Zaupanje v nepopolnem svetu

»DOBREGA namreč, kar hočem, ne delam, ampak hudo, česar nočem, prav to delam.« Ali to opažate tudi pri sebi? Naj vas torej spodbudi dejstvo, da je Pavel imel isti problem, a je bil kljub temu mož z izjemno krščansko značajnostjo. Ali ni to protislovno? Pavel je v svojem pismu kristjanom v Rimu svoj problem takole razčlenil: »Če pa to delam, česar nočem, ne delam tega več jaz, temuč v meni prebivajoči greh.« Na kakšen greh je mislil in kako ga je premagoval, da je lahko bil značajen? (Rimljanom 7:19, 20)

Pavel je pred tem v pismu napisal: »Po enem človeku [je] prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili.« Ta ,en človek‘ je bil Adam. (Rimljanom 5:12, 14) Adamski greh – greh prvega človeka Adama – je povzročitelj prirojenih hib človeške rase in temeljni razlog za to, da je ohranjanje značajnosti pravi izziv.

Pavlov pogled na »izvirni greh«, kot ga ponavadi imenujemo, danes večinoma ne sprejemajo, ker v teoloških krogih biblijsko stvarjenjsko poročilo zavračajo v prid evolucijskih teorij. »Učenjaki ves ta del besedila potiskajo vstran,« se glasi neki sodobni komentar o Listu Rimljanom 5:12–14. Pred stotimi leti pa so v biblijskih komentarjih vedno razlagali, da »je Adam, ko je [. . .] grešil, s tem grehom in njegovimi posledicami okužil vse svoje potomstvo.«a

Prva izguba značajnosti

Kakor danes mnogi zanikajo obstoj Adama, prvega človeka, tako tudi Satana Hudiča odrivajo kot mitološko izmišljijo.b Toda sama avtoriteta, Jezus Kristus, nam pove, da ta »ni vztrajal v resnici«. Z drugimi besedami, ni bil vreden zaupanja. (Janez 8:44, EI) Na njegovo napeljevanje sta se tudi Adam in njegova žena Eva uprla Jehovu in njuna značajnost se je v preizkusu zlomila. (1. Mojzesova 3:1–19)

Ker vsi izviramo od Adama, vsi podedujemo nagnjenje h grehu. Modri mož Salomon je izjavil: »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki dela dobro in ne greši.« (Propovednik 7:20) Kljub temu je vsak človek lahko vreden zaupanja. Kako je to mogoče? Mogoče je, ker za značajnost ni nujno biti popoln.

Temelj značajnosti

Izraelski kralj David je naredil veliko napak, med katerimi je tudi obširno dokumentirano prešeštno razmerje z Batsebo. (2. Samuelova 11:1–27) Iz Davidovih številnih spodrsljajev je jasno, da še zdaleč ni bil popoln. Kaj je torej Jehova videl na tem možu? Ko je nagovoril Davidovega sina Salomona, je dejal: ,Hodi pred menoj, kakor je hodil David, oče tvoj, s popolnoma vdanim [značajnim, NW] srcem in v poštenosti.‘ (1. kraljev 9:4) Čeprav je David velikokrat zagrešil, mu je Jehova priznal, da je bil po srcu vreden zaupanja. Zakaj?

David je na to odgovoril, ko je Salomonu dejal: »GOSPOD preiskuje vsa srca in razume vse naklepe misli.« (1. letopisov 28:9) David je delal napake, toda bil je ponižen in želel je prav ravnati. Grajo in opomine je vedno sprejel, tudi prosil je za to. »Preizkusi me, GOSPOD, in me skušaj, prečisti mi obisti in srce,« je rekel v svoji prošnji. (Psalm 26:2, Slovenski standardni prevod) In David je bil prečiščen. Posledice svojega greha z Batsebo so ga denimo preganjale vse do konca življenja. Vendar svojih pregreškov ni nikoli skušal opravičevati. (2. Samuelova 12:1–12) In kar je še pomembnejše, nikoli se ni odvrnil od pravega čaščenja. Prav zato, in ker se je tudi zares, iz srca kesal in se spreobrnil, mu je bil Jehova pripravljen grehe odpustiti in ga sprejeti kot značajnega moža. (Glej tudi Psalm 51.)

Zaupanja vreden posameznik pod preizkušnjo

Satan Hudič je Jezusa preizkušal v trudu, da bi zlomil njegovo značajnost. V nasprotju z Adamom, čigar značajnost je bila preizkušena enostavno tako, da mu je bilo rečeno, naj uboga božanski zakon, pa je Jezus moral ostati značajen skozi nadloge in trpljenje. Zraven tega je nanj pritiskala še zavest, da je od njegove značajnosti odvisna rešitev človeške družine. (Hebrejcem 5:8, 9)

Satan je, odločen, da zlomi Jezusovo značajnost, pristopil k njemu takrat, ko je bil ta najšibkejši – po 40-dnevnem poglobljenem razmišljanju in postu v pustinji. Jezusa je izkušal trikrat – naj spremeni kamenje v kruh, naj skoči z vrha templja, v pričakovanju, da bodo vmes posegli angeli in ga rešili ter tako s čudežnim znamenjem potrdili njegovo mesijanstvo, in da naj sprejme oblast nad vsemi kraljestvi tega sveta, v zameno za samo eno »dejanje čaščenja« Satanu. Toda Jezus je vsako od teh skušnjav zavrnil in tako ostal značajen do Jehova. (Matevž 4:1–11; Lukež 4:1–13)

