Kaj se dogaja z ljubeznijo do bližnjega?
MILIJONI se počutijo izgubljene, prestrašeni so in nesrečni. Na nikogar se nimajo obrniti. »Sama jem, sama se sprehajam, sama spim in pogovarjam se sama s sabo,« je žalostno rekla neka ženska. Le malo ljudi je pripravljenih ponuditi roko in ljubeče pomagati.
Upokojena poslovna ženska pripoveduje: ,Nekega večera je na moja vrata potrkala vdova, ki je stanovala v istem nadstropju kakor jaz. Dejala mi je, da je osamljena. Vljudno, a hladno sem jo zavrnila, da imam veliko dela. Opravičila se mi je, ker me je zmotila, in odšla.‘
Nadalje pripoveduje: ,Bila sem precej ponosna nase, da se nisem dala ujeti takšni puščobi. Naslednjega večera pa mi je telefoniral prijatelj in vprašal, ali sem poznala žensko iz moje zgradbe, ki je prejšnji večer naredila samomor. Če še niste uganili: šlo je prav za žensko, ki je potrkala na moja vrata.‘ Kasneje je ta poslovna ženska rekla, da je bila to zanjo »mučna lekcija«.
Dobro je znano, da lahko dojenčki brez ljubezni umrejo. Tudi starejši lahko umrejo, če ne prejemajo ljubezni. Neko privlačno 15-letno dekle je v poslovilnem sporočilu, preden je naredilo samomor, napisalo: »Ljubezen je to, da nisi več osamljen.«
Sodobna tragedija
Newsweek je pred nekaj leti o etničnem sovraštvu poročal: » ,Sovraži svojega bližnjega‘ je očitno moto leta.« Med spopadi v Bosni in Hercegovini (nekdanjem delu Jugoslavije) so več kot milijon ljudi prisilili, da so zapustili svoj dom, desettisoče pa ubili. Kdo pa? »Naši bližnji,« je žalostno reklo dekle, ki so jo izgnali iz vasi. »Poznali smo jih.«
»Nekoč smo živeli skupaj v miru,« je o 3000 Hutujih in Tutsijih, ki so živeli v vasi Ruganda, povedala neka ženska. The New York Times pravi: »Zgodba te vasi je zgodba Ruande: Hutuji in Tutsiji so živeli skupaj, se med sabo poročali; ni jih zanimalo oziroma niti niso vedeli, kdo je Hutu in kdo Tutsi. Potem pa se je nekaj prelomilo,« in »začelo se je ubijanje.«
Podobno je v Izraelu, kjer Judje in Arabci živijo drug ob drugem, a se mnogi med seboj sovražijo. V 20. stoletju do podobnega prihaja v Severni Irski, v Indiji in Pakistanu, v Maleziji in Indoneziji, med rasami v Združenih državah – da, prav po vsem naseljenem svetu.
Primere etničnega in verskega sovraštva bi lahko naštevali v nedogled. Še nikdar prej ni bilo na svetu tako malo ljubezni.
Kdo je odgovoren?
Sovraštva se podobno kot ljubezni naučimo. Priljubljena pesem pravi, da se otroke »uči, še preden prepozno je, / še preden stari šest ali sedem ali osem let ste, / da vse ljudi sovražite, ki jih vaši sorodniki sovražé«. In danes se zelo uči sovražiti. Še zlasti cerkve niso uspele naučiti svojih članov, naj ljubijo.
Francoski časopis Le Monde je spraševal: »Le kako se lahko človek ogne pomisli, da so Tutsije in Hutuje, ki se sedaj vojskujejo v Burundiju ter Ruandi, učili isti krščanski misijonarji in da so obiskovali iste cerkve?« In res, v Ruandi je namreč, kot poroča National Catholic Reporter, »70 odstotkov ljudi katoličanov«.
Na začetku tega stoletja so se države Vzhodne Evrope obrnile k ateističnemu komunizmu. Zakaj? Leta 1960 je dekan neke teološke fakultete v Pragi (Češkoslovaška) dejal: »Prav mi, kristjani, smo odgovorni za komunizem. [. . .] Ne pozabite, da so bili komunisti nekoč kristjani. In če ne verjamejo v pravičnega Boga, kdo je za to odgovoren?«
Razmislite o tem, kaj so delale cerkve med prvo svetovno vojno. Frank Crozier, brigadni general, je o tej vojni dejal: »Krščanske cerkve so najboljši podpihovalci krvoločnosti, kar jih imamo, in to smo zelo izkoriščali.« Kasneje, po drugi svetovni vojni, je The New York Times pisal: »V preteklosti je katoliška hierarhija skoraj vedno podpirala vojne svojih narodov. Blagoslavljali so čete in molili za zmago, sočasno pa so škofje na drugi strani javno molili za nasproten izid.«
Jezus Kristus pa je v vsem, kar je delal, kazal ljubezen, in apostol Pavel je pisal: »Sami ste od Boga poučeni, da se ljubite med seboj.« (1. Tesaloničanom 4:9) »Pravi kristjani so bratje in sestre v Jezusu Kristusu,« je pisal član uredništva vancouverskega časopisa Sun. »Nikoli, prav nikoli ne bi namerno prizadeli drug drugega.«
Cerkve so torej zelo odgovorne za to, da je danes tako malo ljubezni. Članek, ki je izšel v reviji India Today, pravi: »Vera je prapor, pod katerim se zakrivi najgnusnejše zločine.« Vendar pa obstaja temeljni razlog, zakaj je za našo generacijo tako značilno brezsrčno neupoštevanje drugih.
Zakaj se je ljubezen ohladila
Odgovarja nam Stvarnik. Dobi, v kateri živimo, njegova Beseda Biblija pravi ,zadnji dnevi‘ in za to obdobje še prorokuje, da bodo ljudje »brezsrčni«. Jezus Kristus je o teh ,nevarnih časih‘, ki jih Sveto pismo imenuje tudi ,sklenitev stvarnosti‘, rekel, da se bo takrat »ljubezen pri mnogih ohladila«. (2. Timoteju 3:1–5; Matevž 24:3, NW, 12, SSP)
Današnje pomanjkanje ljubezni je torej eden od dokazov, da živimo v zadnjih dneh tega sveta. K sreči pa to tudi pomeni, da bo ta svet brezbožnih ljudi kmalu nadomestil pravični novi svet, v katerem bo vladala ljubezen. (Matevž 24:3–14; 2. Petrov 3:7, 13)
Toda ali res lahko verjamemo, da bo prišlo do takšne spremembe – da bomo res lahko živeli v svetu, kjer bomo vsi ljudje ljubili drug drugega in skupaj živeli v miru?