Toda če zemlja res ni obsojena na propad ali opustošenje, kaj potem pomeni izraz »konec sveta«, ki ga v mnogih svetopisemskih prevodih najdemo v Mateju 24:3? Kaj je ta svet, ki naj bi ga bilo konec? Kdaj naj bi se to zgodilo? Ali bo kdo preživel? Oglejte si naslednji članek, v katerem bomo skušali odgovoriti na ta vprašanja.

BIBLIJA veliko govori o tem, da »svet mine«. Na več mestih daje tudi natančnejše podatke o času, ki mu pravi tudi »zaključek sestava stvari«. Toda kaj pomeni, kadar govori Biblija o »koncu sveta«? Ali naj to pomeni, da bo naš dom, planet zemlja, na katerem živimo, lepega dne uničen? (1. Janezovo 2:17, EI; Matej 24:3, NS)

Če naj bi Bog odstranil z zemlje vse grozote, ki na njej zdaj prevladujejo, mu zato še ni treba uničiti zemlje. Zemlja ne povzroča nevšečnosti današnje človeške družbe. Odgovorni so ljudje, še zlasti ljudje, ki le malo ali sploh nič ne spoštujejo Stvarnika, Boga Jehovo in njegove zakone. Zaradi njih se življenje mnogih na zemlji sprevrača v hudo nočno moro. Da bi se znebil takšnih, Bogu res ni treba uničiti zemlje.

Odstranjenje krivcev

Vzemimo, da bi se ti v hiši zaredile miši, kako bi se jih znebil? Mar bi kar zažgal hišo? Ne! Gotovo bi posegel po kakšnem drugem sredstvu, morda po mišnicah; ali pa bi si priskrbel mačko. Hiše ne bi uničil.

Menda si tudi lisice od časa do časa odpravljajo bolhe, a tako, da jim pri tem ni nič hudega. Postopoma se popolnoma potopijo v vodo, tako da imajo nazadnje nad gladino le še smrček, da bi lahko dihale, zraven pa v gobcu držijo kak predmet ravno na vodni gladini. Bolhe se trumoma selijo z lisičjega trupa, ki počasi tone, in nazadnje prekrijejo predmet, ki ga lisica drži v gobcu. Takrat zvitorepka spusti predmet iz gobca, tako da ga skupaj z bolšjim tovorom odnese voda. Lisica pa ostane nedotaknjena.

Torej ni treba pokončati nekoga ali nečesa, če se hočemo znebiti zajedalcev, ki so se zaredili na njem.

Podobno je Jezus v svoji priliki o koncu sveta dejal, da je kmet zasejal njivo s pšenico, pa je ponoči prišel njegov sovražnik in mednjo zasejal plevel, ljuljko. Vendar kmet ni požgal cele njive samo zato, da bi se rešil ljuljke. Namesto tega je hlapcem, ki so hoteli populiti poganjajoči plevel, rekel takole: »Nikar, da ... ne porujete z njo morda tudi pšenice. Pustite, naj oboje raste do žetve; in ob času žetve poreče žanjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico.« (Matej 13:24–26, 29, 30, 40–42, EI)

Jezus je »konec sveta« primerjal tudi s tem, kar se je zgodilo za časa Noeta v vesoljnem potopu. (Matej 24:37–39) Takrat ni bila pokončana zemlja sama. Bog je zaradi nespodobnega ravnanja takratnega ljudstva dejal: »Iztrebil bom z zemlje človeka, ki sem ga ustvaril.« (1. Mojzesova 6:7, EI) Podobno je tudi apostol Peter zapisal, da je bil za časa Noeta pogubljen »svet brezbožnežev«. Zemlja, naš planet, pa ni izginil. (2. Petrovo 2:5, EI)

Zakaj mnogi mešajo izraz »konec sveta« z uničenjem planeta zemlje? Eden od vzrokov je ta, da v mnogih današnjih religijah prevladujejo takšni nauki.

