V naslednjih treh mesecih rimski deželni upravitelj Sirije, Cestij Gal, s 30.000 vojaki napreduje proti jugu, da bi zadušil judovski upor. S svojo vojsko prispe pred Jeruzalem med šotorskim praznikom in hitro vdre v mesto. Zeloti, ki jih je neprimerno manj kot rimskih vojakov, poiščejo zavetje za tempeljskim obzidjem. Rimski vojaki kmalu pričnejo spodkopavati to obzidje. Jude obide groza. Neverjetno, poganski vojaki uničujejo najsvetejšo judovsko zgradbo! Kristjane, ki so v mestu, pa to spomni na Jezusove besede: ‚Ko boste videli, da gnusoba, stoji na svetem kraju, tedaj naj tisti v Judeji zbežijo v gore.‘ (Matej 24:15, 16) Ali bodo verovali Jezusovim preroškim besedam in temu primerno ravnali? Kot se izkaže nekoliko kasneje, je njihovo življenje odvisno ravno od tega, ali bodo tako ravnali. Toda kako naj zbežijo iz mesta?

Nenadoma in brez jasnega razloga se Cestij Gal s svojo vojsko prične umikati proti obali, zeloti pa so jim tesno za petami. Kakšno presenečenje, stiska, ki je prizadela mesto, je bila skrajšana! Kristjani pokažejo vero v Jezusovo preroško svarilo in iz Jeruzalema zbežijo v Pello, nevtralno mesto, ki leži v gorah na drugi strani Jordana. Zbežijo še pravočasno, saj se zeloti kmalu vrnejo v mesto in Jeruzalemčane prisilijo, da se jim pridružijo v uporu.a Medtem pa kristjani v Pelli na varnem čakajo, kako se bo stvar iztekla.