Upaj v Jehovo
Upaj v Jehovo in se drži njegove poti, in povišal te bo, da si prisvojiš zemljo. Ko bodo iztrebljeni brezbožni, boš videl. – PSALM 37:34, NS
1., 2. Kje, kot izgleda, stoji človeštvo in kako so vključeni Združeni narodi?
UMSTVENO je človeška družina prispela do najbolj napredne stopnje razvoja. Zaradi svojih prizadevanj je končno dospela v atomski vek. Izgledalo je, da bi lahko atomska sila proizvedla dovolj energije in bi tako povsod odprla velike možnosti. Ironično pa je, da je to človeštvu obenem prineslo ogromno škodo.
2 Kaj človeški družini preprečuje, da se ne uniči v jedrskem pokolu? Izgleda lahko, da so to Združeni narodi, ki se bahajo s kakšnimi 159 članicami raznih oblik vladavin. V političnem oziru te vladavine ne soglašajo, vsaka verjame, da je njena oblika vladanja vzvišena, da, boljša. Zato Organizacija ZN med seboj ni skladna. Prežema jo narodnostni ponos in želja po neodvisnosti. Razen tega pa so se številni narodi odpovedali verovanju v Boga in so postali ateistični.
3. Kako se gledišče krščanstva o Bogu razlikuje od Božjega lastnega gledišča?
3 Naziv krščanstvo še vedno ustreza narodom, ki nočejo biti uvrščeni med brezbožne, ampak zatrjujejo, da verujejo v Jezusa Kristusa, ki je skupaj z »Bogom Očetom« in poosebljenim »svetim duhom« povezan v troedino zvezo. Za člane trojice se trdi, da so vsi enaki. Toda Jezusov Oče je preroku Izaiju velel zapisati naslednje razpoznavne besede: »Jaz sem Jehova, to je ime moje, in slave svoje ne dam drugemu, ne hvale svoje rezanim podobam.« (Izaija 42:8) Ta Jehova ali Jahve (Ekumenska izdaja) je o sebi sestavil zgodovinsko poročilo, ki nima primerjave.
4. Od česa Združeni narodi odvračajo ljudi?
4 Čeprav to zasluži, pa Združeni narodi nikakor niso Božjemu imenu izkazali dolžne časti in priznanje. Narodov, ki se sedaj srečujejo z njihovimi domala brezupnimi obljubami, niso spodbudili k temu, da bi upali v nosilca tega imena. On, ki je imenovan. »Bog upanja«, je položil osnovo za edino veljavno upanje, ki ga lahko človeštvo danes ima. (Rimljanom 15:13) Upanje, ki ga on daje, je krepilo in hranilo mnoge može in žene.
Od samega začetka – upanje!
5. Kdaj je bila položena osnova za upanje?
5 Zgodaj v začetku človeške družine je bila postavljena osnova za to upanje. Da, postavljena je bila malo pred izgonom naših prvih staršev iz njunega doma v Edenskem vrtu na Bližnjem vzhodu. Poročilo o tem vrtu ali raju, zapisano v hebrejščini, ni nobena izmišljena zgodba, nikakršen mit ljudi, ki so se odrekli čaščenju svojega Stvarnika. (1. Mojzesova 2:7–3:24)
6. Kako je prišlo do tega, da je človeštvo potrebovalo upanje?
6 Več kot 4000 let pozneje je krščanski apostol Pavel pod navdihnjenjem zapisal: »Kakor je torej po enem človeku prišel greh na svet in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12, JP) V nekem drugem pismu je odkril krivca: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživljeni.« (1. Korinčanom 15:22, JP) Zdravnik Luka je v 3. poglavju svojega evangelija zasledoval Jezusov rodovnik vse do Adama, ki je, preden je bil izgnan iz Edena, slišal Jehovino vest upanja. (Luka 3:23–38)
7. Katere spodbudne stvari je Jehova naredil, ko je Adam še živel?
7 Seveda boš želel spoznati vsebino tega sporočila. Toda preden ga prebereš, upoštevaj dejstvo, da je Jehova dolgo časa bil tisti, ki je nudil upanje. V začetku je Adam bil Božji zemeljski sin in Bog mu je dovolil, da ima potomce. Če vidiš, da se bliža mračna situacija, boš verjetno želel svoje potomce spodbuditi oziroma jim vliti upanje. Nekaj podobnega je storil Bog. Ko je Adam slišal obsodbo, ki jo je Bog osebno izrekel, je slišal tudi besede upanja za svoje potomce.
