Ali odpuščate, kakor odpušča Jehova

»Če namreč odpustite ljudem njihove pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov« (MATEVŽ 6:14, 15, EI).

1., 2. Kakšnega Boga potrebujemo in zakaj?

»GOSPOD je usmiljen in milostljiv, počasen za jezo in poln dobrote. Ne prepira se brez konca, ne vztraja večno v jezi. Z nami ne ravna po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah. Da, kakor nebo presega zemljo, tako njegova dobrota presega tiste, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako oddaljuje od nas naše pregrehe. Kakor je oče usmiljen z otroki, tako je Gospod usmiljen s tistimi, ki se ga bojijo. Pozna našo ustvarjeno naravo, svest si je, da smo prah« (Psalm 103:8-14, Jože Krašovec).

² Ker smo spočeti v grehu ter smo se rodili s krivdo, podedovana nepopolnost pa nas kar naprej skuša speljati v sužnjevanje grehu, hudo potrebujemo Boga, ki ‚si je svest, da smo prah‘. Tristo let zatem, ko je David v 103. psalmu tako lepo opisal Jehova, je drug biblijski pisec, Miha, tega istega Boga podobno poveličeval, da milostljivo odpušča grešenje: »Kdo je Bog, kakor ti, ki odjemlješ krivico, ki odpuščaš greh [. . .]? Ne vztraja večno pri svoji jezi, zakaj všeč mu je usmiljenje. Zopet se nas bo usmilil pod noge si bo vrgel našo krivdo, v globočino morja vse naše grehe!« (Miha 7:18, 19, EI).

 3. Kaj pomeni odpuščati?

³ V Grških spisih beseda »odpustiti« pomeni »popustiti«. Upoštevajte, da sta, prej citirana David in Miha, s prijetnimi opisnimi besedami sporočila enak pomen. Da bi povsem razumeli presenetljiv obseg Jehovovega odpúščanja, jih od obilice zgledov preglejmo nekaj. Prvi kaže, da si Jehova lahko premisli, in namesto da bi uničeval, odpusti.

Jehova usliši Mojzesovo zavzemanje

 4. Kakšne dokaze Jehovove moči so videli Izraelci, pa so se vseeno bali vstopiti v Obljubljeno deželo?

⁴ Jehova je izraelsko ljudstvo varno pripeljal iz Egipta v bližino dežele, ki jim jo je namenil za domovino, toda oni samó zato niso hoteli naprej, ker so se bali Kanaancev. Videli so, kako jih je Jehova po desetih uničevalnih nadlogah rešil iz Egipta, jim omogočil pobeg skozi Rdeče morje ter uničil egiptovsko vojsko, ki jim je skušala slediti. Na gori Sinaj jim je slovesno izročil zavezo postave, s čimer so postali Jehovovo izbrano ljudstvo, in jih vsak dan čudežno hranil z nebeško mano. Pa vendar so se v Obljubljeno deželo bali vstopiti samó zaradi nekoliko visokoraslih Kanaancev! (4. Mojzesova 14:1-4)

 5. Kako sta skušala zvesta oglednika opogumiti Izraelce?

⁵ Mojzes in Aron sta obupana padla na obraz. Jozue in Kaleb, zvesta oglednika, sta skušala Izraelce opogumiti: ‚Dežela je zelo, zelo lepa; v njej tečeta mleko in med. Ne bojte se ljudi; Jehova je na naši strani!‘ Namesto da bi jih te besede ohrabrile, so prestrašeni in uporni ljudje skušali Jozueta in Kaleba kamenjati. (4. Mojzesova 14:5-10)

6., 7. a) Kaj je sklenil narediti Jehova, ko Izraelci niso hoteli vstopiti v Obljubljeno deželo? b) Zakaj je Mojzes ugovarjal Jehovovi obsodbi in kako se je končalo?

