Sodobniki jo bodo videli

11. Kaj je Jezus rekel o ,tem pokolenju‘?

¹¹ Mnogi Judje so menili, da bo njihov sistem čaščenja, katerega središče je bil tempelj, obstajal še zelo dolgo. Toda Jezus je rekel: »Od smokve pa se učite prilike: Kadar se že njene veje omladé in poženo listje, veste, da je blizu poletje: tako tudi vi, ko vse to ugledate, vedite, da je on blizu, pri vratih. Resnično vam pravim: Ne preide ta rod [to pokolenje, NW], dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja preideta, a besede moje nikoli ne preidejo.« (Matevž 24:32–35, poudarili mi.)

12., 13. Kako so učenci razumeli Jezusove izjave, ki so se nanašale na »to pokolenje«?

¹² V letih pred letom 66 n. š. so kristjani videli izpolnjevanje mnogih predhodnih elementov vseskupnega znamenja – vojne, lakote, celo obsežno oznanjevanje dobre novice o Kraljestvu. (Dejanja 11:28; Kološanom 1:23) In kdaj naj bi nastopil konec? Kaj je hotel Jezus reči z besedami ,To pokolenje [grško geneá] ne bo prešlo‘? Jezus je takrat živeče množice upornih Judov, tudi verske voditelje, pogosto imenoval ,hudobno, prešuštno pokolenje‘. (Matevž 11:16; 12:39, 45; 16:4; 17:17; 23:36; vse NW) Ko je torej na Oljski gori znova govoril o ,tem pokolenju‘, očitno ni imel v mislih celotnega judovskega rodu v vsej zgodovini; niti ni imel v mislih svojih sledilcev, pa čeprav so bili ti ,izvoljeni rod‘. (1. Petrov 2:9) Jezus prav tako ni rekel, da je »to pokolenje« časovno razdobje.

¹³ V mislih je imel takratne uporne Jude, in ti naj bi doživeli izpolnitev napovedanega znamenja. Glede ,tega pokolenja‘ iz Lukeževega evangelija 21:32 je profesor Joel B. Green napisal: »V tretjem evangeliju besedna zveza ,to pokolenje‘ (in njej sorodne zveze) dosledno zaznamuje tisto vrsto ljudi, ki se upirajo Božjemu namenu. [. . .] [Nanaša se na] ljudi, ki trdovratno zavračajo Božji namen.«b

14. Kaj je doživljalo takratno »pokolenje« in kako drugače se je vse razpletlo za kristjane?

¹⁴ Hudobno pokolenje judovskih upornikov, ki so lahko opazovali izpolnjevanje znamenja, naj bi doživelo tudi konec. (Matevž 24:6, 13, 14) In res so ga doživeli! Leta 70 n. š. se je rimska vojska vrnila pod poveljstvom Tita, sina cesarja Vespazijana. Skoraj nemogoče si je predstavljati trpljenje Judov, ki so se znova znašli ujeti v mestu.c Očividec Jožef Flavij poroča, da je do takrat, ko so Rimljani razdejali mesto, umrlo približno 1,100.000 Judov, kakih 100.000 pa so jih odpeljali v ujetništvo. Večina teh je kmalu umrla strašne smrti zaradi lakote ali pa v rimskih gledališčih. Stiska v letih 66–70 n. š. je bila največja, kar sta jih Jeruzalem in judovska stvarnost kdaj doživela oziroma kar jih bosta kdaj doživela. Kako drugače se je vse izteklo za kristjane, ki so ubogali Jezusovo preroško svarilo in po odhodu rimske vojske leta 66 n. š. zbežali iz Jeruzalema! Maziljeni krščanski ,izvoljeni‘ so bili leta 70 n. š. ,rešeni‘ oziroma obvarovani. (Matevž 24:16, 22, SSP)