Biblijska knjiga številka 5: 5. Mojzesova

Napisal: Mojzes

Kraj nastanka: Moabske planjave

Čas nastanka: 1473. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: 2 meseca (1473. pr. n. š.)

 1. Kaj bi se lahko vprašali v zvezi z Izraelovim vkorakanjem v Obljubljeno deželo?

PETA Mojzesova knjiga hrani živahno sporočilo, naslovljeno na Jehovovo ljudstvo. Po 40-letnem potikanju po pustinji so namreč Izraelovi sinovi zdaj končno stali na pragu Obljubne dežele. Kaj jih je tam čakalo? S kakšnimi težavami se bodo še morali spoprijemati onstran Jordana? Kaj bo Mojzes za konec še povedal narodu? In, kot bi se še lahko vprašali: zakaj nam je dandanes koristno vedeti odgovore na ta vprašanja?

 2. Zaradi česa je Peta Mojzesova knjiga še kako pomembna?

² Odgovore na to najdemo pač v besedah, ki jih je govoril Mojzes in jih tudi prelil na papir v peti biblijski knjigi, Devteronomu. Ta sicer ponavlja marsikaj še iz prejšnjih knjig, vendar ni po svoje nič manj pomemben. Prej nasprotno. Zakaj? Božanskemu sporočilu namreč pridaja toliko večji poudarek, prihaja pa tudi ravno v tistem času zgodovine Jehovovega ljudstva, ko so ti zares potrebovali dinamično vodstvo in izrecno predpisano usmeritev. Bili so namreč tik pred tem, da vkorakajo v Obljubljeno deželo z novim voditeljem na čelu. Treba jim je bilo torej, da jih kdo opogumi, da gredo naprej, hkrati pa so bili potrebni božanskih svaril, da bi res ubrali pravo pot, po kateri bi poželi Jehovov blagoslov.

 3. Kaj poudarja Mojzes skozi vso Peto knjigo in zakaj nam je to danes tako pomembno?

³ In ker so bili potrebni vsega tega, je Jehovov duh navdal Mojzesa z veliko močjo, da kar brez ovinkov pozove Izraela k ubogljivosti in zvestobi. Tako Mojzes skozi vso knjigo poudarja, da je Jehova Prevzvišeni Bog, ki zahteva izključno vdanost in želi, da ga njegovo ljudstvo ,ljubi z vsem srcem in vso dušo in vso močjo‘. On je »Bog nad vsemi bogovi in Gospod nad vsemi gospodi, veliki, mogočni in strašni Bog, ki ne pozna pristranosti in ne sprejema podkupnine«. Ob sebi ne trpi nikakršnih tekmecev. Ubogati ga pomeni življenje, ne ubogati pa smrt. Jehovova poučila, zapisana v Peti Mojzesovi knjigi, so bila torej Izraelu ravno prava predpriprava in napotek, kakršnega jim je bilo treba spričo velepomembnih nalog, ki so jih še čakale. Je pa to tudi dober opomin današnjemu človeku, potreben ravno nam, da bi mogli venomer hoditi v Jehovovem strahu in posvečevati njegovo ime med nepoštenim svetom. (5. Mojz. 5:9, 10; 6:4–6; 10:12–22)

 4. Kaj pomeni ime Devteronom in kaj naj bi ta knjiga dosegla?

⁴ Sámo ime Devteronom prihaja iz naslova v grškem Septuagintinem prevodu, namreč Deuteronómion, zloženega iz déuteros, ki pomeni »drugi«, in nómos, ki pomeni »zakon; postava«. Pomeni torej »Druga postava; Ponovljena postava«. To prihaja iz grškega prevoda hebrejske zveze mišnéh hattohráh iz Pete Mojzesove knjige 17:18, ki se jo sicer pravilno prevaja s ,prepis postave‘. Kljub takšnemu pomenu imena Devteronom ta biblijska knjiga ni kak drug zakon ali zgolj ponovljena Postava, ampak je to Postavina razlaga, ki naj Izraelu dopoveduje, da naj v Obljubljeni deželi, kamor bo zdaj zdaj vstopil, ljubi Jehova in ga uboga. (1:5)

 5. Kaj dokazuje, da je Peto Mojzesovo knjigo napisal Mojzes?

⁵ Ker je to peti zvitek ali zvezek Pentatevha, ga je moral napisati isti človek kot že predhodne štiri, se pravi Mojzes. Že po uvodnem stavku ugotavljamo, da so Peta Mojzesova knjiga »besede, ki jih je Mojzes govoril vsemu Izraelu«, poznejši izrazi, na primer »Mojzes je zapisal to postavo« in »Mojzes je [. . .] napisal to pesem«, pa njegovo piščevstvo še jasneje izpričujejo. Sicer pa se njegovo ime v knjigi pojavlja skorajda 40-krat, navadno zato, da povedanemu dodaja težo avtoritete. Pripoved sploh bolj ali manj vseskozi poteka v prvi osebi, ki jo zaseda ravno Mojzes. Sklepne vrstice so dodali po njegovi smrti, najverjetneje je to storil Jozue ali veliki duhovnik Eleazar. (1:1; 31:9, 22, 24–26)

 6. a) Kateri čas zajema Peta Mojzesova knjiga? b) Do kdaj je bila knjiga praktično dokončana?

