Zasidrani z upanjem, motivirani z ljubeznijo

»Ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen.« (1. KORINČANOM 13:⁠13)

 1. Pred čim nas svari apostol Pavel?

APOSTOL Pavel nas svari, da se tako kakor ladja lahko tudi naša vera razbije. Govori o tem, da naj bi ‚ohranili vero in dobro vest. Ker so to nekateri zavrgli, so v veri doživeli brodolom.‘ (1. Timoteju 1:19, Ekumenska izdaja) V prvem stoletju n. š. so morska plovila izdelovali iz lesa. Njihova plovnost je bila odvisna od kakovosti lesa in strokovne grajenosti.

 2. Zakaj mora biti naša ladja oziroma vera dobro grajena in kaj to od nas zahteva?

² Naša vera, ali simbolično rečeno ladja, mora ostati na površini sredi teh nemirnih voda človeštva. (Izaija 57:20; Razodetje 17:15) Zato mora biti dobro grajena, to pa je odvisno od nas. Ko je »morje« judovskega in rimskega sveta za zgodnje kristjane postalo že zelo razburkano, je Juda napisal: »Ljubljeni, sezidavajte se na presveti veri svoji in molite v svetem Duhu, ohranite se v ljubezni Božji, pričakujte usmiljenja Gospoda našega Jezusa Kristusa, za večno življenje!« (Juda 20, 21) Besedna zveza ‚presveta vera‘ bi se glede na to, da je Juda govoril tudi o boju za ‚vero, ki je izročena svetim‘, lahko nanašala na vse krščanske nauke, tudi na dobro novico o rešitvi. (Juda 3) Temelj te vere je Kristus. Da bi se lahko trdno oklepali te prave krščanske vere, potrebujemo res močno vero.

Prebroditi nevihto »sektne psihoze«

 3. Kako nekateri izrabljajo »sektno psihozo«?

³ Zadnja leta je bilo kar nekaj zastrašljivih primerov množičnih samomorov, umorov in terorističnih napadov, povezanih z ezoteričnimi oziroma zaprtimi sektami. Zato je razumljivo, da so že mnogi posamezniki, tudi iskreno misleči politični voditelji, zaskrbljeno razmišljali, kako bi nedolžne ljudi, še zlasti mladoletne otroke, zaščitili pred takšnimi nevarnimi sektami. »Bog tega sveta«, ki nedvomno stoji za temi strašnimi zločini, je s tem ustvaril nekakšno sektno psihozo, kot temu pravijo nekateri, in to uporablja proti Jehovovemu ljudstvu. (2. Korinčanom 4:4; Razodetje 12:12) Nekateri so to priložnost izrabili za to, da so zanetili nasprotovanje našemu delu. Ponekod so organizirali kampanje, katerih namen naj bi sicer bil zaščititi ljudi pred »nevarnimi sektami«, vendar so pri tem mednje zmotno šteli tudi Jehovove priče ter nam tako podtaknili krivdo. Zaradi tega je v nekaterih evropskih državah pohišno oznanjevanje oteženo, pa tudi nekateri, ki so preučevali Biblijo z nami, so to prenehali. Slabo pa je vplivalo tudi na nekatere naše brate in sestre.

 4. Zakaj nam nasprotovanje ne bi smelo vzeti poguma?

⁴ Vendar nam nasprotovanje ne bi smelo vzeti poguma. Moralo bi nas še okrepiti v prepričanju, da zares živimo po pravem krščanstvu. (Matevž 5:11, 12) Zgodnje kristjane so obtožili, da so uporniška sekta, in so jim povsod ‚ugovarjali‘. (Dejanja 24:5; 28:22) Toda apostol Peter je sovernikom napisal tole zagotovilo: »Ljubljeni, nikar se ne čudite ognjenemu žaru, ki vas objemlje zaradi izkušnje, kakor da se vam godi kaj tujega, temuč veselite se, v kolikor ste deležni trpljenja Kristusovega, da bi se tudi v razodetju slave njegove radovali z velikim veseljem.« (1. Petrov 4:12, 13) Podobno je tudi član vodstvenega organa v prvem stoletju napisal: »Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost [zdržljivost, NW]. Za stanovitnost [zdržljivost, NW] pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo.« (Jakob 1:2–4, SSP) Ravno tako, kakor močni vetrovi preskušajo plovnost plovila, tudi nevihte nasprotovanja odkrivajo vsako slabost na naši ladji, veri.