Popačeni verski nauki

Zmedo o »koncu sveta« so zasejali verski voditelji, ki razlagajo, da ta konec pomeni uničenje zemlje same, in vsega živega na njej. Med zagovorniki te teorije je tudi Arthur S. Maxwell. V svoji knjigi Čas se izteka (Time in Running Out) modruje, da je takšno razdejanje spričo jedrske energije prvič v človeški zgodovini tudi resnično možno. On pravi: »Kako bi moglo nebo izginiti? Kako naj bi prvine razpadle v ognjenih zubljih in zemlja opustela? Šele zdaj, v atomskem veku, polni pomen njegove dramatične vesti postaja kristalno jasen.«

Podoben holokavst nam v lastni različici opisuje Henrry M. Morris v Sveti knjižici (Bibliotheca Sacra): »Osnovne snovi zemeljske zgradbe ne bodo uničene, temveč bodo podvržene silovitim procesom razpadanja, nemara tja do najmanjših atomskih delčkov.« Nato dodaja: »Vodovje, kar ga bo še ostalo na zemlji, bo ali razpadlo ali pa v hipu izparelo. ... Potem, ko se bodo po tem holokavstu atomi nekdanje zemlje začeli znova spajati, bo Bog še enkrat sprožil svojo prvobitno ustvarjalno silo in ‚naredil‘ novo nebo in novo zemljo.«

V Katoliškem teološkem slovarju (Dictionnaire de Théologie Catholique) pa pravi pod geslom »konec sveta« takole: »Katoliška cerkev veruje in uči, da sedanji svet /snovno vesolje/, ki ga je ustvaril Bog, ne bo trajalo večno. ... To se sklada s Svetim pismom, izročilom katoliškega bogoslovja in dognanji sodobne znanosti.« Katoliški Slovar biblijske teologije (Dictionary of Biblical Theology) najprej poveličuje stvarstvo kot »Božjo dobroto« in kot »resnično umetnino«, nato pa opisuje, kako se bodo dobesedne, snovne prvine »popolnoma preobrazile in se mahoma povrnile v prvotni kaos«.

Tudi mnoge druge vodilne religije in evangeličanske skupine pospešujejo podobna gledišča. Ali imajo prav?

Kateri svet bo uničen?

Jezusa so o koncu sveta neposredno vpraševali že njegovi učenci. O tem piše v Mateju 23:3 takole: »Povej nam, ... kakšno bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta?« (EI)

Drugi svetopisemski prevodi nam pomagajo razumeti, da se grška beseda za »svet« (aión), ki je uporabljena v tem odlomku, ne nanaša na dobesedno zemljo ali snovno vesolje. Več svetopisemskih prevodov ta izraz prevaja kot »konec veka«, »konec vekov« ali »poslednji čas«. Slovenski Jubilejni prevod (1984) ga recimo prevaja kot »dovršitev sveta«, angleški prevod Novi svet (New World Translation of the Holy Scriptures) pa celo vrstico prevaja takole: »Kakšno bo znamenje tvoje navzočnosti in zaključka sestava stvari?«

Biblija torej ne napoveduje prihodnosti v senci nekakšnega jedrskega holokavsta ali temu podobnega razpada snovnega vesolja s planetom zemljo vred, marveč uči, da se bo nenadoma končal le hudobni sestav stvari na zemlji. K temu pa sodi vsakršna popačenost, krivičnost in hinavščina, ki danes obstoja, pa naj je politična, trgovska ali verska. Takrat bo vsa propadlost in nravna sprevrženost, vsa hudobija na zemlji z vsemi brezbožneži vred nasilno iztrebljena.

Treba si je ogledati le dve jasni trditvi v Bibliji, ki jima ni treba nikakršne razlage, pa se nam bo razblinil ves strah pred tem, da bo ob »koncu sveta« zemlja uničena. Prvo najdemo v Propovedniku 1:4: »Rodovi odhajajo in drugi prihajajo, zemlja pa vedno ostaja.« (EI) Drugi se pojavlja v Izaiji 45:18, EI: »Kajti tako govori Jehova, stvarnik nebes, ki je Bog, upodobitelj in stvarnik zemlje, ki jo je uredil, ni je ustvaril puste, za bivanje jo je pripravil: Jaz sem Jehova in drugega ni.«

Svet, za katerega Biblija tako izrecno pravi, da bo razdejan, je torej človeški svet, človeštvo, ki ne izvaja Božje volje. »Hudobne pa bodo iztrebili iz dežele (z zemlje, NS) in nezveste iztrgali iz nje.« (Pregovori 2:22, EI) »Jehova ima tožbo zoper narode, gre na sodbo z vsemi ljudmi; izroči hudobneže meču ... Tisti dan bodo ležali od Jehove pobiti od enega konca zemlje do drugega.« (Jeremija 25:31, 33, EI)