Ohraniti življenje v času lakote
1. Kako modro je ravnal Jožef v letih obilja in koliko so imeli žita?
JOŽEF je takoj potem, ko je bil imenovan za oskrbnika za prehrano, prepotoval cel Egipt. Preden so prišla leta obilja, je že vse dobro organiziral. Nato je vsa dežela bogato rodila! Jožef je torej zbiral živila s polj okrog vseh mest in jih shranjeval v mestih. Jožef »je zbral žita kakor peska ob morju, silno mnogo, tako da je nehal meriti, ker se ni dalo več meriti.« (1 Mojzesova 41:46—49, EI)
2. Kaj vse so ljudje morali žrtvovati, da so dobili hrano?
2 Sedem let obilja se je končalo in začela se je lakota, kot je Jehova napovedal — ta lakota pa ni zadela samo Egipt, temveč je bila ‘lakota po vsej zemlji.’ Ko so pričeli lačni Egipčani pri faraonu prositi kruha, jim je ta rekel: »Pojdite k Jožefu, kar vam poreče, storite!« Jožef je Egipčanom prodajal žito, dokler so imeli kaj denarja. Nato so mu plačevali z živino. Nazadnje so prišli ljudje k Jožefu in mu dejali: »Kupi nas in našo zemljo za živež in bomo hkrati z našo zemljo faraonova last.« Tako je kupil Jožef vso egiptovsko deželo za faraona. (1 Mojzesova 41:53—57, EI; 47:13—20, EI)
Priprava za duhovno hrano
3. S pomočjo koga se bo, kot je napovedal Jezus, hrana pravočasno razdeljevala?
3 Egipčanom je žito, ki ga je Jožef razdeljeval pomenilo življenje. Enako je za preživetje kristjanov, ki so se po Jezusu Kristusu, večjem Jožefu, predali Bogu in postali njegovi služabniki, potrebna prava duhovna hrana. Jezus je v času svoje zemeljske službe napovedal, da bodo njegovi maziljeni nasledniki nosili odgovornost razdeljevanja živeža. Vprašal je: »Kdo neki je zvesti in modri hlapec, ki ga je postavil gospodar njegov nad svojimi posli, da jim daje hrano ob pravem času? Blagor tistemu hlapcu, ki ga najde gospodar njegov, kadar pride, da tako dela.« (Matej 24:45, 46)
4. V čem se današnja preskrba razreda hlapca ujema s tisto v Jožefovih dneh?
4 Zvesti ostanek tega razreda »modrega hlapca« se poglablja v Sveto pismo, da bi Jehovi predane priče in zainteresirani ljudje po svetu dobili duhovno hrano, ki jo potrebujejo za preživetje. »Hlapec« gleda na to dolžnost kot na sveto dolžnost in jo opravlja kot sveto službo Jehovi. Poleg tega je organiziral skupščine in jih oskrbuje z biblijsko literaturo v takšnih količinah, da imajo za javno setev na svojih območjih obilje kraljevskega »semena.« To se ujema s tistim, kar je nekoč naredil Jožef, ko je zbral prebivalstvo v mesta in jih oskrbel z žitom, in sicer ne le toliko, da so preživeli, temveč so ga imeli tudi za setev. (1 Mojzesova 47:21—25; Marko 4:14, 20; Matej 28:19, 20)
5. a) Kakšnim potrebam Božje hiše v času krize »hlapec« posveča posebno pozornost? b) Kako lahko »obilje« duhovnih priprav primerjamo z Jožefovim časom?
5 Celo, če je javno oznanjevanje prepovedano in Jehovine priče preganjajo, ima »zvesti hlapec« oskrbo z duhovno hrano za svojo sveto dolžnost. (Apostolska dela 5:29, 41, 42; 14:19—22) Ob nesrečah, kot so neurja, poplave in potresi, skrbi »hlapec« za to, da se zadovolji tako fizičnim kakor tudi duhovnim potrebam Božje hiše. Celo tisti, ki so bili v koncentracijskih taboriščih, so redno dobivali tiskano besedo. Tudi državne meje ne morejo preprečiti pretok duhovne hrane do tistih, ki jo potrebujejo. Seveda to zahteva pogum, vero v Jehovo in pogosto tudi silno iznajdljivost, da se takšna oskrba s hrano ne prekine. Samo v letu 1986 je »hlapec« ‘pridelal’ 43 958 303 Biblij in vezanih knjig kakor tudi 550 216 455 časopisov — zares velika količina — »kakor peska ob morju.«
Maščevanje, kazen ali usmiljenje?
6., 7. a) Kako je lakota prisilila deset Jožefovih polbratov, da so se priklonili Jožefu? b) V katerem pogledu je bil tudi Jožef preizkušen?