⁶ In v kateri čas sodi dogajanje iz Pete Mojzesove knjige? Že na začetku knjiga sama navaja, da »je Mojzes govoril Izraelovim sinovom« v »štiridesetem letu, prvi dan enajstega meseca«. Tam pa, kjer se Devteronomov zapis končuje, pripovedno nit povzema Jozuetova knjiga, to je tri dni pred prebredenjem Jordana, to pa je bilo »deseti dan prvega meseca«. (5. Mojz. 1:3; Joz. 1:11; 4:19) Za vmesno dogajanje v Peti Mojzesovi knjigi torej ostajata dva meseca in teden dni. Vendar je 30 dni tega devettedenskega obdobja minilo v žalovanju za umrlim Mojzesom. (5. Mojz. 34:8) To pa pomeni, da se je moralo tako rekoč vse, kar se godi v Peti Mojzesovi knjigi, dovršiti 11. meseca 40. leta. Glede na to, da je Mojzes umrl na začetku 12. meseca 40. leta oziroma na začetku 1473. pr. n. š., je morala biti do konca istega meseca dokončana tudi praktično vsa knjiga.

 7. Kaj govori za to, da je Peta Mojzesova knjiga pristna?

⁷ Dokazi, ki smo jih predložili že za pristnost prvih štirih knjig Pentatevha, veljajo tudi za peto, za Devteronom. Ta je v Krščanskih grških spisih hkrati tudi ena od štirih najpogosteje navajanih knjig Hebrejskih spisov, takoj zraven Prve Mojzesove knjige, Psalmov in Izaijeve knjige. Takšnih navedkov je 83, in na Peto Mojzesovo knjigo se sklicuje kar 17 knjig Krščanskih grških spisov.a

 8. S čim Jezus dokončno izpričuje pristnost Pete Mojzesove knjige?

⁸ Najzgovornejše pričevanje v prid Pete Mojzesove knjige pa je dal sam Jezus. Ko je šele začenjal javno delovati, ga je trikrat skušal Hudič, in Jezus ga je trikrat zavrnil, češ, »Pisano je«. Pisano kje? Ravno v Peti Mojzesovi knjigi (8:3; 6:16, 13), ki jo je Jezus navajal kot navdihnjeni vir: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.« »Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!« »Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!« (Mat. 4:1–11) Pozneje, ko so ga glede Božjih zapovedi prišli skušat farizeji, je Jezus v odgovor navedel ,največjo in prvo zapoved‘ ravno iz Pete Mojzesove knjige 6:5. (Mat. 22:37, 38; Mar. 12:30; Luka 10:27) Jezusovo pričevanje tako dokončno daje Peti Mojzesovi knjigi pečat pristnosti.

 9. Katera zunajbesedilna pričevanja govorijo v opravičenje Pete Mojzesove knjige?

⁹ Prav tako pa se dogodki in navedbe v knjigi kar najnatančneje vraščajo v takratni zgodovinski okvir in okolje. Omembe Egipta, Kanaana, Amaleka, Amona, Moaba in Edoma so zvest posnetek takratnega časa, točne so tudi navedbe krajevnih imen.b Arheologija pa obelodanja vedno nove dokaze neokrnjenosti Mojzesovih besedil. Henry H. Halley tako piše: »Zadnji čas se arheologija oglaša tako prepričljivo, da prihaja do silovitega zasuka v odnosu do konzervativnega naziranja [da je namreč Pentatevh napisal Mojzes]. Teorijo, da za Mojzesovega časa pisave sploh še niso poznali, je razgnalo na drobne koščke. Vsako leto v Egiptu, Palestini in Mezopotamiji izkopljejo nove dokaze, bodisi v napisih ali v zemeljskih plasteh, da so pripovedi [Hebrejskih spisov] res pravi zgodovinski dokumenti. Vsekakor pa imajo ,učene glave‘ čedalje večje spoštovanje do izročilnega mojzesovskega piščevstva.«c Tako torej celo zunajbesedilni dokazi potrjujejo, da je Peta Mojzesova knjiga, hkrati pa ves Pentatevh, pristen, avtentičen dokument, ki je nastal pod roko Božjega preroka Mojzesa.

