Biblijsko gledišče

Kaj narediti, če druge užalite

NEKAJ je narobe. To preprosto veste. Krščanski brat je do vas hladen. Ne pove, kaj ga moti, vendar vam komajda reče dober dan – pa še to zatem, ko ga vi pozdravite! Bi morali stopiti do njega, da bi ugotovili, kaj je narobe?

Morda mislite: ‚To je njegov problem. Če ima kaj proti meni, naj pride in se o tem pogovori.‘ Res je, da Biblija spodbuja užaljenega, naj prevzame pobudo in se z bratom pobota. (Primerjaj Matevž 18:15–17.) Kaj pa žalitelj? Kakšna odgovornost, če sploh kakšna, leži na njegovih ramenih?

Jezus je v Govoru na gori dejal: »Če torej prineseš dar svoj k oltarju in se tam spomniš, da ima brat tvoj kaj zoper tebe: pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, spravi se poprej z bratom svojim in potem pridi in daruj dar svoj.« (Matevž 5:23, 24) Upoštevajte, da so te besede namenjene žalitelju. Kakšno odgovornost ima on pri poravnavi nesoglasja? V odgovor premislimo, kaj so Jezusove besede pomenile Judom, ki so ga v prvem stoletju poslušali.

‚Prinesti svoj dar k oltarju‘

Jezus tu živo slika: Judovski častilec je prišel v Jeruzalem na enega letnih praznikov. Ima darilo – verjetno kako žival – da bi ga žrtvoval Jehovu.a Žrtvovanje še zdaleč ni bil nepomemben obred. Knjiga Judaism—Practice and Belief razlaga: »Odbrati rejeno, neomadeževano žrtev, opazovati, kako jo strokovnjaki pregledujejo, z njo hoditi do nekaj metrov oddaljenega gorečega oltarja, jo predati, položiti roki na njeno glavo, priznati nečistost oziroma krivdo ali žival kako drugače posvetiti, prerezati njen vrat ali pa jo samo držati – vse to je zagotavljalo pomembnost tega trenutka ter zbujalo strahospoštovanje. [. . .] Vsakdo, kdor je verjel, da je to službo zapovedal Bog, [. . .] tega ni mogel prestati, ne da bi bil čustveno prizadet.«

Jezusove besede, zapisane v Matevževem evangeliju 5:23, 24 so tako njegove poslušalce prestavile v trenutek, ki je za judovskega častilca poln pomena in strahospoštovanja. Neki biblicist takole opisuje prizor: »Častilec je že vstopil v tempelj; prehodil je njegove vrsteče se dvore – Dvor poganov, Ženski dvor in Moški dvor. Nasproti njih je Duhovniški dvor, v katerega laiki ne smejo. Častilec stoji pri ograji, pripravljen duhovniku predati svojo žrtev; roke ima na [glavi živali] za izpoved.«

Ob tem odločilnem trenutku pa se spomni, da ima brat nekaj zoper njega. Mogoče ga na to opozori vest ali pa je iz bratovega odnosa občutil njegovo užaljenost. Kaj naj naredi?

‚Pusti dar svoj in pojdi stran‘

»Pusti dar svoj tam pred oltarjem,« razlaga Jezus, »pa pojdi.« Zakaj? Kaj je lahko v tistem trenutku pomembnejše od žrtvovanja Jehovu? »Spravi se poprej z bratom svojim,« nadaljuje, »in potem pridi in daruj dar svoj.« Potemtakem častilec pusti pri oltarju žgalnih žrtev svojo daritev živo in odide, da bi poiskal prizadetega brata.

Užaljeni brat je zaradi praznika gotovo med romarji, ki se še zgrinjajo v Jeruzalem. Mesto z ozkimi ulicami in tesno nagnetenimi hišami ima precej prebivalcev. Vendar je sedaj praznik, mesto pa polno obiskovalcev.b

Čeprav so ljudje iz istega kraja potovali in taborili skupaj, se je moral tisti, ki je želel v tem nabito polnem mestu koga najti, zelo potruditi, da se je prebil skozenj. Ob šotorskem prazniku so na primer obiskovalci postavili šotore po vsem mestu ter po cestah in vrtovih okoli Jeruzalema. (3. Mojzesova 23:34, 42, 43) Judovski častilec bi kljub temu moral iskati užaljenega brata, dokler ga ne najde. In sedaj?

»Spravi se [. . .] z bratom,« govori Jezus. Grški izraz, preveden s ,spraviti se‘, izhaja iz glagola (diallásso), ki pomeni »‚povzročiti spremembo, zamenjati‘, iz tega pa ‚spraviti se‘«. Judovski častilec se je zelo naprezal, da bi našel svojega brata, zato se trudi, da bi se z njim pobotal. Zatem, kot pravi Jezus, se lahko vrne v tempelj in daruje svojo žrtev, saj jo bo Bog sedaj sprejel.

Jezusove besede, zapisane v Matevževem evangeliju 5:23, 24, nas tako naučijo nekaj pomembnega: sprava oziroma mir ima prednost pred žrtvovanjem. To, kako se vedemo do sočastilcev, neposredno vpliva na naš odnos z Bogom. (1. Janezov 4:20)

Kaj narediti, če koga užalite

Kaj če se znajdete v razmerah, opisanih na začetku tega članka – torej če zaznate, da ste užalili sočastilca? Kaj bi morali narediti?

Če boste upoštevali Jezusov nasvet, boste prevzeli pobudo in stopili do brata. Čemu? Ali je vaš namen prepričati ga, da za užaljenost nima vzroka? Nikakor ne! Morda problem ni le v tem, da sta se enostavno narobe razumela. »Spravi se [. . .] z bratom,« je dejal Jezus. Če je mogoče, odstranite nevoljo iz njegovega srca. (Rimljanom 14:19) Ker je to vaš cilj, boste morda morali njegove ranjene občutke priznati, ne pa jih zanikati. Mogoče ga boste morali tudi vprašati: ‚Kaj lahko naredim, da zadevo poravnam?‘ Ponavadi se je treba le iskreno opravičiti. Včasih pa užaljeni morda potrebuje nekaj časa, da uredi svoje občutke.

Kaj pa, če si za spravo vedno znova prizadevate, vendar je ne morete doseči? List Rimljanom 12:18 pravi: »Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi.« Zato lahko zaupate, da bo Jehova, potem ko ste storili vse, kar je v vaši moči, da bi se z drugimi spravili, rad sprejel vaše čaščenje.

[Podčrtne opombe]