6 Lakota je tako prišla tudi v kanaansko deželo. Jakob je poslal deset Jožefovih polbratov v Egipt, da bi nakupili žita. Benjamina, edinega Jožefovega pravega brata, ni poslal z njimi, ker se je bal, kot je rekel, »da ga ne zadene nesreča.« Ker je žito prodajal Jožef, so prišli njegovi bratje k njemu in padli pred njim na kolena. Niso spoznali svojega brata, toda on je vedel, kdo so. (1 Mojzesova 42:1—7)
7 Jožef se je sedaj spomnil svojih sanj. Toda, kaj naj stori? Se jim naj maščuje? Jim naj glede na to, da so v veliki stiski, odpusti vse, kar je zaradi njih skusil? Kako hudo bolečino so prizadejali njegovemu očetu? Naj to pozabi? Kaj njegovi bratje sedaj mislijo o veliki krivici, ki so jo zagrešili? Tudi Jožef je bil glede tega v preizkušnji. Ali bo ravnal tako, kot je pozneje pokazal večji Jožef, Jezus Kristus in je zapisano v 1. Petrovem pismu 2:22, 23: »On ni storil greha, tudi zvijača se ni našla v ustih njegovih; psovan ni psoval, trpeč ni pretil, temveč je vse prepuščal tistemu, ki sodi pravično.«
8. Komu se je pustil Jožef voditi, in kaj to ponazarja glede Jezusa in njegovih učencev?
8 Ker je Jožef lahko v razvoju dogodkov videl Božjo voljo, je vestno upošteval Božje zakone in načela. Jezus je enako vedno pazil, da je ‘spolnjeval voljo svojega Očeta,’ in on je tudi tisti, ki daje ‘vsakemu, ki veruje vanj,’ upanje na večno življenje. (Janez 6:37—40) Tudi njegovi maziljeni učenci izpolnjujejo kot »poslanci namesto Kristusa« svojo sveto dolžnost, in »govorijo ... ljudstvu vse besede tega življenja.« (2 Korinčanom 5:20; Apostolska dela 5:20)
9., 10. a) Kako je Jožef ravnal in zakaj? b) Kako se lahko Jožefovo usmiljenje primerja z Jezusovim?
9 Jožef svojim bratom ni takoj povedal, kdo je. Z njimi je trdo govoril po prevajalcu in jim rekel: »Ogleduhi ste!« Ker so govorili o mlajšem bratu, je od njih zahteval, da dokažejo resničnost svojih besed in ga pripeljejo s seboj v Egipt. Jožef je slišal, kako so se vsi skesani pogovarjali, da se jim s tem preobratom dogodkov maščuje, ker so Jožefa prodali v suženjstvo. Jožef se je obrnil stran in jokal. Kljub temu je dal Simona zvezati in je moral ostati v Egiptu, dokler se ne bodo vrnili z Benjaminom. (1 Mojzesova 42:9—24)
10 Jožef se ni maščeval za krivico, ki so mu jo storili. Hotel je le ugotoviti ali se iskreno in iz srca kesajo, da bi potem bil z njimi usmiljen. (Malahija 3:7; Jakob 4:8) Ker je pokazoval podobno sočutje kot kasneje Jezus, jim ni dal samo napolniti vreče, temveč je vsakemu v njegovo vrečo vrnil tudi denar. Poleg tega jim je dal hrano za na pot. (1 Mojzesova 42:25—35; primerjaj Matej 11:28—30.)
11. a) Na kaj je bil Jakob še nekaj časa prisiljen in zakaj je nazadnje popustil? b) Kako je v Rimljanom 8:32 in v 1. Janezovem 4:10 tudi nam zagotovljena Božja ljubezen?
11 Ko so pojedli vse, kar so kupili, je Jakob prosil devet sinov, naj zopet gredo v Egipt in kupijo hrane. Toda glede Benjamina jih je prosil: »Ne pojde doli moj sinček z vami; zakaj brat njegov je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na potu, na katerega se pripravljate, spravite sivo glavo mojo z žalostjo v grob.« Po mnogem pregovarjanju in zatem ko se je Juda osebno ponudil, da bo skrbel za Benjamina, je oklevajoče privolil in vzeli so dečka s seboj. (1 Mojzesova 42:36 do 43:14)
12., 13. a) Kako je Jožef ugotovil, kakšno je stališče srca njegovih bratov? b) Zakaj je bilo po tem odkritju njegovo usmiljenje upravičeno?
