Jezusov krst

Odkar je Janez začel oznanjevati, je minilo približno šest mesecev. Ko je pri reki Jordan, pride k njemu Jezus, ki je sedaj star okoli 30 let. Čemú? To ni samo prijateljski obisk. Prav tako ne pride k njemu zgolj zato, da bi videl, kako njegovo delo napreduje. Jezus pride zato, da bi Janeza prosil, naj ga krsti.

Povsem razumljivo je, da Janez ugovarja: »Jaz bi se moral dati krstiti tebi, pa ti hodiš k meni?« (Matej 3:14) Janez ve, da je Jezus Božji posebni Sin. Spomnimo se, da je Janez, ko je bil še v telesu svoje matere Elizabete, poskočil od veselja ob obisku Marije, ki je bila takrat noseča z Jezusom. Nedvomno je to Janezu kasneje povedala njegova mati. Verjetno je tudi izvedel, da je tisto noč, ko se je Jezus rodil, angel oznanil Jezusovo rojstvo in da so se pastirjem prikazali še drugi angeli.

Janez ve, da je njegovo krščevanje namenjeno ljudem, ki se kesajo za svoje grehe. Jezus pa je brez greha. Toda Jezus kljub Janezovemu ugovarjanju vztraja: »Pusti zdaj to, ker je primerno, da tako izpolniva vse, kar je pravično.« (Matej 3:15)

Zakaj je primerno, da se Jezus krsti? Jezus se ne krsti v znamenje kesanja za grehe. S svojim krstom pokaže, da je prišel zato, da izpolni voljo svojega Očeta. (Hebrejcem 10:5–7) Jezus je sicer tesar, toda zdaj je prišel čas, da se loti dela, zaradi katerega ga je njegov nebeški Oče poslal na zemljo. Kaj menite, ali Janez pričakuje, da se bo zgodilo kaj nenavadnega, ko bo krstil Jezusa?

Janez kasneje pove: »Ta, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ‚Tisti, na kogar boš videl, da bo prišel duh in na njem ostal, ta je, ki krščuje s svetim duhom.‘« (Janez 1:33) Janez torej pričakuje, da bo na nekoga, katerega bo krstil, prišel Božji duh. Zato morda ni presenečen, da takrat, ko Jezus stopi iz vode, vidi naslednje: »Božji duh [se je] spuščal kakor golob in prihajal nadenj [nad Jezusa].« (Matej 3:16)

Toda takrat, ko se Jezus krsti, se zgodi še nekaj več. Svetopisemsko poročilo pravi: »Nebesa so se odprla.« Kaj to pomeni zanj? Najbrž pomeni, da se mu ob krstu povrne spomin na njegovo predčloveško življenje v nebesih. Tako se Jezus sedaj spominja svojega življenja pred prihodom na zemljo, ko ga je Bog Jehova v nebesih kot svojega duhovnega sina učil mnoge resnice.

Poleg tega se ob Jezusovem krstu zasliši glas iz nebes: »To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.« (Matej 3:17) Čigav glas je to? To ne more biti Jezusov glas, saj Jezus stoji zraven Janeza. To je glas samega Boga. Jasno je torej, da je Jezus Božji Sin. Jezus ni Bog.

Treba je omeniti, da je Jezus človeški Božji sin, ravno tako kakor je to bil prvi človek Adam. Učenec Luka po opisu Jezusovega krsta še napiše: »Ko pa je Jezus začel delovati, je bil star okoli trideset let. Bil je, kakor so mislili, Jožefov sin, [. . .] Hélijev, [. . .] Davidov, [. . .] Abrahamov, [. . .] Noetov, [. . .] Adamov, [. . .] Božji.« (Luka 3:23–38)

Tako kakor je bil Adam človeški Božji sin, je tudi Jezus. Ob krstu pa Jezus vstopi v nov odnos z Bogom, saj postane njegov duhovni Sin. Tako lahko zdaj uči božanske resnice in kaže pot v življenje. Sam pa stopi na pot, ki ga bo nazadnje pripeljala do tega, da bo za grešno človeštvo žrtvoval svoje človeško življenje.