VSEBINA PETE MOJZESOVE KNJIGE

10. Kaj sestavlja Peto Mojzesovo knjigo?

¹⁰ Knjigo večidel sestavljajo govori, s katerimi je Mojzes nagovoril Izraelove sinove na Moabskih planjavah nasproti Jerihe. Prvi govor se končuje s 4. poglavjem, drugi potem sega do konca 26. poglavja, tretji se neha z 28. poglavjem, zadnji pa se razteza do konca 30. poglavja. Potem pa, ko Mojzes spričo bližajoče se smrti uredi še vse, kar je treba, med drugim to, da poveri Jozueta za svojega naslednika, napiše Jehovu v hvalo še prelepo pesem in blagoslovi Izraelove rodove.

11. S čim Mojzes uvaja prvi govor?

¹¹ Mojzesov prvi govor (1:1–4:49). Ta postreže z zgodovinskim uvodom v to, kar se še mora zgoditi. Mojzes najprej obudi spomin na to, kako je bil Jehova do svojega ljudstva vedno zvest. Zapove jim, naj vkorakajo v deželo, obljubljeno njihovim pradedom Abrahamu, Izaku in Jakobu, in se je polastijo. Znova jim pripoveduje, kako je Jehova še na začetku potovanja po pustinji smotrno uredil delovanje njihove teokratične skupnosti tako, da je njemu, Mojzesu, naročil, naj si izbere modre, preudarne in izkušene može za tisočnijske, stotnijske, petdesetnijske in desetnijske glavarje. Tako je v Izraelu, ko je ta ,hodil po vsej tej veliki in strašni puščavi‘, vladala sijajna organizacija, nad katero je bedel sam Jehova. (1:19)

12. Katerih dogodkov v zvezi s prvim ogledom Kanaana se potem spominja?

¹² Tu jih Mojzes spomni, kako so se pregrešili z uporom, ko so namreč na poročilo oglednikov, ki so se vrnili iz Kanaana, začeli tožiti, da jih Jehova sovraži, ker jih je, kot so ga obtoževali, prignal iz Egipta samo zato, da bi jih prepustil na milost in nemilost Amorejcem. Zaradi tolikšne malovernosti je Jehova temu hudobnemu pokolenju napovedal, da razen Kaleba in Jozueta nihče izmed njih ne bo videl lepe dežele. Pa so se vtem že znova uprli: kar na lastno pest so predrzno naskočili sovražnika; vendar so jih Amorejci napodili, da so se beže razkropili kakor pred čebeljim rojem.

13. S čim Mojzes Jozuetu utemeljuje, da bo zagotovo zmagal?

¹³ Tako so potem kolovratili po pustinji vedno niže proti Rdečemu morju, in v 38 letih je ves bojevniški rod pomrl. Takrat jim je Jehova zapovedal, naj prečkajo Arnon in se polastijo dežele severno od njega, češ: »Danes začnem pošiljati strah in grozo pred teboj nad ljudstva pod vsem nebom: ko bodo slišali o tebi, se bodo tresli in trepetali pred teboj.« (2:25) Pred Izraelci sta najprej klonila Sehon in njegova dežela, potem so zavzeli še Ogovo kraljestvo. Takrat je Mojzes Jozuetu zagotovil, da se bo Jehova tudi poslej bojeval za Izraela in ga vêdel v zmago nad vsemi kraljestvi. Takrat je Mojzes tudi poprosil Boga, ali bi smel tudi sam vendarle priti v lepo deželo onkraj Jordana; Jehova pa mu tega še vedno ni dovolil, naročil mu je le, naj poveri Jozueta in ga ohrabri ter okrepi.

14. Kako jim Mojzes Božjo Postavo in izključno bogovdanost najstrože zabiča?

¹⁴ Zdaj jim Mojzes najstrože zabiča Božjo Postavo, svari jih, da ne bi kdo kdaj kaj dodajal ali odvzemal od Njegovih zapovedi. Z nepokorščino, pravi, bodo le silili v nesrečo: »Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Ampak oznanjaj jih svojim otrokom in svojih otrok otrokom.« (4:9) Ko jim je Jehova tistega strašnega dne na Horebu izrekel Desetero besed, niso videli nikakršnega lika. V pogubo bi jim bilo torej, če bi se zdaj spečali z malikovanjem in podobočastjem, »kajti Gospod, tvoj Bog«, kot pravi Mojzes, »je použivajoč ogenj, ljubosumen Bog [Bog, ki si pridržuje izključno vdanost, NW]«. (4:24) On je bil ljubil njihove pradede in si jih izbral. Drugega Boga ni ne zgoraj v nebesih ne spodaj na zemlji. Ubogaj ga, roti Mojzes, »da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje za vselej«! (4:40)

15. Kaj je odrejeno glede prekjordanskih zavetnih mest?

¹⁵ Ko Mojzes sklene ta ognjeviti govor, odloči Bosor, Ramot in Golan za prekjordanska, se pravi tista vzhodno od Jordana, zavetna mesta.

