S ponižnim srcem moliti pred drugimi

BIL je veličasten dan v zgodovini Izraela. Kralj David je uredil, da so prinesli Jehovino skrinjo zaveze v novo glavno mesto, Jeruzalem. Srečen je David slavil Jehovo pred vsemi ljudmi, molitev, ki mu je privrela iz srca pa zaključil z besedami: »Slava Jehovi, Bogu Izraelovemu, do vekomaj!« Ljudstvo, ki je poslušalo, je navdušeno odgovorilo »Amen!« in hvalilo Jehovo«. (1 Letopisi 16:36)

V starem času med Božjim ljudstvom ni bilo nič nenavadnega, da je nekdo, ki je bil za to sposoben, v molitvi zastopal druge. Med Jehovinimi služabniki danes je enako. Krščanski sestanki, kongresi, pred jedjo v krogu družine, na biblijskih študijih, in še ob drugih priložnostih imajo krščanski možje — včasih tudi ženske — prednost, da zastopajo v molitvi tudi druge. (1 Korinčanom 11:4, 5) Kaj se tedaj dogaja? Kakor v Davidovih dneh bodo tisti, ki poslušajo in rečejo »Amen!«, okrepčani in čutijo, da je njihov odnos z Jehovo močnejši.

Predstavljati v molitvi druge pa je precejšnja odgovornost. Tisti, ki moli, bi moral v molitvi izgovarjati misli, ki primerno ponazorijo, kar je v srcih poslušalcev. Njegova molitev zadeva njihovo duhovnost. Zatorej bo vsakdo, ki ima to prednost, storil prav, če si v spomin prikliče naslednjo Davidovo prošnjo: »Molitev moja pridi kakor kadilo pred tebe.« (Psalm 141:2)

Kako pa lahko zasnujemo naše molitve, da bi bile pred Jehovo kakor dišeče kadilo? Vnaprej moramo razmisliti o tem, kaj bomo govorili in sicer v luči navodil, ki nam jih je dal Jehova. V Bibliji je cela vrsta zglednih molitev, kakor tudi veliko dobrih nasvetov glede molitev. Če bomo poznali te misli, bomo upoštevali tudi važna načela, ki nam bodo še posebej koristila, kadar bo treba glasno moliti pred drugimi in za druge.

S ponižnim srcem

Eno teh načel pravi, da Jehova usliši molitve ponižnih. (2 Letopisi 7:13, 14) Psalmist je dejal: »Kajti vzvišen je Jehova, vendar gleda na nizkega, a prevzetnega spozna oddaleč.« (Psalm 138:6) Kot primer za to, se spomnimo ponižnosti kralja Salomona, ko je javno molil ob posvetitvi templja. Pravkar je dokončal eno najlepših zgradb na svetu, toda zato ni bil nič domišljav. Molil je: »Toda ali v resnici prebiva Bog pri ljudeh na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!« (2 Letopisi 6:18, EI)

Tudi mi bi morali biti ponižni, posebno, kadar molimo za druge. Ponižnost se med drugim vidi tudi v tonu našega glasu. Kristjani seveda ne smejo hliniti ponižnosti ali navidezne pobožnosti. Ponižne molitve ne zvenijo napihnjeno ali nenaravno, pompozno. (Matej 6:5) Ponižnost kažemo tudi s tistim kar govorimo. Če ponižno molimo, ne bomo od Jehove zahtevali naj nekaj naredi. Ne, otroče ga bomo prosili naj, če se strinja z našo molitvijo, potem ukrepa po svoji volji. (Primerjaj Psalm 118:25.)

