Zeleneča oljka v Božji hiši

V DEŽELI Izrael raste drevo, ki je domala neuničljivo. Celo če ga posekajo, iz njegovega panja kmalu poženejo novi poganjki. In ko njegov sad poberejo, svojega lastnika poplača z obiljem olja, ki se ga lahko rabi za kuhanje, razsvetljavo, higieno in kozmetiko.

Neka staroveška prilika, zapisana v biblijski knjigi Sodniki, pripoveduje, da so »drevesa [. . .] šla, da si pomazilijo kralja«. Katero gozdno drevo so si najprej izbrala? Nobeno drugo kot žilavo, rodovitno oljko. (Sodniki 9:8)

Pred dobrimi 3500 leti je prerok Mojzes opisal Izrael kot ‚dobro deželo, deželo oljk‘. (5. Mojzesova 8:7, 8) Oljčni gaji so še danes raztreseni po pokrajini od vznožja gore Hermon na severu do meja Beeršebe na jugu. Še vedno krasijo obalno Saronsko dolino, skalna pobočja Samarije in rodovitne doline v Galileji.

Biblijski pisci so oljko pogosto rabili v figurativnem pomenu. Z značilnostmi tega drevesa so slikali Božje usmiljenje, obljubo o vstajenju in srečno družinsko življenje. Podrobnejši ogled oljke nam bo pomagal razumeti te svetopisemske zaznamke in po njem bomo še bolj cenili to edinstveno drevo, ki se pridružuje drugemu stvarstvu v slavljenju svojega Izdelovalca. (Psalm 148:7, 9)

Žilava oljka

Oljka na prvi pogled ne zbuja kakšnega posebnega vtisa. Ne dviguje se v nebo kakor nekatere imenitne libanonske cedre. Njen les ni tako cenjen kakor cedrin in njeni cvetovi niso tako lepi kakor cvetovi mandljevca. (Visoka pesem 1:17; Amos 2:9) Najpomembnejšega dela oljke se ne vidi, je namreč pod zemljo. Ključ za njeno rodovitnost in preživetje so njene obsežne korenine, ki lahko sežejo šest metrov v globino in veliko dlje vodoravno.

Oljke lahko zaradi takih korenin na kamnitih pobočjih preživijo sušo, medtem ko se drevesa nižje v dolini že posušijo. Korenine drevesu omogočajo, da daje olive več stoletij, čeprav je morda videti, da je njegovo grčavo deblo primerno le še za kurjavo. Vse, kar to žilavo drevo zahteva, je prostor za rast in zračna zemlja, da lahko diha, ter da tam ni plevela ali drugega rastlinja, v katerem bi se zadrževali škodljivci. Če je tem preprostim zahtevam zadovoljeno, bo eno drevo dalo tudi do 57 litrov olja letno.

Izraelci so oljko nedvomno cenili zaradi njenega dragocenega olja. S svetilkami, pri katerih je stenj vpijal olivno olje, so si razsvetljevali domove. (3. Mojzesova 24:2) Olje je bilo nepogrešljivo v kuhinji. Z njim so si Izraelci ščitili kožo pred soncem in iz njega so pridobivali milo. Žito, vino in olive so bili glavni pridelki dežele. Za neko izraelsko družino bi torej slab oljčni pridelek pomenil nesrečo. (5. Mojzesova 7:13; Habakuk 3:⁠17)

Vendar je bilo olivnega olja navadno v obilju. Mojzes je o Obljubljeni deželi govoril kot o ‚deželi oljk‘ najverjetneje zato, ker je bila oljka na tem področju najbolj pogosto gojeno drevo. V 19. stoletju je naravoslovec H. B. Tristram oljko opisal kot »značilno drevo te dežele«. Oljčno olje je zaradi svoje vrednosti in množine celo rabilo kot uporabno mednarodno menjalno sredstvo na vsem sredozemskem območju. Tudi Jezus Kristus je o nekem dolgu rekel, da je znašal »sto meric olja«. (Lukež 16:5, 6)

»Kakor oljkovo mladje«

Uporabna oljka prikladno slika Božje blagoslove. Kako je bil nagrajen kak bogaboječi mož? »Žena tvoja bode kakor trta rodovitna znotraj v hiši tvoji,« je pel psalmist, »otroci tvoji kakor oljkovo mladje okrog mize tvoje.« (Psalm 128:3) Kaj je to »oljkovo mladje« in zakaj ga psalmist primerja z otroki?

Oljkina posebnost je, da iz vznožja njenega debla neprestano poganjajo novi poganjki.a Kadar glavno deblo zaradi starosti ne prinaša več toliko sadu kot nekoč, lahko gojitelji pustijo rasti nekaj mladik ali novih poganjkov, dokler ti ne postanejo pomemben del drevesa. Sčasoma bodo prvotno drevo obdajala tri ali štiri mlada, čvrsta debla, kakor otroci okrog mize. Mladike imajo iste korenine in sodelujejo v dajanju dobrega oljčnega pridelka.