16. Kaj poudarja Mojzesov drugi govor?

¹⁶ Mojzesov drugi govor (5:1–26:19). To je poziv Izraelu, naj posluša Jehova, ki je na Sinaju govoril z njimi »od obličja do obličja«. Opazimo lahko, kako Mojzes prereče Postavo, le da tokrat z nekaterimi potrebnimi prilagoditvami, da jo tako priredi njihovemu novemu življenju onkraj Jordana. To ni le ponovno naštevanje uredb in predpisov. Mojzes namreč s sleherno besedo izpričuje, da mu srce kar gori v vnemi in vdanosti Bogu. Ves se zavzema za narodov blagor. Kar naprej pa poudarja pokorščino Postavi – vendar pokorščino iz vdanega srca, ne na silo.

17. S čim mora Izrael vračati ljubezen, ki jim jo izkazuje Jehova?

¹⁷ Najprej Mojzes ponovi Desetero besed, Deset zapovedi, in naroči Izraelu, naj se jim pokoravajo brez odstopanja, ne na desno ne na levo, da bodo dolgo živeli v deželi in se zelo pomnožili. »Poslušaj, Izrael: Jehova, naš Bog, je edini Jehova!« (6:4, NW) Ljubiti Ga morajo s srcem, dušo in vso močjo, in Izrael mora svoje sinove učiti in jim pripovedovati o velikih znamenjih in čudežih, ki jih je Jehova delal v Egiptu. Z malikovalnimi Kanaanci ne smejo sklepati nikakršnih svaštev. Jehova si sicer voli Izraela za svojo izrecno lastnino, vendar ne zato, ker bi bili tako številni, marveč zato, ker jih ljubi in tudi hoče držati prisego, ki jo je dal njihovim očetom. Izrael pa se mora varovati zanke demonskih verstev, neusmiljeno mora iz dežele iztrebiti vse podobe in se držati le Jehova, resnično ,velikega in strašnega Boga‘. (7:21)

18. Česa, kot jih roti Mojzes, se morajo Izraelci varovati?

¹⁸ Jehova jih je štirideset let poniževal v pustinji, da bi jih končno izučilo, da človek ne živi od mane ali od kruha, temveč od vsega, kar izhaja iz Jehovovih ust. Vsa ta prevzgojevalna leta se jim obleka ni obnosila in noge ne zatekle. Zdaj pa toliko da še niso stopili v deželo obilja in bogastva! Toda varovati se morajo, da se ne bi zadrgnili z zanko pridobitništva in samopridnosti, in se raje spominjati, da je Jehova ,tisti, ki daje moč, da si morejo pridobiti bogastvo,‘ in da je hkrati on tisti, ki razlašča hudobne narode. (8:18) Potem pa Mojzes obudi spomin na čase, ko je Izrael pripravljal Boga v jezo. Spominjati se morajo, kako se je v pustinji vnela nad njimi Jehovova jeza in jih je udaril s kugo, ognjem in pomorom! Spominjati se tudi morajo, kako so se v popačenosti klanjali zlatemu teletu, da so potem morali občutiti vročo sapo Jehovove jeze in je bilo celo treba še enkrat izdelati plošči s Postavo! (2. Mojz. 32:1–10, 35; 17:2–7; 4. Mojz. 11:1–3, 31–35; 14:2–38) Zdaj bodo pač morali služiti Jehovu in se držati njega, ki jih je očetom na ljubo ljubil in jih »pomnožil kakor zvezde na nebu«. (5. Mojz. 10:22)

19. Katera izbira je jasna in katere določbe Mojzes narodu še zariše?

¹⁹ Izrael mora spolnjevati »vse zapovedi«, Jehovu morajo biti pokorni do potankosti, ga ljubiti kot svojega Boga in mu služiti z vsem srcem in vso dušo. (11:8, 13) Če ga bodo ubogali, jim bo Jehova stal ob strani in jih bogato poplačal. Vendar se morajo za to resnično zavzeti in tega pridno učiti tudi svoje sinove. Izbira, pred katero stoji Izrael, je namreč jasna: ali s pokorščino do blagoslovov ali z nepokorščino v prekletstvo. »Za tujimi bogovi« ne smejo ,hoditi‘. (11:26–28) Nato Mojzes izriše še izrecne določbe, ki stopajo v veljavo zdaj, ko se Izrael končno kani polastiti Obljubne dežele. To so: 1. zakoni, ki zadevajo veroizpoved in čaščenje, 2. zakoni v zvezi s pravosodjem, javno upravo in vojno in 3. zakoni, ki urejajo zasebno in družbeno življenje med ljudstvom.