Stiska rodi zdržljivost

 5. Kdaj smo lahko prepričani, da bo naša vera tudi v stiski ostala trdna?

⁵ Kristjan je o svoji zdržljivosti in trdnosti vere lahko prepričan šele potem, ko prebrodi stiske, primerjane z nevihtami. Zdržljivost bo v razburkanem morju opravila ‚popolno delo‘ le takrat, če smo mi ‚popolni in celoviti in nam ne bo ničesar manjkalo‘, tudi močne vere ne. Pavel je napisal: »V vsem se izkazujemo kakor Božje služabnike v mnogem potrpljenju, v stiskah, v potrebah, v težavah.« (2. Korinčanom 6:4)

 6. Zakaj naj bi se ‚hvalili v stiskah‘ in kako nam to krepi upanje?

⁶ Na močne vetrove oziroma stiske, ki jih moramo morda tu in tam prenašati, bi morali gledati kot na priložnost za dokazovanje, da je naša ladja, vera, dovršena in trdna. Pavel je kristjanom v Rimu napisal: »Hvalimo se tudi v stiskah, vedoč, da stiska rodi potrpežljivost [zdržljivost, NW], a potrpežljivost [zdržljivost, NW] izkušenost, izkušenost pa upanje; a upanje ne osramočuje.« (Rimljanom 5:3–5) Stanovitnost v preskušnjah nam prinaša Jehovovo odobravanje. To pa nam krepi upanje.

Zakaj nekateri doživijo brodolom

 7. a)Kako so po Pavlovih besedah nekateri doživeli duhovni brodolom? b) Kako so se danes nekateri oddaljili od resnice?

⁷ Ko je Pavel svaril pred ‚brodolomom‘, je imel v mislih nekatere, ki so »zavrgli« svojo dobro vest in izgubili vero. (1. Timoteju 1:19, EI) Med temi sta bila tudi Himenej in Aleksander, ki sta se vdala odpadništvu, se oddaljila od resnice in žaljivo govorila. (1. Timoteju 1:20, podčrtna opomba v NW; 2. Timoteju 2:17, 18, NW) Tudi danes odpadniki, ki se oddaljijo od resnice, besedno pretepajo ‚zvestega in preudarnega sužnja‘ (NW), prav tisto roko, ki jih je prej duhovno hranila. Nekateri so podobni ‚hudobnemu hlapcu‘, saj odkrito govorijo: »Gospodar moj odlaša prihod svoj.« (Matevž 24:44–49; 2. Timoteju 4:14, 15) Zanikajo, da je konec te hudobne stvarnosti blizu, in obtožujejo duhovno buden razred sužnja, ker med Jehovovim ljudstvom ohranja čut za nujnost. (Izaija 1:3) Takšnim odpadnikom je uspelo ‚spodkopati nekaterim vero‘, tako da so doživeli duhovni brodolom. (2. Timoteju 2:⁠18)

