Časi in dobe v Jehovovih rokah

»Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure [dobe, NW], ki jih je določil Oče po svoji samooblasti.«​ (DEJANJA 1:7)

 1. Kako je Jezus odgovoril apostolom na vprašanja, povezana s časom?

KAJ je lahko za ljudi, ki ,zdihujejo in žalujejo nad vsemi gnusobami, ki se godé‘ v tako imenovanem krščanstvu in po vsej zemlji, bolj naravno kot to, da se sprašujejo, kdaj se bo končala ta hudobna stvarnost in jo bo nadomestil Božji pravični novi svet? (Ezekiel 9:⁠4; 2. Petrov 3:13) Apostoli so Jezusu tik pred njegovo smrtjo in po vstajenju postavili vprašanja, povezana s časom. (Matevž 24:3; Dejanja 1:⁠6) Toda Jezus jim ni rekel nič takega, po čemer bi mogli točno izračunavati določene čase. Enkrat jim je opisal vseskupno znamenje, drugič pa jim je rekel, da ,ni njihova stvar, da bi znali čase in ure [dobe, NW], ki jih je določil Oče po svoji samooblasti‘. (Dejanja 1:⁠7)

 2. Zaradi česa lahko rečemo, da Jezus ni vedno poznal Očetovega urnika dogodkov, ki naj bi nastopili v času konca?

² Čeprav je Jezus Jehovov edinorojeni Sin, ni vedno poznal Očetovega urnika dogodkov. V prerokbi o zadnjih dneh je ponižno priznal: »Za tisti dan in uro pa nihče ne ve, ne angeli nebeški, ne Sin, edini Oče sam.«​ (Matevž 24:36) Jezus je bil pripravljen potrpežljivo čakati, da mu Oče odkrije, kdaj točno bo prišel čas za pokončanje te hudobne stvarnosti.a

 3. Kaj se lahko naučimo iz Jezusovih odgovorov na vprašanja glede Božjega namena?

³ Iz Jezusovih odgovorov na vprašanja o tem, kdaj se bodo začele dogajati stvari, ki bodo vodile v spolnitev Božjega namena, lahko sklenemo dvoje. Prvo je to, da ima Jehova urnik, drugo pa to, da ga določa on sam in njegovi služabniki ne morejo pričakovati, da jim bo vnaprej dal natančne informacije o svojih časih in dobah.

Jehovovi časi in dobe

 4. Kaj pomenita v Dejanjih apostolov 1:7 zapisani grški besedi, prevedeni s ,časi‘ in »dobe«?

⁴ Kaj pa pomenijo ti ,časi‘ in »dobe«? Jezusova izjava, zapisana v Dejanjih apostolov 1:7, zajema dva vidika časa. Grška beseda, prevedena s ,časi‘, pomeni »čas v smislu trajanja«, časovno razdobje (dolgo ali kratko). »Dobe« pa je prevod besede, ki se nanaša na točno določen čas, neko določeno dobo oziroma obdobje, ki ga zaznamujejo določene značilnosti. W. E. Vine pravi o njunih izvirnih besedah naslednje: »V Dejanjih apostolov 1:7 ,je Oče po svoji samooblasti določil‘ tako čase (chronos), dolžine obdobij, kot tudi dobe (kairos), epohe, ki jih zaznamujejo določeni dogodki.«

 5. Kdaj je Jehova obvestil Noeta, da namerava uničiti tedanji pokvarjeni svet, in kateri nalogi je opravljal Noe?

⁵ Pred vesoljnim potopom je Bog pokvarjenemu svetu, kakršnega so oblikovali ljudje in uporni utelešeni angeli, določil 120 let. (1. Mojzesova 6:1–3) Pobožni Noe je bil takrat star 480 let. (1. Mojzesova 7:⁠6) Otrok še ni imel in je bil brez njih še naslednjih 20 let. (1. Mojzesova 5:32) Šele veliko pozneje, potem ko so Noetovi sinovi že odrasli in se poročili, mu je Bog sporočil, da namerava z zemlje odstraniti hudobijo. (1. Mojzesova 6:9–13, 18) Pa še tedaj, čeprav mu je zaupal dve nalogi, gradnjo barke in oznanjevanje sodobnikom, mu ni razodel svojega urnika. (1. Mojzesova 6:14; 2. Petrov 2:⁠5)

 6. a) Kako je Noe pokazal, da je časovne dejavnike prepustil v Jehovove roke? b) Kako lahko posnemamo Noetov zgled?

