Jezusa ne morejo ujeti v besedi

Jezusovi sovražniki, verski voditelji, so razburjeni. Jezus je ravnokar povedal ponazoritve, ki razgaljajo njihovo hudobnost. Farizeji se zdaj posvetujejo, kako bi ga ujeli v past. Želijo ga navesti na to, da bi rekel nekaj, zaradi česar bi ga lahko izročili rimskemu deželnemu upravitelju. Zato pokličejo nekaj svojih učencev in jim plačajo, da bi ga ujeli v past. (Luka 6:7)

»Učitelj,« rečejo ti učenci, »vemo, da prav govoriš in učiš ter da nisi pristranski, temveč učiš Božjo pot v skladu z resnico. Povej nam: Ali nam je dovoljeno plačevati cesarju davek ali ni?« (Luka 20:21, 22) Jezusa njihovo laskanje ne zavede, saj ve, da se za njim skrivata hinavščina in zvijačnost. Če bi odgovoril »Ne, tega davka ni prav plačevati«, bi ga lahko obtožili, da ljudi hujska proti Rimu. Če pa bi rekel »Plačujte ta davek«, bi ga ljudstvo, ki ne mara rimske nadoblasti, lahko napačno razumelo in bi se obrnilo proti njemu. Kakšen je zato njegov odgovor?

Jezus reče: »Zakaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni kovanec.« Ko mu prinesejo denarij, jih vpraša: »Čigava podoba in napis sta to?« »Cesarjeva,« odgovorijo. Jezus jim nato mojstrsko svetuje: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Matej 22:18–21)

Ti moški se Jezusovim besedam čudijo. Njegov spretni odgovor jih utiša, zato odidejo. Vendar dneva še ni konec niti ni konec poskusov, da bi ga dobili v past. Ko farizejem to ne uspe, k Jezusu pridejo voditelji druge verske skupine.

Saduceji, ki govorijo, da ni vstajenja, pridejo na dan z vprašanjem, ki je povezano z vstajenjem in svaštvenim zakonom. Jezusu rečejo: »Učitelj, Mojzes je rekel: ‚Če kdo umre brez otrok, se mora z njegovo ženo poročiti njegov brat in svojemu bratu obuditi potomstvo.‘ Pri nas pa je bilo sedem bratov. Prvi se je poročil in umrl. In ker ni imel potomcev, je ženo zapustil svojemu bratu. Tako se je zgodilo tudi z drugim in tretjim, vse do sedmega. Nazadnje je umrla še žena. Kdo od teh sedmih jo bo torej imel za ženo ob vstajenju? Vsi so jo namreč imeli.« (Matej 22:24–28)

Jezus jim na podlagi Mojzesovih spisov, ki jih saduceji sprejemajo, odgovori: »Mar se ne motite zato, ker ne poznate ne Svetih spisov ne Božje moči? Ob vstajenju od mrtvih se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. Glede mrtvih pa, da vstanejo, ali niste v Mojzesovi knjigi v pripovedi o trnovem grmu brali, kako je Bog Mojzesu rekel ‚Jaz sem Bog Abrahama in Bog Izaka in Bog Jakoba‘? On ni Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite.« (Marko 12:24–27; 2. Mojzesova 3:1–6) Množice so nad tem odgovorom osuple.

Jezus je utišal tako farizeje kot saduceje, zato se zdaj ti nasprotniki združijo in pridejo k njemu, da bi ga še naprej preizkušali. Neki pismouk ga vpraša: »Učitelj, katera zapoved v Postavi je največja?« (Matej 22:36)

Jezus odgovori: »Prva je ta: ‚Poslušaj, Izrael: Jehova, naš Bog, je en Jehova. Ljubi Jehova, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo, z vsem svojim umom in z vso svojo močjo.‘ Druga pa je ta: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‘ Večje zapovedi od teh ni.« (Marko 12:29–31)

Ko pismouk sliši odgovor, reče: »Učitelj, dobro si povedal, po resnici. ‚On je Eden, in razen njega ni drugega.‘ In to, da ga ljubimo z vsem svojim srcem in z vsem svojim razumom in z vso svojo močjo, ter to, da svojega bližnjega ljubimo kakor samega sebe, je vredno veliko več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Jezus vidi, da je pismouk pametno odgovoril, zato mu reče: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« (Marko 12:32–34)

Jezus že tri dni (9., 10. in 11. nisana) uči v templju. Nekateri ljudje, kot na primer ta pismouk, ga z veseljem poslušajo. To pa ne velja za verske voditelje, ki si ga zdaj ne upajo »ničesar več vprašati«.