Rešeni ‚hudobnega pokolenja‘

»O rod [pokolenje, NW] neverni in popačeni, doklej bom pri vas in vas bom trpel?« (LUKEŽ 9:41)

 1. a) Kaj naznanjajo naši nadlog polni časi? b) Kaj pravi Sveto pismo o preživelcih?

ŽIVIMO v času, polnem nadlog. Potresi, poplave, lakote, bolezni, brezpravnost, bombni napadi, strašne vojne – v vsem tem in še mnogo drugem se v našem dvajsetem stoletju utaplja človeštvo. Vendar največja od vseh nadlog grozi v bližnji prihodnosti. Katera pa? »Velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo.« (Matevž 24:21) Kljub temu lahko mnogi z veseljem pričakujemo srečno prihodnost! Kako to? V Božji lastni Besedi je namreč opisana »velika množica, ki je nihče ni mogel sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov [. . .] To so tisti, ki prihajajo iz stiske velike [. . .] Lačni ne bodo več, ne žejni več [. . .] in Bog obriše vsako solzo ž njih oči.« (Razodetje 7:1, 9, 14-17)

 2. Kako so se prvič preroško izpolnile uvodne vrstice Matevževega evangelija 24. poglavja, Markovega 13. poglavja in Lukeževega 21. poglavja?

² Navdihnjeni zapisi v Matevževem evangeliju 24:3-22, Markovem evangeliju 13:3-20 in Lukeževem evangeliju 21:7-24 nas seznanjajo z Jezusovim preroškim opisom »sklenitve te stvarnosti« (NW).a Ta prerokba se je prvič izpolnila na pokvarjeni judovski stvarnosti v prvem stoletju našega štetja. Svoj vrhunec je dosegla v ‚veliki stiski‘, kakršne Judje dotlej še niso doživeli. Celotni verski in politični ustroj njihove ureditve, katere središče je bil jeruzalemski tempelj, se je zrušil in nikoli več ni bil obnovljen.

 3. Zakaj je danes nujno poslušati Jezusovo prerokbo?

³ Preglejmo zdaj, v kakšnih razmerah se je prvič izpolnila Jezusova prerokba. To nam bo pomagalo, da bomo bolje razumeli današnjo vzporedno izpolnitev. Hkrati pa nam bo tudi pokazalo, kako nujno je, da zdaj pozitivno ukrepamo, če hočemo preživeti največjo stisko, ki grozi vsemu človeštvu. (Rimljanom 10:9-13; 15:4; 1. Korinčanom 10:11; 15:58)

»Konec« – kdaj?

4., 5. a) Zakaj je bogaboječe Jude iz prvega stoletja n. š. zanimala prerokba iz Daniela 9:24-27? b) Kako se je ta prerokba izpolnila?

⁴ Okoli leta 539 pr. n. š. je Božji prerok Daniel v videnju videl dogodke, ki naj bi se zgodili v zadnjem od ‚sedemdesetih‘ letnih »tednov«. (Daniel 9:24-27) Obdobje teh »tednov« se je začelo leta 455 pr. n. š., ko je perzijski kralj Artakserks odredil, naj obnovijo Jeruzalem. Zadnji »teden« pa se je začel leta 29 n. š., ko je Jezus Kristus ob krstu in maziljenju nastopil v vlogi Mesija.b Ta časovni podatek iz Danielove prerokbe so bogaboječi Judje v prvem stoletju n. š. dobro poznali. Tako na primer v Lukeževem evangeliju 3:15 o množicah, ki so se leta 29 n. š. gnetle, da bi poslušale pričevanje Janeza Krstnika, piše: »Ljudstvo [je] čakalo, in so vsi mislili v srcih svojih o Janezu, če ni nemara on Kristus.«

⁵ Sedemdeseti »teden« naj bi pomenil sedem let posebne milosti za Jude. Začel se je leta 29 n. š. ter zajemal Jezusov krst in službo, njegovo žrtveno smrt »na sredini tedna«, leta 33 n. š., ter nato trajal še drugo ‚polovico tedna‘ vse do leta 36 n. š. V tem ‚tednu‘ je bila še zlasti bogaboječim Judom in judovskim spreobrnjencem naklonjena možnost, da postanejo Jezusovi maziljeni učenci. Toda leta 70 n. š., ob času, ki ni bil vnaprej znan, so rimske legije pod Titom pokončale odpadniško judovsko ureditev. (Daniel 9:26, 27)

 6. a) Kako je leta 66 n. š. ,gnusoba razdejanja’ začela svoj bojni pohod in kako so se odzvali kristjani? b) Kdo je preživel in zaradi katerega svojega prepotrebnega dejanja?

