Pravičnost, ki ne temelji na ustnem izročilu
”Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pismoukov in farizejev, nikoli ne pridete v nebeško kraljestvo.“ (MATEJ 5:20)
1, 2. Kaj se je zgodilo, tik preden je Jezus pričel z govorom na gori?
JEZUS je noč preživel na neki gori. Nad njim se je razprostiralo zvezdno nebo in v grmičevju je bilo slišati šušnjanje nočnih živali. Na vzhodu so valovi Galilejskega morja nežno pljuskali ob obalo. Toda, Jezus je komajda opazil to pomirjajočo lepoto okolja. Vso noč je preživel v molitvi k svojemu nebeškemu Očetu, Jehovu. Potreboval je njegovo vodstvo, saj je bil pred njim kritičen dan.
2 Na vzhodnem nebu se je pričelo daniti. Z ljubkim žvrgolenjem so se pričele oglašati ptice. Cvetlice so se upogibale v lahnem vetriču. Ko so se na obzorju pojavili prvi sončni žarki, je Jezus poklical svoje učence in odbral dvanajst apostolov. Zatem se je z vsemi odpravil z gore. Sedaj so že lahko videli množice ljudi, ki so se zgrinjale iz Galileje, Tira, Sidona ter Judeje in Jeruzalema. Prišli so, da bi bili ozdravljeni. Iz Jezusa je izhajala Jehovova moč in vsi, ki so se ga dotaknili, so ozdraveli. Toda, prišli so tudi zato, da bi ga poslušali. Njegove besede so na te stiskane duše delovale kot balzam. (Matej 4:25; Luka 6:12-19)
3. Zakaj so bili učenci in ljudske množice, ko je Jezus začel govoriti, v pričakovanju?
3 Kadar so rabini uradno poučevali ljudi, so pri tem običajno sedeli. Enako je tega pomembnega pomladnega jutra 31. leta n.š., najverjetneje na neki višje ležeči planoti te gore, storil tudi Jezus. Ko so njegovi učenci in množice to videli, so vedeli, da bo sledilo nekaj pomembnega. V pričakovanju so se zbrali okrog njega in napeto prisluhnili. Ko je čez nekaj časa končal, so se vsi zelo čudili njegovim besedam. Poglejmo zakaj. (Matej 7:28)
Dve vrsti pravičnosti
4. (a) O katerih dveh vrstah pravičnosti je tekel govor? (b) Kakšnemu namenu so služila ustna izročila in ali so ga izpolnila?
4 Jezus je v govoru na gori, ki je zapisan v Matejevem evangeliju 5:1 do 7:29 in v Lukovem evangeliju 6:17-49, ostro primerjal dva razreda: pismouke in farizeje na eni ter preprosto ljudstvo, ki so ga le-ti zatirali, na drugi strani. Govoril je o dveh vrstah pravičnosti — o hinavski pravičnosti farizejev in o pravi, Božji pravičnosti. (Matej 5:6, 20) Samopravičnost farizejev je temeljila na ustnih izročilih. Le-ta so uvedli v drugem stoletju p.n.š. kot ”ograjo okrog postave“, da bi jo varovala pred vplivi helenizma (grške kulture). Nazadnje so jih imeli za del Mojzesove postave. Pismouki so ta ustna izročila dejansko povzdignili nad napisano postavo. V Mišni (del Talmuda) piše: ”Upor proti besedam pismoukov [njihovim ustnim izročilom] pomeni težji greh od upora proti besedam zapisane postave.“ Namesto, da bi bila ”ograja okrog postave“ in bi jo varovala, so z ustnim izročili razvodeneli izročilo postave in jo razveljavili. Jezus je rekel: ”Spretno izigravate božjo zapoved, da se držite svojega izročila!“ (Marko 7:5-9; Matej 15:1-9)
5. (a) Kakšno je bilo preprosto ljudstvo, ki je prišlo, da bi poslušalo Jezusa, in kako so pismouki in farizeji gledali na te ljudi? (b) Zaradi česa so ustna izročila postala težko breme na delavskih plečih?
