Poučuje na poti v Jeruzalem

Jezus je nekaj časa deloval predvsem po Galileji. Tam je bil odziv ljudi boljši kot v Judeji. Poleg tega so si v Judeji po tistem, ko je v Jeruzalemu na šabat ozdravil moškega, »Judje začeli še bolj prizadevati, da bi ga ubili«. (Janez 5:18; 7:1)

Piše se leto 32 n. št. Jesen je in bliža se šotorski praznik. Ta praznik traja sedem dni in se osmi dan sklene s slovesnim zborom. Označuje konec poljedelskega leta ter je čas velikega veselja in zahvaljevanja.

Jezusa njegovi polbratje – Jakob, Simon, Jožef in Juda – nagovarjajo: »Pojdi odtod v Judejo.« Jeruzalem je versko središče dežele. Med tremi vsakoletnimi prazniki je mesto polno ljudi. Jezusovi bratje razglabljajo: »Nihče, ki hoče biti znan v javnosti, ne dela ničesar na skrivnem. Ker delaš vse to, se pokaži svetu.« (Janez 7:3, 4)

Ti štirje bratje pravzaprav ne verjamejo, da je Jezus Mesija. Kljub temu pa želijo, da bi pred ljudmi, ki bodo navzoči na prazniku, naredil nekaj mogočnih del. Jezus ve, da bi bilo to nevarno, zato jim reče: »Svet nima razloga, da bi sovražil vas, temveč sovraži mene, ker pričujem o njem, da so njegova dela hudobna. Vi le pojdite na ta praznik, jaz pa še ne grem, ker moj čas še ni prišel.« (Janez 7:5–8)

Nekaj dni zatem, ko Jezusovi bratje odidejo z glavnino popotnikov, se na pot odpravijo tudi Jezus in njegovi učenci. Odpravijo se na skrivaj, tako da niso vsem na očeh. V Jeruzalem gredo po najkrajši poti, skozi Samarijo, in ne po običajni poti, ki pelje ob reki Jordan. V Samariji bodo potrebovali prenočišče, zato Jezus naprej pošlje sle, da bi pripravili vse potrebno. Ker je Jezus namenjen v Jeruzalem na judovski praznik, jih ljudje v neki vasi nočejo sprejeti oziroma jim izkazati običajnega gostoljubja. Jakob in Janez vsa jezna vprašata: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pride ogenj z neba in jih uniči?« (Luka 9:54) Jezus ju ostro pograja, da sta sploh predlagala nekaj takega, nato pa se odpravijo naprej.

Med potjo pristopi k Jezusu neki pismouk in mu reče: »Učitelj, šel bom za teboj, kamor koli boš šel.« Jezus odvrne: »Lisice imajo brloge in ptice neba počivališča, Sin človekov pa nima kam položiti glave.« (Matej 8:19, 20) Jezus želi pismouku reči, da mu ne bo lahko, če bo postal njegov sledilec. In kot je videti, je pismouk preveč ponosen, da bi sprejel takšno življenje. Vsak od nas se zato lahko vpraša: Kako zelo si pa jaz želim hoditi za Jezusom?

Jezus nekemu drugemu človeku reče: »Hodi za menoj.« Ta odvrne: »Dovoli mi, da prej grem in pokopljem očeta.« Ker Jezus pozna njegove okoliščine, mu reče: »Pusti, naj mrtvi pokopavajo svoje mrtve, ti pa pojdi in na vse strani razglašaj Božje kraljestvo.« (Luka 9:59, 60) Temu človeku oče očitno še ni umrl. Če bi mu, najbrž ne bi bil tu in se pogovarjal z Jezusom. Ta moški Božjega kraljestva ni pripravljen postaviti na prvo mesto v svojem življenju.

Ko hodijo naprej proti Jeruzalemu, Jezusa ogovori še en moški in reče: »Šel bom za teboj, Gospod. Samo dovoli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus odgovori: »Nihče, ki je položil svojo roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Luka 9:61, 62)

Tisti, ki želijo biti pravi Jezusovi sledilci, morajo imeti svoje oko osredotočeno na delo v prid Kraljestva. Če orač ne gleda naravnost naprej, brazde verjetno ne bodo ravne. In če plug spusti iz rok, da bi videl, kaj je zadaj, bo delo trpelo. Podobno je z vsakim, ki se ozira nazaj v to staro stvarnost. Lahko se spotakne, tako da ga zanese s poti, ki vodi v večno življenje.