Kaj moramo narediti za rešitev
NEKOČ je neki moški vprašal Jezusa: »Gospod, ali jih je malo, ki se bodo zveličali?« Kako je Jezus odgovoril? Ali je rekel ,Samo sprejmite me za svojega Gospoda in Odrešenika, in boste rešeni‘? Ne! Rekel je: ,[Močno, NW] si prizadevajte, da vstopite skozi ozka vrata; kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli.‘ (Lukež 13:23, 24, EI)
Ali je Jezus zgrešeno odgovoril na vprašanje tega moškega? Ne, ta namreč ni vprašal, kako težko se bo rešiti, temveč ali jih bo rešenih malo. Jezus je tako samo pokazal, da bo ljudi – ki si bodo močno prizadevali za to, da bi prejeli ta čudoviti blagoslov – manj, kot bi kdo morda pričakoval.
,Tega pa mi niso povedali,‘ bodo najbrž ugovarjali nekateri bralci. Ti morda navajajo Janezov evangelij 3:16, ki pravi: »Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje.« Vendar jim odgovarjamo: ,Kaj bi torej morali verovati? Da je Jezus res živel? Seveda. Da je Božji sin? Vsekakor! In ker ga Biblija imenuje »Učitelj« in »Gospod«, ali ne bi morali verjeti tudi njegovemu poučevanju, ga poslušati in hoditi za njim?‘ (Janez 13:13; Matevž 16:16)
Hoditi za Jezusom
No, tukaj pa nastane problem! Zdi se, da mnogi, ki jim je bilo rečeno, da so »rešeni«, bolj malo pazijo na to, da bi hodili za Jezusom in ga poslušali. Neki protestantski duhovnik je tako zapisal: »V Kristusa bi seveda morali stalno verovati. Vendar trditve, da moramo absolutno ali neogibno verjeti vanj, Biblija nikakor ne podpira.«
V nasprotju s tem našteva nenravne navade, običajne med nekaterimi ljudmi, ki mislijo, da so »rešeni«. Biblija kristjane glede koga, ki je ostal na takšni poti, poučuje: »Odpravite hudobnika izmed sebe!« Bog zagotovo ne bi želel, da bi hudemu vdani ljudje oskrunjali njegovo krščansko občino! (1. Korinčanom 5:11–13)
Kaj torej pomeni hoditi za Jezusom in kako lahko to storimo? No, kaj je Jezus delal? Ali je bil nemoralen? nečistnik? pijanec? lažnivec? Ali je bil pri delu nepošten? Seveda ne! ,Toda,‘ morda sprašujete, ,ali moram svoje življenje očistiti vseh teh stvari?‘ Za odgovor premislite o Listu Efežanom od 4:17 do 5:5. Ta ne pravi, da nas bo Bog sprejel ne glede na naše ravnanje. Namesto tega nam naroča, naj bomo drugačni od svetnih narodov, ki so ,postali brezčutni [. . .]. Vi pa se niste tako naučili Kristusa, [. . .] slekli ste z ozirom na prejšnje življenje starega človeka [. . .] Kdor je kradel, ne kradi več [. . .] Nesramnost pa in sleherna nečistost ali lakomnost naj se še imenuje ne med vami, kakor se spodobi svetim [. . .]. To namreč veste, da noben nesramnik, ali nečistnik, ali lakomnik, ki je malikovalec, nima dediščine v kraljestvu Kristusovem in Božjem.‘
Ali hodimo za Jezusom, če niti ne poskusimo živeti skladno z njegovim zgledom? Ali svojega življenja ne bi morali oblikovati bolj po Kristusovem? To zelo pomembno vprašanje si ljudje le redko postavijo, če sploh kdaj. Govorijo, kot piše neki verski traktat: »Zdaj pridite h Kristusu – takšni, kakršni ste.«
Eden Jezusovih učencev je opozarjal, da brezbožniki »milost Boga našega krivo rabijo v [opravičilo za, NW] razuzdanost [razpuščenost, NW] in taje edinega Vladarja in Gospoda našega, Jezusa Kristusa«. (Juda 4) Kako bi mi lahko v resnici krivo rabili Božje usmiljenje »v opravičilo za razpuščenost«? To bi lahko naredili, če bi si domišljali, da Kristusova žrtev pokriva premišljene grehe, ki jih nameravamo nadaljevati, ne pa grehov človeške nepopolnosti, ki jih skušamo opustiti. Zagotovo se ne strinjate z enim najslavnejših ameriških evangelistov, ki je rekel, da se vam ni treba ,očistiti, predati ali spremeniti‘. (Primerjaj Dejanja 17:30; Rimljanom 3:25; Jakob 5:19, 20.)