20. Kateri odlomki so še posebej očitni med zakoni o čaščenju?

²⁰ 1. O veroizpovedi in čaščenju (12:1–16:17). Ko bodo Izraelci vkorakali v deželo, morajo do čistega pokončati sleherno, tudi najmanjšo sled krivoverstva – njegove višine, žrtvenike, stebre, svete drogove in podobe. Izrael mora opravljati bogočastje samo na kraju, ki si ga za prebivališče svojega imena izvoli Jehova, njihov Bog, in tam naj se veselijo v Njem, vsi do zadnjega. Predpisi glede uživanja mesa in žrtev vnovič povzemajo opomin, da ne smejo uživati krvi. »Samo tega se trdno drži, da ne boš užival krvi! [. . .] Ne uživaj je, da bo dobro tebi in za teboj tvojim otrokom, če storiš, kar je prav v Gospodovih očeh!« (12:16, 23–25, 27; 15:23) Potem pa Mojzes brez prizanašanja udari po malikovalstvu. Izrael ne sme po krivoverskih šegah in običajih niti povpraševati. Če kakega preroka spoznajo za krivega, mora umreti, tudi odpadnike – pa čeprav najdražjega svojca ali prijatelja, celó céla mesta – je prav tako treba izročiti pokončanju. Zatem so na vrsti predpisi o čisti in nečisti hrani, dajanju desetine in skrbstvu za levite. Ljubeče je treba zaščititi koristi dolžnikov, ubožnih in posužnelih zastavodajnikov. Nazadnje Mojzes še obnovi obletne praznike, ki naj bi vsem pomenili čas, ko se je treba Jehovu zahvaljevati za blagoslove: »Trikrat v letu naj se prikažejo vsi tvoji moški pred Gospodom, svojim Bogom, na kraju, ki ga izvoli: na praznik opresnikov, na praznik tednov in na šotorski praznik; a naj se ne prikažejo s praznimi rokami pred Gospodom.« (16:16)

21. Katere zakone dobijo glede pravosodja in katero tehtno prerokbo takrat izreče Mojzes?

²¹ 2. O pravosodju, javni upravi in vojni (16:18–20:20). Najprej dá Mojzes zakone, ki zadevajo sodnike in pooblaščene uradnike. Najpomembnejše je, da se vse godi po pravici, podkupnine in kriva sodba so Jehovu zoprne. Začrtan je pravdni postopek za to, kako ugotavljati resnično veljavnost dokazov in kako reševati pravni spor. »Na izpoved dveh ali treh prič naj se usmrti, kdor mora umreti.« (17:6) Uvedeni so zakoni o kraljih, izdane so tudi pravne določbe za duhovnike in levite. Spiritizem je z zakonom prepovedan, »kajti gnusoba je Gospodu«. (18:12) Mojzes, ki tu zre daleč v prihodnost, tudi oznani: »Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor sem jaz, ti obudi Gospod tvoj Bog; njega poslušajte.« (18:15–19) Vsak krivi prerok pa mora umreti. Ta razdelek se končuje še z zakoni o zavetnih mestih in krvnem maščevanju, poleg določil za oprostitev od vojaške službe in o pravilih vojskovanja.

22. O katerih zasebnih in družbenih zadevah govorijo naslednji zakoni?

²² 3. O zasebnem in družbenem življenju (21:1–26:19). Predpisani so zakoni, ki urejajo izraelski vsakdanjik, na primer takšne zadeve, kot so najdba umorjenca, poroka z ujetnico, pravica prvorojenstva, uporen sin, obešanje hudodelca na kol, dokazovanje deviškosti, spolni delikti, skopljenje, nezakonski sinovi, ravnanje s tujci, javna higiena, jemanje obresti in zaobljubljanje, razveza, ugrabitev, posojila, plačilo za dnino ter žetveno paberkovanje. Nihče ne sme biti kaznovan z več kot 40 udarci. Volu se ne sme zavezovati gobca, kadar mane. Izrisan je tudi postopek za svaško pravo. Uporabljati je treba le poštene uteži, ker je nepoštenost Jehovu gnusna.

