Bodimo srečni in organizirani

ORGANIZIRANOST nam omogoča, da stvari dobro opravimo. Učinkovitost nam pomaga, da kar najbolje izkoristimo čas in sredstva (Galatom 6:16; Filipljanom 3:16; 1. Timoteju 3:2). Vendar pa v življenju obstaja nekaj pomembnejšega od organiziranosti in učinkovitosti. Navdihnjeni psalmist je zapisal: »Blagor ljudstvu, čigar Bog je GOSPOD.« (Psalm 144:15) Izziv je biti v vsem, kar delamo, organizirani in hkrati srečni.

Organizirani in srečni

Bog Jehova je največji zgled dobre organiziranosti. Vse njegovo stvarstvo, od posameznih celic do zapletenih živih stvarjenj, od drobcenih atomov do ogromnih galaksij, odkriva urejenost in natančnost. Njegovi splošni zakoni nam omogočajo, da z gotovostjo načrtujemo življenje. Vemo, da bo vsako jutro vzšlo sonce in da bo za poletjem prišla zima (1. Mojzesova 8:22; Izaija 40:26).

Vendar je Jehova več kot samo Bog reda. On je tudi »srečen Bog« (1. Timoteju 1:11, NW; 1. Korinčanom 14:33). Njegova sreča se zrcali v njegovih stvaritvah. Igriva mucka, lep sončni zahod, slastna hrana, zanosna glasba, prijetno delo in množica drugih reči kaže, da je hotel, da bi v življenju uživali. Njegovi zakoni niso neprijetne omejitve, temveč zaščita za našo srečo.

Jezus Kristus se zgleduje po svojem Očetu. On je »blaženi in edini Vladar«, ki se vede natančno tako kot Oče (1. Timoteju 1:11; Janez 5:19). Ko je z Očetom ustvarjal, je bil več kot samo učinkovit »delovodja«. ,Pred njim [Jehovom] se je igral vsak čas, igral se je na naseljeni zemlji njegovi in veselje mu je bilo bivati pri otrocih človeških.‘ (Pregovori 8:30, 31)

Tudi mi hočemo izžarevati podobno ljubeznivost, srečo in naklonjenost do ljudi v vsem, kar delamo. Včasih, ko želimo biti čimbolj učinkoviti, morda pozabimo, da ,ravnanje po [Božjem] duhu‘ obsega tudi rojevanje sadov Božjega duha (Galatom 5:22-25). Zato si je dobro zastaviti vprašanje, kako naj bomo organizirani in hkrati srečni pri vsem, kar delamo, pa tudi pri vodenju dela drugih.

Ne bodimo neizprosni do sebe

Razmislimo o dobrem nasvetu iz Knjige pregovorov 11:17. Navdihnjeni pisec najprej pove, da »usmiljen človek sebi dobro pripravlja«. Potem pa odkrije še nasprotno: »Neusmiljenec pa lastnemu telesu bolečine.« Ekumenska Biblija to takole zapiše: »Usmiljen človek sam sebi dobro stori, krut človek pa sam sebe muči.«

Kako smo lahko nehote kruti do sebe? Morda imamo dobre namene, vendar stvari delamo povsem nenačrtno. Kakšne so posledice? Nek izvedenec pravi: »Pozabljanje, napačno izpolnjen dokument, nerazumljeno naročilo, nenatančno zapisan telefonski klic — vse to so drobci, ki vodijo k neuspehu, črvi, ki so se zajedli v jabolko učinkovitosti, da bi izničili še tako dobre namere.« (Teach Yourself Personal Efficiency)

To soglaša z besedami navdihnjenega pisca: »Kdor je nemaren v opravilu svojem, je brat zapravljivcu.« (Pregovori 18:9) Da, neorganizirani in neučinkoviti ljudje lahko sebe in druge spravijo v bedo in nesrečo. Drugi se jih zato radi izogibajo. Zaradi nemarnosti se počutijo odrinjene.

Živ pes ali mrtev lev

Do sebe smo lahko kruti tudi s tem, če si postavljamo pretirano visoka merila. Težimo lahko, pravi gornji pisec o učinkovitosti, za »popolnostjo, ki jo je nemogoče doseči«. Pisec še dodaja, da se to »konča s srčno bolečino in razočaranjem«. Perfekcionist je morda dobro organiziran in učinkovit, vendar pa ne tudi zares srečen. Prej ali slej ga bo »zlomilo«.

