Komu ste vi pokorni – Bogu ali človeku?

»Pokorni moramo biti Bogu, in ne ljudem.« (APOSTOLSKA DELA 5:29)

 1. a) Kateri je tematski stavek tega preučevalnega članka? b) Zakaj so apostole aretirali?

SODNIKI judovskega vrhovnega sodišča so morali biti besni. Zaporniki so izginili. To so bili apostoli Jezusa Kristusa, moža, ki ga je vrhovno sodišče pred nekaj tedni obsodilo na smrt. Sedaj se je to sodišče zbralo, da bi sodilo njegovim najbližjim sledilcem. Toda ko so stražarji odšli ponje, so odkrili, da je ječa prazna, čeprav so bila vrata zaklenjena. Kmalu so tudi izvedeli, da so apostoli v jeruzalemskem templju, kjer ljudstvo neustrašno učijo o Jezusu Kristusu – da počnejo prav to, zaradi česar so jih aretirali! Stražarji so šli naravnost v tempelj, apostole spet aretirali in jih odvedli na sodišče. (Apostolska dela 5:17–27)

 2. Kaj je angel zapovedal apostolom?

² Apostole je iz zapora izpeljal angel. Ali je to storil zato, da bi jim prihranil nadaljnje preganjanje? Ne. Osvobodil jih je, da bi Jeruzalemčani slišali dobro novico o Jezusu Kristusu. Naročil jim je, naj ‚govorijo ljudem vse, kar je rečeno o tem življenju‘. (Apostolska dela 5:19, 20) Ko so torej tempeljski stražarji prišli ponje, so apostoli že poslušno izpolnjevali to zapoved.

 3., 4. a) Kako sta se odzvala Peter in Janez, ko so jima ukazali, naj nehata oznanjevati? b) Kako so se odzvali drugi apostoli?

³ Dva od teh neomajnih oznanjevalcev, apostola Peter in Janez, sta bila na sodišču že prej, zato ju je Jožef Kajfa, glavni sodnik, strogo opomnil. Rekel je: »Izrecno smo vam prepovedali, da bi še učili v [Jezusovem] imenu, vi pa ste s svojim naukom napolnili Jeruzalem.« (Apostolska dela 5:28) Kajfa ne bi smel biti presenečen, da Petra in Janeza spet vidi na sodišču. Ko jima je prvič ukazal, naj nehata oznanjevati, sta odgovorila: »Sami presodite, ali je v Božjih očeh pravično poslušati vas namesto Boga. Ampak midva ne moreva, da ne bi več govorila o tem, kar sva videla in slišala.« Petra in Janeza podobno kakor staroveškega preroka Jeremija ni moglo nič ustaviti, da ne bi izpolnjevala svoje oznanjevalske naloge. (Apostolska dela 4:18–20; Jeremija 20:9)

⁴ Sedaj pa priložnosti, da pokažeta svoje stališče javno, pred sodiščem, nista imela le Peter in Janez, temveč so jo dobili vsi apostoli, tudi novoizbrani Matija. (Apostolska dela 1:21–26) Ko so jim ukazali, naj nehajo oznanjevati, so tudi oni pogumno odgovorili: »Pokorni moramo biti Bogu, in ne ljudem.« (Apostolska dela 5:29)

Pokornost Bogu ali človeku?

 5., 6. Zakaj apostoli niso bili pokorni sodni odredbi?

⁵ Apostoli so bili zakonu poslušni ljudje, ki so sicer upoštevali sodne odredbe. Toda noben človek, pa naj je še tako mogočen, nima pravice drugemu ukazati, naj prekrši katerega od Božjih zakonov. Jehova je »Najvišji nad vesoljno zemljo«. (Psalm 83:18) On ni le »vse zemlje Sodnik«, temveč je tudi Vrhovni zakonodajalec ter Kralj večnosti. Vsaka sodna odredba, ki skuša ovreči katero od Božjih zapovedi, je v Božjih očeh neveljavna. (1. Mojzesova 18:25; Izaija 33:22, SSP)

⁶ To dejstvo priznavajo tudi nekateri najboljši pravni strokovnjaki. Znameniti angleški pravnik iz 18. stoletja William Blackstone je denimo napisal, da ne bi smeli nobenemu človeškemu zakonu dopustiti, da bi nasprotoval »zakonu, ki je bil razodet« v Bibliji. Sanhedrin je torej takrat, ko je apostolom prepovedal oznanjevanje, prestopil meje svoje oblasti. Apostoli te zapovedi preprosto niso mogli upoštevati.