⁶ Noe je desetletja, morda tudi pol stoletja, ,vse delal prav tako, kakor mu je zapovedal Bog‘. To je počel »po veri«, ne da bi vedel za točen čas. (1. Mojzesova 6:22; Hebrejcem 11:7) Jehova mu vse do zadnjega tedna pred potopom ni povedal, kdaj bo ta prišel. (1. Mojzesova 7:1–5) Noe je Jehovu brezpogojno zaupal in veroval vanj, zato je lahko časovne dejavnike prepustil v njegove roke. In kako hvaležen je moral biti, ko je med potopom občutil Jehovovo zaščito in ko je kasneje stopil iz barke na očiščeno zemljo! Ali naj ne bi tudi mi, ki podobno upamo na rešitev, tako verovali v Boga?

7., 8. a) Kako so nastali narodi in svetovne velesile? b) Kako je Jehova ,določal odmenjene čase in meje človekovemu prebivanju‘?

⁷ Po potopu je večina Noetovih potomcev opustila pravo čaščenje Jehova. Namenili so se ostati na enem kraju, zato so pričeli graditi mesto in stolp za krivo čaščenje. Jehova je odločil, da je prišel čas za poseg. Zmešal jim je jezik in ,jih [iz Babela] razkropil po vsej zemlji‘. (1. Mojzesova 11:4, 8, 9) Pozneje so se iz jezikovnih skupin razvili narodi. Nekateri od njih so si podjarmili druge narode ter postali pokrajinske in celo svetovne velesile. (1. Mojzesova 10:⁠32)

⁸ Bog je včasih zaradi spolnitve svojega namena določal narodne meje, pa tudi to, kdaj bo določeni narod prevzel oblast v kaki pokrajini oziroma prerasel v svetovno velesilo. (1. Mojzesova 15:13, 14, 18–21; 2. Mojzesova 23:31; 5. Mojzesova 2:17–22; Daniel 8:5–7, 20, 21) Apostol Pavel je imel v mislih ravno ta vidik Jehovovih časov in dob, ko je grškim intelektualcem v Atenah rekel: »Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, [. . .] je naredil, da iz ene krvi ves rod človeški prebiva po vsem licu zemlje, določivši odmenjene čase in meje njih prebivanju.« (Dejanja 17:24, 26)

 9. Kako Jehova »spreminja čase in dobe« kraljev?

⁹ To ne pomeni, da je Jehova odgovoren za vse politične zmage in spremembe med narodi. Lahko pa poseže vmes, kadar se za to odloči, da bi dovršil svoj namen. Prerok Daniel, ki je bil priča padcu babilonske svetovne velesile in medoperzijskemu prevzemu oblasti, je zato o Jehovu rekel: »On spreminja čase in dobe, odstavlja kralje in postavlja kralje; Daje modrost modrim in razumnost razumnim.« (Daniel 2:21, SSP; Izaija 44:24–45:⁠7)

,Bližal se je čas‘

10., 11. a) Koliko časa vnaprej je Jehova določil, kdaj bo Abrahamove potomce rešil suženjstva? b) Kaj kaže, da Izraelci niso točno vedeli, kdaj bodo rešeni?