Če nagibamo k perfekcionizmu, se spomnimo stavka: »Živečemu psu je bolje nego mrtvemu levu.« (Propovednik 9:4) Seveda ne bomo kar umrli, če si bomo prizadevali za nestvarno popolnostjo, vendar pa si lahko resno škodimo, saj nas to izčrpava. To, pravi nek izvedenec, obsega »telesno, čustveno, duhovno in razumsko izčrpanost, pa tudi medsebojne odnose načne«. (Job Stress and Burnout). S tem, ko izgubljamo moči v prizadevanjih za nedosegljivimi cilji, smo prav gotovo kruti do sebe. To nas neizbežno oropa sreče.

Sebi dobro pripravljajmo

Spomnimo se: »Usmiljen človek sebi dobro pripravlja.« (Pregovori 11:17) Sebi dobro pripravljamo, če si postavljamo stvarne in razumne cilje ter si zapomnimo, da srečen Bog Jehova ve za naše meje (Psalm 103:8-14). Srečni smo tedaj, če te meje poznamo tudi mi in se potem ,tem bolj trudimo‘ znotraj svojih zmožnosti, da dobro izpolnimo svoje odgovornosti (Hebrejcem 4:11; 2. Timoteju 2:15; 2. Petrov 1:10).

Lahko pa pademo v drugo nevarnost, in sicer, da smo s seboj preveč blagi. Ne pozabimo, kaj je Jezus odgovoril na Petrovo nagovarjanje: »Bodi blag s seboj, Gospod,« ko je pravzaprav bilo treba odločno ukrepati. Petrovo razmišljanje je bilo tako nevarno, da je Jezus rekel: »Stran od mene, satan! V spotiko si mi, ker tvoje misli niso božje, temveč človeške!« (Matej 16:22, NW, 23, J. Moder) Dobro ravnanje s svojo dušo ne dovoljuje nemarnega, do sebe popustljivega vedenja. Tudi to nas lahko spravi ob srečo. Bodimo razumni, ne pa fanatični (Filipljanom 4:5).

Dobro ravnajmo z drugimi

Pismarji in farizeji Jezusovih dni so najbrž mislili, da so zelo učinkoviti in dobro organizirani. O njihovem bogočastju pravi A Dictionary of the Bible naslednje: »Vsaka biblijska zapoved je bila obdana z mrežo dlakocepskih odredb. Nobene izjeme niso bile predvidene, če bi se okoliščine kaj spremenile; od vsakega Juda se je neizprosno zahtevala popolna, do pičice natančna poslušnost postavi. . . . In teh pičic in vejic je bilo vedno več, dokler iz vere niso naredili trgovino, življenje pa spremenili v neznosno breme. Ljudi so ponižali v nravne avtomate. Glas vesti so potlačili; življenjsko moč Božje besede so izničili in jo zakrili z množico večnih pravil.«

Ne čudi nas, da jih je zaradi tega Jezus Kristus grajal. Rekel je: »Vežejo namreč težka in neznosna bremena in jih nakladajo ljudem na pleča, sami jih pa še s svojim prstom nočejo geniti.« (Matevž 23:4) Ljubeči starešine ne nalagajo Božji čredi množice dlakocepskih pravil in odredb, ampak z njo dobro ravnajo. Posnemajo namreč prijazen in poživljajoč zgled Jezusa Kristusa (Matevž 11:28-30; Filipljanom 2:1-5).

Tudi tedaj, ko bodo morali skrbni starešine organizirati vse več stvari, ne bodo pozabili na dejstvo, da skrbijo za ljudi — za ljudstvo, ki ga Bog ljubi (1. Petrov 5:2, 3, 7; 1. Janezov 4:8-10). Nikoli ne bi smeli biti tako zaposleni z organizacijskimi zadevami in postopki, da bi pozabili na svojo osnovno vlogo pastirjev, varuhov in zaščitnikov črede (Pregovori 3:3; 19:22; 21:21; Izaija 32:1, 2; Jeremija 23:3, 4).

Stalno ukvarjanje z načrti in številkami lahko izpodrine skrb za ljudi. Zamislimo si samo voznika avtobusa, ki je prepričan, da je njegova poglavitna skrb, da se drži voznega reda, pa naj se zgodi, kar se hoče. Povsem ga nadvlada želja, da pripelje z enega konca avtobusne proge do drugega v natančno načrtovanem času. Na žalost so potniki zanj samo ovira na poti. Počasni so in raztreseni, na avtobusno postajališče pridejo navadno ravno takrat, ko on že speljuje. Namesto, da bi si zapomnil, da je bistvo njegovega dela biti na razpolago potnikom, vidi v njih oviro za svojo učinkovitost in se jih zato izogiba.