Verovanje navaja k dejanjem
Mnogim ljudem je bilo rečeno, da je »verjeti v Jezusa« enkratno dejanje ter da ni treba imeti tako močne vere, ki bi nas navajala k poslušnosti. Biblija pa se s tem ne strinja. Jezus ni rekel, da so ljudje, ki stopijo na krščansko pot, že rešeni. Namesto tega je rekel: »Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.« (Matevž 10:22, EI) Biblija našo krščansko pot primerja s tekmo, kjer je nagrada na cilju rešitev. In priganja: »Tako tecite, da jo boste dosegli.« (1. Korinčanom 9:24, EI)
»Sprejeti Kristusa« torej zajema veliko več kot le sprejeti blagoslove, ki jih ponuja njegova vzvišena žrtev. Zahteva poslušnost. Apostol Peter pravi, da se sodba začne »pri hiši Božji«, in dodaja: »Če pa najprej pri nas, kaj bo konec tistih, ki so neposlušni evangeliju Božjemu?« (1. Petrov 4:17) Narediti moramo torej več kot le slišati in verjeti. Biblija naroča, naj postanemo »delavci besede in ne samo poslušalci, ki se sami slepe«. (Jakob 1:22)
Jezusova sporočila
Biblijska knjiga Razodetje vsebuje sporočila, ki jih je Jezus po Janezu posredoval sedmim zgodnjekrščanskim občinam. (Razodetje 1:1, 4) Ali je Jezus zaradi tega, ker so ga ljudje v teh občinah »sprejeli«, rekel, da to že zadošča? Ne. Pohvalil je njihova dela, trud in vzdržljivost ter spregovoril o njihovi ljubezni, veri in oznanjevanju. Vendar je še povedal, da jih bo preizkusil Hudič; nagrajeni pa bodo ,vsak po svojih delih‘. (Razodetje 2:2, 10, 19, 23)
Jezus je tako opisal veliko večjo obvezo, kot jo je razumela večina ljudi, ko so jim povedali, da je njihova rešitev »dokončno delo«, kakor hitro na verskem shodu »sprejmejo« Jezusa. Rekel je še: »Če kdo hoče za menoj iti, naj zataji samega sebe in vzame križ [mučilni kol, NW] svoj nase in gre za menoj. Kajti kdor hoče ohraniti življenje svoje, ga izgubi, kdor pa izgubi življenje svoje zaradi mene, ga najde.« (Matevž 16:24, 25)
Zatajiti samega sebe? Stalno hoditi za Jezusom? To bi zahtevalo prizadevanje. Spremenilo bi naše življenje. Poleg tega, ali je Jezus res rekel, da bo kdo izmed nas moral morda celo ,izgubiti življenje‘ – zanj umreti? Da, takšna vera se razvije le s spoznanjem krasot, ki se jih lahko naučite s preučevanjem Božje Besede. Jasno se je pokazala takrat, ko so Štefana kamenjali verski fanatiki, ki se niso »mogli upirati modrosti in Duhu, po katerem je govoril«. (Dejanja 6:8–12; 7:57–60) Takšno vero je tudi v našem času pokazalo na stotine Jehovovih prič, ki so raje umrli v nacističnih koncentracijskih taboriščih, kot da bi poteptali svojo biblijsko šolano vest.a
Krščanska gorečnost
Svoje krščanske vere se moramo trdno držati, kajti Biblija – v nasprotju s tem, kar morda slišite v nekaterih cerkvah ali na verskih televizijskih sporedih – pravi, da lahko odpademo. Pripoveduje o kristjanih, ki so zapustili »ravno pot«. (2. Petrov 2:1, 15) Zatorej moramo ,v strahu in trepetu vršiti zveličanje svoje‘. (Filipljanom 2:12; 2. Petrov 2:20)
Ali so zadevo tako razumeli tudi kristjani v prvem stoletju – ljudje, ki so res slišali pouk Jezusa in apostolov? Da. Vedeli so, da morajo nekaj ukreniti. Jezus je rekel: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, [. . .] učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal.« (Matevž 28:19, 20)