Ponižnost nas bo varovala tudi pred tem, da ne bomo pojasnjevali svojih misli ali posameznikom kaj osebno svetovali. Tako bi razodevali takšnega duha kakor ga je imel farizej, o katerem je Jezus govoril v eni svojih prilik. Farizej in cestninar sta istočasno molila v templju. Farizej je rekel: »Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.« Cestninar pa se je trkal na prsi in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Kakšen je bil Jezusov zaključek: »Ta (cestninar) je šel opravičen domov, oni (farizej) pa ne.« (Luka 18:9—14, JP)

Jehovini služabniki, ki so res ponižni, se zavedajo tudi svojega položaja pred Bogom. Manjši so od angelov, Jehova pa je večen, najvišji Suveren vesolja. (Psalm 8:3—5, 9; 90:1—4) Kadar kdo govori s kralji ali političnimi voditelji tega sveta, stori to običajno spoštljivo in dostojanstveno in tudi zelo ceni, da je imel takšno prednost. Mar naj bomo manj spoštljivi in naj to manj cenimo, če govorimo ‘živemu Bogu in večnemu kralju’? (Jeremija 10:10) Gotovo bi ne bilo prav. Zato so v javni molitvi izrazi kot je »Dober dan, Jehova« ali »Govorili bi radi s teboj, Jehova«, neprimerni. Isto velja tudi za pogovorne pripombe, kot na primer, »Kako si danes?«, »Prisrčne pozdrave Jezusu« ali »dobro se imej«! (Primerjaj Propovednik 5:1, 2.)

Ali ni apostol Pavel govoril o tem, da se smemo bližati Jehovi »z zaupanjem«? (Hebrejcem 4:16, (JP), primerjaj 1 Janezov 3:21, 22.) Mar nam to ne daje svobode, da govorimo tako, kot se nam pač zdi prav? Pravzaprav ne. Pavel nam je hotel povedati, da se na osnovi Jezusove žrtve lahko kljub našemu grešnemu stanju bližamo Jehovi. Ob vsaki priliki in ob vsakem času se lahko v molitvi obrnemo k njemu. Toda tudi če se k njemu obrnemo z zaupanjem, moramo ponižno priznati našo nepomembnost. Kajti Jehova je rekel: »Jaz pa gledam na tega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo.« (Izaija 66:2, EI)

Svarilni nasvet

Jezus je glede molitve svetoval tudi v pridigi na gori. Posvaril nas je, da pri molitvi ne bi smeli »govoriti mnogo kakor pogani«. (Matej 6:7) To ne pomeni, da ne bi smeli večkrat moliti zaradi iste zadeve (dokler smo prepričani, da je prav, moliti za to). Rečeno nam je: »Prosite, in dalo se vam bo; iščite, in našli boste; trkajte, in odprlo se vam bo.« (Matej 7:7) Jezus nas je posvaril, da ne smemo ponavljati stvari tako, da bi jo to naredilo nepomembno. Z drugimi besedami: »Ne izgovarjajte praznih besedil« (NS), ali »Pri molitvi ne blebetajte«. (JP) (Matej 6:7)

Nekateri ljudje imajo navado, da vedno znova ponavljajo sestavljene molitve, ne da bi sploh razmišljali o besedah. Včasih se jih izgovarja celo v jeziku, ki ga tisti, ki moli ne razume. To so gola »prazna besedila ali ponavljanja«. Ali pa: zamisli si kristjana, ki iz ravnodušnosti zapade navadi, da vsak dan uporablja iste izraze, ko se zahvaljuje Jehovi. Njegove izjave končno postanejo brez pomena. Celo Božje ime, Jehova se lahko uporablja tako. Res je, da se nas spodbuja, naj uporabljamo Jehovino ime (Psalm 105:1), toda če skoraj pri vsakem stavku uporabljamo njegovo ime, postane to izumetničeno ali ‘prazno ponavljanje’.

Pavel je omenil še eno pomembno načelo, ko je pisal: »Če namreč molim v daru jezika, moli moj duh, toda moj razum ostane brez sadu. ... Zakaj če moliš zahvalno molitev v duhu, kako bo mogel preprost človek na tvojo zahvalno molitev reči ‘amen’, ko pa ne ve, kaj govoriš.« (1 Korinčanom 14:14—16, JP) V Pavlovih dneh so prejeli določeni kristjani čudežni dar govorjenja jezikov, in očitno so nekateri molili pred skupščino v teh jezikih. Kot je pokazal Pavel, pa jih drugi člani skupščine niso razumeli.