Skrbimo za vsakega posameznika

V brezsrčni dirki za učinkovitostjo se ljudje pogosto ne menijo za potrebe posameznikov. Morda na šibkejše in manj sposobne gledajo kot na oviro. Zato pa lahko pride do strašnih posledic. Tako so denimo v antični Grčiji v mestni državi Šparti slabotne in bolne otroke pustili kar umreti. Ne bi mogli namreč zrasti v čvrste, sposobne vojake, ki bi branili močno, učinkovito državo. »Ko se je otrok rodil,« pravi filozof Bertrand Russell, »ga je oče prinesel pred starejše člane družine, da so ga pregledali. Če je bil zdrav, so ga vrnili očetu, naj ga vzgoji; v nasprotnem primeru pa so ga vrgli v globoko jamo, polno vode.« (History of Western Philosophy)

Takšno okrutno državo zaznamujeta togost in neprijaznost, ne pa sreča. (Primerjaj Propovednika 8:9.) Prav gotovo so špartanske oblasti menile, da lahko svoja dejanja opravičijo z učinkovitostjo. Pa kaj, ko so se obnašale brez trohice sočutja in prijaznosti. Niso ravnale tako kot Bog (Psalm 41:1; Pregovori 14:21). V nasprotju z njimi nadzorniki v krščanski občini vedo, da so v Božjih očeh vse ovce dragocene in da morajo z vsako od njih dobro ravnati. Ne smejo skrbeti samo za 99 zdravih, marveč tudi za tisto eno, ki je slabotna in so morda prizadeta njena čustva (Matevž 18:12-14; Dejanja apostolov 20:28; 1. Tesaloničanom 5:14, 15; 1. Petrov 5:7).

Tesno povezani s čredo

Starešine so tesno povezani s čredo, za katero skrbijo. Sodobne raziskave poslovnega sveta sicer namigujejo, da se doseže večjo učinkovitost, če se upravitelj ali nadzornik ne spoprijatelji preveč s podrejenimi. Nek raziskovalec navaja različne rezultate, ki jih je dosegel letalski častnik, ko se je zbližal s podrejenimi, oziroma ko se je odtujil od njih: »Ko je imel zelo tesne odnose s [svojimi] častniki, so se počutili varne in niso preveč skrbeli za pripravljenost svojih enot. Ko pa je postal bolj zadržan in se postavil v vlogo poveljnika, je podpoveljnike pričelo skrbeti, ali je kaj narobe. . . . Ker so bili zaskrbljeni, so pričeli vestneje opravljati svoje delo. Rezultat? Učinkovitost vojaške baze se je opazno povečala.« (Understanding Organizations)

Vendar pa krščanska občina ni vojaška organizacija. Krščanski starešine, ki nadzorujejo delo drugih, se zgledujejo po Jezusu Kristusu, ki je bil svojim učencem vedno blizu (Matevž 12:49, 50; Janez 13:34, 35). Nikoli ni izkoriščal njihove zaskrbljenosti, da bi povečal njihovo učinkovitost. Med sabo in svojimi sledilci je zgradil čvrste zaupne vezi. Za njegove učence je bila značilna tesna vez medsebojne naklonjenosti (1. Tesaloničanom 2:7, 8). Ko pride do takšnega zbližanja, se bo srečna čreda, ki jo motivira Božja ljubezen, dobro odzvala na vodstvo in bo v službi Bogu naredila največ, kar more, in to prostovoljno, brez siljenja (primerjaj 2. Mojzesova 35:21).

Mnogi biblijski stavki poudarjajo krščanske lastnosti, denimo srečo in ljubezen do bratovščine. (Matej 5:3-12; 1. Korinčanom 13:1-13) Le redki pa poudarjajo potrebo po učinkovitosti. Seveda pa nam je jasno, da je potrebna dobra organiziranost. Božje ljudstvo je bilo vedno organizirano. Toda samo pomislimo, kako pogosto psalmisti opisujejo srečo Božjih služabnikov. Psalm 119, ki marsikaj pove o Jehovovih zakonih, opominih in odredbah, se prične z besedami: »Blagor njim, katerih pot je neoporečna, ki hodijo v postavi Gospodovi. Blagor njim, ki se njegovih določb držijo, ki ga z vsem srcem iščejo.« (Psalm 119:1, 2) Ali se lahko spoprimemo z izzivom, da smo hkrati organizirani in srečni?

[Slika na strani 28]

Obročasti prstani — zgodnji model velikih nebesnih krogov

[Slika na strani 31]

Ljubeči pastir Jehova ni le Bog reda, marveč tudi sreče

[Vir slike]

Garo Nalbandian