Oljka s temi značilnostmi ustrezno slika, kako lahko sinovi in hčere, po zaslugi močnih duhovnih korenin svojih staršev, rastejo trdni v veri. Ko potomci zrastejo, tudi sami sodelujejo v rojevanju sadov in podpirajo starše, ki se veselijo, da s svojimi otroki skupaj služijo Jehovu. (Pregovori 15:20)

»Za drevo je upanje«

Ostareli oče, ki služi Jehovu, se veseli svojih bogovdanih otrok. Toda ko nazadnje ‚odide po poti vsega zemeljskega‘, ti otroci žalujejo. (1. kraljev 2:2) Biblija nam pri spoprijemanju s tako družinsko nesrečo pomaga z zagotovilom, da bo vstajenje. (Janez 5:28, 29; 11:25)

Job, oče veliko otrok, se je močno zavedal človekove kratke življenjske dobe. Primerjal jo je s cvetko, ki hitro uvene. (Job 1:2; 14:1, 2) Job je na grob gledal kot na skrivališče, od koder se bo lahko vrnil, zato je hrepenel po smrti kot načinu, na katerega bi ubežal svojim mukam. »Ko človek umre, bo li spet živel?« je vprašal. Nato pa je s prepričanjem odgovoril: »Vse dni, dokler sem v vojni službi, bi hotel čakati, dokler mi ne pride prememba. Ti [Jehova] bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.« (Job 14:13–15)

Kako je Job ponazoril svoje prepričanje, da ga bo Bog poklical iz groba? Z drevesom in glede na opis le-tega je verjetno govoril o oljki. »Kajti za drevo je upanje,« je dejal Job. »Če ga posekajo, zopet požene.« (Job 14:7) Oljko lahko posekajo, toda s tem je ne uničijo. Usahnila bo le, če se jo izruva. Če pa korenine ostanejo nedotaknjene, bo zopet pognala, z obnovljeno močjo.

Če kako staro oljko daljša suša hudo izsuši, se lahko njen zguban panj zopet vrne v življenje. »Ko se v zemlji mu postara korenina in mu parobek [panj, Ekumenska izdaja] umira v prahu, da le začuti duh vode, vnovič ozeleni in požene veje kakor mlada sajenica.« (Job 14:8, 9) Job je živel v suhi, prašni deželi, kjer je najbrž opazoval veliko starih oljčnih panjev, ki so bili videti izsušeni in brez življenja. Ko pa je nastopil dež, je to »mrtvo« drevo oživelo in iz korenin je zraslo novo deblo, kakor bi bila »mlada sajenica«. Ta presenetljiva odpornost je nekega tunizijskega vrtnarja navedla, da je dejal: »Za oljke lahko rečete, da so nesmrtne.«

Kakor si kmet močno želi videti, da bi njegove izsušene oljke zopet pognale, tako Jehova hrepeni po tem, da bo obudil svoje zveste služabnike. Zelo se veseli časa, ko bodo oživeli zvesti posamezniki, kot so Abraham in Sara, Izak in Rebeka ter mnogi drugi. (Matevž 22:31, 32) Kako čudovito jim bo izraziti dobrodošlico ob vrnitvi ter jih videti, kako zopet živijo polno in plodno življenje!

Simbolična oljka

Božje usmiljenje se kaže v Njegovi nepristanskosti in vstajenjski pripravi. Apostol Pavel je z oljko ponazoril, kako Jehova izkazuje usmiljenje ljudem ne glede na njihovo raso ali ozadje. Judje so se stoletja ponašali s tem, da so Božje izbrano ljudstvo, ‚Abrahamovo seme‘. (Janez 8:33; Lukež 3:8)

Biti rojen v judovskem narodu samo po sebi še ni bil pogoj za to, da si je kdo pridobil Božjo naklonjenost. Vendar so vsi Jezusovi prvi učenci bili Judje in so imeli prednost biti prvi od Boga izbrani ljudje, ki bi sestavljali obljubljeno Abrahamovo seme. (1. Mojzesova 22:18; Galatom 3:29) Te judovske učence je Pavel primerjal z vejami simbolične oljke.

