Kako vi rešujete nesoglasja

Neroden gib — in tretji iz niza petih porcelanastih slonov pade s kaminske police. Kipec bo treba obnoviti, sicer bo skladna celost zbirke okrnjena. Toda postopek je zahteven, vi pa se za to ne čutite sposobne. Morali boste poiskati nasvet ali pa celo prositi specialista, ki bo opravil delo.

SKLADNOST oziroma složnost med duhovnimi brati in sestrami je veliko bolj dragocena kakor okraski. Psalmist je primerno pel: »Glej, kako dobro in kako prijetno, da složno bratje prebivajo skupaj!« (Psalm 133:1). Reševanje nesoglasij med sokristjani je lahko včasih občutljiva stvar. Poleg tega se ga nekateri ne lotevajo pravilno. »Obnovitev« je pogosto po nepotrebnem boleča in ne ravno najbolje premišljena, kar pušča izdajalske brazgotine.

Nekateri kristjani skušajo v zadeve, ki bi jih lahko reševali sami, po nepotrebnem vplesti postavljene starešine. Morda je tako zato, ker ne vedo zagotovo, kaj storiti. »Mnogi naši bratje ne vedo, kako pri urejanju medsebojnih nesoglasij uporabiti biblijski nasvet,« pravi neki brat, ki je izkušen v dajanju biblijskega nasveta. »Precej pogosto,« je nadaljeval, »ne posnemajo Jezusovega ravnanja.« Kaj pa je Jezus pravzaprav rekel o tem, kako bi moral kristjan reševati nesoglasja z bratom? Zakaj se je nujno treba dobro seznaniti s tem nasvetom in se naučiti, kako ga uporabiti?

Manjša nesoglasja

»Če torej prineseš dar svoj k oltarju in se tam spomniš, da ima brat tvoj kaj zoper tebe: pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, spravi se poprej z bratom svojim in potem pridi in daruj dar svoj.« (Matevž 5:23, 24)

Ko je Jezus govoril te besede, so Judje iz navade ponujali žrtve oziroma prinašali darove na tempeljski oltar v Jeruzalemu. Če je Jud svojemu rojaku, Izraelcu, naredil krivico, je krivec lahko ponudil celotno žgalno daritev ali daritev za greh. Zgled, o katerem je govoril Jezus, pride do odločilnega trenutka. Ko je kdo pri oltarju, da bi svoj dar daroval Bogu, se spomni, da ima njegov brat nekaj zoper njega. Da, Izraelec je moral razumeti, da je imela sprava z bratom prednost pred opravljanjem teh verskih dolžnosti.

Čeprav so bile takšne daritve po mojzesovski postavi obvezne, pa v Božjih očeh same po sebi niso imele največje vrednosti. Prerok Samuel je nezvestemu kralju Savlu rekel: »Ali so GOSPODU toliko v veselje žgalne in klalne daritve, kakor da se posluša glas GOSPODOV? Glej, pokorščina je boljša nego daritev, in poslušati je bolje nego prinašati tolstino ovnov« (1. Samuelova 15:22).

Jezus je v svojem govoru na gori ta prednostni vrstni red ponovil in svojim učencem pokazal, da morajo pred opravljanjem daritev rešiti medsebojna nesoglasja. Danes so daritve, ki se zahtevajo od kristjanov, duhovne narave — ,hvalna daritev Bogu, to je »sad ustnic«, ki proslavljajo ime njegovo‘ (Hebrejcem 13:15). Toda še vedno velja isto načelo. Apostol Janez je podobno pokazal, da je zaman trditi, da ljubite Boga, če sovražite svojega brata (1. Janezov 4:20, 21).