⁶ Jehova se je razjezil! »Gospod pa je rekel Mojzesu: ‚Doklej me bo zaničevalo to ljudstvo? Doklej mi ne bodo verjeli kljub vsem znamenjem, ki sem jih storil med njimi? Udarim jih s kugo in jih iztrebim, iz tebe pa naredim narod, večji in mogočnejši, kakor je ta.‘ Mojzes je rekel Gospodu: ‚Če Egipčani to slišijo, saj si s svojo močjo odpeljal to ljudstvo iz njihove srede, bodo povedali prebivalcem te dežele. [. . .] Ako torej to ljudstvo pokončaš kakor enega moža, bodo narodi, ki so slišali glas o tebi, rekli: ›Ker Gospod ni mogel pripeljati tega ljudstva v deželo, ki jim jo je s prisego obljubil, jih je pomoril v puščavi.‹‘ « (4. Mojzesova 14:11-16, EI)

⁷ Mojzes je Jehova prosil, naj jim odpusti zavoljo svojega imena: » ‚Odpusti, prosim, krivdo tega ljudstva po svojem velikem usmiljenju, kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj!‘ Gospod je rekel: ‚Odpuščam po tvoji besedi.‘ « (4. Mojzesova 14:19, 20, EI)

Manasejevo malikovanje in Davidovo prešuštvo

 8. Kaj vse je počel judovski kralj Manase?

⁸ Jehovovo odpúščanje Manaseju, sinu dobrega kralja Ezekija, je bilo izjemen zgled odpúščanja. Manase je dvanajstleten zakraljeval v Jeruzalemu. Gradil je višave in postavljal Baalu oltarje, napravil svete podobe, se klanjal zvezdam na nebu, vedeževal in čaral, uvedel rotilce duhov in napovedovalce sreče, postavil v Jehovov tempelj izklesan kip ter svoje lastne sinove daroval v ognju v Hinomski dolini. »Delal je mnogo hudega v očeh GOSPODOVIH, da bi ga dražil v jezo« in »vodil Judo in prebivalce Jeruzalema, da so delali hudo bolj nego narodi, katere je GOSPOD pokončal pred sinovi Izraelovimi«. (2. letopisov 33:1-9)

 9. Kako se je Jehova omehčal glede Manaseja in kako se je končalo?

⁹ Jehova je nazadnje nad Judo pripeljal Asirce, ti so Manaseja ujeli in ga odpeljali v Babilon. »Ko je bil v stiski, je Gospoda, svojega Boga, milo prosil usmiljenja in se zelo ponižal pred Bogom svojih očetov. Ko je molil k njemu, se mu je dal sprositi, uslišal njegovo prošnjo ter ga privedel zopet nazaj v Jeruzalem v njegovo kraljestvo« (2. letopisov 33:11-13, EI). Tedaj je Manase odstranil tuje bogove, malike in oltarje in jih zmetal iz mesta. Začel je darovati žrtve na Jehovovem oltarju in usmeril Judovce k služenju pravemu Bogu. To je bil osupljiv prikaz Jehovove pripravljenosti, da odpusti, če se človek poniža in moli ter z deli dokaže, da se kesa! (2. letopisov 33:15, 16)

10. Kako je skušal David prikriti svoj greh z Urijevo ženo?

¹⁰ Splošno znan je prešuštniški greh kralja Davida z ženo Urija Hetejca. Ni zagrešil le prešuštva, temveč se je tudi domislil zvijače, kako bo prikril njeno nosečnost. Uriju, ki je bil v vojski, je kralj dal dopust, ker je pričakoval, da bo ta šel domov in spal z ženo. Urija je dopust odklonil iz spoštovanja do sovojakov na bojnem polju. Nato ga je David povabil na pojedino in ga napojil, vendar Urija tudi tedaj ni šel k ženi. Po tem pa je David poveljniku vojske poslal sporočilo, naj Urija postavi tja, kjer so najhujši boji, da bi ga ubili; in res so ga. (2. Samuelova 11:2-25)

11. Kako se je David pokesal za svoj greh in kako je bil vseeno kaznovan?

¹¹ Jehova je k Davidu poslal preroka Natana, ki naj bi razkril kraljev greh. »David reče Natanu: Grešil sem zoper GOSPODA. A Natan reče Davidu: GOSPOD je tudi odvzel greh tvoj, ne boš umrl« (2. Samuelova 12:13). Davida je občutek krivde zaradi grešenja zelo mučil, zato je svoje kesanje izlil v iskreni molitvi Jehovu: »Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja in če bi ti dal žgalne daritve, bi jih ne maral. Moja daritev, o Bog, je skesan duh, skesanega in ponižnega srca, o Bog, ne zametuješ.« (Psalm 51:16, 17; v EI 18, 19) Jehova ni prezrl Davidove molitve, ki mu jo je izlil iz skesanega srca. Kljub temu pa je David bil kaznovan, v soglasju z Jehovovo izjavo o odpúščanju; v Drugi Mojzesovi knjigi 34:6, 7 namreč piše, da »ne pušča brez kazni« (EI).