⁶ Judovsko duhovništvo, ki je onečaščalo jeruzalemski tempelj in sodelovalo pri umoru samega Božjega Sina, je bilo tako izbrisano. Izginili pa so tudi narodni in rodovni zapisi. Tako noben Jud ni mogel več pravno dokazati duhovniškega ali kraljevskega porekla. Na srečo pa so bili pred tem za kraljevsko duhovništvo že odbrani maziljeni duhovni Judje, da bi tako ‚oznanjali kreposti‘ Boga Jehova. (1. Petrov 2:9) Kristjani so to vojaško silo, rimsko vojsko, že ko je leta 66 n. š. prvič oblegala Jeruzalem in celo spodkopala tempeljsko področje, prepoznali za »‚gnusobo razdejanja‘, ki jo je napovedal prorok Daniel, da stoji na svetem kraju«. Zato so tako kristjani iz Jeruzalema kakor tudi tisti iz Judeje poslušali Jezusovo preroško zapoved in zbežali v gore na varno. (Matevž 24:15, 16; Lukež 21:20, 21)

7., 8. Katero »znamenje« so videli kristjani, toda česa niso vedeli?

⁷ Ti zvesti judovski kristjani so tako lahko videli izpolnitev Danielove prerokbe in bili priče hudim vojnam, lakotam, kugam, potresom in brezpravnosti, kar je vse Jezus napovedal, da bo del »znamenja [. . .] sklenitve stvarnosti« (NW). (Matevž 24:3) Toda ali jim je Jezus povedal, kdaj natanko bo Jehova izvršil obsodbo nad takratno pokvarjeno ureditvijo? Ne. Kar je napovedal za vrhunec svoje prihodnje kraljevske navzočnosti, je prav gotovo veljalo tudi za ‚veliko stisko‘ v prvem stoletju, in sicer: »Za tisti dan in uro pa nihče ne ve, ne angeli nebeški, ne Sin, edini Oče sam.« (Matevž 24:36)

⁸ Judje so iz Danielove prerokbe lahko izračunali, kdaj bo Jezus nastopil kot Mesija. (Daniel 9:25) Niso pa zvedeli nobenega datuma, kdaj naj bi prišla »velika stiska«, ki je nazadnje opustošila odpadniško judovsko stvarnost. Šele po samem uničenju Jeruzalema in njegovega templja so ugotovili, da je bila 70. leta n. š. Vsekakor pa so poznali tudi Jezusove preroške besede: »Ne preide ta rod [pokolenje, NW], dokler se vse to ne zgodi.« (Matevž 24:34) Beseda »pokolenje« je tu očitno naobrnjena drugače kakor v knjigi Propovednik 1:4, kjer je govor o tem, kako pokolenja drug za drugim prihajajo in po določenem času odhajajo.

