Kdo si zasluži, da se ga imenuje rabi

NIČ HUDEGA sluteči turist je imel bolj malo upanja, da bo pravočasno prispel na letališče. Promet je skušalo usmerjati stotine policistov, medtem ko so pazili na več kot 300.000 žalovalcev, ki so polnili jeruzalemske ulice. The Jerusalem Post je to poimenoval »pogrebna procesija tolikšnega obsega, kakršna je ponavadi namenjena samo predsednikom, kraljem ali totalitarnim diktatorjem«. Kdo bi lahko povzročil tak izliv vdanosti in za nekaj ur ohromil izraelsko glavno mesto? Neki spoštovan rabi. Zakaj terja rabijski položaj med židi tolikšno spoštovanje in vdanost? Kdaj so izraz »rabi« začeli uporabljati? Komu upravičeno pripada?

Ali je bil Mojzes rabi

Najbolj spoštovano ime v judovstvu je Mojzes, srednik izraelske postavine zaveze. Verni židje ga imenujejo »Mojzes, ,naš rabi‘ «. Vendar ga Biblija nikoli ne naslavlja z »rabi«. Izraz »rabi« se v Hebrejskih spisih v resnici sploh ne pojavi. Kako so židje potem začeli Mojzesa tako naslavljati?

Odgovornost in avtoriteto poučevanja ter razlaganja Postave so po Hebrejskih spisih dobili Aronovi potomci, duhovniki Levijevega rodu. (3. Mojzesova 10:8–11; 5. Mojzesova 24:8; Malahija 2:7) V drugem stoletju pr. n. š. pa se je v judovstvu pričela tiha revolucija, ki je od takrat dalje neizbrisno vplivala na judovsko misel.

Daniel Jeremy Silver v knjigi A History of Judaism glede te duhovne metamorfoze piše: »Razred neduhovniških pismarjev in učenjakov je [takrat] začel spodbijati zakonitost duhovniškega monopola nad tolmačenjem Tore [mojzesovske postave]. Vsakdo se je strinjal, da so duhovniki potrebni kot tempeljski delavci, toda zakaj bi morali ti imeti zadnjo besedo pri torskih zadevah?« Kdo je bil pobudnik tega spodbijanja avtoritete duhovniškemu razredu? Nova skupina v judovstvu, imenovana farizeji. Silver nadaljuje: »Farizeji so na svoje akademije sprejemali [učence] na podlagi usposobljenosti, ne rojstva [duhovniškega rodu], in vnesli v religiozno vodstvo nov judovski razred.«

Do prvega stoletja n. š. so diplomanti teh farizejskih akademij zasloveli kot učitelji ali gospodarji judovske postave. Drugi judje so jih v znak spoštovanja začeli naslavljati z »moj učitelj« ali »moj gospodar«, v hebrejščini rabi.

Temu novemu nazivu ne bi moglo nič dati več veljave kot to, da so ga uporabljali za človeka, na katerega so gledali kot na največjega učitelja v judovski zgodovini, Mojzesa. Nadalje se je zaradi tega zmanjšal poudarek na duhovništvu, medtem ko se je ugled vedno bolj vplivnega farizejskega vodstva povečal. Mojzes je tako bil več kot 1500 let po svoji smrti retroaktivno poimenovan »rabi«.

Posnemati gospodarja

Ljudske množice so izraz »rabi« (»moj gospodar«) običajno uporabljale za višje učitelje med farizeji, za »modrece«, čeprav so včasih z njim naslavljale tudi druge učitelje, ki so jih bile dolžne spoštovati. Leta 70 n. š. pa se je z uničenjem templja avtoriteta duhovništva dejansko končala in farizejski rabiji so postali nespodbitni voditelji judovstva. Njihov položaj, ki je bil brez tekmeca, je pospešil razvoj vrste kulta, ki v središče postavlja rabinske modrece.

