Pomemben pouk o ponižnosti

Jezus se po svojem spremenjenju in po tem, ko v krajih Cezareje Filipove ozdravi od demona obsedenega dečka, odpravi proti Kafarnaumu. Da množice ne bi izvedele za to, se na pot odpravi skrivaj in samo s svojimi učenci. (Marko 9:30) Tako lahko učence še bolj pripravi na svojo smrt in na delo, ki ga bodo zatem opravljali. »Sinu človekovemu je namenjeno, da bo izdan ljudem v roke,« reče Jezus, »in ti ga bodo ubili, tretji dan pa bo obujen.« (Matej 17:22, 23)

To učencem ne bi smelo biti nekaj novega. Jezus je o tem, da ga bodo ubili, že govoril, vendar Peter ni hotel verjeti, da se bo to res zgodilo. (Matej 16:21, 22) Poleg tega so trije apostoli bili priča spremenjenju in so slišali pogovor o Jezusovem »odhodu«. (Luka 9:31) To, kar Jezus reče, zelo razžalosti njegove sledilce, čeprav pomena njegovih besed ne dojamejo povsem. (Matej 17:23) Vseeno pa se ga bojijo o tem še naprej spraševati.

Čez čas prispejo v Kafarnaum, mesto, v katerem se Jezus med svojim delovanjem največ zadržuje in ki je domači kraj nekaterih apostolov. Tu k Petru pristopijo možje, ki pobirajo tempeljski davek. Morda hočejo Jezusa obtožiti neplačevanja davkov, zato vprašajo: »Ali vaš učitelj ne plačuje [tempeljskega] davka dveh drahem?« (Matej 17:24)

»Plačuje,« odvrne Peter. Ko se Peter vrne v hišo, Jezus že ve, kaj se je zgodilo. Zato ne počaka, da bi Peter omenil ta dogodek, ampak kar vpraša: »Kaj meniš, Simon? Od koga zemeljski kralji dobivajo pristojbino ali davek na osebo? Od svojih sinov ali od tujcev?« Peter odgovori: »Od tujcev.« Nato Jezus reče: »Torej so sinovi oproščeni davka.« (Matej 17:25, 26)

Jezusov Oče je Kralj vesolja in Tisti, ki ga v templju častijo. Potemtakem Božji Sin po zakonu ni dolžan plačevati tempeljskega davka. »Da pa jih ne bomo navajali na spotiko,« reče Jezus, »pojdi k jezeru, vrzi trnek in vzemi prvo ribo, ki se ujame. In ko ji boš odprl usta, boš našel stater [srebrn kovanec, enakovreden štirim drahmam]. Vzemi ga in jim ga daj zame in zase.« (Matej 17:27)

Kmalu so učenci zbrani skupaj in nameravajo Jezusa vprašati, kdo bo največji v Kraljestvu. Ti isti učenci so se še pred kratkim Jezusa bali vprašati glede njegove prihajajoče smrti, toda sedaj jih ni strah spraševati ga o svoji prihodnosti. Jezus ve, o čem razmišljajo. O isti stvari so se prepirali že, ko so na poti nazaj v Kafarnaum hodili za njim. Zato jih vpraša: »O čem ste razpravljali med potjo?« (Marko 9:33) Učenci molčijo, saj jih je sram, da so med seboj razpravljali o tem, kdo je večji. Končno apostoli Jezusu le povejo, o katerem vprašanju so razpravljali: »Kdo je v resnici največji v nebeškem kraljestvu?« (Matej 18:1)

Zdi se neverjetno, da bi se učenci o čem takem prepirali, saj Jezusa že skoraj tri leta opazujejo in poslušajo. Vendar so nepopolni. Poleg tega so odraščali v verskem okolju, v katerem se poudarjata položaj in ugled. Petru pa je Jezus nedavno tega obljubil nekakšne »ključe« Kraljestva. Ali morda zato misli, da je nekaj več od drugih učencev? Morda podobno razmišljata tudi Jakob in Janez, saj sta bila očividca Jezusovega spremenjenja.

Naj je razlog takšen ali drugačen, Jezus ukrepa, da bi popravil njihovo stališče. K sebi pokliče otroka, ga postavi mednje in jim reče: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne boste vstopili v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža kakor ta otrok, ta je največji v nebeškem kraljestvu, in kdor takšnega otroka sprejme v mojem imenu, sprejme tudi mene.« (Matej 18:3–5)

Zares izjemen način poučevanja! Jezus se nad svojimi učenci ne razjezi niti jih ne označi za pohlepne ali stremuške. Raje jim priskrbi nazoren pouk. Otroci v družbi nimajo nikakršnega visokega položaja ali ugleda. Jezus s tem pokaže, da morajo učenci razviti takšen pogled na sebe. Pouk za svoje sledilce sklene z besedami: »Kdor se namreč med vsemi vami vede kot majhen, ta je velik.« (Luka 9:48)