¹⁰ Jehova je dobra štiri stoletja vnaprej točno določil leto, ko bo ponižal kralja egiptovske svetovne velesile in Abrahamove potomce osvobodil suženjstva. Ta namen je razodel Abrahamu in mu obljubil: »Vedi za gotovo, da bodo potomci tvoji tujci v deželi, ki ni njihna, in jih bodo zasužnjili in jih stiskali štiristo let. A tudi narod, ki mu bodo sužnjevali, bom jaz sodil, in potem izidejo z blagom obilnim.« (1. Mojzesova 15:13, 14) To 400-letno obdobje je omenil tudi Štefan, ko je pred sinedrijem povzel izraelsko zgodovino. Rekel je: »Ko se je pa bližal čas obljube, ki jo je prisegel Bog Abrahamu, je raslo ljudstvo in se množilo v Egiptu, dokler ni začel vladati v Egiptu drug kralj, ki ni poznal Jožefa.« (Dejanja 7:6, 17, 18)

¹¹ Ta novi faraon je Izraelce zasužnjil. Mojzes še ni napisal Prve Mojzesove knjige, zelo verjetno pa je, da so se Jehovove obljube Abrahamu prenašale ustno ali pisno. Kljub temu se zdi, da Izraelci s temi podatki niso mogli točno izračunati, kdaj bodo rešeni zatiranja. Bog je vedel, kdaj jih bo osvobodil, trpeči Izraelci pa s tem očitno niso bili seznanjeni. Beremo namreč: »Zgodi se v mnogih tistih dnevih, da umrje egiptovski kralj. In sinovi Izraelovi so zdihovali zaradi tlake in vpili so, in njih vpitje od tlačanstva je prišlo k Bogu. In uslišal je Bog njih stokanje, in spomnil se je Bog svoje zaveze z Abrahamom, z Izakom in z Jakobom. In Bog je pogledal na sinove Izraelove, in spoznal jih je Bog.«​ (2. Mojzesova 2:23–25)

12. Kako je Štefan pokazal, da je Mojzes ukrepal pred Jehovovim časom?

¹² To, da Izraelci niso točno vedeli, kdaj bodo rešeni, lahko spoznamo tudi iz Štefanovega povzetka. Ko je govoril o Mojzesu, je rekel: »Ko je pa dopolnil štirideset let, mu je prišlo na misel, obiskati brate svoje, sinove Izraelove. In ko je videl nekoga, da trpi krivico, ga je obranil in v maščevanje tega, ki je krivico trpel, je ubil Egipčana. Menil je pa, da njegovi bratje umejo, da jim hoče Bog po njegovi roki dati odrešenje; toda oni niso tega razumeli.« (Dejanja 7:23–25) Mojzes je torej ukrepal kar 40 let pred od Boga določenim časom. Štefan je opozoril, da je Mojzes moral čakati še 40 let, preden je Bog ,po njegovi roki dal odrešenje Izraelcem‘. (Dejanja 7:30–36)

13. V čem smo v podobnem položaju kakor Izraelci, preden so bili rešeni iz Egipta?

¹³ Mojzes in ves Izrael so morali, kljub temu da ,se je bližal čas obljube‘ in je Bog že določil točno leto njene spolnitve, verovati. Morali so čakati na od Jehova določeni čas, katerega očitno niso mogli vnaprej zračunati. Tudi mi smo prepričani, da se bliža čas, ko bomo rešeni sedanje hudobne stvarnosti. Vemo, da živimo v »zadnjih dneh«. (2. Timoteju 3:1–5) Ali naj ne bi torej bili pripravljeni verovati in čakati na čas, ki ga je Jehova določil za svoj veliki dan? (2. Petrov 3:11–13) Takrat bomo lahko kakor Mojzes in Izraelci hvalili Jehova s slavno pesmijo rešitve. (2. Mojzesova 15:1–19)

,Ko je bil dopolnjen čas‘

14., 15. Kako vemo, da je Bog določil čas Sinovega prihoda na zemljo, in na kaj so nenehno pazili preroki in celo angeli?