12 Ko je Jožef videl, da je z brati prišel Benjamin, jih je povabil v svojo hišo, kjer jih je pogostil. Poskrbel je za to, da je bil Benjaminov obrok petkrat večji od ostalih. Nato je svoje brate še enkrat preskusil. Zopet so vrnili njihov denar nazaj v njihove vreče, Jožefovo srebrno kupo pa so dali v Benjaminovo vrečo. Ko so odšli, je za njimi poslal svojega upravnika z obtožbo, da so mu ukradli kupo; le-ta je preiskal njihove vreče. Ko so kupo našli v Benjaminovi vreči, so bratje v obupu raztrgali svoja vrhnja oblačila. Odpeljali so jih nazaj pred Jožefa. Z ganljivimi besedami je Juda prosil za usmiljenje in se ponudil za sužnja namesto Benjamina, da bi se deček lahko vrnil k svojemu očetu. (1 Mojzesova 43:15 do 44: 34)
13 Jožef se je prepričal, da so se njegovi bratje spremenili, in ni mogel več skrivati svojih občutkov. Zatem ko je vse druge poslal ven, je povedal: »Jaz sem Jožef, brat vaš, ki ste ga prodali v Egipt. Ali sedaj se ne žalite in ne jezite se sami nad seboj, da ste me prodali sem: zakaj Bog me je poslal pred varni, da ohrani življenje, ... da vam zavaruje ostanek na zemlji in vas ohrani v življenju za veliko rešitev.« Nato je bratom še dejal: »Hitite in pojdite gori k očetu mojemu ter mu recite: ... ‘Pridi doli k meni, ne odlašaj! In boš prebival v deželi Gosenski. ... In živil te bom tam, ker še pet let bode lakota, da ne obubožaš ti in rodbina tvoja in vse, kar imaš’.« (1 Mojzesova 45:4—15)
14. Kakšno radostno vest so povedali Jakobu?
14 Zatem ko je faraon slišal o Jožefovih bratih, je napotil Jožefa, naj gre z vozovi po svojega očeta in vso njegovo družino, in jih pripelje v Egipt, kjer bodo dobili najboljši del dežele. Ko je Jakob slišal vse, kar se je zgodilo, je njegov duh oživel in vzkliknil je: »Dovolj mi je! Še živi Jožef, sin moj; pojdem in videl ga bom preden umrjem!« (1 Mojzesova 45:16—28)
Obilje duhovne hrane
15. Od koga danes pričakujemo duhovno hrano in kdaj nam je zagotovljeno obilje?
15 Kaj vse to pomeni za nas danes? Ker se zavedamo svojih duhovnih potreb, se obračamo k tistemu, ki je mnogo večji od prijaznega faraona Jožefovega časa. To je suvereni Gospod Jehova, ki skrbi za preživetje in vodstvo v teh mračnih dneh, ko je svet sestradan, ker ne pozna biblijskih resnic. Trudimo se za njegovo Kraljestvo in prinašamo takorekoč vso svojo desetino v njegova skladišča. Velikodušno je odprl »zatvornice neba« in izliva blagoslove »do preobilja«! (Malahija 3:10, EI)
16. a) Kje edino se danes najde »hrano« za preživetje? b) Kako se je razširila setev »žita« med lačno človeštvo?
16 Na Jehovini desnici je njegov Oskrbnik za prehrano, sedaj ustoličeni Kralj, oslavljeni Jezus. (Apostolska dela 2:34—36) Kot so se takrat morali ljudje prodajati za sužnje, če so hoteli preživeti, tako morajo danes vsi, ki želijo živeti, priti k Jezusu, postati njegovi sledilci in se predati Bogu. (Luka 9:23, 24) Kakor je Jakob napotil svoje sinove, naj gredo po hrano k Jožefu, tako vodi Jehova skesane ljudi k svojemu ljubljenemu sinu, Jezusu Kristusu. (Janez 6:44, 48—51) Jezus zbira svoje sledilce v skupščine, primerjane z mesti — danes jih je po vsej zemlji več kot 52 000 — kjer se hranijo od obilja duhovne hrane in dobijo še dodatnega »žita« kot »seme« za setev na polju. (1 Mojzesova 47:23, 24; Matej 13:4—9, 18—23) Te Jehovine priče so voljni delavci! Vedno več je med njimi prostovoljcev za polnočasno pionirsko službo, v enem mesecu v preteklem letu jih je v tem prednostnem delu sodelovalo najvišje število 595 896. Povprečno več kot 11 pionirjev v vsaki skupščini!
17. Katera druga prerokba je podobna poročilu o združitvi desetih polbratov z Jožefom?
17 Zanimivo je, da se je vseh deset Jožefovih polbratov, ki so se pokesali zaradi prejšnjega gledišča in ravnanja, z njim združilo v Egiptu, ki skupaj s Sodomo ponazarja svet v katerem je bil Jezus pribit na kol. (Razodetje 11:8) To nas spomni na prerokbo iz Zaharije 8:20—23, ki ima svoj višek v opisu »desetih mož,« ki so dejali: »Z vami pojdemo,« to je, z Jehovinim maziljenim ljudstvom, katerega ostanek še vedno služi na zemlji.