»To pokolenje« – za kaj pri tem gre

 9. Kako slovarji opredeljujejo grško besedo geneá?

⁹ Kako pa so štirje apostoli, ki so z Jezusom sedeli na Oljski gori in poslušali njegovo prerokbo o »sklenitvi stvarnosti«, razumeli zvezo »to pokolenje«? Beseda »pokolenje« je v evangelijih prevedena iz grške besede geneá, ki jo sodobni slovarji opredeljujejo takole: »Dob[esedno] tisti, ki im[ajo] skupnega prednika.« (Greek-English Lexicon of the New Testament Walterja Bauerja) »Tisti, ki se rodijo, družina; [. . .] zapovrstni členi rodovnika [. . .] ali človeškega rodu [. . .] ali pa vseh ljudi, ki živijo v istem času, Mat. 24:34; Mar. 13:30; Luk. 1:48; 21:32; Fil. 2:15, še zlasti pa pripadnikov judovskega rodu, živečega v istem obdobju.« (W. E. Vineov Expository Dictionary of New Testament Words) »Kdor je rojen, ljudje, ki imajo skupen izvor, družina; [. . .] vsi ljudje, ki živijo v istem času: v Mt. xxiv. 34; Mr. xiii. 30; Lk. i. 48 [. . .] je rabljena še pos[ebej] za judovski rod, ki živi v nekem in istem obdobju.« (J. H. Thayerjev Greek-English Lexicon of the New Testament)

10. a) Katero identično opredelitev sta povedala dva izvedenca, ko sta navedla Matevžev evangelij 24:34? b) Kako to opredelitev podpira neki teološki slovar in nekateri biblijski prevodi?

¹⁰ Torej, tako Vine kot Thayer navajata Matevžev evangelij 24:34, ob tem ko »to pokolenje« (he geneá haúte) opredeljujeta kot »vsi ljudje, ki živijo v istem času«. To opredelitev podpira tudi Theological Dictionary of the New Testament (1964), ko pravi: »To, da Jezus rabi besedo ‚pokolenje‘, izraža, da ima pri tem na umu nekaj splošnega: Jezus meri na celotno ljudstvo in se zaveda, da so si enotni v grehu.« Ko je bil Jezus na zemlji, je bilo pri Judih res očitno, da so si ‚enotni v grehu‘, prav tako kot je to značilno za današnjo svetovno ureditev.c

11. a) Katera avtoriteta bi nas morala predvsem voditi, ko določamo, kako naobrniti besedno zvezo he geneá haúte? b) In kako je ta avtoriteta uporabljala to zvezo?

¹¹ Kristjani, ki to preučujejo, se seveda ravnajo predvsem po tem, kako so to grško zvezo he geneá haúte ali »to pokolenje« rabili navdihnjeni evangelisti. Ti so jo dosledno rabili v negativnem pomenu. Tako je Jezus judovske verske voditelje imenoval »kače, gadja zalega« in dodal, da bo »to pokolenje« obsojeno na geheno. (Matevž 23:33, 36) Pa je ta obsodba letela le na hinavsko duhovščino? Nikakor. Učenci so Jezusa kar nekajkrat slišali izreči zvezo »to pokolenje«, pri čemer je že po pravilu šlo pri njej za veliko več. Za kaj pa?

‚To hudobno pokolenje‘

12. Kako je Jezus pred poslušajočimi učenci povezal ‚množico‘ s ‚tem pokolenjem‘?

¹² Leta 31 n. š., malo po pashi, ko je Jezus na veliko oznanjeval po Galileji, so ga učenci slišali, kako je »množici« povedal tole: »Komu naj pa primerjam ta rod [pokolenje, NW]? Podoben je otrokom, ki posedajo po trgu in kličejo tovarišem svojim in pravijo: Piskali smo vam, in niste plesali; žalostinke smo peli, in niste jokali. Kajti prišel je Janez [Krstnik], in ne jé in ne pije, pa pravijo: Hudiča ima! Prišel je Sin človekov [Jezus] in jé in pije, pa pravijo: Glejte človeka požeruha in pijanca, mitarjev in grešnikov prijatelja!« Tej breznačelni ,množici‘ je bilo res nemogoče ustreči! (Matevž 11:7, 16-19)

13. Koga je Jezus v navzočnosti svojih učencev identificiral in obsodil za »to hudobno pokolenje«?

¹³ »Nekateri pismarjev in farizejev« so Jezusa pozneje leta 31 n. š., ko je bil s svojimi učenci na drugi oznanjevalski turneji po Galileji, vprašali po znaku. Takrat je njim in »množici«, ki je bila zraven, odvrnil: »Hudobni in prešeštni rod [pokolenje, NW] išče znamenja, a ne bo mu dano znamenje razen znamenja proroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu morskega velikana tri dni in tri noči, tako bode Sin človekov v krilu zemlje tri dni in tri noči. [. . .] Tako bode tudi temu hudobnemu rodu [pokolenju, NW].« (Matevž 12:38-46) To »hudobno pokolenje« je očitno zajemalo tako verske voditelje kot tudi ‚množico‘, ki niso nikoli dojeli znamenja, ki se je izpolnilo z Jezusovo smrtjo in vstajenjem.d