¹⁴ Jehova je točno določil, kdaj bo njegov edinorojeni Sin prišel na zemljo kot Mesija. Pavel je napisal: »Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog Sina svojega, rojenega iz žene, podvrženega postavi.« (Galatom 4:4) Tako se je spolnila Božja obljuba, da bo poslal Seme, ,Šilo, kateremu bodo pokorni narodi‘. (1. Mojzesova 3:15; 49:⁠10)

¹⁵ Božji preroki in celo angeli so nenehno pazili na »dobo«, ko se bo na zemlji pojavil Mesija in omogočil rešitev grešnega človeštva. ,O tem zveličanju,‘ je dejal Peter, ,so preiskavali in ga izsledovali proroki, ki so prorokovali o milosti vam namenjeni, preiskujoč, za kateri in za kakšen čas [dobo, NW] je oznanjal Duh Kristusov, ki je bil v njih in je naprej pričal za trpljenja Kristusova in veliko jim sledečo slavo [. . .]; v kar angeli žele gledati.‘​ (1. Petrov 1:1–5, 10–12)

16., 17. a) S katero prerokbo je Jehova Judom prvega stoletja pomagal, da so pričakovali Mesija? b) Kako je Danielova prerokba vplivala na to, da so Judje pričakovali Mesija?

¹⁶ Jehova je po preroku Danielu, možu z neomajno vero, povedal prerokbo, v kateri je omenil »sedemdeset tednov«. Ta naj bi Judom prvega stoletja omogočila, da bi prepoznali bližino časa, ko se bo pojavil obljubljeni Mesija. Del te prerokbe se je glasil takole: »Odkar izide povelje, da naj se obnovi in pozida Jeruzalem, do Maziljenca, vojvode, bode sedem tednov, in dvainšestdeset tednov.« (Daniel 9:24, 25) Judovski, katoliški in protestantski učenjaki se na splošno strinjajo, da tu omenjeni ,tedni‘ pomenijo letne tedne. Devetinšestdeset »tednov« (483 let) iz Daniela 9:25 se je pričelo leta 455 pr. n. š., ko je perzijski kralj Artakserks pooblastil Nehemija, naj »obnovi in pozida Jeruzalem«. (Nehemija 2:1–8) Končali pa so se 483 let kasneje, leta 29 n. š., ko se je Jezus krstil in bil maziljen s svetim duhom, s čimer je postal Mesija oziroma Kristus. (Matevž 3:13–17)

¹⁷ Ali so Judje prvega stoletja natanko vedeli, kdaj se je začelo teh 483 let, se ne ve. Toda ko je Janez Krščevalec pričel svojo strežbo, »je ljudstvo čakalo, in so vsi mislili v srcih svojih o Janezu, če ni nemara on Kristus«. (Lukež 3:15) Nekateri biblijski učenjaki povezujejo to pričakovanje z Danielovo prerokbo. Matthew Henry je o tej vrstici pisal: »Pove nam, [. . .] da so ljudje zaradi Janezove strežbe in krsta razmišljali o Mesiju, menili so, da je ta pred vrati. [. . .] Danielovih sedemdeset tednov se je sedaj iztekalo.« V francoski Manuel Biblique, katere avtorji so Vigouroux, Bacuez in Brassac, pa piše: »Ljudje so vedeli, da se sedemdeset letnih tednov, ki jih je določil Daniel, bliža koncu; nihče ni bil presenečen, ko je slišal Janeza Krstnika razglašati, da se je približalo Božje kraljestvo.« Judovski učenjak Abba Hillel Silver je pisal, da so po tedanji ,priljubljeni kronologiji [. . .] pričakovali, da bo Mesija prišel okoli druge četrtine prvega stoletja našega štetja‘.

Dogodki, ne izračunavanje časa

18. Kateri dokaz je najprepričljiveje pričal o Jezusovi mesijanskosti, čeprav je že Danielova prerokba pomagala Judom prepoznati čas, ko so lahko pričakovali Mesijev prihod?

