»Srčni bodite, jaz sem svet premagal«

DAN Jezusove smrti – štirinajsti dan judovskega meseca nisana – se je pričel v četrtek, 31. marca 33 n. š., ob sončnem zahodu. Ta večer so se Jezus in njegovi apostoli zbrali v gornji izbi neke hiše v Jeruzalemu, da bi praznovali pasho. Medtem ko se je Jezus pripravljal, da »pojde s tega sveta k Očetu«, je pokazal, da prav do konca ljubi svoje učence. (Janez 13:1, SSP) Kako? Tako, da jim je podelil čudovit pouk in jih s tem pripravil na prihodnje dogodke.

Ko je bila že noč, je Jezus svojim apostolom dejal: »Srčni bodite, jaz sem svet premagal.« (Janez 16:33) Kaj je hotel povedati s to neustrašno izjavo? Delno tudi to: ‚Zlo na tem svetu me ni niti zagrenilo niti v meni zanetilo maščevanja. Svetu nisem dovolil, da bi me stlačil v svoj kalup. In to lahko velja tudi za vas.‘ To, kar je Jezus v zadnjih urah svojega zemeljskega življenja učil zveste apostole, jim bo pomagalo, da bodo tudi oni premagali svet.

Kdo bi zanikal, da je danes svet prepoln hudobije? Kako se odzivamo na krivico in nesmiselno nasilje? Ali nas to zagreni oziroma nas izzove, da vračamo milo za drago? Kako na nas vpliva moralni razkroj, ki nas obdaja? Dodajmo k temu še našo nepopolnost in slaba nagnjenja, in tako se moramo bojevati na dveh frontah: proti hudobnemu svetu zunaj in proti slabim nagnjenjem znotraj nas. Ali lahko zares pričakujemo, da bomo v tem zmagali, ne da bi nam Bog pomagal? Kako lahko prejmemo njegovo pomoč? Katere lastnosti bi morali negovati, da bi se uprli mesenim nagnjenjem? Da bi dobili odgovore, premislimo o tem, kaj je Jezus zadnji dan svojega življenja učil svoje ljubljene učence.

S ponižnostjo premagati ponos

Razmislite denimo o problemu ponosa. Glede tega v Bibliji piše: »Napuh [ponos, NW] gre pred polomom, in prevzetnost duha pred padcem.« (Pregovori 16:18, Ekumenska izdaja) Sveto pismo nam poleg tega svetuje: »Če kdo misli, da je kaj, a ni nič, slepi sam sebe.« (Galatom 6:3) Da, ponos je poguben in varljiv. Modro je sovražiti »napuh [ponos, NW] in prevzetnost«. (Pregovori 8:13)

Ali so Jezusovi apostoli imeli problem s ponosom in prevzetnostjo? Vsaj ob eni priložnosti so se med seboj prepirali, kdo izmed njih je največji. (Marko 9:33–37) Ob neki drugi priliki sta Jakob in Janez zaprosila za ugleden položaj v Kraljestvu. (Marko 10:35–45) Jezus je želel svojim učencem pomagati, da se te težnje znebijo. Zato je med pashalno večerjo vstal, vzel platneno brisačo se opasal in učencem pričel umivati noge. O tem, kar jih je želel poučiti, ni bilo nobenega dvoma. »Če sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge,« je dejal Jezus, »ste dolžni tudi vi drug drugemu umivati noge.« (Janez 13:14) Ponos je treba nadomestiti z nasprotno lastnostjo – ponižnostjo.

Toda ponosa se ne da zlahka premagati. Pozneje tega večera, ko je Jezus odslovil Juda Iškariota, ki naj bi ga izdal, je med enajstimi apostoli izbruhnil hud prepir. Kaj jih je skrbelo? Kdo izmed njih je najpomembnejši! Jezus jih ni oštel, temveč je še enkrat potrpežljivo poudaril, kako pomembno je služiti drugim. Rekel je: »Kralji narodov tem gospodujejo, in kateri imajo oblast, se imenujejo dobrotniki. Vi pa ne tako: ampak kdor je največji med vami, bodi kakor najmanjši, in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik.« Opomnil jih je na svoj zgled in dodal: »Jaz pa sem med vami kakor kdor streže.« (Lukež 22:24–27)

Ali so apostoli to dojeli? Verjetno so. Leta kasneje je apostol Peter napisal: »Vsi bodite enega mišljenja, sočutni, bratoljubni, milosrčni, ponižni.« (1. Petrov 3:8) Kako pomembno je, da tudi mi s ponižnostjo premagamo ponos! Modro ravnamo, če se ne ženemo za slavo, oblastjo ali položajem. »Bog se upira prevzetnim,« piše v Bibliji, »ponižnim pa daje milost.« (Jakob 4:6) Starodavni pregovor prav tako pravi: »Plačilo krotkosti [ponižnosti, SSP] in strahu GOSPODOVEGA je bogastvo in čast in življenje.« (Pregovori 22:4)

Premagati sovraštvo – kako?