Večina naravnih Judov je zavrnila Jezusa in si s tem zapravila možnost, da bi bili v prihodnosti člani ‚male črede‘ oziroma ‚Izrael Božji‘. (Lukež 12:32; Galatom 6:16) Tako so postali kakor simbolične oljkine veje, ki so jih oklestili. Kdo jih je nato nadomestil? Leta 36 n. š. so za to, da postanejo del Abrahamovega semena, bili izbrani Nejudje. Bilo je, kakor bi Jehova na oljko cepil veje divje oljke. Med tistimi, ki bi sestavljali to obljubljeno Abrahamovo seme, naj bi bili ljudje narodov. Tako so sedaj lahko nejudovski kristjani postali ‚sodeležniki oljkove korenine in maščobe‘. (Rimljanom 11:17)

Kmet si tega, da bi na oljko cepil vejo divje oljke, ne more zamisliti in mu je »proti naravi«. (Rimljanom 11:24) »Cepite dobro na divje, in, kakor pravijo Arabci, bo dobro premagalo divje,« razlaga delo The Land and the Book, »ne morete pa postopka uspešno obrniti.« Enako so bili judovski kristjani presenečeni, ko je Jehova »najprvo [prvič, NW] obiskal pogane, da bi izmed njih prejel ljudstvo imenu svojemu«. (Dejanja 10:44–48; 15:14) To pa je jasno kazalo, da izpolnitev Božjega namena ni bila odvisna od kakega naroda. Ne, kajti »v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično«. (Dejanja 10:35)

Pavel je pokazal, da kakor so bile oljkine »veje« nezvestih Judov okleščene, se lahko isto zgodi komur koli drugemu, ki zaradi ponosa in neposlušnosti izgubi Jehovovo naklonjenost. (Rimljanom 11:19, 20) To nedvomno ponazarja, da se Božje nezaslužene dobrotljivosti ne bi nikoli smelo jemati za samo po sebi umevno. (2. Korinčanom 6:1)

Maziliti z oljem

Sveto pismo o uporabi oljčnega olja piše v dobesednem in figurativnem pomenu. V starih dneh so rane in poškodbe ‚mečili z oljem‘, da bi pospešili proces zdravljenja. (Izaija 1:6) Ena od Jezusovih ponazoritev pripoveduje, da je usmiljeni Samarijan zlil oljčno olje in vino na rane človeka, ki ga je srečal na poti v Jeriho. (Lukež 10:⁠34)

Maziljenje glave z oljčnim oljem osvežuje in pomirja. (Psalm 141:5) In ko se krščanski starešine ukvarjajo s primeri duhovne bolezni, lahko ‚v Jehovovem imenu pomazilijo z oljem kakega člana občine‘. (Jakob 5:14) Ljubeči svetopisemski nasvet starešin in iskrene molitve za dobro njihovega duhovno bolnega sovernika so primerjani z blagodejnim oljčnim oljem. Zanimivo je, da je dober človek v idiomatični hebrejščini včasih opisan kot »čisto oljčno olje«.

»Oljka zeleneča v hiši Božji«

Če upoštevamo navedene točke, ni presenetljivo, da se lahko Božje služabnike primerja z oljkami. David je želel biti kakor »oljka zeleneča v hiši Božji«. (Psalm 52:8) Enako kot so oljke pogosto obdajale domove izraelskih družin, tako si je David želel biti blizu Jehovu in rojevati sad v hvalo Bogu. (Psalm 52:9)

Ko je bilo dvorodovno Judovo kraljestvo zvesto Jehovu, je bilo kakor ‚oljka zelena, krasna, z lepim sadom‘. (Jeremija 11:15, 16) Toda judovsko ljudstvo je to prednostno mesto izgubilo, ko ‚so se branili poslušati Jehovove besede in šli za tujimi bogovi‘. (Jeremija 11:10)

Da bi postali zeleneča oljka v Božji hiši, moramo ubogati Jehova in biti pripravljeni sprejeti discipliniranje, s katerim nas »obrezuje«, da bi lahko rojevali več krščanskih sadov. (Hebrejcem 12:5, 6) Poleg tega, kakor mora naravna oljka imeti obsežne korenine, da lahko preživi sušno obdobje, moramo tudi mi utrditi svoje duhovne korenine, če naj bi zdržali preizkušnje in preganjanje. (Matevž 13:21; Kološanom 2:6, 7)

Oljka dobro simbolizira zvestega kristjana, ki v svetu morda ni znan, vendar ga Bog priznava. Če mora tak človek umreti v tej stvarnosti, bo zopet živel v prihajajočem novem svetu. (2. Korinčanom 6:9; 2. Petrov 3:13)

Domala neuničljiva oljka, ki leto za letom stalno rojeva sad, nas spominja na Božjo obljubo: »Kakor so dnevi drevesa, bodo ljudstva mojega dnevi, in rok svojih delo bodo dolgo uživali izvoljenci moji.« (Izaija 65:22) Ta preroška obljuba se bo spolnila v Božjem novem svetu. (2. Petrov 3:13)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 25]

Staro grčavo deblo v Jáveji v provinci Alicante, Španija

[Slike na strani 26]

Oljčni gaji v provinci Granadi, Španija

[Slika na strani 26]

Stara oljka zunaj jeruzalemskega obzidja

[Slika na strani 26]

Biblija omenja cepljenje vej na oljko

[Slika na strani 26]

To staro oljko obdajajo poganjki podmladka