¹⁸ Kronologija je Judom očitno pomagala, da so približno vedeli, kdaj naj bi se pojavil Mesija, vendar glede na to, kar so pokazali poznejši dogodki, večine ni prepričala o tem, da je ta Mesija Jezus. On je svoje učence manj kot leto dni pred svojo smrtjo vprašal: »Kdo pravijo ljudje, da sem jaz?« Odgovorili so: »Da si Janez Krstnik, drugi pa: Elija, a drugi, da je eden starih prorokov vstal.« (Lukež 9:18, 19) Nimamo niti enega zapisa, ki bi pričal o tem, da je Jezus kdaj dokazoval svoje mesijanstvo s citiranjem prerokbe o simboličnih tednih. Namesto tega je Jezus ob neki priložnosti rekel: »Imam večje pričevanje nego Janezovo: dela namreč, katera mi je Oče izročil, da jih dopolnim, prav ta dela, ki jih jaz delam, pričajo zame, da me je Oče poslal.« (Janez 5:⁠36) O tem, da je Jezus od Boga poslani Mesija, ni pričala nobena razodeta kronologija, temveč Jezusovo oznanjevanje, čudeži in dogodki ob njegovi smrti (čudežna tema, pretrganje tempeljske zavese in potres). (Matevž 27:45, 51, 54; Janez 7:31; Dejanja 2:⁠22)

19. a) Po čem naj bi kristjani vedeli, da je uničenje Jeruzalema blizu? b) Zakaj so zgodnji kristjani, ki so zbežali iz Jeruzalema, še vedno potrebovali veliko vere?

¹⁹ Podobno tudi zgodnji kristjani niso mogli po Jezusovi smrti po ničemer izračunati vse bližnjega konca judovske stvarnosti. Resda je bilo uničenje takratne stvarnosti že omenjeno v Danielovi prerokbi o simboličnih tednih. (Daniel 9:26b, 27b) Toda do tega naj bi prišlo po koncu »sedemdesetih tednov« (455 pr. n. š.–36 n. š.). Če povemo drugače, so kristjani po letu 36 n. š., ko so prvi Nejudje postali Jezusovi sledilci, že prešli kronološke prelomnice, omenjene v 9. poglavju Danielove knjige. Njim so to, da mora biti konec judovske stvarnosti blizu, nakazovali dogodki in ne kronologija. Ti dogodki, ki jih je napovedal Jezus, so se pričeli stopnjevati od leta 66 n. š., ko so rimske legije napadle Jeruzalem, zatem pa se umaknile. Zvesti, budni kristjani v Jeruzalemu in Judeji so tako dobili priložnost, da so ,zbežali na gore‘. (Lukež 21:20–22) Ti zgodnji kristjani niso imeli nobenega kronološkega kažipota, zato niso vedeli, kdaj bo Jeruzalem uničen. Kolikšno vero so morali imeti, da so zapustili svoje domove, kmetije in delavnice ter ostali zunaj Jeruzalema kaka štiri leta, vse dokler se ni rimska vojska leta 70 n. š. vrnila in pokončala judovski sistem! (Lukež 19:41–44)

20. a) Kako nam lahko koristijo zgledi Noeta, Mojzesa in judejskih kristjanov iz prvega stoletja? b) O čem bomo razpravljali v naslednjem članku?

²⁰ Kakor Noe, Mojzes in judejski kristjani iz prvega stoletja lahko tudi mi čase in dobe z zaupanjem prepustimo v Jehovove roke. Naše prepričanje, da živimo v času konca in da se približuje naša odrešitev, ne temelji zgolj na kronoloških izračunih, temveč na dejanskih dogodkih, s katerimi se spolnjujejo biblijske prerokbe. In čeprav živimo v času Kristusove navzočnosti, nas to ne odvezuje tega, da moramo verovati in ostati budni. Še naprej moramo nestrpno hrepeneti po vznemirljivih dogodkih, napovedanih v Svetem pismu. O tem pa bo govoril naslednji članek.

[Podčrtna opomba]

Za ponovitev

◻ Kaj je Jezus povedal svojim apostolom glede Jehovovih časov in dob?

◻ Koliko časa vnaprej je Noe vedel, kdaj se bo pričel potop?

◻ Iz česa se vidi, da Mojzes in Izraelci niso točno vedeli, kdaj bodo rešeni iz Egipta?

◻ Kako nam lahko koristijo biblijski primeri, povezani z Jehovovimi časi in dobami?

[Slika na strani 11]

Ker je Noe veroval, je lahko časovne dejavnike prepustil v Jehovove roke