Razmislite še o eni osebnostni potezi, ki je razširjena v svetu – sovraštvu. Bodisi da ga sproža strah, nevednost, predsodek, zatiranje, krivica, nacionalizem, tribalizem ali rasizem, se zdi, da je povsod okoli nas. (2. Timoteju 3:1–4) Sovraštvo se je bohotilo tudi v Jezusovih dneh. Pobiralci davkov so bili v judovski družbi osovraženi izobčenci. Judje niso imeli nobenih opravkov s Samarijani. (Janez 4:9) Poleg tega so prezirali Nejude. Vendar pa naj bi način čaščenja, ki ga je Jezus vpeljal, sčasoma veljal za ljudi iz vseh narodov. (Dejanja 10:34, 35; Galatom 3:28) Zato je Jezus svojim učencem ljubeče sporočil nekaj novega.

Objavil je: »Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj.« Učenci so se morali naučiti, da izkazujejo to ljubezen, saj je Jezus nadaljeval: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:34, 35) Ta zapoved je bila nova zato, ker je šla dlje od tega, da ljubijo »bližnjega svojega kakor samega sebe«. (3. Mojzesova 19:18) Kako? Jezus je to razjasnil, ko je dejal: »Moja zapoved je ta, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo dá življenje svoje za prijatelje svoje.« (Janez 15:12, 13) Za sovernike in druge bi morali biti pripravljeni žrtvovati lastno življenje.

Kako lahko nepopolni ljudje iz svojega življenja odstranijo zlonamerno sovraštvo? Tako, da ga zamenjajo s požrtvovalno ljubeznijo. Prav to dela na milijone iskrenih posameznikov iz vseh etničnih, kulturnih, verskih in političnih okolij. Povezujejo se v enotno, sovraštva osvobojeno skupnost – svetovno bratovščino Jehovovih prič. K srcu si jemljejo navdihnjene besede apostola Janeza: »Vsak, kdor sovraži brata svojega, je ljudomorec; in veste, da noben ljudomorec nima večnega življenja, ki bi prebivalo v njem.« (1. Janezov 3:15) Pravi kristjani ne odklanjajo samo uporabe orožja v kakršnem koli sporu, temveč si tudi marljivo prizadevajo drug drugemu izkazovati ljubezen.

Kako pa bi morali gledati na tiste, ki niso naši soverniki in so do nas morda sovražno naravnani? Jezus je, ko je visel na kolu, za vojake, ki so ga usmrtili, molil: »Oče, odpusti jim! saj ne vedo, kaj delajo.« (Lukež 23:34) Ko so sovraštva polni možje kamenjali Štefana do smrti, je ta na koncu dejal: »Gospod [Jehova, NW], ne štej jim tega greha!« (Dejanja 7:60) Jezus in Štefan sta želela najboljše celo tistim, ki so ju sovražili. V njunih srcih ni bilo niti kančka sovraštva. »Delajmo dobro vsem,« nas opominja Biblija. (Galatom 6:10)

‚Pomočnik za vekomaj‘

Jezus je proti koncu snidenja svojim enajstim zvestim apostolom povedal, da kmalu ne bo več z njimi kot človek. (Janez 14:28; 16:28) Toda zagotovil jim je: »Prosil [bom] Očeta in drugega Tolažnika [pomočnika, NW] vam dá, da ostane z vami vekomaj.« (Janez 14:16) Obljubljeni pomočnik je Božji sveti duh. Učil jih bo globoke stvari iz Svetega pisma in jih spominjal na to, kar jih je Jezus učil med svojo zemeljsko strežbo. (Janez 14:26)

Kako nam lahko sveti duh pomaga danes? Biblija je Božja navdihnjena Beseda. Može, ki so objavljali prerokbe in pisali Biblijo, »je vodil sveti Duh«. (2. Petrov 1:20, 21; 2. Timoteju 3:16) S preučevanjem Svetega pisma in udejanjanjem naučenega si pridobivamo spoznanje, modrost, razumevanje, uvid, sprevidevnost in premišljenost. Mar nismo potem bolje pripravljeni, da se spoprijemamo s pritiski tega hudobnega sveta?