Profesor Dov Zlotnick v razpravi glede tega prehodnega obdobja v prvem stoletju pripominja: »,Spremljati Modrece‘ je postalo pomembnejše od preučevanja Tore.« Judovski učenjak Jacob Neusner nadalje pojasnjuje: »,Modrečev sledilec‘ je učenec, ki se je pridružil rabiju. To stori zato, ker se hoče naučiti ,toro‘. [. . .] Tore se ne dá naučiti s postavo, ampak tako, da se jo vidi utelešeno v gibih in delih živečih modrecev. Ti postave ne učijo le z besedami, ampak tudi z deli.«

Talmudski učenjak Adin Steinsaltz v svojem pisanju potrjuje tole: »Sami modreci so rekli: ,Preučuje naj se naključne pogovore, dovtipe ali priložnostne izjave modrecev.‘ « Koliko bi se to lahko upoštevalo? Steinsaltz zapiše: »Skrajni zgled tega je bil sledilec, o katerem so poročali, da se je skril pod posteljo svojega velikega učitelja zato, da bi odkril, kako se le-ta vede s svojo ženo. Ko so ga povprašali glede njegove radovednosti, je odgovoril: ,To je Tora in zato zasluži, da jo preučujem‘; je pristop, ki so ga priznali tako rabiji kot učenci.«

Judovstvo, ki je namesto Tore poudarjalo rabija (učenje Tore po rabiju), je od prvega stoletja n. š. bila rabijsko orientirana religija. Človek se Bogu ni bližal po navdihnjeni napisani Besedi, ampak po osebnem vzorniku, gospodarju, rabiju. Poudarek se je tako spontano obrnil od navdihnjenega Pisma k ustni postavi in izročilom, ki so jih učili ti rabiji. Od tedaj se judovska literatura, kakršen je Talmud, bolj osredotoča na razprave, anekdote in vedenje rabijev kot pa na Božje izjave.

Rabiji skozi čas

Čeprav so zgodnji rabiji imeli velikansko avtoriteto in vpliv, si z versko dejavnostjo niso služili za preživetje. Encyclopaedia Judaica poroča: »Talmudski rabi je bil [. . .] čisto drugačen od današnjega nosilca tega naslova. Bil je tolmač in razlagalec Biblije in ustnega zakona ter je skoraj brez izjeme imel še poklic, s katerim se je preživljal. Šele v srednjem veku je postal [. . .] učitelj, pridigar in duhovni poglavar judovske občine ali skupnosti.«

Ko so rabiji začeli svoj položaj spreminjati v plačan poklic, so nekateri od njih to grajali. Maimonid, sloviti rabi iz 12. stoletja, ki se je preživljal kot zdravnik, je take rabije zmerjal. »[Ti] so sami določili denarne zahteve posameznikom in skupnostim ter ljudi pripravili do tega, da v popolni norosti mislijo, da je [finančno] pomagati modrecem in učenjakom ter preučevalcem Tore zanje obvezno in primerno; njihova Tora je tako njihova trgovina. Vse to pa je napačno. Niti v Tori niti v izrekih modrecev ni niti besedice, ki bi to podpirala.« (Commentary on the Mishnah, Avot 4:5) Toda prihodnje generacije rabijev Maimonidove javne obtožbe niso opazile.

Judovstvo se je z vstopom v moderno dobo razdelilo na reformistično, konservativno in pravoverno versko frakcijo. Mnogi židje so veroizpoved in obrede podredili drugim skrbem. Posledica tega je bil spodkopan rabijski položaj. Rabi je za večino postal ordiniran poglavar občine, ki za člane svoje skupine dela kot plačani profesionalni učitelj in svetovalec. Med strogo pravovernimi hasidskimi skupinami pa se je koncept rabija kot gospodarja in vzornika vendarle razvijal še naprej.

Upoštevajte pripombe Edwarda Hoffmana v njegovi knjigi o hasidskem chabad-lubavitškem gibanju: »Prvi hasidejci so tudi poudarjali, da je v vsaki generaciji en sam judovski voditelj cadík [pravičnik], ki je ,Mojzes‘ svojega časa, človek, čigar učenost in vdanost drugim nimata primerjave. Vsaka skupina hasidejcev je čutila, da bi lahko njihov rebé [,rabi‘ v jidiš jeziku] s svojo silno pobožnostjo vplival celo na Vsemogočnikove odredbe. Kot vzor ga niso cenili le po njegovih razodevalnih govorih, temveč so na sámo bistvo njegove biti (,kako si zavezuje vezalke‘, kot je bilo rečeno) gledali kot na poveličevanje človečnosti in komaj opazno usmerjanje k božanskemu.«