18. Kakšnim okoliščinam v našem času ustreza posebna naklonjenost Benjaminu?
18 Kako pa je z Benjaminom, Jožefovim edinim pravim bratom, čigar težak porod je stal življenja Rahelo, Jakobovo ljubljeno ženo? Benjamina je imel Jožef posebej rad, brez dvoma sta si bila tako blizu, ker sta bila sinova iste matere. To je najbrž bil vzrok, da je Benjamin dobil petkrat večji obrok, ko se je vseh 12 bratov prvič zbralo pri slavnostni pojedini v Jožefovi hiši. Ali torej Benjamin ne predstavlja zelo dobro ostanka maziljenih Prič v današnjem času, od katerih se je večina, kar je še živih, zbrala na strani Gospoda od 1919. leta. Ta razred »Benjamina« je dobil od Jehove res poseben obrok, o čemer ‘priča njegov duh z njihovim duhom.’ (Rimljanom 8:16) Preizkušena je bila tudi neoporečnost članov tega razreda, medtem ko so jim Gospodove »ovce« služile. (Matej 25:34—40)
19. Kakšno podobnost opazimo med selitvijo Izraelove hiše v Gosen in zbiranjem Božjega ljudstva v našem času?
19 Zanimivo je, da je bilo, ko je faraon poskrbel za prevoz Jakoba in njegove družine v Egipt, število moških »duš,« ki so se znašle tam — 70, to pa sta pomnoženi števili 7 in 10. (1 Mojzesova 46:26, 27) Na ti dve števili pogosto naletimo v celi Bibliji, »7« često predstavlja nebeško, »10« pa zemeljsko popolnost, dovršenost. (Razodetje 1:4, 12, 16; 17:12) To je podobno današnjemu stanju, ko smemo pričakovati, da bo Jehova vsakega posameznega člana svoje družine Prič zbral v svojo »deželo,« v duhovni raj, katerega se sedaj razveseljujemo. (Primerjaj Efežanom 1:10.) »Jehova pozna svoje« in jim dovoli, da že sedaj prebivajo v »najboljšem kraju,« takšnem kot je bila gosenska dežela v takratni faraonovi domovini. (1 Mojzesova 47:5, 6; 2 Timoteju 2:19)
20. Zakaj naj bi se veselili kljub današnji duhovni lakoti?
20 V dneh Jožefa so leta lakote prišla za leti obilja. Danes tečejo hkrati. V nasprotju z duhovno lakoto, ki vlada tam, kjer ni Jehovine milosti, je v kraju čaščenja Jehove obilje duhovne hrane. (Izaija 25:6—9; Razodetje 7:16, 17) Da, medtem ko so v tako imenovanem krščanstvu, kot je napovedal Amos, lačni Jehovine besede, pa izhaja Jehovina beseda iz nebeškega Jeruzalema. Ali se ne veselimo tega? (Amos 8:11; Izaija 2:2, 3; 65:17, 18)
21. a) Kakšno veliko prednost imamo danes? b) Za kaj bi morali biti hvaležni in kako lahko izrazimo našo hvaležnost?
21 Pod vodstvom večjega Jožefa, Jezusa Kristusa, imamo danes veliko prednost, da se zbiramo v skupščinah, ki se jih lahko primerja z mesti. Tam se lahko do sitega najemo od obilja duhovne hrane in tudi sejemo seme resnice ter širimo dobro vest, da je duhovna hrana vsem na razpolago. To kar delamo, koristi vsem tistim, ki sprejemajo pogoje in ljubeče priprave suverenega vladarja Jehove. Zelo hvaležni moramo biti našemu Bogu za darilo njegovega Sina, večjega Jožefa, ki služi kot bistroumni Oskrbnik za duhovno prehrano. Jehova ga je pooblastil, da v današnjem času duhovne lakote ravna kot reševalec življenja. Vsakdo od nas bi moral po njegovem zgledu in pod njegovim vodstvom Bogu marljivo služiti v sveti službi.
Ali vidiš podobnost?
◻ Kako je Jožef kot oskrbnik za prehrano sličen Jezusu?
◻ Kaj se v Jožefovi drami lahko primerja s tem, da s predanostjo postanemo Božji sužnji ali služabniki?
◻ Katere lastnosti, ki so danes nam za vzgled, sta pokazovala Jožef in Jezus?
◻ Katera skrbna ureditev za razdeljevanje hrane obstaja tudi danes, ne samo v Jožefovem času?
◻ K čemu bi nas moralo navesti pregledovanje te drame?
[Slika na strani 14]
Kakor 70 duš Jakobove hiše, prihaja polno število Jehovinih »ovc« v dobro »deželo,« v duhovni raj, ki se ga sedaj razveseljujemo
[Slika na strani 16]
Sodobni razred »Benjamina« uživa posebno Kristusovo milost, dobiva namreč obilje »hrane ob pravem času«