5 Preprosto ljudstvo, ki je trumoma prihajalo, da bi poslušalo Jezusa, je bilo duhovno obubožano, bili so ’izmučeni in razkropljeni kakor ovce brez pastirja‘. (Matej 9:36) S svojo arogantno ošabnostjo so pismouki in farizeji zapostavljali preproste ljudi in jih imenovali ‛amha‛árets (ljudstvo dežele). Prezirali so jih kot uboge nevedne, preklete grešnike, nevredne vstajenja, ker niso upoštevali ustnih izroči! V Jezusovem času so bila ta izročila tako obsežna ter polna zatiralskih in malenkostnih predpisov — tako zelo preobremenjena z zamudnimi obredi — da se jih ni mogel držati noben delavec. Zato ni čudno, da je Jezus izročila obsodil kot ’težka in neznosna bremena na človeških ramenih‘. (Matej 23:4; Janez 7:45-49)
6. Kaj pozornost zbujajočega je bilo v Jezusovih uvodnih besedah in kakšno spremembo so napovedovale za njegove učence ter pismouke in farizeje?
6 Ko je Jezus sedel na gori, so bili k poslušanju pritegnjeni njegovi učenci in duhovno lačne ljudske množice. Kako veliko pozornost so zato morale pri njih zbuditi Jezusove uvodne besede. ’Blagor ubogim, blagor lačnim, blagor žalostnim, blagor osovraženim‘. Toda, kdo je lahko srečen, če je ubožen, lačen, žalosten ali osovražen? Bogatim, nasičenim, nasmejanim in občudovanim pa je Jezus napovedal gorje. (Luka 6:20-26) S samo nekaj besedami je postavil na glavo vse običajne ocene in priznana človeška merila. To je bil dramatičen preobrat položaja, v skladu z naslednjimi Jezusovimi besedam: ”Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.“ (Luka 18:9-14)
7. Kako so morale uvodne besede govora na gori delovati na duhovno lačne ljudske množice, ki so poslušale Jezusa?
7 V nasprotju s samozadovoljnimi pismouki in farizeji so se tisti, ki so tega izjemnega jutra prišli k Jezusu, zavedali svojega žalostnega duhovnega stanja. Jezusove uvodne besede so jih morale napolniti z upanjem: ”Blagor tistim, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, ker njim pripada nebeško kraljestvo“ [NW]. In kako zelo so morali biti spodbujeni, ko je dodal: ”Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni.“ (Matej 5:3, 6; Janez 6:35; Razodetje 7:16, 17) Da, nasičeni bodo s pravičnostjo in ne s farizejskimi zunanjimi znamenji.
’Biti pravičen pred ljudmi‘ še ne zadošča
8. Zakaj so se morda nekateri spraševali, kako bi lahko njihova pravičnost presegla pravičnost pismoukov in farizejev, toda zakaj je moralo biti tako?
8 Jezus je rekel: ”Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pismoukov in farizejev, nikoli ne pridete v nebeško kraljestvo.“ (Matej 5:17-20; glej Marko 2:23-28; 3:1-6; 7:1-13.) Nekateri so morda mislili: ”Biti pravičnejši od farizejev? Postijo se in molijo, dajejo desetino in miloščino in vse svoje življenje preživljajo ob proučevanju postave. Le kako bi naša pravičnost lahko prekašala njihovo?“ Toda, morala jo je daleč prekašati. Farizeji so bili pri ljudeh sicer zelo spoštovani, toda ne pri Bogu. Ob neki drugi priložnosti je Jezus farizejem takole pojasnil: ”Vi se delate pravične pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba.“ (Luka 16:15)
9-11. (a) Kako je bilo po mnenju pismoukov in farizejev mogoče doseči pravičen položaj pred Bogom? (b) Na katero drugo možnost za dosego pravičnosti so se še zanašali? (c) Katero tretjo pot so še priznavali in katere besede apostola Pavla proglašajo to pot za napačno?