Nekaj tednov po tem, ko je Jezus izrekel te besede, se je v samo enem dnevu krstilo 3000 ljudi. Število vernikov je hitro naraslo na 5000. Tisti, ki so verjeli, so učili druge. Ko so se zaradi preganjanja razkropili, se je njihovo sporočilo samo še bolj širilo. Po biblijskih besedah to niso bili le maloštevilni vodje, temveč so tudi »tisti [. . .], ki so se bili razkropili, [. . .] hodili okrog, oznanjujoč besedo evangelija«. Potemtakem je Pavel lahko približno 30 let pozneje pisal, da je dobra novica ,oznanjevana vsemu stvarjenju pod nebom‘. (Dejanja 2:41; 4:4; 8:4; Kološanom 1:23)
Pavel ni pridobival vernikov kakor nekateri televizijski pridigarji z govorjenjem: ,Sprejmite Jezusa kar zdaj in rešeni boste za vedno.‘ Niti ni imel takšnega prepričanja kakor ameriški duhovnik, ki je zapisal: »Že kot najstnik [. . .] sem bil rešen.« Več kot 20 let za tem, ko je Jezus osebno izbral Pavla, da ponese krščansko vest ljudem iz vseh narodov, je ta prizadevni apostol pisal: »Tarem svoje telo in ga usužnjujem, da ne bi kako, ko sem drugim oznanjeval, sam bil zavrgljiv.« (1. Korinčanom 9:27; Dejanja 9:5, 6, 15)
Rešitev je Božji radovoljni dar. Ne dá se ga prislužiti. Vendar pa zahteva naš trud. Če bi vam kdo podaril kakšno zelo dragoceno darilo, vi pa zanj ne bi pokazali dovolj cenjenja, tako da bi ga vzeli, bi premalo hvaležnosti lahko navedlo darovalca, da ga podari komu drugemu. Kako dragocena pa je kri Jezusa Kristusa? Je radovoljni dar, toda zanj moramo pokazati veliko hvaležnost.
Pravi kristjani so zaščiteni tako, da pred Bogom stojijo v priznanem položaju. Rešitev jim je kot skupini zagotovljena. Posamezniki morajo izpolnjevati Božje zahteve, vendar pa lahko, glede na Jezusove besede, tudi padejo: »Ako kdo ne ostane v meni, bo vržen ven kakor mladika in se posuši.« (Janez 15:6)
,Božja Beseda je živa‘
Pogovor, omenjen na začetku prejšnjega članka, je potekal pred približno 60 leti. Johnny še vedno verjame, da prihaja rešitev le po Jezusu Kristusu, toda zaveda se, da se moramo zanjo potegovati. Še vedno je prepričan, da edini resnični vir upanja za človeštvo poudarja Biblija in da moramo to čudovito knjigo preučevati, mora nas ganiti in moramo ji dopustiti, da nas spodbudi k dejanjem ljubezni, vere, prijaznosti, poslušnosti in zdržljivosti. Johnny je svoje otroke vzgojil tako, da verjamejo isto, in zdaj mu je v veselje gledati, kako tudi ti enako vzgajajo svoje. Želi, da bi vsakdo imel takšno vero, in počne, kar lahko, da bi jo drugim vsadil v srce in misli.
Apostol Pavel je pod navdihnjenjem zapisal, da je »živa [. . .] beseda Božja in krepka«. (Hebrejcem 4:12) Lahko spreminja življenje. Lahko vas spodbudi k iskrenim dejanjem ljubezni, vere in poslušnosti. Toda storiti morate več kot le umsko »sprejeti« besede Biblije. Preučujte jo in naj vzgiba vaše srce. Naj vas vodi njena modrost. Kakih 5,000.000 voljnih Jehovovih prič v več kot 230 državah ponuja brezplačen biblijski pouk na domu. Pišite izdajateljem te revije, da boste videli, kaj se iz takšnega preučevanja lahko naučite. Pridobljena vera in duhovna moč vas bosta navdušili!
