Vprašanja bralcev
Sveto pismo omenja »knjigo Pravičnega« (»Jašárjeva knjiga«, NW) in »knjigo o vojskah GOSPODOVIH«. (Joz. 10:13; 4. Mojz. 21:14) Ti knjigi nista del biblijskega kanona. Ali gre za izgubljena navdihnjena spisa?
Nobenega razloga nimamo za sklep, da sta bili ti knjigi napisani pod navdihnjenjem in zatem izgubljeni. Navdihnjeni biblijski pisci omenjajo tudi druge spise. Nekateri od teh so po vsej verjetnosti deli Biblije, vendar so preprosto poimenovani z izrazi, ki jih današnji bralec ne pozna. Na primer, v 1. letopisov 29:29 so omenjene »zgodbe Samuela vidca«, »zgodbe Natana proroka« in »zgodbe Gada vidca«. Vse tri bi se prav lahko nanašale na knjigi, ki ju danes poznamo pod imenoma 1. in 2. Samuelova, ali pa na knjigo Sodniki.
Po drugi strani pa se nekateri od takšnih spisov morda nanašajo na knjige, ki imajo podobna imena kakor biblijske knjige, vendar v resnici niso del Biblije. To lahko ponazorimo z naslednjimi štirimi starodavnimi knjigami: »knjiga letopisov kraljev Judovih«, »knjiga kraljev Judovih in Izraelovih«, »knjiga kraljev Izraelovih« in »knjiga kraljev Izraelovih in Judovih«. Čeprav imena teh štirih knjig morda zvenijo podobno kakor biblijske knjige, ki jih poznamo kot 1. in 2. kraljev ter 1. in 2. letopisov, pa niso bile navdihnjene niti niso bile uvrščene v biblijski kanon. (1. kra. 14:29; 2. let. 16:11; 20:34; 27:7) Verjetno gre zgolj za zgodovinske zapise iz obdobja, ko sta prerok Jeremija in Ezra napisala svoji knjigi, ki sta del biblijskega kanona.
Očitno je torej, da so nekateri biblijski pisci omenjali obstoječe, vendar nenavdihnjene zgodovinske vire oziroma iz njih celo jemali določene podatke. Stavek iz Estere 10:2 se denimo sklicuje na »knjigo letopisov kraljev Medije in Perzije«. Podobno je Luka, ko je pripravljal gradivo za svoj evangelij, dejal, da je »vse od začetka natančno raziskal«. S tem je najbrž hotel reči, da je pri sestavljanju Jezusovega rodovnika, ki ga lahko najdemo v njegovem evangeliju, preiskal takrat dostopne pisne vire. (Luk. 1:3; 3:23–38) Zapisi, iz katerih je Luka jemal podatke, resda niso bili navdihnjeni, vendar pa njegov evangelij vsekakor je. In zato je za nas še vedno dragocen.
Kar pa zadeva knjigi, omenjeni v vprašanju (»knjiga Pravičnega« in »knjiga o vojskah GOSPODOVIH«), je videti, da sta obstajali, vendar nista bili navdihnjeni. Zaradi tega Jehova ni poskrbel za to, da bi se ohranili. Učenjaki na temelju svetopisemskih omemb teh knjig sklepajo, da je šlo za zbirki pesmi o spopadih med Izraelci in njihovimi sovražniki. (2. Sam. 1:17–27) Glede na neko biblijsko enciklopedijo naj bi bile v teh knjigah zbrane »znane pesmi poklicnih pevcev v starodavnem Izraelu, ki so ohranjale izraelsko epsko in lirsko tradicijo«. Celo nekaj ljudi, ki jih je Jehova občasno uporabil za preroke ali vidce, je napisalo lastne spise. Vendar ti zapisi niso bili navdihnjeni oziroma uvrščeni v Sveto pismo, ki je v naših dneh »koristno za poučevanje, opominjanje, popravljanje«. (2. Tim. 3:16; 2. let. 9:29; 12:15; 13:22)
Dejstvo, da so nekatere knjige omenjene v Bibliji in da so bile uporaben vir podatkov, še ni dovolj velik razlog za mišljenje, da so bile navdihnjene. Bog Jehova je ohranil samo spise, ki vsebujejo »besedo Boga našega«, in ti bodo »osta[li] vekomaj«. (Iza. 40:8) Zares, to kar je Jehova zajel v 66 biblijskih knjig, je vse, kar potrebujemo, da bi bili »povsem primer[ni], popolnoma usposobljen[i] za vsako dobro delo.« (2. Tim. 3:16, 17)