23. Kaj bo sledilo, kot pove Mojzes, če bo Božje ljudstvo ubogalo Njegove zapovedi?

²³ Preden Mojzes konča ta razvneti govor, obudi spomin še na to, kako so Amalečani planili od zadaj po trudnih Izraelcih, ki so pobegnili iz Egipta, in Izraelu zapove: »Izbriši spomin [na] Amaleka izpod neba!« (25:19) Ko bodo prišli v deželo, morajo Jehovu z veseljem darovati prvine vseh zemeljskih sadov in mu z zahvalno molitvijo darovati tudi desetino, češ: »Ozri se s svojega svetega prebivališča, z nebes, in blagoslovi svoje ljudstvo Izraela in deželo, ki si nam jo dal, kakor si prisegel našim očetom, deželo, v kateri teče mleko in med!« (26:15) Če bodo vse te zapovedi spolnjevali z vsem srcem in vso dušo, jih bo tudi Jehova ,visoko povzdignil nad vse narode, ki jih je ustvaril, v hvalo, čast in slavo, oni pa bodo sveto ljudstvo Jehovu, svojemu Bogu, kakor je govoril‘. (26:19)

24. Katere blagoslove in prekletstva postavlja pred Izrael tretji govor?

²⁴ Mojzesov tretji govor (27:1–28:68). Zdaj se Izraelovi starešine in duhovniki pridružijo Mojzesu, ko ta na dolgo opeva Jehovova prekletstva za nepokorščino in blagoslove za zvestobo. Strogo jim zabičuje, kaj vse groznega bo prišlo nadnje, če bodo nezvesti. Če bo Izrael kot njegovo sveto ljudstvo vestno poslušal glas Jehova, svojega Boga, pa bodo deležni prečudovitih blagoslovov, in vsa ljudstva na zemlji bodo videla, da se imenujejo po Jehovovem imenu. Če pa se bodo temu izneverili, bo Jehova poslal nadnje »prekletstvo, zmešnjavo in grozo«. (28:20) Bičale jih bodo nagnusne bolezni, suša in lakota; sovražniki jih bodo gonili pred sabo in jih zasužnjevali, razgnali jih bodo in potrebili iz dežele. Vsa ta in še mnoga druga prekletstva bodo prišla nadnje, če ,ne bodo vestno spolnjevali vseh besed te postave, ki so zapisane v tej knjigi, in se ne bodo bali tega vzvišenega in častitljivega imena: Gospoda [Jehova, NW], svojega Boga‘. (28:58)

25. a) Katero zavezo Jehova zdaj sklene z Izraelom? b) Katero izbiro Mojzes predloži ljudstvu?

²⁵ Mojzesov četrti govor (29:1–30:20). Jehova zdaj sklene z Izraelom zavezo v Moabu. Ta zajema Postavo, kot jo je ponovil in razložil Mojzes; ta naj bi vodila Izraela ob vstopu v Obljubno deželo. Slovesna prisega, s katero pospremijo zavezo, še poudari narodove odgovornosti. Nazadnje Mojzes pokliče za priči nebo in zemljo, ko stavi pred ljudstvo življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo, ter jih zaroti: »Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod! Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! Kajti to je zate življenje in dolgotrajno bivanje v deželi, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu.« (30:19, 20)

26. Kaj Mojzes postori še nazadnje, tik pred svojo smrtjo?

²⁶ Jozuetovo poverjenje in Mojzesova pesem (31:1–32:47). Zdaj 31. poglavje pripoveduje, kako Mojzes, potem ko zapiše Postavo in naroči, kako in kdaj naj jo redno javno berejo, poveri Jozueta ter mu veli, naj bo pogumen in močan, potem pa kako Mojzes sestavi spominsko pesem in do kraja zapiše besede Postave ter uredi še to, da jo bodo položili poleg skrinje Jehovove zaveze. Nazadnje Mojzes z besedami pesmi še zadnjič zaroti vso zbrano občino.

27. Katero mogočno sporočilo vsebuje Mojzesova pesem?

²⁷ S koliko hvaležnosti Mojzes začenja svojo pesem: že takoj pripoznava poživljajoči Izvor svojega pouka! »Kot dež naj kaplja moj nauk, kot rosa naj pada moj govor, kot ploha na sveže zelenje in kot naliv na zelišče. Kajti ime Gospodovo [Jehovovo, NW] bom oznanjal.« Prav res: »Dajajte čast našemu Bogu«, ki je »Skala«! (32:2–4) Naj vse izve za njegovo brezgrajno delo, njegova pravična pota in njegovo zvestobo, pravičnost in poštenost! Prava sramota je bila, da je Izrael tako grdo grešil, pa čeprav jih je Jehova obdajal v puščavi, kjer tuli samota, jih varoval kot punčico svojega očesa in krožil nad njimi kakor orel nad svojimi mladiči. Zredil je svoje ljudstvo, ki mu tu pravi Ješurun, »Vzravnani«, oni pa so ga dražili s tujimi bogovi in postali »sinovi, ki v njih ni zvestobe«. (32:20) Maščevanje in povračilo sta Jehovova. On življenje jemlje in ga daje. Ko bo nabrusil meč, da se bo bliskal, in bo njegova roka segla po sodbi, se bo že maščeval nad svojimi nasprotovalci. S kolikšnim zaupanjem bi moralo to navdati njegovo ljudstvo! In kot poje pesem v svojem klimaksu, je to čas, da ,se veselite, narodi, z njegovim ljudstvom‘! (32:43, NW) Kateri svetni pesnik bi se neki mogel meriti z vzvišeno lepoto, silovitostjo in globoko pomenskostjo te pesmi Jehovu?