Salomonova posvetitev templja

12. Za kaj je prosil Salomon ob tempeljski posvetitvi in kaj je Jehova odgovoril?

¹² Ko je Salomon zgradil Jehovov tempelj, je v posvetitveni molitvi dejal: »Poslušaj torej prošnjo hlapca svojega in ljudstva svojega Izraela, ki jo bodo prosili, obrnjeni proti temu mestu, poslušaj na mestu prebivanja svojega, v nebesih, in ko poslušaš, odpuščaj!« Jehova pa je odgovoril: »Kadar zaprem nebo, da ne bo dežja, ali če zapovem kobilicam, da pojedo deželo, ali če pošljem kugo med ljudstvo svoje: ako se bo ljudstvo moje, ki je imenovano po mojem imenu, ponižalo in molilo in iskalo obličje moje ter se odvrnilo od hudobnih poti svojih: tedaj uslišim iz nebes in odpustim njih greh in ozdravim njih deželo.« (2. letopisov 6:21; 7:13, 14)

13. Kaj Ezekiel 33:13-16 pokaže glede Jehovovega mnenja o človeku?

¹³ Ko vas Jehova opazuje, vas sprejema, kakršni ste sedaj, ne takšne kot ste bili včasih. Tako je, kakor piše v Ezekielu 33:13-16: »Če obljubim pravičnemu, da gotovo ostane živ, pa se zanaša na svojo pravičnost in stori hudobijo, se vse njegove pravičnosti ne bom več spominjal; zaradi hudobije, ki jo je storil, mora umreti. Če pa hudobnemu rečem: ‚Moraš umreti,‘ pa se spreobrne od svojega greha ter ravna prav in pravično, če dá nazaj zastavo, povrne oropano, se ravna po zakonih življenja, tako da ne stori več hudobije: ostane gotovo pri življenju, ne umre. Nobeden njegovih grehov, ki jih je zagrešil, ne pride več v spomin; prav in pravično je ravnal, ostane gotovo pri življenju« (EI).

14. Po čem je značilno Jehovovo odpúščanje?

¹⁴ Odpúščanje, na kakršno lahko računamo pri Bogu Jehovu mi in ga človeška stvarjenja težko vključijo v oproščanje drug drugemu, je značilno po tem, da Jehova odpušča in pozabi. Nekateri ljudje pravijo: ‚Če mi kdo kaj naredi, mu lahko oprostim, toda ne morem (ali ne mislim) pozabiti.‘ V nasprotju s tem pa upoštevajte, kaj o sebi pravi Jehova: »Kajti odpustim njih krivico in ne bom se več spominjal njih grehov« (Jeremija 31:34).

15. Kakšen glas gre o Jehovovem odpúščanju?

¹⁵ Jehova svojim častilcem na zemlji odpušča že tisočletja. Odpušča grehe, za katere vedo, da so jih storili, pa tudi veliko takšnih, ki se jih ne zavedajo. Neskončno je usmiljen ter potrpežljiv in brez konca odpušča. V Izaiju 55:7 piše: »Zapusti naj brezbožnik pot svoj in mož krivični misli svoje in povrni se h GOSPODU, in usmilil se ga bo, in k Bogu našemu, ker je bogat v odpuščanju.«

Odpúščanje v Krščanskih grških spisih

16. Zakaj lahko rečemo, da je Jezusovo odpúščanje v soglasju z Jehovovim?

¹⁶ Krščanski grški spisi so prepleteni s poročili o Jehovovem odpúščanju. Jezus je večkrat govoril o tem in tako pokazal, da soglaša z Jehovovim mišljenjem. Jezus razmišlja kakor Jehova, je Jehovov odsvit in odseva njegovo bistvo; spoznati njega, pomeni spoznati Jehova. (Janez 12:45-50; 14:9; Hebrejcem 1:3)

