Apostoli vprašajo za znamenje

Torek popoldan je in 11. nisan se počasi končuje. Za Jezusa se končujejo tudi dnevi, ko je bil tu na zemlji še posebej dejaven. Podnevi je učil v templju, prenočeval pa zunaj mesta. Med ljudstvom je vladalo veliko zanimanje, tako da je že zgodaj zjutraj »prihajalo k njemu v tempelj, da bi ga poslušalo«. (Luka 21:37, 38) Zdaj pa je to preteklost in Jezus sedi na Oljski gori s štirimi apostoli – s Petrom, Andrejem, Jakobom in Janezom.

Ti štirje na samem pridejo k njemu. Zaskrbljeni so za tempelj, saj je Jezus ravnokar napovedal, da od njega ne bo ostal niti kamen na kamnu. Vendar jim po mislih roji še nekaj več. Nedolgo tega jih je Jezus spodbudil: »Bodite pripravljeni, saj bo Sin človekov prišel ob uri, ko se vam to ne bo zdelo verjetno.« (Luka 12:40) Govoril je tudi o »dnevu, ko se bo razodel Sin človekov«. (Luka 17:30) Ali so te besede kakor koli povezane s tem, kar je malo prej povedal glede templja? Apostoli so zelo radovedni. »Povej nam,« rečejo, »kdaj se bo vse to zgodilo in kaj bo znamenje tvoje navzočnosti in sklenitve stvarnosti?« (Matej 24:3)

Morda imajo v mislih konec templja, prav tega templja, ki stoji nedaleč od njih in ga lahko vidijo. Sprašujejo tudi glede navzočnosti Sina človekovega. Morda se spomnijo, da je Jezus povedal ponazoritev o »človeku plemenitega rodu«, ki je odpotoval, »da bi si zagotovil kraljevsko oblast in se nato vrnil«. (Luka 19:11, 12) In nenazadnje se sprašujejo, kaj bo zajemala »sklenitev stvarnosti«.

Jezus jim v svojem podrobnem odgovoru razkrije znamenje, ki označuje, kdaj bo konec obstoječe judovske stvarnosti in njenega templja. Razkrije pa še več. To znamenje bo pomagalo kristjanom v prihodnosti, da bodo prepoznali, da živijo v času njegove »navzočnosti« in blizu konca celotne zemeljske stvarnosti.

Leta minevajo in apostoli vidijo, da se to, kar je Jezus prerokoval, izpolnjuje. Veliko teh napovedanih stvari se začne dogajati že v času njihovega življenja. Zato budne kristjane, ki živijo 37 let kasneje, leta 70 n. št., bližajoče se uničenje judovske stvarnosti in templja ne ujame nepripravljene. Vendar se v obdobju do vključno leta 70 n. št. ne izpolni čisto vse, kar Jezus napove. Kaj še bo torej zaznamovalo njegovo navzočnost v kraljevski moči? Jezus apostolom odkrije odgovor na to vprašanje.

Jezus napove, da bodo vojne, da se bodo slišale »vesti o vojnah« ter da bo vstal »narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu«. (Matej 24:6, 7) Reče še: »Veliki potresi bodo in kraj za krajem bo doživljal kuge in lakote.« (Luka 21:11) Svoje učence posvari: »Ljudje [bodo] položili roke na vas in vas preganjali.« (Luka 21:12) Nastopili bodo lažni preroki in bodo mnoge zavedli. Naraščala bo nezakonitost in pri večini se bo ljubezen ohladila. Pove tudi, da se bo »dobra novica o kraljestvu [. . .] oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec«. (Matej 24:14)

Resda se Jezusova prerokba v nekaterih pogledih izpolni pred in med uničenjem Jeruzalema po rokah Rimljanov, vendar ali je mogoče, da ima Jezus v mislih še kakšno kasnejšo, večjo izpolnitev? Ali vidite dokaze, da ima Jezusova daljnosežna prerokba svojo glavno izpolnitev v današnjem času?

Jezus kot del znamenja svoje navzočnosti omeni to, da se bo pojavila »gnusoba, ki povzroča opustošenje«. (Matej 24:15) Leta 66 n. št. se ta gnusoba pojavi v obliki rimske vojske, ki se s svojimi malikovalskimi prapori oziroma zastavami utabori pred Jeruzalemom. Rimljani mesto obkolijo in spodkopljejo del njegovega obzidja. (Luka 21:20) Tako »gnusoba« stoji tam, kjer ne bi smela, na mestu, ki ga imajo Judje za »svet kraj«.

Jezus še napove: »Tedaj [bo] velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli več ne bo.« Leta 70 n. št. Rimljani uničijo Jeruzalem. To uničujoče zavzetje judovskega »svetega mesta« in njegovega templja, se res izkaže za veliko stisko, saj je ubitih na stotisoče ljudi. (Matej 4:5; 24:21) Gre za veliko večje uničenje od katerega koli uničenja, ki sta ga kdaj doživela to mesto in judovski narod. Pomeni tudi konec čaščenjske ureditve, ki je bila med Judi v veljavi že stoletja. Potemtakem bo vsaka kasnejša večja izpolnitev Jezusovih preroških besed zagotovo nekaj strašnega.