Jobova značajnost

Zelo dobro je poznana drža Joba, ki je v preizkušnjah ostal značajen. Zanimivo je, da Job ni razumel, zakaj se nadenj zgrinjajo nesreče. Ni vedel, da mu je Satan pripisoval lažne nagibe z obtožbami, češ da služi Bogu zaradi sebičnih razlogov, in s trditvijo, da bi za svojo kožo takoj zlomil značajnost. Bog je zato, da bi dokazal, da Satan nima prav, dovolil, da Job prestane nekaj velikih preizkušenj. (Job 1:6–12; 2:1–8)

Na prizorišče so stopili trije lažni prijatelji. Namerno so napačno predstavili Božja merila in namene. Še Jobova žena, ki tudi ni mogla uvideti spornega vprašanja, ni spodbudila svojega soproga takrat, ko je to najbolj potreboval. (Job 2:9–13) Toda Job je ostal trden. »Dokler ne umrem, ne dam si vzeti brezmadežnosti [značajnosti, NW] svoje. Pravičnosti svoje se držim in je ne pustim; srce mi ne očita ne enega mojih dni.« (Job 27:5, 6)

Jobov odličen zgled in tudi značajnost mnogih drugih zvestih mož in žena, o katerih poroča Biblija, so dokazali, da je Satan lažnivec.

Značajnost in krščanska strežba

Ali je značajnost lastnost, ki jo Jehova ceni samo zato, ker mu je v zadovoljstvo? Ne. Značajnost je za ljudi bistvena. Jezus nas je v našo korist opominjal, naj ,ljubimo Jehova, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje‘. Da, to je »prva in največja zapoved« in spoštovanje le-te od moškega, ženske in otroka zahteva značajnost. (Matevž 22:36–38) Kaj to zajema in kakšna je nagrada?

Značajnemu človeku lahko zaupajo ne le njegovi bližnji, ampak, kar je še pomembnejše, tudi Bog. Čistost njegovega srca se vidi v njegovih delih in on ni dvoličen. Ni nepošten, niti pokvarjen. Apostol Pavel je to takole povedal: »Odrekli smo se skrivnim delom sramu ter ne ravnamo z zvijačami, tudi ne preobračamo besede Božje, marveč se z razodevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi vpričo Boga.« (2. Korinčanom 4:2)

Vidite lahko, da Pavel omenja držo, ki je povezana s krščansko strežbo. Kako lahko krščanski strežnik služi drugim, če nima čistih rok, če ni značajen? Voditelj nekega irskega verskega reda, ki je nedavno odstopil, je to dobro prikazal. Priznal je, da je »nekemu pedofilnemu duhovniku dovolil delati z otroki še dolgo po tem, ko se je že razvedelo za njegovo zlorabljanje otrok,« pravi časopis The Independent. Poročilo je še pojasnilo, da je to počel več kot 24 let. Duhovnika so zaprli za štiri leta, toda pomislite na to, koliko trpljenja je v teh letih povzročil otrokom, ki jih je zlorabljal, in to zato, ker njegov nadzornik ni bil značajen, da bi ukrepal!

Značajnost – nagrade

Apostol Janez je bil neustrašen človek. Jezus je njega in brata Jakoba zaradi njune goreče vneme imenoval »Sinova groma«. (Marko 3:17, EI) Janez, izjemno značajen mož, je skupaj s Petrom judovskim voditeljem pojasnil, da ,ne more, da ne bi govoril‘ o rečeh, ki jih je videl in slišal takrat, ko je bil z Jezusom. Janez je bil tudi eden od apostolov, ki so rekli: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 4:19, 20; 5:27–32)

Videti je, da so Janeza v njegovih poznih 90-ih letih izgnali na otok Patmos, »zavoljo besede Božje in pričevanja Jezusovega«. (Razodetje 1:9) Zaradi svoje starosti je najbrž mislil, da je njegove strežbe že konec. Vendar je naloga, da se zapiše srhljivo videnje Razodetja, lahko bila zaupana samo nekomu, ki je bil tako značajen kot on. In tudi pri tem je bil zvest. Kolikšna prednost je to bila zanj! To pa še ni bilo vse. Kasneje je, očitno v bližini Efeza, napisal evangelijsko poročilo in tri pisma. Kolikšni privilegiji so okronali 70 let zveste, zaupanja vredne službe!

Biti na splošno značajen človeku daje veliko zadovoljstvo. In biti vreden zaupanja v Božjih očeh prinaša večne nagrade. Danes se »velika množica« pravih častilcev pripravlja na vstop v novi svet miru in sožitja, z obetom večnega življenja. (Razodetje 7:9) Kljub nadlogam te stvarnosti in mnogim izzivom, ki nam jih Satan morda nalaga, moramo v življenjsko važnih moralnih in čaščenjskih stvareh biti značajni. Bodite prepričani, da vam lahko to z Jehovovo prejeto močjo tudi uspe! (Filipljanom 4:13)

To vsem nam zagotavljajo besede v zahvalni molitvi psalmista Davida, v kateri glede sedanjosti in prihodnosti pravi: »Mene pa vzdržuješ v brezmadežnosti [značajnosti, NW] moji in me staviš pred obličje svoje za večno. Slava GOSPODU [. . .] Amen in Amen!« (Psalm 41:12, 13)

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 4]

David se je kljub napakam izkazal za vrednega zaupanja

[Slika na strani 5]

Najodličnejši zgled zaupanja vredne osebnosti nam je dal Jezus

[Slike na strani 7]

Biti vreden zaupanja prinaša veliko zadovoljstvo