 7. Zakaj je višje duhovnike jezilo oznanjevanje?

⁷ Višji duhovniki so se zaradi odločenosti apostolov, da še naprej oznanjujejo, zelo razjezili. Nekateri člani duhovništva, tudi sam Kajfa, so bili saduceji in ti niso verjeli v vstajenje. (Apostolska dela 4:1, 2; 5:17) Toda apostoli so vztrajali, da je Jezus vstal od mrtvih. Poleg tega so si nekateri višji duhovniki prizadevali za naklonjenost rimskih oblasti in so bili za to pripravljeni marsikaj storiti. Ko so na Jezusovem sojenju dobili priložnost, da priznajo Jezusa za svojega kralja, so šli celo tako daleč, da so vpili: »Nimamo kralja, samo cesarja.« (Janez 19:15)a Apostoli pa niso le trdili, da je Jezus vstal od mrtvih, temveč so tudi učili, da razen Jezusovega imena ‚ni drugega imena, ki bi bilo dano ljudem, po katerem bi se mogli rešiti‘. (Apostolska dela 2:36; 4:12) Duhovniki so se bali, da bi ljudje na obujenega Jezusa pričeli gledati kot na svojega Voditelja, zaradi česar bi potem lahko prišli Rimljani in judovskim voditeljem vzeli iz rok ‚njihov kraj čaščenja in narod‘. (Janez 11:48)

 8. Kaj modrega je Gamaliel svetoval sanhedrinu?

⁸ Videti je bilo, da je prihodnost apostolov Jezusa Kristusa mračna. Sanhedrinski sodniki so bili odločeni, da jih usmrtijo. (Apostolska dela 5:33) Toda prišlo je do nepričakovanega zasuka. Vstal je Gamaliel, izvedenec v Postavi, in svoje kolege posvaril, naj ne ukrepajo prenagljeno. Modro je pripomnil: »Če je namreč ta naklep ali to početje od ljudi, bo propadlo; če pa je od Boga, jih ne boste mogli zatreti.« Zatem je pristavil še misel, ki je bila zelo pomembna: »Sicer se lahko znajdete še v boju proti samemu Bogu.« (Apostolska dela 5:34, 38, 39)

 9. Kaj dokazuje, da je bilo delo apostolov od Boga?

⁹ Sodišče je, presenetljivo, poslušalo Gamalielov nasvet. »Poklicali so apostole, jih pretepli in jim ukazali, naj nehajo govoriti v Jezusovem imenu. Potem so jih izpustili.« Apostole to še zdaleč ni prestrašilo, temveč so bili odločeni še naprej ubogati angelovo zapoved, naj oznanjujejo. Zato so potem, ko so jih izpustili, »vsak dan [. . .] v templju in po hišah z nezmanjšano vnemo učili ter oznanjali dobro novico o Kristusu, Jezusu«. (Apostolska dela 5:40, 42) Jehova je njihov trud blagoslovil. Koliko pa? »Božja beseda [je] vse bolj rasla in število učencev se je v Jeruzalemu zelo množilo.« Pravzaprav je ‚postala poslušna veri velika množica duhovnikov‘. (Apostolska dela 6:7) Kako zelo ponižujoče je to moralo biti za višje duhovnike! Dokazi so se namreč kar kopičili: Delo apostolov je bilo zares od Boga!

Tisti, ki se bojujejo proti Bogu, ne morejo uspeti

10. Zakaj je Kajfa, gledano s človeškega vidika, morda mislil, da mu je položaj zagotovljen, toda zakaj se je motil?

¹⁰ V prvem stoletju so judovske višje duhovnike postavljale rimske oblasti. Bogatega Jožefa Kajfa je imenoval Valerij Grat in Kajfa je bil na svojem položaju dlje od mnogih predhodnikov. Ta višji duhovnik uspeha verjetno ni pripisoval Božji previdnosti, temveč predvsem temu, da je bil vešč diplomat in osebni Pilatov prijatelj. Kakor koli je že bilo, izkazalo se je, da je bilo njegovo zaupanje v ljudi zmotno. Samo tri leta po tem, ko so sodili apostolom pred sanhedrinom, je izgubil naklonjenost rimskih oblasti in bil odstavljen s položaja višjega duhovnika.