,Ne imenujte se Rabi‘

Jezus, Jud iz prvega stoletja, začetnik krščanstva, je živel v času, ko je judovstvo pričel prežemati farizejski rabijski koncept. Kljub temu, da ni bil farizej, niti se ni šolal na njihovih akademijah, so ga klicali rabi. (Marko 9:5; Janez 1:38; 3:2)

Jezus je rabinsko smer v judovstvu javno obsodil: »,Pismouki in farizeji sede na Mojzesovem stolu. Radi sedajo na prve sedeže na gostijah in v prve klopi v sinagogah, sprejemajo pozdrave na javnih trgih in ljudje jih ogovarjajo z »rabi«. Vi se pa ne dajte ogovarjati z »rabi«; imate namreč enega samega učitelja in vsi ste bratje.‘« (Matevž 23:2, 6–8, Janko Moder)

Jezus je svaril pred tem, kar se je razvijalo v judovstvu: ločevanje na duhovnike in laike. Táko neupravičeno povzdigovanje ljudi je obsojal. »Eden je vaš učenik,« je neustrašno izjavil. Kdo je bil ta Eden?

Mojzes, ,katerega je GOSPOD [Jehova, NW] poznal od obličja do obličja‘ in ki so ga modreci sami imenovali »naš rabi«, je bil nepopoln človek. Še on je delal napake. (5. Mojzesova 32:48–51; 34:10; Propovednik 7:20) Jehova Mojzesa ni povišal v najvišji zgled, temveč mu je dejal: »Hočem jim obuditi proroka izmed njih bratov, kakor si ti, in denem svoje besede v njegova usta, in govoril jim bo vse, karkoli mu zapovem. In kdorkoli ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, jaz ga bom za to kaznoval.« (5. Mojzesova 18:18, 19)

Biblijske prerokbe dokazujejo, da so se te besede spolnile na Jezusu, Mesiju.a Jezus ni bil le »kakor« Mojzes; bil je večji od njega. (Hebrejcem 3:1–3) Pismo odkriva, da se je Jezus rodil kot popoln človek in je, drugače kakor Mojzes, Bogu služil »brez greha«. (Hebrejcem 4:15)

Zgledovati se po Vzorniku

Židov intenzivno preučevanje vsakega rabijevega dejanja in besede ni približalo Bogu. Nepopoln človek je sicer lahko zgled zvestobe, vendar če preučujemo in posnemamo vsako njegovo dejanje, bomo posnemali tako njegove dobre lastnosti kakor tudi napake in pomanjkljivosti. Namesto da bi slavili Stvarnika, bi neupravičeno povzdigovali stvarjenje. (Rimljanom 1:25)

Jehova pa je človeštvu priskrbel Vzornika. Jezus je po Pismu imel predčloveški obstoj. V resnici je imenovan »podoba Boga nevidnega, prvorojenec vse stvaritve«. (Kološanom 1:15) Ker je v nebesih že nešteta tisočletja služil kot Božji »delovodja«, nam lahko najbolje pomaga spoznati Jehova. (Pregovori 8:22–30; Janez 14:9, 10)

Peter je zatorej lahko zapisal: »Kristus [je] trpel za vas in vam zapustil zgled, da hodite po sledovih njegovih.« (1. Petrov 2:21) Apostol Pavel je kristjane spodbudil, naj ,se ozirajo v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa‘. Pojasnil je tudi, da ,so v njem skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja‘. (Hebrejcem 12:2; Kološanom 2:3) Nihče drug – niti Mojzes niti kateri koli rabinski modrec – ni vreden take pozornosti. Jezus je ta, ki naj bi ga dobro posnemali. Božji služabniki ne potrebujejo naslova, kot je rabi, še posebej pa ne v povezavi z njegovo sodobno konotacijo; edini, ki si res zasluži, da se ga imenuje rabi, je Jezus.

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 28]

© Brian Hendler 1995. Vse pravice pridržane.