»Čas molčanja in čas govorjenja«

KOLIKOKRAT ste tožili ,Ko le ne bi rekel tega!‘? Kljub temu se morda spomnite drugih priložnosti, ko pa niste spregovorili. Gledano nazaj, ste si morda mislili ,Ko bi le kaj rekel!‘.

Biblija pravi, da je »čas molčanja in čas govorjenja«. (Propovednik 3:7) V tem je torej problem – odločiti se, kdaj govoriti in kdaj molčati. Naša nepopolna človeška narava nas pogosto navede, da kaj naredimo in rečemo ob nepravem času. (Rimljanom 7:19) Kako lahko nadzorujemo svoj samovoljni jezik? (Jakob 3:2)

Kako ukrotiti jezik

Za pomoč pri odločanju, kdaj govoriti in kdaj molčati, ne potrebujemo dolgega seznama pravil z vsemi mogočimi okoliščinami. Namesto tega nas morajo voditi lastnosti, ki so bistven del krščanske osebnosti. Katere pa so te lastnosti?

Jezus Kristus je pojasnil, da je ljubezen glavna lastnost, ki motivira njegove učence. »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega,« je rekel. (Janez 13:35) In bolj ko bomo kazali takšno bratoljubje, bolj bomo nadzorovali svoj jezik.

V veliko pomoč pa nam bosta še dve sorodni lastnosti. Ena od njiju je ponižnost. Ta nas usposablja, da ,imamo drug drugega za boljšega od sebe‘. (Filipljanom 2:3, EI) Druga pa je krotkost, ki nas ohranja ,obvladane pod zlom‘. (2. Timoteju 2:24, 25, NW) Jezus Kristus nam je dal popoln zgled, kako bi morali uporabljati te lastnosti.

Ker je jezik teže nadzorovati, ko smo pod pritiskom, razmislimo o noči pred smrtjo Jezusa – o času, ko je bil »močno vznemirjen«. (Matevž 26:37, 38, NW) Ni presenetljivo, da se je Jezus tako počutil, saj je bila od tega, ali bo vztrajal v zvestobi Bogu, odvisna večna prihodnost vsega človeštva. (Rimljanom 5:19–21)

To je bil prav gotovo trenutek, da se Jezus pogovori s svojim nebeškim Očetom. Zato je odšel, da bi molil, tri od svojih učencev pa je prosil, naj čujejo. Čez čas se je vrnil in jih našel speče. Petru je ob tem rekel: »Torej niste mogli ene ure z menoj prečuti?« Tej ljubeči graji so sledile še besede, ki so pokazale, da je razumel njihove slabosti. Rekel je: »Duh je sicer voljan, ali meso je slabo.« Kasneje je Jezus ponovno prišel in našel učence speče. Prijazno jih je ogovoril in ,odšel in molil v tretje‘. (Matevž 26:36–44)

Ko je Jezus že tretjič našel učence speče, ni bil osoren, temveč je rekel: »V času, kakršen je ta, spite in počivate? Glejte! Približala se je ura, ko izročijo Sina človekovega v roke grešnikov.« (Matevž 26:45, NW) Samo človek s srcem polnim ljubezni, z resnično krotko in ponižno osebnostjo, je lahko v tako težavnem trenutku tako uporabil svoj jezik. (Matevž 11:29; Janez 13:1)

Jezusa so kmalu zatem prijeli in ga postavili pred sodišče. Tukaj pa se naučimo, da je včasih bolje molčati, celo kadar smo v naši krščanski strežbi. Višji duhovniki, ki so nameravali Jezusu podtakniti krivdo, niso imeli nikakršne želje spoznati resnico. Zato je Jezus v tem naelektrenem ozračju molčal. (Primerjaj Matevž 7:6.)

Ni pa bil tiho, ko je veliki duhovnik od njega zahteval: »Zaklinjam te pri živem Bogu, povej nam, ali si ti Kristus, Sin Božji?« (Matevž 26:63) Ker je bil Jezus pod prisego, je bil to trenutek, da spregovori. Zato je odgovoril: »Ti si rekel. Toda pravim vam: Odslej boste videli Sina človekovega, da sedi na desnici moči Božje in da prihaja na nebeških oblakih.« (Matevž 26:64)

Jezus je v tem pomembnem dnevu pokazal popoln nadzor nad svojim jezikom. Kar se tiče Jezusa, so bile ljubezen, krotkost in ponižnost prirojen del njegove osebnosti. Kako pa lahko mi s temi lastnostmi nadzorujemo svoj jezik, kadar smo pod pritiskom?

Nadzorovati jezik, ko smo jezni

Ko se razjezimo, pogosto izgubimo nadzor nad jezikom. Pavel in Barnaba sta denimo nekoč imela nasprotujoči si mnenji. »Barnaba je pa hotel, da bi vzela s seboj tudi Janeza, ki se je imenoval Marko. Pavlu pa se je bolje zdelo, da tega, ki se je ločil od njiju v Pamfiliji in ni šel ž njima na delo, ne bi jemala s seboj. In nastane razpor, tako da se ločita drug od drugega.« (Dejanja 15:37–39)

Michaela, ki je nekaj let delal pri gradbenih projektih, se spominja: »Na gradbišču je bil neki človek, ki sem ga dobro poznal in spoštoval. Toda videti je bilo, da je nenehno iskal napake pri mojem delu. Bolelo me je in vznemirjalo, toda občutke sem obdržal zase. Nekega dne, ko je kritiziral delo, ki sem ga pravkar opravil, pa je stvar dozorela do vrhunca.

