Izpolnili so Jehovovo voljo

Za dobrega bližnjega se izkaže Samarijan

V JEZUSOVIH dneh je med Judi in Nejudi obstajala očitna mržnja. Čez čas so v judovsko Mišno celo sprejeli zakon, po katerem je bilo Izraelkam prepovedano pomagati Nejudinjam pri porodu, ker bi s tem zgolj pomagale priti na svet še enemu Nejudu. (Avoda zara 2:1)

Judje so si bili bližje s Samarijani kakor z Nejudi, tako versko kakor po rodu. Vendar so tudi nanje gledali kot na izvržence. »Judje [. . .] se ne pečajo s Samarijani,« je pisal apostol Janez. (Janez 4:9) In res, Talmud je učil, da »je kruh, ki ga ponudi Samarijan, bolj nečist kakor svinjsko meso«. Nekateri Judje so z besedo »Samarijan« celo izrazili prezir in zmerjali. (Janez 8:48)

Jezus je nadaljeval: »Samarijan pa, ko je tod potoval, pride do njega.« Ob omembi Samarijana je judovski pismouk prav gotovo postal še radovednejši. Ali bo Jezus potrdil negativen nazor do tega rodu? Prav nasprotno; ko Samarijan zagleda nesrečnega popotnika, »se mu zasmili«. Jezus reče: »In pristopi ter mu obveže rane in vlije vanje olja in vina; in posadivši ga na svoje živinče, ga pripelje v gostilnico in poskrbi zanj.b Drugi dan pa vzame dva denarja iz mošnje in da gostilničarju in mu reče: Skrbi zanj, in karkoli več potrošiš, ti poplačam jaz, kadar se vrnem.« (Lukež 10:33–35)