 8. Zakaj se je nekaterim ladja oziroma njihova vera razbila ali pa potopila?

⁸ Drugi posvečeni kristjani pa so brodolom vere doživeli tako, da so svojo vest potlačili in se vdali razuzdanemu uživaštvu in spolni nemorali tega sveta. (2. Petrov 2:20–22) Spet drugi svojo ladjo oziroma vero potopijo, ker se jim zdi, da pristana nove stvarnosti še ni videti na obzorju. Ker ne morejo izračunati, kdaj se bodo spolnile nekatere prerokbe, in »Jehovov dan« (NW) izrinejo iz svojih misli, zapustijo pravo čaščenje. (2. Petrov 3:10–13; 1. Petrov 1:9) Tako se spet kmalu znajdejo v mračnih, nemirnih vodah sedanje stvarnosti. (Izaija 17:12, 13; 57:20) Nekateri, ki so se nehali družiti s krščansko občino, so še vedno prepričani, da ta udejanja pravo vero. Vendar njim samim očitno manjka potrpežljivosti in zdržljivosti, da bi lahko čakali na novi svet, ki ga je obljubil Bog. Zanje rajsko življenje ni prišlo dovolj hitro.

 9. Kako nekateri posvečeni kristjani ravnajo in o čem naj bi zaradi tega razmislili?

⁹ Nekaj posvečenih kristjanov iz nekaterih delov sveta pa je, kot je videti, skrajšalo jadra svoji ladji, veri. Njihova ladja sicer še vedno pluje, le da plujejo kot bi bili na križarjenju, namesto da bi se naprezali v vsej veri. Nekatere je upanje na »skorajšnji raj« gnalo, da so bili pripravljeni dati vse od sebe, da bi ga dobili. Goreče so oznanjevali in redno obiskovali vse shode, zbore ter zborovanja. Zdaj pa mislijo, da je do uresničitve njihovih upov dlje, kot so pričakovali, pa so znižali ceno, ki so jo pripravljeni za to plačati. To se vidi po tem, ker manj oznanjujejo, so neredni na shodih in radi spuščajo dele programa na zborih ali zborovanjih. Drugi pa namenjajo več časa rekreaciji in pridobivanju gmotnih ugodnosti. Vse to nas navaja na razmišljanje o tem, kaj naj bi bila skladno z našo posvetitvijo Jehovu gonilna sila v našem življenju. Ali naj bi bila naša gorečnost v službi odvisna od upanja na »skorajšnji raj«?

Upanje je kakor sidro

10., 11. S čim je Pavel primerjal naše upanje in zakaj je bila takšna primerjava ustrezna?

¹⁰ Pavel je povedal, da je Jehova določil, da bodo obljubljeni blagoslovi prišli po Abrahamu. Nato pa je še dodal: »Bog [je] [. . .] porabil za sredstvo prisego, da bi po teh dveh neizpremenljivih rečeh [svoji besedi in prisegi], v katerih ni mogoče, da bi Bog lagal, imeli krepko tolažilo mi, ki smo pribežali oprijet se ponujenega nam upanja, ki ga imamo kakor sidro duše, ki je zanesljivo in trdno.« (Hebrejcem 6:17–19; 1. Mojzesova 22:16–18) Maziljeni kristjani imajo upanje na nesmrtno življenje v nebesih. Velika večina današnjih Jehovovih služabnikov pa ima sijajno upanje na večno življenje na rajski zemlji. (Lukež 23:43, NW) Brez takšnega upanja človek ne more imeti vere.

¹¹ Sidro je močna varnostna priprava. Brez njega ladje ni mogoče zadržati na določenem mestu, da je ne bi odvleklo stran. Noben mornar si ne bi upal odpluti iz pristanišča brez sidra. Pavel je večkrat doživel brodolom, zato je iz izkušenj dobro vedel, da je življenje pomorščakov pogosto odvisno od sidra. (Dejanja 27:29, 39, 40; 2. Korinčanom 11:25) V prvem stoletju ladje niso imele motorja, da bi lahko kapitan po želji krmaril sem ter tja. Razen pri vojnih ladjah, ki so jih poganjali veslači, je bilo premikanje plovila odvisno predvsem od vetra. Če je obstajala nevarnost, da bi ladja nasedla na skale, je kapitan imel na voljo samo eno rešitev: to, da je vrgel sidro in čakal, da se nevihta poleže, pri tem pa upal, da se bo sidro dobro držalo morskega dna. Zato je Pavel kristjanovo upanje primerjal s ‚sidrom duše, ki je zanesljivo in trdno‘. (Hebrejcem 6:19) Kadar doživljamo nevihte nasprotovanja ali druge preskušnje, je naše čudovito upanje kakor sidro, ki nas kot žive duše utrjuje, tako da naša ladja, naša vera, ne zapluje v nevarne plitvine dvoma ali med pogubne skale odpadništva. (Hebrejcem 2:1; Juda 8–13)