11. Kako sta končala Poncij Pilat in judovska stvarnost ter kaj ste se iz tega naučili?

¹¹ Ukaz, naj se Kajfu to službo odvzame, je prišel od Pilatovega neposredno nadrejenega Lucija Vitelija, ki je bil tudi sirski guverner, in Kajfov tesni prijatelj Pilat tega ni mogel preprečiti. Pravzaprav je samo leto dni po Kajfovem odstopu službo izgubil tudi sam Pilat, poleg tega so ga zaradi resnih obtožb še poklicali v Rim, kjer je moral odgovarjati za svoja dejanja. Kaj pa se je zgodilo judovskim voditeljem, ki so zaupali v cesarja? Rimljani so jim navsezadnje odvzeli ‚njihov kraj čaščenja in narod‘. To se je zgodilo leta 70 n. št., ko so rimske vojske popolnoma uničile Jeruzalem s templjem in sanhedrinsko sodno dvorano vred. Za kako resnične so se pri tem izkazale psalmistove besede, naj se ‚ne zanašamo na poglavarje, na sina človeškega, pri katerem ni rešitve‘! (Janez 11:48; Psalm 146:3)

12. Kako to, kar se je zgodilo z Jezusom, dokazuje, da je modro biti pokoren Bogu?

¹² Nasprotno pa je obujenega Jezusa Kristusa Bog postavil za Velikega duhovnika ogromnega duhovnega templja. Njegove postavitve ne more preklicati noben človek. Zares, Jezusove »duhovniške službe ne bo nasledil nihče«. (Hebrejcem 2:9; 7:17, 24; 9:11) Bog ga je imenoval tudi za Sodnika živih in mrtvih. (1. Petrovo 4:5) S to oblastjo bo Jezus odločil, ali bosta Jožef Kajfa in Poncij Pilat lahko dobila možnost, da še živita, ali ne. (Matej 23:33; Apostolska dela 24:15)

Današnji pogumni kraljestveni oznanjevalci

13. Za katero delo v naših dneh se je izkazalo, da je od ljudi, in za katero, da je od Boga? Kako to veste?

¹³ Kakor v prvem stoletju tudi v naših dneh ne manjka takšnih, ki se ‚bojujejo proti Bogu‘. (Apostolska dela 5:39) Ko denimo Jehovove priče v Nemčiji niso hoteli s posebno kretnjo pozdravljati Adolfa Hitlerja kot svojega firerja, je Hitler prisegel, da jih bo iztrebil. (Matej 23:10) In zdelo se je, da bo to za njegov učinkoviti ubijalski stroj »mala malica«. Resda so nacisti uspeli zajeti na tisoče Prič in jih odpeljati v koncentracijska taborišča. Nekaj so jih celo ubili. Toda odločenosti Prič, da častijo samo Boga, jim ni uspelo zlomiti, niti jim ni uspelo, da bi uničili Božje služabnike kot skupino. Delo teh kristjanov je bilo od Boga, ne od človeka; Božjega dela pa se ne da uničiti. Po šestdesetih letih zvesti preživelci Hitlerjevih koncentracijskih taborišč še vedno služijo Jehovu »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim umom«, Hitler in njegova nacistična stranka pa sta le še neslaven del preteklosti. (Matej 22:37)

14. a) Kako nasprotniki obrekujejo Božje služabnike in kaj se zato dogaja? b) Ali bodo s tem Božjemu ljudstvu kakor koli trajno škodovali? (Hebrejcem 13:5, 6)

¹⁴ V letih po nacističnem preganjanju so se že vnaprej izgubljenemu boju proti Jehovu in njegovemu ljudstvu pridružili še drugi. V mnogih evropskih državah so spletkarski verski in politični elementi dosegli, da so Jehovove priče označili za ‚nevarno ločino‘ oziroma sekto, prav kakor se je to zgodilo kristjanom v prvem stoletju. (Apostolska dela 28:22) Dejstvo je, da je Evropsko sodišče za človekove pravice priznalo Jehovove priče za religijo, in ne za sekto. Nasprotnikom je to nedvomno znano. Vendar ti ljudje Priče še naprej obrekujejo. Nekateri kristjani so zaradi takšnih lažnih obtožb izgubili zaposlitev. Otroci Prič morajo v šolah prenašati žaljenje. Nekaj lastnikov objektov je iz strahu odpovedalo pogodbe za najem zgradb, v katerih so se Priče shajali že dolgo časa. Nekaterim Pričam pa se je celo zgodilo, da so jim vladne službe samo zato, ker so Jehovove priče, odvzele državljanstvo! Toda Pričam to ne vzame poguma.

15., 16. Kako so se Jehovove priče v Franciji odzvali, ko so njihovemu krščanskemu delu pričeli nasprotovati, in zakaj še naprej oznanjujejo?