Danes seveda nimamo takšnih čudežnih darov. Toda, kristjani, ki molijo za druge, bi vedno morali moliti tako, da jih drugi razumejo. Na primer, na začetku javnega predavanja povabimo prisotne, da se z nami združijo v molitvi. Gotovo je prav, da se v takih molitvah ogibamo izrazov ali pojmov, ki bi jih obiskovalci težko razumeli.

Kako dolge smejo biti molitve?

Osebne molitve so lahko tako dolge, kot pač želimo da so. Preden je Jezus izbral svojih dvanajst apostolov, je molil vso noč. (Luka 6:12) Kako dolga pa bi smela biti javna molitev? Ko je Jezus vpeljal spominsko večerjo v spomin na svojo smrt, ‘je blagoslovil’ in ‘se zahvalil’, preden je ponudil simbole, očitno je to storil v kratki molitvi. (Matej 26:26—28) Na drugi strani pa je bila molitev Salomona ob posvetitvi templja precej dolga. Takšna je bila tudi Jezusova molitev v noči, preden je umrl. (2 Letopisi 6:14—42; Janez 17:1—26)

Za javne molitve ni pravil o tem, kako dolge naj bodo. Toda dolge molitve niso posebno učinkovite. Jezus je celo kritiziral pismarje, ‘ki so vdovam požirali hiše in na videz pobožno opravljali dolge molitve’. (Luka 20:46, 47) Ko molimo za druge bi morali jasno omeniti njihove okoliščine ali potrebe, dolžina molitve pa bi morala biti primerna okoliščini. Ni potrebno izgovarjati dolgih, razvlečenih molitev, v katerih bi omenjali vse mogoče vidike. Če molimo pred jedjo, je molitev lahko čisto kratka. Tudi molitev na začetku krščanskega sestanka tudi ni treba, da je dolga. Kdor zastopa družino ob začetku ali ob koncu dneva v molitvi ali na kongresu moli zaključno molitev, bo morda želel vključiti več stvari, kot ustreza okoliščini.

Molitev za druge bo zelo učinkovita, če prihaja iz ponižnega srca in je izgovorjena primerno uravnoteženo in spoštljivo. Okrepčala bo duhovnost poslušalcev in bo okrepila njihov odnos z Jehovo. Vsi poslušalci bodo na koncu želeli reči »Amen!« in hvaliti Jehovo, kot so storili tisti, ki so se pridružili prisrčni Davidovi molitvi, ko so prinesli skrinjo zaveze v Jeruzalem. (1 Letopisi 16:36)

[Okvir na strani 27]

Je primerno, da poslušalci na koncu javne molitve glasno rečejo »Amen«?

Da, če to želijo. Pavel je govoril o tem, da tisti, ki poslušajo molitev, rečejo »Amen!«. Ni pa omenil, ali to store glasno ali tiho, v srcu. (1 Korinčanom 14:16) Kakorkoli, v Mojzesovem zakonu je bilo Izraelcem ob nekaterih priložnostih rečeno naj glasno rečejo »Amen!« (5 Mojzesova 27:14—26) Ko torej tisti, ki moli, zaključi svojo molitev s tem ko reče »Amen«, je primerno da poslušalci v svojih srcih ali slišno, s pritajenim glasom rečejo »Amen!«. Starši naj poučijo svoje otroke, da z izgovorom besede »Amen!« pokažejo pravilno cenjenje.

[Okvir na strani 28]

Ali je nespoštljivo, če bo med javno molitvijo, ko prične jokati otrok, če zazvoni telefon ali se zgodi kaj drugega, nekdo poskrbel za to?

Ne. Dejansko je to izraz ljubezni, če nekdo, ki je pooblaščen tiho poskrbi za zadevo. (1 Korinčanom 14:40) Tako lahko skupščina nemoteno moli naprej. Ko je stvar uredil, pa se lahko znova pridruži molitvi.