14. Katero obsodbo nad saduceji in farizeji so učenci Jezusa slišali izreči?

¹⁴ Po pashi leta 32 n. š., ko je Jezus skupaj z učenci prišel v magadansko galilejsko področje, so saduceji in farizeji spet vprašali po znaku. In Jezus je ponovil: »Hudobni in prešeštni rod [pokolenje, NW] išče znamenja; a ne bo mu dano znamenje razen znamenja proroka Jona.« (Matevž 16:1-4) Ti verski hinavci so bili kot voditelji vsekakor zelo graje vredni v tej nezvesti ,množici‘, ki jo je Jezus obsodil kot »to hudobno pokolenje«.

15. Kako se je Jezus z učenci malo pred spremenjenjem in nato še takoj po njem srečal s »tem pokolenjem«?

¹⁵ Jezus je proti koncu svoje službe po Galileji poklical k sebi množico in učence ter jim rekel: »Kdor se sramuje mene in besed mojih v tem prešeštnem in grešnem rodu [pokolenju, NW], sramoval se bo tudi Sin človekov njega.« (Marko 8:34, 38) Očitno je torej, da so to »prešeštno in grešno pokolenje« sestavljale množice neskesanih Judov tistega časa. Jezusa je nekaj dni zatem, po spremenjenju, ko je s svojimi učenci ‚prišel k množici‘, neki moški prosil, naj mu ozdravi sina. Jezus pa je pripomnil: »O neverni in popačeni rod [pokolenje, NW] doklej bodem še z vami? doklej bom vas še trpel?« (Matevž 17:14-17; Lukež 9:37-41)

16. a) Katero obsodbo ‚množic‘ je Jezus ponovil v Judeji? b) In kako je »to pokolenje« zagrešilo najhudobnejši zločin?

¹⁶ Nekoč po šotorskem prazniku leta 32 n. š., verjetno v Judeji, je Jezus, »ko so se [. . .] množice zbirale« pri njem, le-te ponovno obsodil, rekoč: »Ta rod [pokolenje, NW] je hudoben rod [pokolenje, NW]: znamenja išče, ali ne bo se mu dalo znamenje, razen znamenja Jona proroka.« (Lukež 11:29) Nazadnje so verski voditelji Jezusa pripeljali na zaslišanje, in Pilat jim je predlagal, da ga izpusti. Toda poročilo se takole glasi: »Višji duhovniki in starejšine pregovore množice, naj zahtevajo Baraba, Jezusa pa pogube. [. . .] Reče jim Pilat: Kaj naj storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus? Vsi mu reko: Križaj ga! Poglavar pa reče: Kaj pa je hudega storil? Oni pa še bolj vpijejo: Križaj ga!« To »hudobno pokolenje« je zahtevalo celo Jezusovo kri! (Matevž 27:20-25)

17. Kako so se nekateri iz ‚tega popačenega pokolenja‘ odzvali na Petrovo pričanje ob binkoštih?

¹⁷ »Nezvesto in popačeno pokolenje«, ki so ga hujskali njegovi verski voditelji, je bilo tako glavni krivec za smrt Gospoda Jezusa Kristusa. Petdeset dni pozneje, ob binkoštih leta 33 n. š., so učenci prejeli sveti duh in začeli govoriti v različnih jezikih. Takrat je apostol Peter, ko se je zaslišal šum in ‚se je sešla množica‘, ki jo je nagovoril z »možje Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu«, rekel: »Tega [Jezusa] [. . .] ste vzeli in po rokah krivičnikov na križ razpeli in umorili.« In kako so se odzvali nekateri od teh poslušalcev? ‚Zbodlo [jih] je v srce.‘ Peter jih je nato pozval, naj se pokesajo, ter jim ‚pričeval in jih opominjal, rekoč: Rešite se tega popačenega pokolenja‘! Na to se je odzvalo kakih tri tisoč ljudi in vsi ti so »besedo njegovo radi sprejeli, [in] so bili krščeni«. (Dejanja 2:6, 14, 23, 37, 40, 41)