8. Kako besede iz 1. Mojzesove 3:15 nudijo osnovo za upanje?
8 Kaj je ta Bog, ki ponuja upanje, dejal? »Kači«, ki je bila vpletena v Adamov greh, je Bog rekel: »Sovraštvo stavim med tebe in ženo, in med seme tvoje in njeno seme [potomstvo]. On ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.« (1. Mojzesova 3:14, 15) Morda se vprašuješ, kako lahko rečemo, da te besede zbujajo upanje. Najprej izvemo, da bo »kači« zdrobljena glava.
9. Kdo je bila »kača«, o kateri piše v 1. Mojzesovi 3:14, 15?
9 V Razodetju 12:9 je zapisano: »Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje hudič in satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli.« (JP) Da, »kača«, ki se je vmešala v Edenu, ni bil nihče drug kot zlobno stvarjenje, satan hudič. Ta simbolična kača pa ni imela le angelov v nebesih, temveč tudi »seme« tukaj na zemlji, »seme«, ki bo ob določenem času skupaj z njim zbrisano iz obstoja.
10. Kako je Jezus še potrdil, kdo je »kača«?
10 V potrditev dejstva, da je bila »kača« hudič, ki je povzročil propad naših prastaršev, je Kristus religioznim voditeljem prvega stoletja dejal: »Hudiča imate za očeta in njegove želje hočete spolnjevati. On od začetka ubija ljudi in nikoli ni vztrajal v resnici ... Kadar laže, jemlje iz svojega, ker je lažnik in oče laži.« (Janez 8:44, JP) Jezus je te religiozne nasprotnike imenoval tudi »gadja zalega«. (Matej 12:34; 23:33)
Upanje ostaja živo
11. Kateri dodatni razlog za upanje ponujajo besede iz 1. Mojzesove 3:15?
11 Božja obljuba o tem, da bo zdrobil glavo simbolični kači, je vsej človeški družini, ki naj bi se šele rodila, dejansko dala upanje, ki vzradosti srca. Ob preiskovanju drugih vidikov 5. Mojzesove 3:15 nam postane jasno, zakaj je temu tako. Omenja se »seme« žene. Dolgo je bilo zavito v tenčico skrivnosti, kdo je to »seme«. Vendar pa je bilo jasno, da bo Jehova povzročil sovraštvo med tem neznanim »semenom« in simbolično kačo ter njenim »semenom«, ki nasprotuje Bogu. »Semenu« žene je bila obljubljena, da, zagotovljena zmaga! Ta zmaga je človeštvu zbujala upanje. Zato so lahko člani človeške družine upali v prihod »semena« te »žene«.
12. Kaj se je sčasoma še razodelo glede »semena« »žene«?
12 V teku stoletij je Bog odkril, da je to »seme« njegov edinorojeni Sin, ki je bil poslan na zemljo, da bi postal Mesija in bi daroval svoje življenje kot odkupno žrtev. (1. Mojzesova 22:17, 18; Galačanom 3:16; 1. Janezov 2:2; Razodetje 5:9, 10) Zato Jehovine priče danes ne upajo v OZN. Upajo v živega Jezusa Kristusa, glavnega Govornika Boga Jehove! Prepričani smo lahko, da Kristus živi, ker je vstal od mrtvih, da bi sedel na Jehovino desnico v nebesih. Kot je dejal Pavel: »Če upamo v Kristusa samo v tem življenju [h kateremu spada življenje v tem 20 stoletju], smo vredni pomilovanja najbolj izmed vseh ljudi. Res pa je Kristus vstal iz mrtvih, prvina tistih, ki so pozaspali.« (1. Korinčanom 15:19, 20) Kot je na straneh tega časopisa bilo že večkrat biblijsko dokazano, je Jezus Kristus danes postavljen za nebeškega Kralja. (Razodetje 11:15)
13., 14. V koga upajo Jehovine priče in kaj delajo v skladu s tem?
13 Seveda Jezus ni nadomestil Jehove, ker je Jehova še vedno upanje človeštva. Še vedno veljajo besede iz Psalma 37:34: »Upaj v Jehovo in se drži njegove poti, in povišal te bo, da si prisvojiš zemljo. Ko bodo iztrebljeni brezbožni, boš videl.« (NS) Še vedno moramo upati v Jehovo in spodbujati vse ljudi, da prenehajo upati v človeške ustanove.