Dal sem duška vsem svojim potlačenim občutkom. V navalu jeze se nisem zmenil za slab vtis, ki ga je to moralo narediti na tiste okoli naju. Ves preostali del dneva se nisem želel pogovarjati z njim, niti ga nisem želel videti. Sedaj vem, da se problema nisem lotil pravilno. Mnogo bolje bi bilo, če bi molčal in spregovoril, ko bi se pomiril.«

Na srečo pa ju je krščanska ljubezen navedla, da sta spor rešila. Michael pojasnjuje: »Po nekaj odkritih pogovorih sva se bolje razumela in sedaj naju veže močno prijateljstvo.«

Če smo jezni, je včasih modro molčati, kot je to spoznal Michael. »Kdor je hladnega duha, je mož pameten [sprevideven, NW],« piše v Pregovorih 17:27. Sprevidevnost in bratoljubje nam bosta pomagala nadzorovati nagnjenje, da bi zbleknili kaj škodljivega. Če nas je kdo užalil, se s tistim pogovorimo na samem, in sicer v duhu krotkosti in ponižnosti, s ciljem, da bi obnovili mir. Kaj pa če je že prišlo do izbruha jeze? Potem nas bo ljubezen navedla, da bomo pogoltnili ponos in se ponižno trudili izboljšati. To je čas govorjenja, čas, da izrazimo obžalovanje in da z iskrenim pogovorom zacelimo ranjena čustva. (Matevž 5:23, 24)

Kadar molk ni rešitev

Jeza ali razdraženost nas lahko navede, da s človekom, ki nas draži, nehamo govoriti. To je lahko zelo škodljivo. »V prvih letih najinega zakona so bili trenutki, ko z možem nisem spregovorila po več dni,« priznava Maríab. »Ponavadi vzrok niso bili veliki problemi, temveč kopičenje majhnih neprijetnosti. Kar naprej sem tuhtala o teh nadlogah, dokler niso postale kakor gora velika ovira. Potem pa je prišel trenutek, ko vsega tega nisem mogla več prenašati in sem enostavno nehala govoriti s svojim možem, dokler me jeza ni minila.«

María dodaja: »Neki biblijski stavek – ,sonce naj ne zaide nad vašo jezo‘ – mi je pomagal spremeniti mišljenje. Z možem sva se močno trudila izboljšati komuniciranje, da se tako problemi niso večali. Ni bilo enostavno, toda po desetih letih zakonskega življenja z veseljem povem, da so ta obdobja trdosrčne tišine veliko redkejša. Moram pa priznati, da se še vedno trudim nadzorovati to težnjo.« (Efežanom 4:26, EI)

Kot je odkrila María, prenehanje komuniciranja, kadar med dvema človekoma vlada napetost, ni rešitev. V takšnih okoliščinah bo nezadovoljstvo verjetno naraščalo, medsebojni odnos pa se lahko poškoduje. Jezus je rekel, da bi se morali ,hitro spraviti‘. (Matevž 5:25, EI) »Beseda, o pravem času izgovorjena,« nam lahko pomaga ,stopati za mirom‘. (Pregovori 25:11; 1. Petrov 3:11; oboje EI)

Spregovoriti pa moramo tudi takrat, kadar potrebujemo pomoč. Če trpimo zaradi kakega duhovnega problema, morda le neradi obremenjujemo druge. Toda če smo tiho, se lahko problem le še poslabša. Postavljeni krščanski starešine skrbijo za nas in so, če jim to dopustimo, nedvomno željni pomagati. To je čas, ko bi morali govoriti. (Jakob 5:13–16)

Predvsem pa bi se morali v iskreni molitvi redno pogovarjati z Jehovom, prav kakor se je Jezus. Resnično, ,izlijmo srce‘ svojemu nebeškemu Očetu. (Psalm 62:8; primerjaj Hebrejcem 5:7.)

»Čas govorjenja« o Božjem kraljestvu

Krščanska strežba je božansko poverjenstvo, ki ga moramo izpolniti, preden pride konec. Zato je bolj kot kdaj prej pomembno, da Jehovovi služabniki razglašajo dobro novico o Kraljestvu. (Marko 13:10) Podobno kot apostoli, tudi pravi kristjani preprosto ,ne morejo, da ne bi govorili tega, kar so videli in slišali‘. (Dejanja 4:20)

Seveda pa vsi ne želijo slišati dobre novice. Pravzaprav je Jezus svojim učencem, ko jih je odposlal oznanjevat, svetoval, naj ,poizvedo, kdo je vreden‘. Ker Jehova nikoli nikogar ne sili, naj ga časti, ne bomo trdovratno vztrajali in govorili komu, ki nepopustljivo zavrača kraljestveno sporočilo. (Matevž 10:11–14) O Jehovovem kraljevanju pa z veseljem govorimo tistim, ki so »prav naravnani za večno življenje«. (Dejanja 13:48, NW; Psalm 145:10–13)

Ljubezen, krotkost in ponižnost so lastnosti, ki nam lahko pomagajo nadzorovati nepopolno nagnjenje k temu, da bi govorili nepremišljeno ali da bi se pogreznili v trdovraten molk. Ko se bodo te lastnosti v nas razvijale, bomo sposobnejši razločevati med pravim in napačnim časom za govorjenje.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 23]

Probleme se dá rešiti z dobro komunikacijo