»To pokolenje« prepoznano

18. Na koga se dosledno nanaša Jezusova raba izraza »to pokolenje«?

¹⁸ Kaj je torej »pokolenje«, ki ga je Jezus pred svojimi učenci tako pogosto omenjal? In kako so oni razumeli njegove besede »Ne preide to pokolenje, dokler se vse to ne zgodi«? Jezus prav gotovo ni spreminjal svoje ustaljene rabe zveze »to pokolenje«. To je dosledno rabil za takrat živeče množice in njihove ‚slepe vodnike‘, ki so sestavljali judovski narod. (Matevž 15:14) »To pokolenje« je torej doživelo vse gorje, ki ga je Jezus napovedal, nato pa prešlo, ko je nad Jeruzalem prišla »velika stiska«, ki ji ni bilo primere. (Matevž 24:21, 34)

19. Kdaj in kako sta prešla »nebo in zemlja« judovske ureditve?

¹⁹ Jehova je v prvem stoletju sodil Jude. Kateri so se pokesali in začeli verovati v Jehovovo milostno pripravo po Kristusu, so bili rešeni iz te ‚velike stiske‘. Vse napovedane reči so se, tako kot je dejal Jezus, zgodile, nato pa sta »nebo in zemlja« judovske stvarnosti – celoten narod s svojimi verskimi voditelji in hudobno družbo vred – prešla. Jehova je izvršil obsodbo! (Matevž 24:35; primerjaj 2. Petrov 3:7.)

20. Kateri času primeren nasvet nujno velja za vse kristjane?

²⁰ Judje, ki so pazili na Jezusove preroške besede, so se zavedali, da njihova rešitev ni odvisna od tega, da računajo trajanje kakega ‚pokolenja‘ oziroma dolžino ‚časov in ur‘, temveč od tega, da ostanejo ločeni od tedanjega hudobnega pokolenja in vneto izpolnjujejo Božjo voljo. Tudi judovski kristjani iz prvega stoletja so morali poslušati nasvet, ki ga najdemo v sklepnih besedah Jezusove prerokbe, ki se sicer nanašajo na večjo izpolnitev v naših dneh: »Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim.« (Lukež 21:32-36; Dejanja 1:6-8)

21. Kateri nenaden dogodek lahko pričakujemo v bližnji prihodnosti?

²¹ Danes je »veliki dan GOSPODOV [Jehovov, NW] [. . .] blizu [. . .] in silno hiti«. (Zefanija 1:14-18; Izaija 13:9, 13) Nenadoma, ob ‚dnevu in uri‘, ki ju je določil sam Jehova, se bo njegov bes sprostil nad svetovne verske, politične in trgovske elemente, kakor tudi na svojeglavo ljudstvo, iz katerega sestoji sodobno »hudobno in prešeštno pokolenje«. (Matevž 12:39; 24:36; Razodetje 7:1-3, 9, 14) Kako pa ste lahko rešeni iz ‚velike stiske‘? Na to bo odgovoril naslednji članek. Hkrati pa bo spregovoril tudi o veličastnem upanju za prihodnost.

[Podčrtne opombe]

Kako bi odgovorili?

◻ Kaj se naučimo iz izpolnitve Danielove knjige 9:24-27?

◻ Kako sodobni slovarji opredeljujejo biblijsko rabo zveze »to pokolenje«?

◻ Kako je Jezus dosledno rabil izraz »pokolenje«?

◻ Kako se je Matevžev evangelij 24:34, 35 izpolnil v prvem stoletju?

[Slika na strani 12]

Jezus je »to pokolenje« primerjal z množico neposlušnih otrok

[Slika na strani 15]

Le Jehova je že vnaprej poznal uro izvršitve obsodbe nad hudobno judovsko ureditvijo