Privlačne Jožefove kronike

PREUČEVALCI zgodovine se že dolgo poglabljajo v privlačne Jožefove kronike. Rodil se je le štiri leta po Kristusovi smrti in je bil tako očividec srhljive spolnitve Jezusove prerokbe o judovskem narodu prvega stoletja. Jožef je bil vojaški poveljnik, diplomat, farizej in učenjak.

Jožefova dela so bogata z zanimivimi podrobnostmi, ki razsvetljujejo biblijski kanon, hkrati pa so tudi literarno vodilo v topografiji in geografiji Palestine. Ne preseneča, da mnogi ta dela štejejo za dragocen dodatek knjižnici!

Njegovo zgodnje življenje

Joseph ben Matthias ali Jožef se je rodil 37. n. š., v prvem letu vladanja rimskega cesarja Kaligula. Jožefov oče je bil iz duhovniške družine. Njegova mati pa je bila, kot sam pravi, potomka hasmonejskega velikega duhovnika Jonatana.

Jožef je bil v svojih najstniških letih uka žejen učenec mojzesovske postave. Previdno je razčlenil tri sekte judaizma: farizeji, saduceji in eseni. Naklonjen slednjim se je odločil, da bo tri leta živel v pustinji s puščavnikom Banrusom, verjetno tudi esenom. Pri 19-ih pa se je vrnil v Jeruzalem in se pridružil farizejem.

V Rim in nazaj

Jožef je 64 n. š. odpotoval v Rim, da bi posredoval v korist judovskih duhovnikov, ki jih je judejski prokurator Feliks poslal k cesarju Neronu na sodno razpravo. Na poti je doživel brodolom in za las ušel smrti. Od 600 potnikov na ladji jih je bilo rešenih le 80.

Ko je bil Jožef na obisku v Rimu, ga je neki judovski igralec predstavil Neronovi ženi, cesarici Popeji. Ta je imela ključno vlogo pri uspešnosti njegovega poslanstva. Mesto je s svojo veličastnostjo naredilo na Jožefa trajen vtis.

Ko se je Jožef vrnil v Judejo, je v očeh Judov že gorel ogenj upora. Poskušal je na svoje rojake vplivati tako, da bi uvideli jalovost boja zoper Rim. Ker jih ni mogel zaustaviti, verjetno pa ga je bilo tudi strah, da ga ne bi imeli za izdajalca, je sprejel mesto poveljnika judovskih čet v Galileji. Jožef je zbiral in uril svoje može ter poskrbel za zalogo živil, da bi se pripravil na bitko zoper rimske sile — toda zaman. Galileja je padla pod Vespazijanovo vojsko. Po 47-dnevnem obleganju je bila Jožefova trdnjava v Jotapati zavzeta.

Ko se je Jožef predal, je bistroumno napovedal, da bo Vespazijan kmalu cesar. Zaprli so ga, vendar so mu zaradi te prerokbe prizanesli s kaznijo. Ko pa se je prerokba spolnila, so Jožefa spustili. To je bila prelomnica v njegovem življenju. Do konca vojne je Rimljanom služil kot prevajalec in posrednik. V znak pokroviteljstva, ki so ga nad njim imeli Vespazijan in njegova sinova Tit in Domicijan, je Jožef svojemu imenu dodal še priimek Flavij.

Dela Jožefa Flavija

Najstarejše Jožefovo delo ima naslov Judovska vojna. Menijo, da je to poročilo v sedmih zvezkih pripravil zato, da bi Judom nazorno prikazal rimsko nadmoč, kar naj bi jim bilo v svarilo pred prihodnjimi upori. Ti spisi temeljito pregledajo judovsko zgodovino od zavzetja Jeruzalema po Antiohu Epifanu (v 2. stoletju pr. n. š.) do silovitih bojev leta 67 n. š. Jožef zatem govori kot očividec o vojni, ki doseže svoj višek leta 73 n. š.