12. Kako lahko preprečimo, da bi se oddaljili od Jehova?

¹² Pavel je hebrejske kristjane posvaril: »Glejte, bratje, da ne bode v kom izmed vas hudobnega srca nevere, ki odpade [se oddalji, NW] od Boga živega.« (Hebrejcem 3:12) ‚Oddaljiti se‘ v grškem besedilu dobesedno pomeni »odstopiti« oziroma odpasti. Toda mi se lahko takšnega popolnega brodoloma obvarujemo. Z vero in upanjem bomo lahko ostali Jehovu blizu tudi v najhujših nevihtah preskušenj. (5. Mojzesova 4:4; 30:19, 20) Vere nam ne bodo kakor ladjo sem ter tja premetavali vetrovi odpadniških naukov. (Efežanom 4:13, 14) In če bo upanje naše sidro, bomo kot Jehovovi služabniki zmogli krmariti v nevihtah življenja.

Motivirani z ljubeznijo in svetim duhom

13., 14. a) Zakaj sidro, naše upanje, samo po sebi še ni dovolj? b) Kaj bi nas moralo motivirati za sveto službo Jehovu in zakaj?

¹³ Kristjan ne bo napredoval proti novi stvarnosti, če je njegov edini motiv za služenje Jehovu upanje na večno življenje na rajski zemlji. Resda ga njegovo sidro oziroma upanje v življenju utrjuje, toda poleg upanja in vere potrebuje še motivacijsko silo, ljubezen. Pavel to dejstvo poudarja z naslednjimi besedami: »Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen.« (1. Korinčanom 13:⁠13)

¹⁴ Za sveto službo bi nas morala motivirati srčna ljubezen do Jehova, ki se v nas vzbudi kot odziv na njegovo neizmerno ljubezen do nas. Apostol Janez je napisal: »Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, ker Bog je ljubezen. V tem se je razodela ljubezen Božja v nas, da je Bog poslal Sina svojega edinorojenega na svet, da bi živeli po njem. Mi ga ljubimo, ker nas je on prvi ljubil.« (1. Janezov 4:8, 9, 19) Iz hvaležnosti do Jehova bi morala biti naša prvenstvena skrb to, da oznanjamo posvetitev njegovega svetega imena in opravičenje njegove pravične suverenosti, ne pa naša rešitev.

15. Kako je naša ljubezen do Jehova povezana z vprašanjem njegove suverenosti?

¹⁵ Jehova želi, da mu služimo, ker imamo radi njega in ne samo raj. V biblijski enciklopediji Insight on the Scripturesa beremo: »Jehova se zelo veseli dejstva, da njegova suverenost temelji na ljubezni in da jo njegova stvarjenja podpirajo predvsem iz ljubezni. Želi si samo takšnih, ki njegovo suverenost ljubijo zaradi njegovih odličnih lastnosti in zato, ker je pravična, ter ki imajo njegovo suverenost rajši od vsake druge. (1 Kor 2:9) Raje služijo pod njegovo suverenostjo, kakor pa da bi bili neodvisni, in to zato, ker ga poznajo in ker vedo, da jih daleč presega v ljubezni, pravici in modrosti. (Ps 84:10, 11)« (2. zvezek, stran 275)