9 Rabini so izumili svoja lastna pravila o tem, kako je mogoče doseči pravičnost. Eno je govorilo, da je to mogoče zaradi pripadnosti Abrahamovemu rodu: ”Učenci našega očeta Abrahama uživajo v tem svetu in podedujejo prihodnji svet.“ (Mišna) Morda je Janez Krstnik želel nastopiti prav proti temu izročilu, ko je farizeje sprejel z naslednjimi besedami: ”Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja. Ne govorite si: ’Abrahama imamo za očeta [kot, da bi to zadostovalo].‘“ (Matej 3:7-9; glej tudi Janez 8:33, 39.)
10 Druga možnost za dosego pravičnosti je bila po njihovem mnenju dajanje miloščine. To izročilo odražata dve apokrifni knjigi iz 2. stoletja pr.n.š., ki sta ju napisala pobožna Juda. Ena izjava je zapisana v Tobijevi knjigi 12:9: ”Zakaj miloščina rešuje smrti in izbrisuje grehe.“ V Sirahovi knjigi 3:30 podobno piše: “Voda gasi plameneč ogenj in miloščina odpravlja grehe.“
11 Tretja pot, po kateri je bilo po mnenju rabinov mogoče doseči pravičnost, je bila v delih postave. Njihova ustna izročila so govorila, da je nekdo lahko rešen, če v njegovem ravnanju prevladujejo dobra dela. Obsodba ”se odloči glede na prevladujoča dela“ — dobra ali slaba. (Mišna) Da bi lahko prestali sodbo, so si prizadevali v ”pridobivanju zaslug, zaradi katerih bi jim lahko bili ob Božji sodbi odpuščeni grehi“. Če bi dobra dela nekega človeka presegala njegova slaba dela, bi bil rešen — kot da bi Bog sodil tako, da bi si zapisoval njihovo malenkost! (Matej 23:23, 24) Pavel je pokazal pravilno stališče, ko je napisal: ”Zakaj noben človek se ne bo opravičil pred njim [Bogom] z deli postave.“ (Rimljanom 3:20) Brez dvoma mora krščanska pravičnost daleč prekašati pravičnost pismoukov in farizejev.
”Slišali ste, da je bilo rečeno“
12. (a) V katerem pogledu je Jezus v govoru na gori drugače uporabil Hebrejske spise, kot je bilo to sicer običajno, in zakaj? (b) Kaj se naučimo iz šestkratne uporabe izraza: ”je bilo rečeno“?
12 Ko je Jezus predhodno citiral Hebrejske spise, je rekel: ”Pisano je.“ (Matej 4:4, 7, 10) Toda, v govoru na gori je šestkrat navedel izjave, ki so zvenele kot navedki iz Hebrejskih spisov, in to z naslednjimi besedami: ”. . . je bilo rečeno.“ (Matej 5:21, 27, 31, 33, 38, 43) Zakaj? Ker je omenjal razlago Pisem v luči farizejskih izročil, ki so nasprotovala Božjim zapovedim. (5. Mojzesova 4:2; Matej 15:3) To je še posebej razvidno iz Jezusovega šestega, zadnjega navedka: ”Slišali ste, da je bilo rečeno: ’Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‘“ Toda, noben zakon iz Mojzesove postave ni glasil: ”Sovraži svojega sovražnika.“ To so govorili pismouki in farizeji. To je bila njihova razlaga Postave. Ljubiti svojega bližnjega — judovskega bližnjega in nikogar drugega.