Jezusov pogovor z apostoli glede znamenja njegove navzočnosti v kraljevski moči in konca stvarnosti še zdaleč ni končan. Jezus jih zdaj posvari pred tem, da bi šli za »lažnimi kristusi in lažnimi preroki«. Pove tudi, da bodo ti želeli zavesti, »če bi bilo mogoče, tudi izbrane«. (Matej 24:24) Toda izbrani se ne bodo dali zavesti. Lažni kristusi so lahko le vidno navzoči. Jezusova navzočnost pa bo nevidna.

Glede večje stiske, ki bo izbruhnila ob koncu sedanje stvarnosti, Jezus reče: »Takoj po stiski tistih dni bo sonce potemnelo, luna ne bo dajala svoje svetlobe, zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo stresle.« (Matej 24:29) Ko apostoli slišijo te srhljive besede, ne vedo, kaj točno se bo zgodilo, gotovo pa bo to nekaj strah zbujajočega.

Kako bodo ti pretresljivi dogodki vplivali na človeštvo? Jezus reče: »Ljudje pa bodo omedlevali od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves obljudeni svet, kajti nebeške sile se bodo stresle.« (Luka 21:26) S tem opisuje obdobje, ki bo najtemačnejše v vsem človekovem obstoju.

Spodbudno pa je to, kar Jezus apostolom še razkrije, namreč da vsi ne bodo žalovali, ko bo Sin človekov prišel »z močjo in veliko slavo«. (Matej 24:30) Jezus je že nakazal, da bo Bog posredoval »zaradi izbranih«. (Matej 24:22) Kako bi se torej morali takšni zvesti učenci odzvati na pretresljivi razvoj dogodkov, ki ga Jezus omenja? Svoje sledilce spodbudi: »Ko pa se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, ker se približuje vaša odrešitev.« (Luka 21:28)

Kako bodo lahko Jezusovi učenci, ki bodo živeli v tem napovedanem obdobju, ugotovili, da se bliža konec? Jezus pove ponazoritev o smokvi: »Takoj ko se njene mlade veje omehčajo in poženejo liste, veste, da je blizu poletje. Tako tudi vi, ko boste vse to videli, vedite, da je on blizu, pred vrati. Resnično vam povem, da ta rod nikakor ne bo preminil, dokler se vse to ne bo zgodilo.« (Matej 24:32–34)

Ko bodo torej njegovi učenci videli izpolnitev mnogih različnih značilnosti znamenja, bi se morali zavedati, da je konec blizu. Jezus učence, ki bodo živeli v tem pomembnem obdobju, opomni:

»Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče. Kakor je bilo namreč v Noetovih dneh, tako bo tudi ob navzočnosti Sina človekovega. Kakor so v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in možile do dneva, ko je Noe vstopil v barko, in se niso zmenili, dokler ni prišel potop ter jih vse odnesel, tako bo tudi ob navzočnosti Sina človekovega.« (Matej 24:36–39) Dogodek, ki ga Jezus uporabi za primerjavo – zgodovinski potop v Noetovih dneh – je zelo vplival na ves svet.

Apostoli, ki poslušajo Jezusa na Oljski gori, brez dvoma ugotovijo, da je treba biti buden. Jezus reče: »Pazite [. . .] nase, da vam ne bo srce kdaj postalo obteženo s prenajedanjem, prekomernim pitjem in življenjskimi skrbmi in da vas ta dan ne bo nepričakovano doletel kakor zanka. Prišel bo namreč na vse, ki prebivajo na površju vse zemlje. Zato bodite budni in ves čas ponižno molite, da bi vam uspelo uiti vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stati pred Sinom človekovim.« (Luka 21:34–36)

Jezus znova pokaže, da to, kar napoveduje, ni omejeno le na eno obdobje in na eno področje. Ne napoveduje dogodkov, ki naj bi se zgodili nekaj desetletij kasneje in bi vplivali zgolj na Jeruzalem oziroma na judovski narod. Jezus kaže na dogodke, ki bodo prišli »na vse, ki prebivajo na površju vse zemlje«.

Pove, da bodo njegovi učenci morali biti pozorni, budni in pripravljeni. To svarilo poudari z drugo ponazoritvijo: »Eno pa vedite: če bi gospodar vedel, ob kateri straži bo tat prišel, bi bedel in ne bi dovolil, da bi mu vlomil v hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, saj bo Sin človekov prišel ob uri, ko si ne boste mislili.« (Matej 24:43, 44)

Jezus svojim učencem da še en razlog za optimizem. Zagotovi jim, da bo, ko se bo njegova prerokba izpolnjevala, obstajal »suženj«, ki bo buden in dejaven. Jezus opiše okoliščine, ki si jih apostoli brez težav predstavljajo: »Kdo je pravzaprav zvesti in preudarni suženj, ki ga je gospodar postavil nad svoje služabnike, da jim ob pravem času daje hrano? Srečen ta suženj, če ga gospodar ob svojem prihodu najde, da tako dela! Resnično vam povem, da ga bo postavil čez vse svoje imetje.« Če pa bi »suženj« postal hudoben in bi začel grdo ravnati z drugimi, bi ga gospodar »najstrožje kaznoval«. (Matej 24:45–51; primerjaj Luka 12:45, 46.)

Vendar Jezus ne želi reči, da bo kakšna skupina njegovih sledilcev postala hudobna. O čem potem želi poučiti svoje učence? Želi, da ostanejo budni in dejavni, kar razjasni še z eno ponazoritvijo.