[Podčrtna opomba]
a Dr. Christine E. King v svoji knjigi The Nazi State and the New Religions: Five Case Studies in Non-Conformity poroča: »Zaprli so vsakega drugega nemškega [Jehovovega] pričevalca in vsak četrti je izgubil življenje.«
[Okvir na strani 7]
Čemu se ,vrlo boriti za vero‘
Judova biblijska knjiga je naslovljena »poklicanim, [. . .] za Jezusa Kristusa hranjenim«. Ali pravi, da so zato, ker so ,sprejeli Jezusa‘, zanesljivo rešeni? Ne, takšnim kristjanom je Juda rekel, naj se ,vrlo borijo za vero‘. Za takšno ravnanje je navedel tri razloge. Prvič, Bog »je rešil ljudstvo iz dežele Egiptovske«, pozneje pa jih je veliko odpadlo. Drugič, uprli so se celo angeli in postali demoni. Tretjič, Bog je Sodomo in Gomoro uničil zaradi velike spolne nemorale v teh mestih. Juda predstavlja te biblijske pripovedi »za [svarilni, NW] zgled«. Da, celo verniki, ,hranjeni za Jezusa Kristusa‘, morajo paziti, da ne odpadejo od prave vere. (Juda 1–7)
[Okvir na strani 8]
Kateri je pravilen
Biblija pravi: »Z vero [se] opravičuje človek, brez del postave.« Govori pa tudi: »Iz del [se] opravičuje človek in ne samo iz vere.« Kateri navedek je pravilen? Ali smo opravičeni z vero ali deli? (Rimljanom 3:28; Jakob 2:24)
Skladen odgovor iz Biblije je, da sta točna oba.
Postava, ki jo je Bog dal po Mojzesu, je od judovskih častilcev stoletja zahtevala posebno žrtvovanje in darovanje, obhajanje prazničnih dni in upoštevanje predpisov glede hrane ter druge reči. Potem ko je Jezus priskrbel popolno žrtev, pa takšna ,dela postave‘ ali enostavno »dela« niso bila več potrebna. (Rimljanom 10:4)
Dela, opravljana pod mojzesovsko postavo, je nadomestila Jezusova vzvišena žrtev; toda to dejstvo še ne pomeni, da lahko prezremo biblijske smernice. Govori namreč: »Koliko bolj bo kri Kristusa [. . .] očistila našo vest [prejšnjih] mrtvih del, da lahko opravljamo sveto službo živemu Bogu?« (Hebrejcem 9:14, NW)
Kako »opravljamo sveto službo živemu Bogu«? Biblija nam med drugim naroča, naj se bojujemo proti delom mesa, se upiramo nenravnosti sveta in ogibamo njegovih pasti. Pravi: ,Bijmo dobri boj vere‘, odvrzimo »greh, ki nas lahko oklene,« in »tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju, ozirajoč se v začetnika in dovrševalca vere, v Jezusa«. In Biblija nas priganja, naj ne ,omagamo, pešajoč v dušah svojih‘. (1. Timoteju 6:12; Hebrejcem 12:1–3; Galatom 5:19–21)
Rešitve si z opravljanjem vsega tega še ne prislužimo, kajti nihče nikoli ne bi mogel narediti toliko, da bi si zaslužil takšne osupljive blagoslove. Vendar če ne kažemo ljubezni in poslušnosti, s tem da ne delamo stvari, ki jih po Bibliji od nas želita Bog in Kristus, tega krasnega darila nismo vredni. Naša trditev, da hodimo za Jezusom, ne bi zadoščala, ker Biblija jasno izjavlja: »Vera, ako nima del, je mrtva sama ob sebi.« (Jakob 2:17)
[Slika na strani 7]
Preučujte Biblijo in naj vas spodbudi