Ali ste zares strpni?

ALI vas je že kdaj kdo pošteno razjezil z neprimernim vedenjem? Ali nemudoma ukrepate, kadar se med vaše tesne tovariše prikradejo kvarni vplivi?

Včasih je treba hitro in odločno ukrepati, da bi ustavili širjenje hudega greha. Ko je denimo v 16. stoletju pr. n. š. grozilo, da bo nesramen prestopek izpridil Izraelce, je Aronov vnuk Pinehas odločno ukrepal, da bi odstranil hudo. O njegovem ravnanju je Bog Jehova odobravajoče rekel: »Pinehas [. . .] je odvrnil jezo mojo od sinov Izraelovih s tem, da je gorel z mojo gorečnostjo sredi njih.« (4. Mojzesova 25:1–11)

Pinehas je primerno ukrepal, da bi ustavil širjenje oskrumbe. Toda kaj, če bi se nekontrolirano razjezili nad zgolj človeškimi napakami drugih? Če bi ravnali prenagljeno ali neupravičeno, bi prej kot borci za pravico postali lik nestrpnosti – nekdo, kdor ne dopušča napak drugih. Kaj nam lahko pomaga ogniti se tej pasti?

‚Jehova odpušča vse krivice tvoje‘

Jehova je »ljubosumen (goreč) Bog, ki ni strpen do tekmecev«. (2. Mojzesova 20:5, podč. op. v NW) Kot Stvarnik ima pravico zahtevati izključno vdanost. (Razodetje 4:11) Vendar Jehova je strpen do človeških slabosti. Psalmist David je zato o njem pel: »Usmiljen in milostiv je GOSPOD, počasen v jezo in obilen v milosti. Ne huduje se vekomaj [ne išče napak, NW] [. . .] Ne dela nam po grehih naših in ne povrača nam po krivicah naših.« Da, če se kesamo, nam Bog ‚odpusti vse krivice‘. (Psalm 103:3, 8–10)

Jehova razume grešno človeško naravo, zato pri skesanih prestopnikih »ne išče napak«. (Psalm 51:5; Rimljanom 5:12) V resnici namerava greh in nepopolnost odpraviti. Dokler pa tega popolnoma ne izvrši, nas ne kaznuje »po krivicah naših«, temveč nam milostno odpušča na temelju odkupne žrtve Jezusa Kristusa. Če nam Jehova ne bi izkazoval usmiljenja, kadar je to primerno, ne bi bil nihče od nas priznan za vrednega preživetja. (Psalm 130:3) Kako hvaležni smo lahko, da je naš nebeški Oče, ki po pravici zahteva izključno vdanost, usmiljen Bog!

Potrebna je uravnovešenost

Glede na to, da Suvereni gospod vesolja z nepopolnimi ljudmi ravna strpno, ali naj ne bi mi ravnali enako? Strpnost je definirana kot »lastnost človeka, ki dopušča o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje«. Ali imamo osebno tak nazor – nagnjenje k temu, da smo potrpežljivi in prizanesljivi, kadar drugi rečejo ali naredijo kaj, kar ni tako zelo napačno, a je morda po besedah oziroma ravnanju neprimerno?

Seveda se moramo ogibati tega, da bi bili preveč strpni. Strahovita škoda se denimo dela, ko so verske oblasti strpne do pokvarjenih duhovnikov, ki vztrajno nadlegujejo dečke in deklice. »Za ravnanje z otroki kot priložnostjo za greh,« je pripomnil neki poročevalec na Irskem, »so cerkvene oblasti grešečega duhovnika samo premestile.«

Ali je to, da so takšnega človeka samo premestili, zgled prave strpnosti? Komajda! Zamislite si, da bi neki zdravniški odbor dovolil kakemu neodgovornemu kirurgu še dalje operirati in bi ga pošiljal od ene bolnišnice do druge, čeprav bi ta ubijal ali pohabljal svoje paciente. Zgrešen čut poklicne lojalnosti lahko obrodi takšno »strpnost«. Kaj pa žrtve, ki so izgubile življenje ali bile hudo prizadete zaradi nepazljivih ali celo kriminalnih dejanj?

Nevarno je tudi biti premalo strpen. Ko je bil Jezus na zemlji, so nekateri Judje, poznani kot zeloti, skušali s Pinehasovim zgledom napačno opravičevati svoje ravnanje. Eno skrajnostno ravnanje nekaterih zelotov je bilo, da »so se med prazniki in podobnimi dogodki pomešali med množice v Jeruzalemu in tiste, ki so se jim kako zamerili, brez opozorila zabodli z nožem«.

Kot kristjani ne bi nikoli šli tako daleč, kot so šli zeloti, da bi fizično napadali ljudi, ki nam niso všeč. Toda ali nas nekoliko nestrpnosti navaja k temu, da kako drugače napadamo tiste, ki jih ne odobravamo, tako da morda o njih grdo govorimo? Če smo zares strpni, se ne bomo zatekali k takšnemu škodljivemu govorjenju.