14 V skladu s tem dejstvom so Jehovine priče dejavne v 210 državah, kjer oznanjujejo dobro vest o Kraljestvu. Ničesar jih ne more zaustaviti. Političnim ustanovam, ki jih podpirajo in hujskajo religiozne organizacije, Bog ni dal pravice, da bi lahko zaustavile njegove priče. Še naprej lahko pričamo za Jehovo in upamo vanj, kot David iz Betlehema, ki je pisal:
15. Kakšno vrsto upanja je David imel v Jehovo?
15 »Jehova je moj pastir, slabo se mi ne more goditi. Na pašnikih zelenih me pase, k tihim vodam me vodi. Poživlja dušo mojo, vodi me po pravičnosti stezah zavoljo svojega imena. Tudi ko bi hodil po dolini smrtne sence, ne bojim se zlega, ker ti si z menoj: šiba tvoja in palica tvoja me tolažita. Pred menoj pripravljaš mizo, sovražnikom mojim nasproti; z oljem maziliš glavo mojo, kelih moj je poln do vrha. Zgolj dobrota in milost me bosta spremljali vse dni življenja mojega, in prebival bom v hiši Jehovini vse večne čase.« (Psalm 23)
16. Zakaj se lahko reče, da je Jezus imel enako upanje kot David?
16 Kralj David je bil Jehovin duhovni pastir plemen starega Izraela in uredil je vse potrebno, da bi glavno mesto naroda postal Jeruzalem, v katerem je njegov sin Salomon vladal 40 let. Za Jezusa Kristusa se je upravičeno lahko reklo, da je »Sin Davidov«. (Luka 1:32; 18:39; 20:41) Če je David upal v Boga Jehovo, tedaj bi moral tudi njegov zemeljski potomec Jezus Kristus. Tako je tudi bilo.
17. Katere dokaze imamo, da je Jezus upal v Jehovo?
17 V dokaz, da je Jezus Kristus kot Davidov najslavnejši zemeljski potomec, upošteval nasvet iz Psalma 37:34, je, preden je izdihnil na mučilnem kolu, izrekel zadnje besede: »Oče, v tvoje roke izročam duha svojega.« (Luka 23:46) Citiral in izpolnil je Davidove besede iz Psalma 31:5, ki so bile namenjene Bogu: »V roko tvojo izročam duha svojega.« Podobno kot Davidovo, tudi Jezusa njegovo upanje ni razočaralo. Tretjega dne po svoji smrti je Kristus bil obujen. Štirideset dni kasneje se je vrnil k svojemu nebeškemu očetu. Ob koncu časov poganov leta 1914, pa je Jehova svojega Sina povišal in postal je Vladar zemlje.
Sedaj je čas za upanje
18. Zakaj je danes primeren čas za upanje?
18 Kakšno upanje se nudi človeški družini danes, ko jo novo leto 6013 Anno Mundi (svetovno leto) vodi naprej v prihodnost? To vprašanje je sedaj zelo primerno, saj živimo skoraj 1900 let po biblijskem razdobju. Dolgo je že od tega, kar je David napisal Psalm 37:34.
19. Kaj je Jehova storil za Jezusa in nam tako dal upanje?
19 Bog Jehova, vsemogočni Bog, ki je Jezusa obudil iz mrtvih, mu je namenil veliko večjo vlogo, kot si lahko to predstavljajo kratkovidni ljudje. Jehova nam je dal še dodatni razlog, da gledamo nanj kot na nezmotljivo, odločilno upanje, ker je obudil in povišal svojega edinorojenega Sina na svojo desnico v nebesih. To lahko pomeni naše večno življenje v sreči, kot je to izrazil navdihnjeni pisec Pavel: »V upanju namreč smo zveličani [rešeni].« (Rimljanom 8:24)
20. Zakaj lahko rečemo, da je Jehova še vedno »Bog upanja«?
20 Apostol nadaljuje: »Upanje, ki je uresničeno, pa ni več upanje; kdo bo upal to, kar že vidi. Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.« (Rimljanom 8:24, 25, JP) In tako to prvotno upanje še živi, da, bliža se veličastni spolnitvi v korist človeštva. (2. Petrov 3:13; Razodetje 21:4, 5) Zato, ker je to upanje namenjeno vsemu človeštvu, zasluži, da ga vsi spoznajo. Takšna je tudi zamisel našega »Boga upanja«.
