Posnemajmo njihovo vero

V srcu je »premišljevala, kaj naj bi to pomenilo«

MARIJA se je nelagodno presedala na hrbtu majhnega tovornega živinčeta. Za njo je bilo že več ur ježe. Tik pred njo je vztrajno hodil Jožef in jo vodil po poti, ki je peljala tja daleč v Betlehem. Znova je začutila, kako se v njej premika novo življenje.

Marija je bila visoko noseča, saj v Bibliji piše, da je bila »že proti koncu svoje nosečnosti«. (Luka 2:5) Ko se je par pomikal mimo polj, na katerih so kmetje orali ali pa sejali, so nekateri od njih morda dvignili pogled in se spraševali, zakaj se je ženska v takšnem stanju odpravila na pot. Kaj je Marijo gnalo tako daleč proč od doma v Nazaretu?

Vse se je pričelo že mesece prej, takrat ko je ta mlada Judinja prejela nalogo, ki ji ni bilo enake v vsej človeški zgodovini. Rodila naj bi otroka, ki bo postal Mesija, Božji Sin! (Luka 1:35) Ko je bil že blizu čas poroda, se je zgodilo, da je morala oditi na to potovanje. Pri tem je bila večkrat preizkušena njena vera. Poglejmo si, kaj ji je pomagalo, da je ostala duhovno močna.

Potovanje v Betlehem

Jožef in Marija nista bila edina, ki sta takrat potovala. Malo pred tem je cesar Avgust odredil deželni popis prebivalstva in ljudje so morali, da ugodijo tej zahtevi, odpotovati v mesto, iz katerega je izhajal njihov rod. Kako se je odzval Jožef? V poročilu beremo: »Seveda je tudi Jožef krenil iz Galileje, iz Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, saj je bil iz Davidove hiše in družine.« (Luka 2:1–4)

Ni bilo naključje, da je cesar ravno v tem obdobju izdal ta odlok. Prerokba, ki je bila napisana kakšnih sedem stoletij prej, je napovedovala, da se bo Mesija rodil v Betlehemu. Zanimivo je, da je zgolj 11 kilometrov od Nazareta ležalo mesto, ki se je imenovalo Betlehem. Toda prerokba je natančno napovedovala, da bo Mesija prišel iz »Betlehema Efrate«. (Miha 5:1) Danes loči Nazaret od te vasice na jugu 150 kilometrov ceste, speljane po gričih. To je bil Betlehem, v katerem se je moral zglasiti Jožef, saj je bila tam doma družina kralja Davida – družina, kateri sta pripadala tako Jožef kot njegova mlada žena.

Ali bo Marija podprla Jožefovo odločitev, da se gresta popisat? Navsezadnje bi bilo potovanje zanjo naporno. Najverjetneje je bil začetek jeseni, tako da je bilo moč pričakovati blago deževje, ker se je sušno obdobje postopno iztekalo. Poleg tega Betlehem leži kar visoko, na višini več kot 760 metrov – to bi bil precejšen vzpon in naporen konec večdnevnega potovanja. Nemara bi potovanje trajalo dlje kot običajno, saj bi Marija zaradi svojega stanja morda morala velikokrat počivati. Še zlasti v takšnem stanju bi si mlada ženska morda želela ostati doma, kjer ima sorodnike in prijateljice, ki so pripravljeni pomagati, ko se pričnejo porodne bolečine. Nedvomno je bil za takšno pot potreben pogum.

Vendar Luka zapiše, da je Jožef odšel, da bi se »dal popisat skupaj z Marijo«. Pribeleži tudi, da jo je »dobil za ženo, kakor mu je bilo obljubljeno«. (Luka 2:4, 5) Biti Jožefova žena je za Marijo pomenilo veliko spremembo pri sprejemanju odločitev. Na svojega moža je gledala kot na poglavarja njune družine in sprejela od Boga dano vlogo pomočnice tako, da je podpirala njegove odločitve.a Torej je to morebitno preizkušnjo vere premagala preprosto s poslušnostjo.

Kaj pa je morda še motiviralo Marijo, da je bila poslušna? Ali je vedela za prerokbo, da bo Betlehem Mesijev rojstni kraj? Biblija nam tega ne razkrije. Vendar te možnosti ne moremo kar odpisati, saj je bilo to dejstvo očitno splošno znano med verskimi voditelji in celo med običajnimi ljudmi. (Matej 2:1–7; Janez 7:40–42) In kar se tiče poznavanja Svetega pisma, je bila Marija vse prej kot nevedna. (Luka 1:46–55) Najsibo da se je odločila za potovanje, ker je želela ubogati svojega moža, upoštevati cesarjevo odredbo ali izpolniti Jehovovo prerokbo ali pa je šlo za skupek teh dejavnikov, je s tem dala izreden zgled. Jehova zelo ceni ponižnega in poslušnega duha, tako pri moških kot pri ženskah. Danes, ko se pogosto zdi, da je podrejanje ena izmed najmanj cenjenih lastnosti, je Marija svetel zgled vsem zvestim ljudem.