Naslednje Jožefovo delo, Judovske starine, je zgodovina Judov v 20 zvezkih. Pričenja z Genezo in stvarjenjem ter nadaljuje do izbruha vojne z Rimom. Jožef se tesno drži vrstnega reda biblijske pripovedi in dodaja tradicionalne razlage in zunajtekstna opažanja.

Jožef je napisal tudi osebno pripoved z enostavnim naslovom Life (Življenje). V njej si prizadeva opravičiti svoje stališče med vojno in skuša pomiriti obtožbe, ki jih je proti njemu uperil Justus Tiberijski. Četrto delo — apologija v dveh zvezkih z naslovom Against Apion (Proti Apionu) — brani Jude pred napačnimi predstavami.

Uvid v Božjo besedo

Ni dvoma, da je Jožefova zgodovina povečini točna. V svojem delu z naslovom Against Apion prikaže, da Judje nikoli niso sprejeli apokrifnih knjig kot del navdihnjenih spisov. Pričuje v prid točnosti in notranje skladnosti božanskih spisov. Jožef pravi: »Nimamo brezštevilnih knjig, ki bi se med seboj razhajale in si nasprotovale, . . . imamo jih le dvaindvajset [ekvivalent naši sodobni razdelitvi Svetega pisma na 39 knjig], ki vsebujejo zapise vse zgodovine; za te po pravici verujemo, da so od Boga.«

V Judovskih starinah dodaja Jožef zanimivo podrobnost biblijski pripovedi. Pravi, da »je bil Izak star petindvajset let«, ko mu je Abraham zvezal roke in noge, da bi ga žrtvoval. Potem, ko je pomagal pri gradnji oltarja, je Izak po Jožefovih besedah rekel, da » ,ne bi bil vreden roditi se prvi, če bi zavrnil odločnost Boga in svojega očeta‘ . . . Zato je nemudoma šel k oltarju, da bi bil žrtvovan.«

Svetopisemski pripovedi o odhodu Izraela iz staroveškega Egipta dodaja Jožef te podrobnosti: »Za njimi je planilo šesto vozov, petdeset tisoč jezdecev in dvesto tisoč glava pehota, vsi oboroženi.« Jožef tudi pravi, da je »Samuel, ko mu je bilo dvanajst let, pričel prerokovati: in enkrat, ko je zaspal, ga je Bog poklical po imenu.« (Primerjaj 1. Samuelova 3:2-21.)

Drugi Jožefovi spisi dajejo vpogled v davke, zakone in dogodke. Salomo predstavi kot žensko, ki je plesala na Herodovi zabavi in zaprosila za glavo Janeza Krščevalca (Marko 6:17-26). Večino tega, kar vemo o Herodovih, je zapisal Jožef. Pravi celo, da »si je [Herod] lase prebarval na črno, da bi skril svoja leta.«

Veliki protirimski upor

Jezusova prerokba glede Jeruzalema in njegovega templja se je pričela uresničevati le 33 let zatem, ko jo je izrekel. Radikalne judovske stranke v Jeruzalemu so se hotele rešiti rimskega jarma. Novica o tem je 66. n. š. spodbodla mobilizacijo rimskih legij, ki so pod sirskim voditeljem Cestijem Galom krenile na pot. Njihova misija naj bi zadušila upor in kaznovala prestopnike. Ko so Cestijevi možje razdejali obrobje Jeruzalema, so postavili tabor okoli obzidanega mesta. Rimljani so uporabili posebno tehniko, uspešno so združili ščite, in se pred sovražnikom zaščitili tako kakor želva z oklepom. Jožef potrjuje uspešnost te metode in pravi: »Kopja, ki so padala nanje, so zdrsela na tla, ne da bi jim prizadejala škodo; tako so vojaki spodkopali obzidje, ne da bi bili pri tem sami ranjeni, in pripravili vse potrebno, da zažgejo tempeljska vrata.«