16. Kako je ljubezen do Jezusa motivacijska sila v našem življenju?

¹⁶ Kristjani ljubimo tudi Jezusa, saj tudi on ljubi nas. Pavel je razmišljal: »Ljubezen Kristusova priganja nas, ki smo tako sodili: če je eden umrl za vse, so umrli vsi; in za vse je umrl, da bi ti, kateri žive, nič več ne živeli zase, ampak za tega, ki je zanje umrl in je bil obujen.« (2. Korinčanom 5:14, 15) Kristus je temelj, na katerem so zgrajeni naše duhovno življenje, naša vera in naše upanje. Ljubezen do Kristusa Jezusa nam krepi upanje in utrjuje vero, še zlasti v časih hudih preskušenj. (1. Korinčanom 3:11; Kološanom 1:23; 2:6, 7)

17. S katero dinamično silo nas oskrbuje Jehova in kako je njena pomembnost razvidna iz Dejanj apostolov 1:8 in Lista Efežanom 3:16?

¹⁷ Resda je ljubezen do Boga in njegovega Sina glavna motivacijska sila v našem krščanskem življenju, toda Jehova je pripravil še nekaj, kar nas priganja, nam daje energijo in moč, da nadaljujemo njegovo službo. To je njegova dejavna sila ali sveti duh. Hebrejska in grška beseda, ki ju prevajamo z »duh«, se predvsem nanašata na dinamično gibanje zraka, kot je denimo veter. Jadrnice, s kakršnimi je potoval tudi Pavel, so bile glede tega, ali bodo prišle do cilja, odvisne od nevidne sile, vetra. Podobno moramo tudi mi imeti ljubezen, hkrati pa potrebujemo še pomoč Božje nevidne dejavne sile, če želimo, da bo naša ladja, naša vera, plula naprej v Jehovovi službi. (Dejanja 1:8; Efežanom 3:⁠16)

Naprej do cilja!

18. Kaj nam bo pomagalo zdržati vsakršno preskušnjo vere, ki bi še prišla nad nas?

¹⁸ Pred vstopom v novo stvarnost bosta morda naši vera in ljubezen še hudo preskušeni. Toda Jehova nam je priskrbel »zanesljivo in trdno« sidro, čudovito upanje. (Hebrejcem 6:19; Rimljanom 15:4, 13) Kadar doživljamo nasprotovanje ali druge preskušnje, lahko zdržimo, če smo varno zasidrani z našim upanjem. Medtem ko se ena nevihta poleže in predno nas zajame druga, si odločno utrjujmo upanje in krepimo vero.

19. Kako lahko ladjo naše vere obdržimo v pravi smeri in dospemo v pristan, v Božji novi svet?

¹⁹ Pavel je pred omembo ‚sidra duše‘ rekel: »Želimo pa, da vsak izmed vas kaže isto gorečnost [da »pospeši«, podčrtna opomba v NW], da ohrani popolno gotovost upanja do konca: da se ne polenite, temuč postanete posnemalci njih, ki so po veri in stanovitnosti podedovali obljube.« (Hebrejcem 6:11, 12) Motivirani z ljubeznijo do Jehova in njegovega Sina ter okrepljeni s svetim duhom obdržimo ladjo oziroma svojo vero v pravi smeri, dokler ne dospemo do pristana, Božjega obljubljenega novega sveta.

[Podčrtna opomba]

Za ponovitev

◻ Pred čim nas je glede vere svaril Pavel?

◻ Kako so nekateri doživeli duhovni brodolom in kako so se drugi upočasnili?

◻ Katera boguvšečna lastnost mora spremljati našo vero?

◻ Kaj nam bo pomagalo zapluti v pristan, v Božji obljubljeni novi svet?

[Slika na strani 16]

Ladja, naša vera, mora biti dobro grajena, da bi lahko plula skozi nevihte življenja

[Slika na strani 17]

Naša vera lahko doživi brodolom

[Slika na strani 18]

Upanje je sidro našega krščanskega življenja