Kristusovo rojstvo

Mariji je gotovo odleglo, ko je uzrla Betlehem. Medtem ko sta se z Jožefom pomikala po pobočjih, mimo nasadov oljk – njihovi plodovi so se spravljali med zadnjimi – sta verjetno premišljevala o zgodovini te vasice. Bila je preveč nepomembna, da bi jo omenjali med Judovimi mesti, prav kakor je napovedal prerok Miha, toda bila je rojstni kraj Boaza, Naomi in pozneje Davida, vsega skupaj več kot tisoč let prej.

Ko sta prišla v vasico, sta ugotovila, da je že nabito polna. Še drugi so se prišli popisat, zato zanju v prenočišču ni bilo prostora.b Nista imela druge izbire, kot da sta se čez noč nastanila v hlevu. Lahko si samo zamislimo, kako zaskrbljen je bil Jožef, ko je videl, da njegova žena občuti močne bolečine, kakršnih prej sploh ni poznala, in da se še stopnjujejo. Tukaj, kjer bi si človek najmanj želel, se je pričel porod.

Marsikatera ženska se lahko poistoveti z Marijo. Kakšnih 4000 let prej je Jehova napovedal, da bodo ženske zaradi podedovanega greha med porodom občutile bolečino. (1. Mojzesova 3:16) Nobenega dokaza ni, da bi bila Marija glede tega kakšna izjema. Luka zagrne ta dogodek s tančico zasebnosti, ko v svojem poročilu preprosto zapiše: »Rodila je sina, prvorojenca.« (Luka 2:7) Da, rodila je svojega »prvorojenca« – prvega od najmanj sedmih otrok, ki jih je rodila kasneje. (Marko 6:3) Toda ta se bo vedno razlikoval od drugih. Ne samo, da je bil njen prvorojenec, temveč je bil tudi Jehovov »prvorojenec vsega stvarstva«, Božji edinorojeni Sin! (Kološanom 1:15)

Tukaj v poročilu zasledimo znamenito podrobnost, da je Marija malega Jezusa »povila in položila v jasli«. (Luka 2:7) Upodobitve in uprizoritve Jezusovega rojstva po vsem svetu predstavljajo ta dogodek pretirano čustveno. Toda razmislimo o tem stvarno. Jasli so korito s krmo, iz katerega jedo živali na kmetiji. Družina se je torej nastanila v hlevu, prostoru, za katerega bi težko rekli, da je znan po svežem zraku ali higieni – pa najsibo takrat ali danes. Razumsko gledano, kateri starši bi izbrali takšen prostor za rojstvo otroka, če bi imeli kakšno drugo možnost? Večina staršev hoče najboljše za svoje otroke. Koliko bolj sta si Marija in Jožef to želela za Božjega Sina!

Toda nista dovolila, da bi zaradi omejenih sredstev postala zagrenjena; s tem, kar sta imela, sta enostavno naredila najboljše, kar sta lahko. Bodite pozorni, da je sama Marija negovala novorojenčka, ga tesno povila in nato previdno položila spat v jasli ter tako poskrbela, da bo na varnem in na toplem. Marija ni dovolila, da bi jo zaskrbljenost nad trenutnimi okoliščinami odvrnila od tega, da bi storila najboljše, kar je lahko. Oba z Jožefom sta vedela tudi, da je najpomembnejše, kar lahko storita za otroka, to, da zanj skrbita duhovno. (5. Mojzesova 6:6–8) Danes modri starši dajejo prednost podobnim stvarem, ko vzgajajo svoje otroke v tem duhovno osiromašenem svetu.

Ohrabrujoč obisk

Mir, ki je bil v hlevu, je skalil nenaden živžav. Vanj so prihiteli pastirji, željni videti družino in predvsem otroka. Prekipevali so od vznemirjenja in njihovi obrazi so žareli od veselja. Prihiteli so s pobočij, na katerih so bivali skupaj s svojimi čredami.c Začudenim staršem so povedali, kaj čudovitega so ravnokar doživeli. Na pobočju se jim je med nočno stražo iznenada prikazal angel. Obsijala jih je Jehovova slava in angel jim je povedal, da se je v Betlehemu ravnokar rodil Kristus oziroma Mesija. Tam bodo našli otroka, povitega in položenega v jasli. Nato se je zgodilo še nekaj bolj veličastnega – pojavil se je ogromen zbor angelov, ki so peli slavo Jehovu!