13. Kako je Jezus opozoril pred obnašanjem, ki bi lahko vodilo do umora?
13 Oglejmo si sedaj prvo izmed šestih izjav. Jezus je pojasnil: ”Slišali ste, da je bilo rečeno prednikom: ’Ne ubijaj!‘ Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče. Jaz pa vam pravim: vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.“ (Matej 5:21, 22) Jeza v srcu lahko vodi v obrekovanje, nato v obsodbo in končno lahko vodi celo v uboj. Jeza, ki bi jo dolgo gojili in hranili v srcu, lahko povzroči smrt: ”Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec.“ (1. Janezovo 3:15)
14. Kako Jezus svetuje, naj niti ne stopimo na pot, ki vodi v prešuštvo?
14 Jezus takole nadaljuje: ”Slišali ste, da je bilo rečeno: ’Ne prešuštvuj!‘ Jaz pa vam pravim: kdorkoli gleda žensko s poželenjem, je v srcu že prešuštvoval z njo.“ (Matej 5:27, 28) Saj ne želiš prešuštvovati? Tedaj se ne podajaj na to pot in ne razmišljaj o teh stvareh. Varuj svoje srce, iz katerega izvirajo takšna dejanja. (Pregovori 4:23; Matej 15:18, 19) V Jakobovem pismu 1:14, 15 so zapisane naslednje opozorilne besede: ”Vsakega skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja. Ko poželenje spočne, rodi greh, storjeni greh pa rodi smrt.“ Včasih slišimo: ”Ne prični tega, česar ne moreš pripeljati do konca.“ Toda, v tem primeru bi morali reči: ”Ne prični z nečim, s čimer ne moreš prenehati.“ Nekateri, ki so ostali zvesti, ko jim je grozila smrt z ustrelitvijo, so kasneje popustili zahrbtnemu poželenju po spolni nemorali.
15. Kako se je Jezusovo stališče do razveze zakona povsem razlikovalo od stališča, ki je bilo zastopano v judovskih ustnih izročilih?
15 Sedaj smo prišli do tretje Jezusove izjave: ”Rečeno je bilo: ’Kdor se loči od svoje žene, naj ji da ločitveni list.‘ Jaz pa vam pravim: kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. Kdor pa se z ločeno [oziroma z ženo, ki se je ločila, vendar ne zaradi nemorale] oženi, prešuštvuje.“ (Matej 5:31, 32) Nekateri Judje so s svojimi ženami ravnali nezvesto in so se ločili zaradi neutemeljenih vzrokov. (Malahija 2:13-16; Matej 19:3-9) Ustna izročila so možu dovoljevala, da se loči od svoje žene, celo ”če mu je prismodila jed“ ali ”če je našel drugo žensko, ki je bila lepša . . . od nje“. (Mišna)
16. Kakšno judovsko ravnanje je napravilo prisego nesmiselno in kakšno stališče je imel Jezus?
16 V podobnem smislu Jezus nadaljuje: ”Dalje ste slišali, da je bilo rečeno prednikom: ’Ne prisegaj po krivem‘ . . . Jaz pa vam pravim: sploh ne prisegajte!“ V tistih časih so Judje zlorabljali prisego in so pogosto prisegali zaradi povsem nepomembnih stvari, nato pa niso ravnali v skladu s prisego. Jezus pa je rekel: ”Sploh ne prisegaj . . . Vaš ’da‘ naj bo ’da‘, vaš ’ne‘ naj bo ’ne‘“ Njegovo pravilo je bilo preprosto: Vedno govori resnico in tedaj ti besed ne bo treba podkrepiti s prisego. Prisego naj bi prihranili za važnejše priložnosti. (Matej 5:33-37; primerjaj 23:16-22.)
17. Katero boljše načelo od načela ”oko za oko in zob za zob“ je učil Jezus?
17 Nazadnje je Jezus rekel: ”Slišali ste, da je bilo rečeno: ’Oko za oko in zob za zob.‘ Jaz pa vam pravim: ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.“ (Matej 5:38-42) Jezus tukaj ni govoril o udarcu, ki bi nas lahko poškodoval, temveč o ponižujoči klofuti. Ohrani svojo čast s tem, da na žalitve ne odgovarjaš z enako mero. Ne vračaj hudega s hudim. Raje vračaj z dobrim in tako z ’dobrim premaguj hudobno‘. (Rimljanom 12:17-21)
18. (a) Kako so Judje spremenili postavo glede ljubezni do bližnjega, toda kako je Jezus nasprotoval temu? (b) Kako je Jezus odgovoril nekemu učitelju postave, ki je želel omejiti izraz ”bližnji“?
