti za opazovanje Jehovovega stvarstva. Poleg tega je Jezus tudi »prvorojenec vse stvaritve« in Jehova ga je pri ustvarjanju vsega uporabljal kot »delovodja«. (Kološanom 1:15, 16; Pregovori 8:30, 31) Ali je potem sploh kaj čudnega, da je Jezus tako zelo poznal stvarstvo? Poglejmo, kako je to znanje vešče uporabil pri poučevanju.

17., 18. a) Kako Jezusove besede, zapisane v 10. poglavju Janezovega evangelija, odkrivajo, da je zelo dobro poznal navade ovc? b) Kaj so o vezi med pastirji in njihovimi ovcami opazili obiskovalci biblijskih dežel?

¹⁷ Ena najbolj prisrčnih Jezusovih ponazoritev je zapisana v 10. poglavju Janezovega evangelija, v kateri je tesen odnos s svojimi sledilci primerjal z odnosom med pastirjem in njegovimi ovcami. Jezusove besede odkrivajo, da je zelo dobro poznal navade domačih ovc. Omenil je, da se ovce pustijo voditi in da zvesto sledijo svojemu pastirju. (Janez 10:2–4) To edinstveno vez med pastirji in ovcami so opazili tudi obiskovalci biblijskih dežel. Naturalist H. B. Tristram iz 19. stoletja je napisal: »Nekoč sem opazoval, kako se je pastir igral s svojo čredo. Pretvarjal se je, da bo zbežal stran; ovce so stekle za njim in ga obkolile. [. . .] Na koncu je cela čreda oblikovala krog in poskakovala okoli njega.«

¹⁸ Zakaj ovce gredo za svojim pastirjem? »Ker poznajo glas njegov,« je rekel Jezus. (Janez 10:4) Ali pa ovce zares poznajo glas svojega pastirja? George A. Smith je osebno izkušnjo zapisal v svoji knjigi The Historical Geography of the Holy Land, v kateri piše: »Včasih smo opoldne počivali ob enem judejskih vodnjakov, h kateremu so trije ali štirje pastirji prišli s svojimi čredami. Črede so se pomešale med seboj in spraševali smo se, kako bo vsak pastir ponovno zbral svoje ovce. Toda ko so se napojile in naigrale, so pastirji eden za drugim krenili v različne smeri doline in vsak je zaklical z edinstvenim klicem. Ovce so se ločile, prišle k svojemu pastirju in črede so odšle tako urejeno, kot so prišle.« Jezus bi stežka bolje ponazoril misel, ki jo je hotel povedati. Če prepoznamo njegove nauke in jih ubogamo ter če pustimo, da nas on vodi, potem lahko pridemo pod nežno in ljubečo skrb tega ‚dobrega pastirja‘. (Janez 10:11)

Vzete iz dogodkov, ki so jih njegovi poslušalci poznali

19. Kako je Jezus učinkovito uporabil krajevno nesrečo za to, da je zavrnil napačno razmišljanje?

¹⁹ Učinkovite ponazoritve lahko zajemajo tudi resnična doživetja oziroma primere, iz katerih je mogoče dobiti pouk. Jezus je nekoč uporabil znan dogodek, da je zavrnil napačno mišljenje, češ da nesrečo doživijo samo tisti, ki si to zaslužijo. Rekel je: »Tistih osemnajst, na katere je padel stolp v Siloamu in jih pobil: menite li, da so bili ti najbolj krivi [grešni] med vsemi ljudmi, ki prebivajo v Jeruzalemu?« (Lukež 13:4) Jezus je jasno nasprotoval fatalističnemu razmišljanju. Tistih 18 duš ni umrlo zaradi kakega greha, s katerim bi izzvali Božje neodobravanje. Njihova tragična smrt je bila prej posledica časa in razmer. (Propovednik 9:11) Zato je zavrnil krivi nauk tako, da je omenil dogodek, ki so ga njegovi poslušalci dobro poznali.

20., 21. a) Zakaj so farizeji obtožili Jezusove učence? b) S katero svetopisemsko pripovedjo je Jezus ponazoril, da se ni Jehova nikoli namenil, da bi se ljudje togo oklepali sabatnega zakona? c) O čem bo razpravljal naslednji članek?

²⁰ Jezus se je pri poučevanju opiral tudi na svetopisemske zglede. Spomnimo se dogodka, ko so farizeji obsodili njegove učence, ker so na sabat trgali žito in ga jedli. Učenci v resnici niso kršili Božje postave, temveč farizejsko strogo razlaganje tega, katero delo je na sabat prepovedano. Da bi Jezus ponazoril, da takšno pretirano togo oklepanje sabatnega zakona ni bil nikoli Božji namen, je omenil dogodek, zapisan v Prvi Samuelovi knjigi 21:3–6. David in njegovi možje so se lačni ustavili pri shodnem šotoru in jedli predložene hlebce kruha, ki so jih nadomestili z novimi. Stari hlebci so bili navadno namenjeni za hrano duhovnikom. Toda glede na okoliščine David in njegovi možje niso bili obsojeni, ker so jih jedli. Izredno je, da je ta zgodba edini v Bibliji zapisani primer o tem, da je te stare hlebce jedel neduhovnik. Jezus je točno vedel, katero zgodbo povedati, in Judje, ki so ga poslušali, so jo gotovo dobro poznali. (Matevž 12:1–8)

²¹ Jezus je bil resnično Veliki učitelj! Lahko se samo čudimo njegovi edinstveni zmožnosti, da je pomembne resnice povedal tako, da so jih poslušalci razumeli. Kako bi ga torej mi lahko posnemali pri poučevanju? O tem bo razpravljal naslednji članek.

[Podčrtne opombe]

Ali se spomnite?

• Zakaj je Jezus učil s ponazoritvami?

• Kateri zgled kaže, da je Jezus učil s ponazoritvami, ki so jih lahko razumeli njegovi poslušalci v prvem stoletju?

• Kako je Jezus v svoje ponazoritve spretno vpletel poznavanje stvarstva?

• Kako je Jezus uporabil dogodke, ki so jih njegovi poslušalci poznali?

[Slika na strani 15]

Jezus je govoril o hlapcu, ki ni hotel odpustiti sorazmerno majhnega dolga, in o očetu, ki je odpustil sinu, ki je zapravil vso svojo dediščino

[Slika na strani 16]

Kaj je bilo bistvo Jezusove prilike o usmiljenem Samarijanu?

[Slika na strani 17]

Ali ovce zares poznajo glas svojega pastirja?