Zanimivo je to, da mora prvi korak storiti tisti, ki se je spomnil, da ima njegov brat nekaj zoper njega. Tako pokazana ponižnost bo verjetno prinesla dobre rezultate. Verjetno pa tudi prizadeti ne bo odklonil sodelovanja z nekom, ki je prišel do njega in priznal svoje napake. Mojzesovska postava je določala, da se mora vse, kar je bilo vzeto protizakonito, v celoti povrniti, pa še petino se mora dodati (3. Mojzesova 6:5). Miroljubne, skladne odnose bo laže obnoviti, če bo prestopnik želel iti dlje od tega, kar se zahteva; torej v najstrožjem pomenu besede, popraviti sleherno škodo, ki jo je morda povzročil.

Vendar pa poizkusi obnovitve miroljubnih odnosov niso vedno uspešni. Knjiga pregovorov nas spomni, da je težko reševati nesoglasja z nekom, ki se nerad odzove. Knjiga pregovorov 18:19 pravi: »Brat, z grehom razžaljen, bolj se upira, nego trdno mesto, in prepiri so kakor zapah grada.« Neki drug prevod se glasi: »Teže kakor močno mesto je dobiti užaljenega brata: In njihovi prepiri so kakor zapahi gradu« (The Englishman’s Bible). Toda pri tistih sovernikih, ki želijo ugajati Bogu, bodo iskrena in ponižna prizadevanja naposled le imela uspeh. Če pa gre za hud greh, bo treba uporabiti Jezusov nasvet iz Matevževega evangelija 18. poglavja.

Reševanje resnejših nesoglasij

»Če se pa pregreši brat tvoj zoper tebe, pojdi in mu njegov pregrešek pokaži med seboj in njim samim. Če te posluša, si pridobil brata svojega. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se opira na usta dveh ali treh prič vsaka beseda. Če jih pa ne posluša, povej cerkvi; če pa tudi cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.« (Matevž 18:15-17)

Kaj pa, če se je Jud (ali kasneje kristjan) s sočastilcem Jehova zapletel v resne težave? Tisti, ki meni, da se je zoper njega grešilo, je moral storiti prvi korak. S prestopnikom je moral o stvari govoriti na samem. Pri tem ni poizkušal zbrati podpore za svojo plat zgodbe, temveč si je gotovo bolj prizadeval pridobiti brata, zlasti če je šlo le za nesporazum, ki se ga je dalo hitro razčistiti. Vse se je laže rešilo, če so o zadevi vedeli le neposredno vpleteni.

Toda, morda prvi korak ne bo dovolj. Jezus je dejal, kaj storiti tedaj: »Vzemi [. . .] še enega ali dva.« To bi prav gotovo lahko bile neposredne priče. Morda so enega od posameznikov slišali obrekovati drugega ali pa so bili ti, ki se jih je vzelo s seboj, priče pisnega dogovora, glede katerega se sedaj ti dve strani razhajata. Ravno tako pa bodo lahko ti, ki se jih je vzelo s seboj, postali priče, ko se bo obravnaval katerikoli element, kot je pisno ali ustno pričevanje, da bi se ugotovil vzrok problema. Tudi tu naj bi jih za zadevo vedelo kar najmanj — ,eden ali dva‘. To bo preprečilo, da bi se stvar poslabšala, če je šlo le za nesporazum.

Kakšni nagibi bi morali voditi prizadetega? Ali naj bi sokristjana poskušal ponižati ter želel, da pred njim klečeplazi? Po Jezusovem nasvetu kristjani ne bi smeli hitro obsojati svojih bratov. Če prestopnik prizna svojo krivdo in se opraviči ter skuša zadeve urediti, bo ta, zoper koga se je grešilo, »pridobil brata svojega« (Matevž 18:15).

Če se zadeve ni dalo rešiti, se jo je moralo prepustiti občini. Spočetka so to predstavljali starešine Judov, kasneje pa starešine krščanske občine. Neskesan prestopnik bo morda moral biti izobčen iz občine. To pa pomeni isto, kot imeti ga za ,pogana in cestninarja‘; takšnim ljudem pa se Judje niso približevali. Tega resnega ukrepa nikoli ni mogel sprejeti en sam kristjan. Postavljeni starešine, ki predstavljajo občino, so edini, ki so pooblaščeni za takšna dejanja. (Primerjajte 1. Korinčanom 5:13.)