21., 22. Kaj lahko pričakujemo, da bodo narodi naredili v bližnji bodočnosti?
21 Ravno sedaj je čas, da se njegova zamisel izpolni. Celo danes, ko so nekatere države, članice OZN v znanstvenem pogledu obvladale sama jedra vseh snovi, voditelji teh vladavin ne mislijo, da bi morali reševanje problemov prepustiti nekemu višjemu razumu. (Primerjaj 1. Mojzesova 11:6.)
22 Prevladujoča religija je, kot še nikoli prej, v obrambi, za hrbtom ima zid. Potrebno je odpraviti njen vpliv, ki povzroča razprtije. Biblija naznanja, da bodo vladajoči elementi branili svojo nadvlado in se bodo ločili od priskledniških religij, ki so tako dolgo izkoriščale svetovni sestav stvari, da bi od njega dobile kar največ. Zato ni nič presenetljivega, da bodo politični elementi tako ravnali. Ker bodo v napadu brez težav opravili z njo, bo to, gledano z njihovega stališča, pomenilo, da ni nobenega Boga ki bi zaslužil, da se ga časti in se mu služi. Prerokba naznanja, da se bodo nato obrnili proti Božjim pričam, ki bodo ostale. Pričakovali bodo najlažjo zmago nad Jehovinimi pričami, ki naj bi bila zaključek njihove gonje, naperjene proti Bogu. (Razodetje 17:12–17; Ezekijel 38:10–23)
23., 24. Kako bo Jehova reagiral, ko bodo narodi napadli njegovo ljudstvo?
23 Vendar bodo končno spoznali, da bo tisti, ki se drznc zaplesti v spor z Jehovo nad vojskami, ki ni še nikoli izgubil bitke, doživel sramoten poraz. Tako bo postalo očitno, da so služili ciljem glavnega nasprotnika pravega Boga, namreč, »kači«, satanu, »bogu tega sestava stvari«. (2. Korinčanom 4:4)
24 Kako zelo bodo ponižani! Tisto, kar so nameravali dokazati, se bo izkazalo kot višek nesramnosti, izzvali bodo upravičeno ogorčenje samega Boga nebes in zemlje. On lahko slabotnemu človeštvu reče: »‚Kajti moje misli niso vaše misli, tudi vaša pota niso moja pota,‘ pravi Jehova. Marveč kakor so nebesa višja od zemlje, tako so moja pota višja nego vaša pota in misli moje nego vaše misli. Kajti kakor pada dež ali sneg z neba in se ne vrača tja, temuč napaja zemljo in jo dela rodovitno, da iz nje raste, da daje seme sejalcu in lačnemu kruh: tako bode beseda moja, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni prazna, temuč izvrši, kar me veseli, in bo uspeh imela v tem, za kar jo pošljem.« (Izaija 55:8–11)
25. Zakaj imamo torej dobre razloge, da na Jehovo gledamo kot na »Boga upanja«?
25 Ta človekov Stvarnik je v človeško srce vsadil močno čustvenost, takšno kot jo ima on sam. »Kajti tako pravi Jehova nad vojskami: ‚Da prejmem slavo, me je poslal k poganskim narodom, ki so vas plenili; zakaj kdor se vas dotakne, se dotakne punčice očesa njegovega.‘« (Zaharija 2:8) Jehovine priče bodo torej morale upati v Jehovo. Uspelo mu bo izpolniti to upanje in s tem bo na najčudovitejši način okrasil svojo vesoljno suverenost. Za vse čase bo nesporno dokazal, da je najvišji, vsemogočni, večni Bog, ki je ravnal v skladu z največjimi upanji svojih stvarjenj v nebesih in na zemlji. Aleluja! (Psalm 150:6)
Kako bi odgovoril?
◻ Zakaj je upanje narodov zmotno?
◻ Kako je Bog po besedah iz 1. Mojzesove 3:15, poskrbel za osnovo upanja?
◻ Kakšen je bil Jezusov položaj v skladu s Psalmom 37:34?
◻ Zakaj imamo sedaj razlog za upanje?
[Slika na strani 19]
Podobno kot ovce sledijo svojemu pastirju, je David računal na Jehovo in upal vanj