Zakaj so nekateri posamezniki, omenjeni v Svetem pismu, neimenovani?

V Rutini knjigi je omenjen človek, ki ni hotel opraviti svoje dolžnosti, ki jo je imel po Mojzesovem zakonu, vendar v pripovedi ni imenovan. (Ruta 4:1–12) Ali bi zato lahko sklenili, da so vsi neimenovani posamezniki v Bibliji storili kaj slabega oziroma so bili preveč nepomembni, da bi jih omenili po imenu?

Nikakor. Poglejmo si sedaj drug primer. Jezus se je hotel pripraviti na zadnjo pasho, zato je svojim učencem naročil, naj odidejo »v mesto k temu in temu« in na njegovem domu pripravijo vse potrebno. (Matej 26:18) Ali lahko sklenemo, da je bil človek, ki je v tej vrstici imenovan samo s »ta in ta«, hudoben ali pa premalo pomemben, da bi ga pisec omenil po imenu? Sploh ne; tu omenjeni človek je bil nedvomno Jezusov učenec. Ker njegovo ime ni bilo bistveno za pripoved, ga je pisec izpustil.

Nadalje so v Svetem pismu po imenu omenjeni ljudje, ki so bili hudobni, medtem ko so številni zvesti posamezniki ostali neimenovani. Ime prve ženske Eve je na primer vsem dobro znano, čeprav je s svojo sebičnostjo in neposlušnostjo pripomogla k temu, da je Adam grešil, kar je vse nas veliko stalo. (Rimljanom 5:12) Po drugi strani pa je Noetova žena neimenovana, čeprav ji veliko dolgujemo, saj je nesebično in poslušno podpirala svojega moža pri njegovem življenjsko pomembnem delu. Jasno je torej, da njeno ime ni bilo izpuščeno zato, ker bi bila nepomembna ali ker ne bi ugajala Bogu.

V Svetem pismu pa so neimenovani še drugi posamezniki, ki so pri izpolnitvi Jehovovega namena imeli zelo pomembno, celo junaško vlogo. Pomislite samo na majhno izraelsko deklico, ki je bila sužnja pri Naamanu, poveljniku sirske vojske. Svoji gospodarici, Naamanovi ženi, je pogumno spregovorila o Jehovovem preroku v Izraelu, kar je vodilo do velikega čudeža. (2. kraljev 5:1–14) Izjemen zgled vere pa je tudi hčer izraelskega sodnika Jefteja. Zato da bi lahko izpolnila očetovo zaobljubo, se je prostovoljno odrekla temu, da bi se kdaj poročila in imela otroke. (Sodniki 11:30–40) Neimenovanih je ostalo tudi 40 piscev psalmov pa tudi nekateri preroki, ki so zvesto opravili pomembne naloge. (1. kraljev 20:37–43)

Morda še bolj občudovanja vreden pa je zgled zvestih angelov. Čeprav jih obstaja na stotine milijonov, sta v Svetem pismu po imenu omenjena samo dva, Gabriel in Mihael. (Daniel 7:10; Luka 1:19; Juda 9) Imen drugih omenjenih angelov pa nam Sveto pismo ne razkrije. Samsonov oče Manoah je na primer vprašal angela: »Kako ti je ime? Rada bi te [z ženo] počastila, ko se bodo tvoje besede uresničile.« Odvrnil mu je: »Ne sprašuj po mojem imenu.« Angel je skromno zavrnil čast, ki pripada samo Bogu. (Sodniki 13:17, 18)

V Svetem pismu ne najdemo pojasnila, zakaj so v nekaterih primerih posamezniki poimenovani, v drugih pa ne. Vseeno pa se lahko veliko naučimo od zvestih posameznikov, ki so služili Bogu, ne da bi za to pričakovali slavo ali čast.