»Tedaj pa je,« pravi Jožef, »Cestij . . . odpoklical svoje vojake s položaja . . . Umaknil se je iz mesta brez kakršnegakoli vzroka.« Jožef je, očitno ne zato, da bi poveličeval Božjega sina, pisal prav o dejanju, ki so ga jeruzalemski kristjani pričakovali. To je bila spolnitev prerokbe Jezusa Kristusa! Leta pred tem je Božji sin opozoril: »Kadar boste pa videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da se je približalo razdejanje njegovo. Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore, in kateri so sredi mesta, naj se izselijo, in kateri so na deželi, naj ne hodijo v mesto. Zakaj ti dnevi bodo dnevi maščevanja, da se dopolni vse, kar je pisano.« (Lukež 21:20-22) Jezusovi zvesti sledilci so storili tako, kakor jih je Jezus poučil: hitro so zapustili mesto in ostali daleč od njega ter se tako ognili agoniji, ki ga je kasneje doletela.

Ko so se rimske vojske leta 70 n. š. vrnile, je Jožef nazorno in podrobno zapisal posledice. Vespazijanov najstarejši sin, general Tit, je prišel osvojit Jeruzalem z njegovim veličastnim templjem. V mestu so se stranke borile za prevlado. Zatekale so se k skrajnim sredstvom, prelite je bilo mnogo krvi. Nekateri »so bili zaradi notranjih razprtij v tolikšni stiski, da so si Rimljane naravnost poželeli,« upajoč na »rešitev iz bede, ki so jo povzročile domače razmere,« pravi Jožef. Upornike je imenoval »razbojnike«, ki so uničevali lastnino premožnih in morili ugledneže — tiste, ki so bili osumljeni, da so pripravljeni sklepati kompromise z Rimljani.

Med državljansko vojno so se življenjske razmere v Jeruzalemu nesluteno poslabšale, celo mrtvih niso pokopavali. Prevratniki sami »so se bojevali med seboj in si utirali pot med trupli, ki so bila nametana drugo vrh drugega.« Plenili so ljudstvo in morili, da bi prišli do hrane in bogastva. Nenehno je bilo slišati krike prizadetih.

Tit je prigovarjal Judom, naj predajo mesto in se tako rešijo. »Poslal jim je Jožefa, da bi jim spregovoril v njihovem jeziku; mislil si je, da bodo na rojakovo prigovarjanje popustili.« Toda Jožefa so le kritizirali. Zato je Tit napravil obzidje iz šilastih kolov okoli celega mesta (Lukež 19:43). Popolnoma brez upanja, da bi ubežali poboju, in omejene v gibanju jih je zadela še lakota, ki je »pobirala cele družine in praznila hiše«. Smrtni davek je še povečalo nadaljevanje bitke. Tit je z zavzetjem Jeruzalema nevede izpolnil biblijsko prerokbo. Zatem je, zroč v njegovo masivno obzidje in utrjene stolpe, vzkliknil: »Sam Bog je Jude izgnal iz teh utrdb.« Pomrlo je več kot milijon Judov. (Lukež 21:5, 6, 23, 24)

Po vojni

Po vojni je šel Jožef v Rim. Užival je pokroviteljstvo Flavijev in kot rimski državljan živel v bivši Vespazijanovi graščini ter prejemal cesarsko pokojnino in darove od Tita. Jožef se je nato posvetil slovstvu.

Zanimivo je opaziti, da je očitno Jožef bil tisti, ki je skoval izraz »teokracija«. Glede judovskega naroda je pisal: »Naši vladi . . . lahko rečemo teokracija, s tem ko oblast in moč pripisujemo Bogu.«

Jožef ni nikoli rekel, da je kristjan. Ni pisal pod Božjim navdihnjenjem. Vseeno pa imajo privlačne Jožefove kronike poučno zgodovinsko vrednost.

[Slika na strani 31]

Jožef ob jeruzalemskem zidovju