¹⁵ V Franciji so denimo ljudje na splošno razumni in brez predsodkov. Toda nekaj nasprotnikov je doseglo sprejetje zakonov, s katerimi so hoteli omejiti kraljestveno delo. Kako so se na to odzvali tamkajšnji Jehovove priče? Svojo oznanjevalsko dejavnost so povečali kot še nikoli prej in doživljajo veselje ob neverjetnih rezultatih. (Jakob 4:7) V tej državi se je v samo enem šestmesečnem obdobju število biblijskih poukov povečalo za osupljivih 33 odstotkov! Hudič mora biti besen, ko vidi, kako se odkritosrčni ljudje v Franciji odzivajo na dobro novico. (Razodetje 12:17) Naši sokristjani v Franciji so prepričani, da se bodo tudi pri njih izkazale za resnične besede preroka Izaija, ki je dejal: »Nobeno orodje, narejeno zoper tebe, ne bo imelo uspeha, in sleherni jezik, ki se postavi zoper tebe na sodbo, obsodiš.« (Izaija 54:17)

¹⁶ Jehovove priče ne uživajo, ko jih preganjajo. Toda ker so pokorni temu, kar je Bog zapovedal vsem kristjanom, ne morejo in ne bodo nehali govoriti o tem, kar so slišali. Prizadevajo si biti dobri državljani. Toda kadar človeški zakon nasprotuje Božjemu, morajo biti pokorni Bogu.

Ne bojte se jih

17. a) Zakaj naj se naših sovražnikov ne bi bali? b) Kako naj bi gledali na preganjalce?

¹⁷ Naši sovražniki so v zelo nevarnem položaju. Bojujejo se proti Bogu. Zato se teh, ki nas preganjajo, ne bojimo, ampak zanje v skladu z Jezusovo zapovedjo molimo. (Matej 5:44) Molimo, da bi Jehova takšnim, ki mu podobno kakor nekdaj Savel iz Tarza nasprotujejo iz nevednosti, milostno odprl oči za resnico. (2. Korinčanom 4:4) Savel je postal krščanski apostol Pavel in je zaradi takratnih oblasti zelo trpel. Toda sovernike je kljub temu spodbujal, »naj se vladam in oblastem podrejajo in pokoravajo, naj bodo pripravljeni za vsako dobro delo, naj o nikomer ne govorijo grdo [niti o najbolj vnetih preganjalcih ne], naj ne bodo bojeviti, naj bodo razumni in do vseh kar najbolj blagi«. (Titu 3:1, 2) Ta nasvet si prizadevajo vzeti k srcu Jehovove priče v Franciji in drugod.

18. a) Kako vse lahko Jehova reši svoje ljudstvo? b) Kakšen bo končni izid?

¹⁸ Bog je preroku Jeremiju rekel: »Jaz sem s teboj, da te rešim.« (Jeremija 1:8) Kako nas lahko Jehova danes reši, če nas preganjajo? Morda povzroči, da se najde kakšen nepristranski sodnik, podoben Gamalielu. Ali pa lahko poskrbi, da pokvarjenega oziroma nasprotujočega uradnika nepričakovano nadomesti kdo, ki je razumnejši. Včasih pa lahko dopusti, da preganjanje njegovega ljudstva traja dlje časa. (2. Timoteju 3:12) Če Bog dovoli, da smo preganjani, nam bo vselej dal tudi moč, da bomo zdržali. (1. Korinčanom 10:13) Ne glede na to, kaj Bog dovoli, nikakor ne dvomimo o končnem izidu: Tisti, ki se bojujejo proti Božjemu ljudstvu, se bojujejo proti Bogu, in kdor se bojuje proti Bogu, ne bo zmagal.

19. Kateri je letni stavek za leto 2006 in zakaj je primeren?

¹⁹ Jezus je svojim učencem rekel, da lahko pričakujejo stisko. (Janez 16:33) Zato besede iz Apostolskih del 5:29 niso bile še nikoli primernejše, saj tam piše: »Pokorni moramo biti Bogu, in ne ljudem.« Zaradi tega nas bodo te navdušujoče besede spremljale kot letni stavek Jehovovih prič za leto 2006. Da bi le bili odločeni naslednje leto in vso večnost biti pokorni Bogu, pa naj nas to stane, kolikor hoče!

[Podčrtna opomba]

Ali lahko odgovorite?

• Kako so se apostoli spoprijeli z nasprotovanjem, s čimer so nam dali spodbuden zgled?

• Zakaj bi morali vedno biti pokorni Bogu, in ne ljudem?

• Proti komu se v resnici bojujejo naši nasprotniki?

• Kakšen izid lahko pričakujemo za tiste, ki so preganjani?

[Poudarjeno besedilo na strani 23]

Letni stavek za leto 2006 bo: »Pokorni moramo biti Bogu, in ne ljudem.« (Apostolska dela 5:29)

[Slika na strani 19]

»Pokorni moramo biti Bogu, in ne ljudem.«

[Slika na strani 21]

Kajfa je namesto v Boga zaupal v ljudi