28. Kako Mojzes z zadnjim blagoslovom poveliča Jehova?

²⁸ Mojzesov zadnji blagoslov (32:48–34:12). Mojzes zdaj dobi še zadnja napotila o svoji smrti, pa vendar še ni pri kraju s svojo teokratsko službo. Najprej mora še blagosloviti Izraela; in ko to stori, še enkrat poveliča Jehova, Kralja v Ješurunu, ki žari s svojimi svetimi miriadami. Vsak rod dobi svoj blagoslov po imenu, nakar Mojzes zapoje hvalo Jehovu, Veličastnemu: »Zgoraj [Skrivališče, NW] je Bog pračasov in spodaj so večne roke.« (33:27) Od srca, ki prekipeva od hvaležnosti, potem Mojzes še zadnjič nagovori ljudstvo: »Blagor tebi, Izrael! Kdo kakor ti? Ljudstvo, rešeno po Gospodu!« (33:29)

29. V čem vse je bil Mojzes res izreden človek?

²⁹ Z gore Nebo Mojzes še vidi Obljubno deželo, potem pa umre, in Jehova ga pokoplje v Moabu, za njegov grob pa se ne ve in se ga ne časti do današnjega dne. Doživel je 120 let, toda »oko mu ni otemnelo in njegova moč ni opešala«. Jehova je bil po njem naredil velika znamenja in čudeže, in kot poroča zadnje poglavje, »ni vstal več prerok v Izraelu enak Mojzesu, s katerim je bil Gospod [Jehova, NW] občeval od obličja do obličja«. (34:7, 10)

ZAKAJ KORISTNA

30. Kako Peta Mojzesova knjiga ravno prav sklepa Pentatevh?

³⁰ Glede na to, da je Devteronom sklepna knjiga Pentatevha, se v njem stekajo niti vsega, kar se je v razglašenje in posvečenje vélikega imena Boga Jehova zgodilo do tedaj. Edino on je Bog, on je, ki terja zase izključno vdanost in ne trpi ob sebi tekmecev, demonskih bogov krivoverskih kultov. Dandanes morajo vsi kristjani tankovestno prisluhniti velikim načelom, ki so Božjemu zakonu za podlago, in Ga ubogati, da jih ne bi zadelo njegovo prekletstvo, ko bo nabrusil bridki meč in se s krvavo sodbo maščeval nad svojimi nasprotovalci. Njegova največja in prva zapoved jim mora postati življenjski kažipot: »Ljubi Gospoda [Jehova, NW], svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo!« (6:5)

31. Kako se drugi navdihnjeni spisi vračajo k Peti Mojzesovi knjigi in s tem poglabljajo umevanje Božjih namer?

³¹ Sveto pismo se v drugih knjigah velikokrat vrača k Peti Mojzesovi knjigi, da bi z njo poglobilo umevanje božanskih namer. Tako se je Jezus, poleg navedb, s katerimi je zaprl usta Skušnjavcu, nanjo še velikokrat skliceval. (5. Mojz. 5:16 – Mat. 15:4; 5. Mojz. 17:6 – Mat. 18:16 in Jan. 8:17) To sega prav do Razodetja, kjer poveličani Jezus nazadnje še svari pred dodajanjem in odvzemanjem od knjige Jehovovega prerokovanja. (5. Mojz. 4:2 – Raz. 22:18) Iz Pete Mojzesove knjige navaja Peter, ki s tem dodaja piko na i v dokazovanju, da Jezus je Kristus in od Mojzesa večji Prerok, ki naj bi po Jehovovi obljubi vstal v Izraelu. (5. Mojz. 18:15–19 – Ap. dela 3:22, 23) Iz nje navaja tudi Pavel, ko govori o delavčevem plačilu, o natančnem preiskovalnem postopku na izjavo prič in o poučevanju otrok. (5. Mojz. 25:4 – 1. Kor. 9:8–10 in 1. Tim. 5:17, 18; 5. Mojz. 13:14 in 19:15 – 1. Tim. 5:19 in 2. Kor. 13:1; 5. Mojz. 5:16 – Ef. 6:2, 3)