17. Kako je Jezus uprispodobil Jehovovo ‚velikodušno‘ odpúščanje?

¹⁷ Da Jehova velikodušno odpušča, je pokazala ena od Jezusovih prispodob, in sicer o kralju, ki odpiše hlapcu dolg 10.000 talentov (kakšnih 33,000.000 ameriških dolarjev). Ko potem ta isti hlapec ne oprosti sohlapcu dolg stotih denarjev (okrog 60 ameriških dolarjev), se kralj razjezi. »Hudobni hlapec! ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali bi ne bilo prav, da se tudi ti usmiliš sohlapca svojega, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil? In gospodar njegov se razjezi in ga izroči trinogom, dokler ne poplača vsega, kar mu je bil dolžen.« Nato je Jezus povedal še moralni nauk: »Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu« (EI). (Matevž 18:23-35)

18. Kakšno je bilo Petrovo gledišče o odpúščanju v primerjavi z Jezusovim?

¹⁸ Ravno pred tem, ko je Jezus povedal omenjeno prispodobo, je prišel k njemu Peter in ga vprašal: »Gospod, kolikokrat naj odpustim bratu, ki me žali? Naj grem do sedemkrat?« Peter je mislil, da je zelo velikodušen. Pismarji in farizeji so glede odpuščanja postavljali omejitve, Jezus pa je rekel: »Ne rečem ti do sedemkrat, temveč do sedeminsedemdesetkrat.« (Matevž 18:21, 22, Janko Moder) Sedemkrat na dan bi bilo komaj dovolj, ker je Jezus dejal: »Pazite se! Če se tvoj brat pregreši, ga posvári; in če se skesa, mu odpusti. In če se sedemkrat na dan pregreši zoper tebe in sedemkrat pride k tebi in reče: ‚Žal mi je,‘ mu odpusti.« (Lukež 17:3, 4, Janko Moder) Jehova – na našo srečo – ne šteje, kolikokrat nam odpusti.

19. Kaj moramo narediti mi, da bi nam Jehova odpustil?

¹⁹ Jehova se, če svoje grehe priznamo in se ponižno kesamo, milostljivo odziva v našo korist: »Ako svoje grehe priznamo, je zvest in pravičen, da nam naše grehe odpusti in nas očisti vse krivičnosti« (1. Janezov 1:9, EI-75).

20. Kako voljan se je za odpúščanje greha pokazal Štefan?

²⁰ Jezusov sledilec Štefan je, ko ga je kamenjala drhal, pokazal, da ima pozornostzbujajočega duha odpúščanja, ker je vzkliknil: »Gospod Jezus, sprejmi duha mojega! In poklekne in zavpije z močnim glasom: Gospod, ne štej jim tega greha! In rekši to, je zaspal« (Dejanja apostolov 7:59, 60).

21. Zakaj je Jezusova pripravljenost, da se odpusti rimskim vojakom, tako presenetljiva?

²¹ Jezus pa je še bolj presenetljiv zgled voljnega odpuščanja. Njegovi sovražniki so ga prijeli, ga nezakonito postavili pred sodišče, obsodili, zasmehovali, ga pljuvali in bičali z bičem, narejenim iz več jermenov z vložki iz metala in koščkov kosti, nazadnje pa še za več ur pribili na kol. Pri tem so precej sodelovali Rimljani. Vendar je na kolu umirajoči Jezus, za vojake, ki so ga pribili, svojemu nebeškemu Očetu rekel: »Oče, odpusti jim! saj ne vedo, kaj delajo« (Lukež 23:34).

22. Katere besede iz Pridige na gori bi morali skušati udejanjiti?

²² V svoji Pridigi na gori je Jezus rekel: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo.« Tega načela se je sam držal do konca svojega zemeljskega življenja. Ali je to prezahtevno za nas, ki se bojujemo s slabostmi padlega telesa? Najmanj, kar bi morali, je, da se trudimo udejanjiti tiste Jezusove besede, ki jih je sledilcem posredoval, ko jim je dal vzorčno molitev: »Če namreč odpustite ljudem njihove pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov.« (Matevž 5:44; 6:14, 15, EI) Če odpuščamo kakor Jehova, bo tudi nam odpuščeno in pozabljeno.

Ali se spomnite

◻ Kako Jehova obravnava naše grehe in zakaj?

◻ Zakaj je Manase ponovno zavladal kraljestvu?

◻ Posnemanje katere značilnosti Jehovovega odpúščanja je za človeštvo izziv?

◻ Zakaj je bila Jezusova pripravljenost odpúščanja tako presenetljiva?

[Slika na strani 24]

Natan je Davidu pomagal uvideti, kako nujno potrebno je Božje odpúščanje