18 S šestim, zadnjim primerom, je Jezus jasno pokazal kako so rabinska izročila slabila Mojzesovo postavo: ”Slišali ste, da je bilo rečeno: ’Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‘ Jaz pa vam pravim: ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.“ (Matej 5:43, 44) V Mojzesovi postavi ni bilo zapisanega ničesar, kar bi omejevalo ljubezen. ”Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.“ (3. Mojzesova 19:18) Farizejem ta zapoved ni ugajala, zato so jo želeli obiti in sicer tako, da so izraz ”bližnji“ omejili na tiste, ki so izpolnjevali izročila. Neki učitelj postave, ki ga je Jezus spomnil na zapoved ’Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe‘, ga je zato vprašal: ”In kdo je v [resnici, NW] moj bližnji?“ Jezus mu je odgovoril s prispodobo o usmiljenem Samarijanu. Naj bo tvoj bližnji vsak, ki te potrebuje. (Luka 10:25-37)
19. Kakšnemu Jehovovemu ravnanju do hudobnih naj bi sledili po Jezusovem priporočilu?
19 V nadaljevanju svojega govora na gori je Jezus pojasnil, da je ’Bog dober s hudobnimi. Soncu svojemu daje, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Nič posebnega ni, če ljubimo tiste, ki nas ljubijo. To delajo tudi hudobni. Bodite kot Božji otroci. Posnemajte ga. Vsi naj bodo vaši bližnji in ljubite svoje bližnje. Tako boste lahko popolni, kot je popoln vaš nebeški oče.‘ (Matej 5:45-48, NW) Kako vzvišeno merilo! In kako neznatna je ob tem videti pravičnost pismoukov in farizejev!
20. Kako je Jezus poglobil in razširil Mojzesov zakon in ga celo povzdignil, ne pa da bi ga zavrgel?
20 Ko je torej Jezus omenil dele Mojzesove postave in dodal: ”Jaz pa vam pravim“, s tem ni zavrgel Mojzesovega zakona in ga nadomestil s čim drugim. Ne, temveč je poglobil in razširil njegov pomen, ko je pokazal, kakšen duh stoji za njim. Višja postava bratstva je jezo proglasila za uboj. Višja postava čistosti je neprestano čutno razmišljanje proglasila za prešuštvo. Višja postava zakona je nepremišljeno razvezo odklonila kot predstopnjo prešuštne ponovne poroke. Višja postava resnice je pokazala, da je ponavljajoče priseganje brez vrednosti. Višja postava blagosti je obsojala maščevanje. Višja postava ljubezni je terjala ljubezen po Božji meri, ki ne pozna nobenih omejitev.
21. Kaj so odkrili Jezusovi opomini glede rabinske samopravičnosti in česa se bodo ljudske množice še naučile?
21 Kako globok vtis so morali ti opomini zapustiti pri tistih, ki so jih tedaj prvič slišali! In kako brezvredna je morala izgledati hinavska samopravičnost, ki je izvirala iz zasužnjevalskih rabinskih izročil! Medtem, ko je Jezus nadaljeval s svojim govorom, naj bi se ljudske množice, ki so bile lačne in žejne Božje pravičnosti, še naučile, kako lahko dosežejo pravičnost. O tem bo govoril naslednji članek.
Vprašanja za ponovitev
◻ Zakaj so Judje uvedli ustna izročila?
◻ Kakšen dramatičen preobrat v zvezi z pismouki in farizeji na eni in preprostim ljudstvom na drugi strani je povzročil Jezus?
◻ Kako so pismouki in farizeji mislili doseči pravični položaj pred Bogom?
◻ Kako lahko po Jezusovem mnenju preprečimo nečistost in prešuštvo?
◻ Katera višja merila je Jezus vpeljal s tem, ko je pokazal na duh, ki stoji za Mojzesovo postavo?