Sveti duh nam pomaga še drugače. Božji sveti duh je mogočna sila, ki navaja k dobremu, in ki tiste pod njegovim vplivom usposablja, da odsevajo Božje lastnosti. »Sad Duha je pa ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, dobrotljivost, dobrota, vera, blagost, samoobvladanje,« (NW) piše v Bibliji. Ali niso to prav tiste lastnosti, ki jih potrebujemo za premagovanje mesenih nagnjenj k nemorali, prepiru, zavisti, izbruhom jeze in podobnemu? (Galatom 5:19–23)

Če se zanašamo na Božji duh lahko prejmemo tudi »moč, ki presega običajno«, da se spoprimemo s kakršno koli težavo ali stisko. (2. Korinčanom 4:7, NW) Čeprav nam sveti duh morda ne bo odstranil preizkušenj ali skušnjav, pa nam lahko zagotovo pomaga, da jih prenesemo. (1. Korinčanom 10:13) »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč,« je napisal apostol Pavel. (Filipljanom 4:13, SSP) Bog takšno moč podeljuje po svojem svetem duhu. Kako hvaležni smo mu lahko za ta duh! Obljubljen je tistim, ki ‚ljubijo Jezusa in izpolnjujejo njegove zapovedi‘. (Janez 14:15)

»Ostanite v moji ljubezni«

Jezus je zadnjo noč, ki jo je preživel kot človek, svojim apostolom tudi dejal: »Kdor ima zapovedi moje in jih izpolnjuje, on je ta, ki me ljubi; kdor pa mene ljubi, ga bo ljubil Oče moj.« (Janez 14:21) »Ostanite v moji ljubezni,« jih je spodbudil. (Janez 15:9, SSP) Kako nam to, da ostajamo v ljubezni Očeta in Sina, pomaga pri našem boju z grešnimi nagnjenji znotraj nas in s hudobnim svetom zunaj?

Ali res lahko obvladujemo slabe težnje, če nam za to primanjkuje močne motivacije? Katera spodbuda bi lahko bila močnejša od želje, da imamo dober odnos z Bogom Jehovom in njegovim Sinom? Mladenič Ernestoa, ki je že od zgodnjih najstniških let živel nemoralno in se je nato proti temu močno bojeval, pojasnjuje: »Želel sem ugajati Bogu, in iz Biblije sem spoznal, da ne odobrava mojega načina življenja. Zato sem se odločil, da postanem drugačen človek, tako da vztrajam pri Božjih smernicah. Vsak dan sem se moral bojevati z negativnimi, nespodobnimi mislimi, ki so še vedno preplavljale moj um. Toda bil sem odločen, da v tem boju zmagam, in nenehno sem molil za Božjo pomoč. Po dveh letih je najhujše sicer minilo, čeprav sem do sebe še zmeraj strog.«

Glede boja z zunanjim svetom pa razmislimo o Jezusovi sklepni molitvi, ki jo je izrekel, preden je zapustil gornjo izbo v Jeruzalemu. K Očetu je molil za svoje učence in prosil: »Ne prosim, da jih vzemi s sveta, ampak da jih obvaruj zlega. Od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:15, 16) Kako pomirjujoče! Jehova bdi nad tistimi, ki jih ljubi, in jih krepi, medtem ko ostajajo ločeni od sveta.

»Verujte«

Izpolnjevanje Jezusovih zapovedi nam res lahko pomaga, da zmagamo v boju proti hudobnemu svetu in našim grešnim težnjam. Čeprav so takšne zmage sicer pomembne, pa ne morejo odpraviti niti tega sveta niti podedovanega greha. Toda ne smemo obupati!

»Svet gine in poželenje njegovo,« piše v Bibliji, »kdor pa dela voljo Božjo, ostane vekomaj.« (1. Janezov 2:17) Jezus je dal svoje življenje, da odreši greha in smrti vsakega, ki »veruje vanj«. (Janez 3:16) Zato si, medtem ko rastemo v spoznavanju Božje volje in namenov, vzemimo k srcu Jezusov opomin: »Verujte v Boga, tudi v mene verujte.« (Janez 14:1)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 6, 7]

»Ostanite v moji ljubezni,« je Jezus spodbudil svoje apostole

[Slika na strani 7]

Osvoboditev od greha in njegovih posledic bo kmalu postala resničnost