32. V čem so nam Jozue, Gedeon in preroki lep zgled?

³² Iz Pete Mojzesove knjige pa niso zajemali poučila in bodrila samo pisci Krščanskih spisov, marveč tudi Božji služabniki dokrščanskih časov. Prav je, da si jih jemljemo za zgled. Pomislimo na sicer neizrečeno ubogljivost Mojzesovega naslednika Jozueta, ki je med vdorom v Kanaan zajeta mesta izročal pokončanju in si ni jemal plena tako kakor Ahan. (5. Mojz. 20:15–18 in 21:23 – Joz. 8:24–27, 29) Tudi to, da je Gedeon izločil iz svoje vojske vse, ki so ,se bali in trepetali‘, se je zgodilo zaradi pokorščine Postavi. (5. Mojz. 20:1–9 – Sodn. 7:1–11) Zaradi zvestobe Jehovovemu zakonu so tudi preroki v Izraelu in Judu drzno in pogumno nastopali z obsodbo omahujočih narodov. En tak svetel zgled je na primer Amos. (5. Mojz. 24:12–15 – Amos 2:6–8) Dobesedno je na stotine zgledov, ki prepletajo Peto Mojzesovo knjigo z ostalo Božjo Besedo in s tem izpričujejo, da je nepogrešljiv in koristen del harmonične celote.

33. a) Kako iz Pete Mojzesove knjige veje hvala Jehovu? b) Kaj o tem, kako narodi sveta izrekajo priznanje načelom Božjega zakona, pripoveduje spremna preglednica?

³³ Sicer pa iz samega bistva Pete Mojzesove knjige veje hvala Suverenemu Bogu, Jehovu. Vseskozi poudarja le: ,Častite Jehova; njemu poklanjajte izključno bogovdanost!‘ Postava kristjanov sicer nič več ne zavezuje, zato pa načela, ki so ji za podlago, še niso razveljavljena. (Gal. 3:19) Kaj vse se lahko pravi kristjani naučijo iz te živahne knjige Božjega zakona, ki človeka uči počasi, korak za korakom, prostodušno in v tako enostavnih podobah! Saj še narodi sveta izrekajo priznanje odličnosti Jehovovega vzvišenega zakona, tako da so marsikatero Devteronomovo uredbo zapisali celo v lastne zakonike. Priložena preglednica na primer navaja zanimive zglede zakonov, iz katerih so pri tem zajemali ali jih vsaj načeloma uporabili.

34. V kakšni zvezi je »Ponovljena postava« z Božjim kraljestvom?

³⁴ Ta razlaga Postave pa meri tudi na Božje kraljestvo in še pridaja k njegovemu umevanju. Kako? Jezus Kristus, ki je imel postati kralj tega Kraljestva, je takrat, ko je bil na zemlji, to knjigo temeljito poznal in jo uporabljal; to razvidimo iz tega, kako spretno je navajal iz nje. Ko bo torej s svojim Kraljestvom zavladal čez zemljo, ji bo vladal po pravičnih načelih te iste »postave«, in vsi, ki prihajajo, da bi bili blagoslovljeni v njem, kraljestvenem »zarodu«, bodo morali ubogati ta načela. (1. Mojz. 22:18; 5. Mojz. 7:12–14) Koristno in v naše dobro je, da se jim začnemo pokoravati že zdaj. Ta 3500 let stara »postava« ni danes še prav nič zastarela, govori nam v kaj živahnem tonu in bo govorila prav tja do novega sveta pod Božjim kraljestvom. Naj bo Jehovovo ime posvečevano med njegovim ljudstvom v izpolnitev vsega koristnega Pentatevhovega pouka, ki dosega svoj vrh ravno v Peti Mojzesovi knjigi – ki je resnično navdihnjen in navdihujoč del »vsega Svetega pisma«!

[Podčrtne opombe]

[Tabela na strani 41]

NEKAJ ZAKONSKIH PRECEDENSOV IZ PETE MOJZESOVE KNJIGEd

I. Zasebno- in družinskopravne določbe Poglavje in vrstica

A. Osebna razmerja

1. Starši in otroci 5:16

3. Razvezne določbe 22:13–19, 28, 29

B. Lastninske pravice 22:1–4

II. Ustavnopravne določbe

B. Vojaške uredbe

1. Oprostitev od vojaške službe 20:1, 5–7; 24:5

2. Nižji častniki 20:9

III. Sodstvo

A. Sodniške dolžnosti 16:18, 20

B. Vrhovno prizivno sodišče 17:8–11

IV. Kazenskopravne določbe

A. Kazniva dejanja zoper državo

1. Podkupovanje, izkrivljanje pravice 16:19, 20

2. Krivo pričevanje 5:20

B. Kazniva dejanja zoper nravnost

1. Prešuštništvo 5:18; 22:22–24

C. Kazniva dejanja zoper osebno nedotakljivost

V. Človečnostni zakoni

A. Dobrotljivost do živali 25:4; 22:6, 7

B. Obzir do manj srečnih 24:6, 10–18

C. Kodeks varnosti pri gradnji 22:8

D. Človekoljubnostne zakonske 14:28, 29; 15:1–11;

določbe za ljudi v stiski 16:11, 12; 24:19–22

[Podčrtna opomba]