Druga nestrpna skupina ljudi so bili farizeji v prvem stoletju. Neprestano so obsojali druge in niso dopuščali človeške nepopolnosti. Ponosni farizeji so na preproste ljudi gledali vzvišeno in jih klevetali: »Prokleti so!« (Janez 7:49) Jezus je te samopravične ljudi iz dobrega razloga obsodil, rekoč: »Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci! da dajete desetino od mete in kopra in kumina, opuščate pa, kar je važnejše v postavi: sodbo, usmiljenje in vero. To pa je treba delati, a onega ne opuščati.« (Matevž 23:23)

Jezus s to izjavo ni omalovaževal pomembnosti upoštevanja mojzesovske postave. Pokazal je samo, da je bilo »važnejše« po postavi to, da so jo udejanjali z razumom in usmiljenjem. Kako zelo so se Jezus in učenci ločili od nestrpnih farizejev in zelotov!

Bog Jehova in Jezus Kristus ne opravičujeta slabega. Kmalu ‚bodo kaznovani tisti, ki ne poznajo Boga in niso pokorni evangeliju‘. (2. Tesaloničanom 1:6–10) Toda Jezus v svoji gorečnosti za pravičnost vedno odseva potrpežljivo, usmiljeno in ljubečo skrb svojega nebeškega Očeta do vseh, ki želijo delati, kar je prav. (Izaija 42:1–3; Matevž 11:28–30; 12:18–21) Kako odličen zgled nam je dal Jezus!

Potrpežljivo se prenašajmo med seboj

Čeprav se morda zelo zavzemamo za to, kar je prav, udejanjajmo nasvet apostola Pavla: »Prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi Kristus odpustil vam, tako tudi vi.« (Kološanom 3:13; Matevž 6:14, 15) Strpnost torej zahteva, da v tem nepopolnem svetu prenašamo slabosti in napake drug drugega. V naših pričakovanjih do drugih moramo biti razumni. (Filipljanom 4:5)

To, da je nekdo strpen, nikakor ne pomeni, da odobrava prestopke ali ne vidi napak. Kakšen sovernik morda v čem ne razmišlja ali ravna prav v skladu z Jehovovimi merili. Oddaljitev morda še ni tako velika, da bi vodila do Božje zavrnitve, vendar je lahko opozorilni signal, ki pokaže, da se je treba nekoliko popraviti. (1. Mojzesova 4:6, 7) Kako ljubeče je, kadar posamezniku v zmoti skušajo duhovno usposobljeni posamezniki pomagati v duhu krotkosti! (Galatom 6:1) Za to, da bi v tem trudu uspeli, je treba do drugih pristopiti zato, ker nas zanje skrbi, in ne s kritičnim duhom.

»Krotko in spoštljivo«

Kaj pa izkazovanje potrpežljivosti do ljudi, ki imajo drugačne verske poglede kot mi? V vseh državnih šolah, odprtih na Irskem, so 1831. leta pritrdili »splošno načelo«, na katerem piše: »Jezus Kristus ni nameraval nasilno vsiljevati ljudem svoje vere. [. . .] Če se bomo prepirali z našimi bližnjimi in jih žalili, jih s tem ne bomo prepričali, da imamo mi prav in oni narobe. Verjetneje jih bomo prepričali, da nimamo krščanskega duha.«

Jezus je učil in ravnal tako, da je pritegnil ljudi k Božji Besedi, in enako bi morali mi. (Marko 6:34; Lukež 4:22, 32; 1. Petrov 2:21) Kot popoln človek, ki je od Boga dobil poseben vpogled, je lahko bral srce drugih. Kadar je bilo torej treba, je lahko izrekel ostre obsodbe nad Jehovovimi sovražniki. (Matevž 23:13–33) Pri njem tako ravnanje ni bilo nestrpno.

Toda mi ne moremo brati srca, kot je lahko Jezus. Zato bi morali upoštevati nasvet apostola Petra: »Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih. Vsak trenutek bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog vašega upanja. Vendar pa odgovarjajte krotko in spoštljivo.« (1. Petrov 3:15, 16, Ekumenska izdaja) Jehovovi služabniki bi morali zagovarjati to, kar verujemo, ker trdno temelji na Božji Besedi. Toda to moramo delati s spoštovanjem do drugih in do njihovega iskrenega prepričanja. Pavel je napisal: »Beseda vaša bodi vedno v milosti, s soljo zabeljena, da veste, kako vam je vsakemu odgovarjati.« (Kološanom 4:6)

Jezus je v svojem znanem govoru na gori rekel: »Vse [. . .], kar hočete, da ljudje vam storé, tako storite tudi vi njim.« (Matevž 7:12) Zato se torej potrpežljivo prenašajmo med seboj in izkazujmo spoštovanje tistim, ki jim oznanjujemo dobro novico. Če bomo našo gorečnost za pravico uravnovešali s strpnostjo, ki temelji na Bibliji, bomo ugajali Jehovu in bili zares strpni.

[Slika na strani 23]

Ogibajte se nestrpnosti farizejev

[Slika na strani]

Jezus je odseval strpnost svojega Očeta. Ali jo tudi vi?