Ni čudno, da so ti ponižni možje pohiteli v Betlehem! Gotovo so bili navdušeni, ko so videli novorojenčka ležati v jaslih, točno kakor jim je povedal angel. Te dobre novice niso obdržali zase, ampak so »povedali vse [. . .]. In vsi, ki so to slišali, so se čudili temu, kar so pastirji povedali.« (Luka 2:17, 18) Kaže, da so verski voditelji takratnih dni na pastirje gledali zviška. Toda jasno je bilo, da Jehova ceni te ponižne in zveste može. Kako pa je ta obisk deloval na Marijo?

Marija je bila prav gotovo izčrpana od napornega poroda, vendar je pozorno poslušala vsako besedo. Storila pa je še nekaj: »Vse te besede [je] shranila in v srcu premišljevala, kaj naj bi to pomenilo.« (Luka 2:19) Ta mlada ženska je resnično bila človek, ki poglobljeno premišljuje. Vedela je, da je bilo to angelsko oznanilo pomembno. Njen Bog, Jehova, je hotel, da ve in razume, kdo je njen sin in kakšno pomembno vlogo ima. Zato ni samo poslušala. Te besede je shranila v srcu, zato da bi lahko o njih premišljevala znova in znova v mesecih in letih, ki bodo še prišli. To je odločilen dejavnik za vero, ki jo je kazala vse svoje življenje.

Boste posnemali Marijin zgled? Jehova je strani svoje Besede zapolnil s pomembnimi duhovnimi resnicami. Toda te resnice nam kaj malo koristijo, če jim ne posvečamo pozornosti. To pa storimo tako, da redno beremo Biblijo – ne zgolj kot literarno delo, temveč kot navdihnjeno Božjo Besedo. (2. Timoteju 3:16) Nato moramo, tako kot Marija, shraniti v svojem srcu duhovne misli in premišljevati, kaj pomenijo. Če bomo poglobljeno premišljevali o tem, kar beremo v Bibliji, in razmišljali, kako lahko še bolj udejanjamo Jehovove nasvete, bomo oskrbeli svojo vero s tem, kar potrebuje, da bi rasla.

Še več nepozabnih misli

Marija in Jožef sta dala dojenčka, kakor je zahtevala Mojzesova postava, obrezati osmi dan po rojstvu in ga, kot je bilo naročeno, poimenovala Jezus. (Luka 1:31) Potem sta ga 40. dan odnesla iz Betlehema v tempelj v Jeruzalem, ki je nekaj kilometrov stran, in tam darovala očiščevalno žrtev, ki je bila v Postavi predvidena za revnejše ljudi – dve grlici ali dva goloba. Če ju je bilo sram, ker nista mogla darovati ovna in grlice, ki so si ju lahko privoščili drugi starši, sta te občutke izrinila iz misli. Kakor koli že, tam sta bila močno spodbujena. (Luka 2:21–24)

K njima je pristopil ostareli mož, ki mu je bilo ime Simeon, in Mariji povedal še več duhovnih misli, ki jih je lahko shranila v srcu. Obljubljeno mu je bilo, da bo pred smrtjo videl Mesija, in Jehovov sveti duh mu je dal razumeti, da je mali Jezus napovedani Rešitelj. Marijo je tudi opozoril na bolečino, ki jo bo nekega dne morala prestajati. Dejal ji je, da se bo počutila, kakor če bi jo prebodel dolg meč. (Luka 2:25–35) Celo ta mračna napoved ji je morda pomagala zdržati boleče obdobje, ki je prišlo dobra tri desetletja pozneje. Za Simeonom je malega Jezusa videla prerokinja Ana in pričela o njem govoriti vsem, ki so upali na odrešitev Jeruzalema. (Luka 2:36–38)

Kako dobro, da sta se Jožef in Marija odločila prinesti svojega dojenčka v Jehovov tempelj v Jeruzalemu! Tako sta svojemu sinu dala dobro popotnico za življenje, v katerem je zvesto obiskoval Jehovov tempelj. Ko sta bila tam, sta storila, kar je bilo v njuni moči, in bila deležna pouka in spodbud. Ko je Marija tistega dne zapuščala tempelj, je bila njena vera gotovo močnejša, njeno srce pa polno duhovnih misli, o katerih je lahko poglobljeno premišljevala in se pogovarjala z drugimi.

Lepo je videti, ko današnji starši posnemajo ta zgled. Pri Jehovovih pričah starši zvesto prinašajo svoje otroke na krščanske shode. Takšni starši storijo, kar lahko, in z besedami spodbujajo sovernike. Domov pa se vračajo močnejši, srečnejši in polni dobrih misli, ki jih lahko delijo z drugimi. Prisrčno ste vabljeni, da se jim pridružite na shodih. Če boste to storili, boste ugotovili, da vaša vera, podobno kot Marijina, postaja še močnejša.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 25]

Simeon je bil blagoslovljen s tem, da je lahko videl napovedanega Rešitelja