Možnost izobčenja neskesanega prestopnika kaže, da se evangelij po Matevžu 18:15-17 ne nanaša na manjša nesoglasja. Jezus je meril na resnejše prestopke, ki pa so bili še vedno takšne vrste, da se jih je dalo rešiti le med obema prizadetima posameznikoma. Prestopek je lahko na primer obrekovanje, ki resno prizadene ugled žrtve. Prestopek je lahko tudi denarne narave, saj naslednje vrstice vsebujejo Jezusovo prispodobo o neusmiljenem sužnju, ki mu je bil odpuščen velik dolg (Matevž 18:23-35). Posojilo, ki ni odplačano v dogovorjenem času, je lahko le prehodna težava, ki se da zlahka rešiti med posameznikoma. Lahko pa postane tudi resen greh, kraja namreč, če posojilojemalec trdovratno odklanja odplačevanje svojega dolga.

So pa tudi grehi, ki se ne dajo rešiti le med dvema kristjanoma. Pod mojzesovsko postavo so morali biti resni grehi naznanjeni (3. Mojzesova 5:1; Pregovori 29:24). Podobno so morali biti hudi grehi, ki so se tikali čistosti občine, javljeni krščanskim starešinam.

Vendar pa večina primerov, ko pride med kristjani do trenj, ne zapade temu postopku.

Ali bi lahko enostavno pozabili

Jezus je takoj zatem, ko je pojasnil, kako reševati resna nesoglasja, dal še en važen nauk. Beremo: »Tedaj pristopi k njemu Peter in reče: Gospod, kolikokrat, ko se pregreši brat moj zoper mene, naj mu odpustim? Ali do sedemkrat? Jezus mu reče: Ne pravim ti do sedemkrat, marveč do sedemdesetkrat sedemkrat« (Matevž 18:21, 22). Ob neki drugi priložnosti je Jezus svojim učencem dejal, naj odpustijo »sedemkrat na dan« (Lukež 17:3, 4). Jasno je torej, da so bili Kristusovi sledilci pozvani, naj nesoglasja rešujejo z voljnim medsebojnim odpuščanjem.

To je področje, kjer se je še posebej treba potruditi. »Nekateri bratje preprosto ne vedo, kako odpustiti,« je dejal brat, ki smo ga omenili na začetku. Pristavil je: »Presenečeni so, ko kdo pojasni, da se lahko odločijo za odpuščanje v prvi vrsti zato, da bi v krščanski občini ohranili mir.«

Apostol Pavel je pisal: »Prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi Kristus odpustil vam, tako tudi vi« (Kološanom 3:13). Preden gremo torej do brata, ki nas je morda užalil, bi bilo dobro razmisliti o naslednjih vprašanjih: Ali je o prestopku sploh vredno govoriti? Ali res ne bi mogli v pravem duhu krščanstva pozabiti na to, kar je bilo? Ali sami ne bi želeli, da se nam odpusti, če bi bili na njegovem mestu? Če pa se že odločimo, da ne bomo odpustili, ali lahko potem pričakujemo, da nam bo Bog odgovoril na molitve ter nam odpustil (Matevž 6:12, 14, 15)? Takšna vprašanja nam bodo v pomoč, da bomo znali odpuščati.

Ena od pomembnih odgovornosti, ki jo imamo kot kristjani, je, da v občini Jehovovega ljudstva ohranjamo mir. Uporabljajmo torej Jezusov nasvet v praksi. To nam bo pomagalo, da bomo radi odpuščali. Takšen duh odpuščanja bo prispeval k bratski ljubezni, ki je razpoznavno znamenje Jezusovih učencev (Janez 13:34, 35).

[Slika na strani 23]

Kristjani lahko rešujejo medsebojna nesoglasja z upoštevanjem Jezusovega nasveta